sreda, 4. april 2012

Marjan Kožlin - biseromašnik

Msgr. Marjan Kožlin se je poslovil v starosti 89 let

Biljana v Goriških Brdih
je v nedeljo popoldan 5. oktobra 2008 s slavolokom veselo pričakala vaščana biseromašnika g. Marjana Kožlina. Cerkev je bila prepolna za vse ljudi, zato so nekateri ostali zunaj. Sv. mašo je vodil biseromašnik Marjan Kožlin ob prepevanju cerkvenega zbora in sodelovanju sobratov. Med sošolci ni bilo nobenega živečega ampak le dva njegova letnika Franc Govekar in Milan Sirk, briški duhovniki: Janez Lapajne, Emil Kramar, Jože Ipavec in domači župnik Alojzij Kržišnik, ki je biseromašnika pred sv. mašo pozdravil, ter mlajši domačin Sašo Mugerli, bratranec pater Anton Jerman, Jožko Kragelj in dekan Aleš Rupnik.

Brda so mu poklonila umetniško sliko Biljanske cerkve z zvonikom. Po maši je sledilo veselo razpoloženje z briško kapljico za vse zunaj cerkve, ki so se želeli osebno srečati z slavljencem.

Župnik iz Vipolž v Brdih letos praznuje 60 let mašništva.
Gospod Marjan Kožlin je bil rojen leta 1926 v obrtniški »Žnidarjevi« družini v Biljani.
V družini je bilo rojenih osem otrok, dva brata in šest sester. Ena od sester je postala redovnica, brat pa je umrl star komaj 11 let.
Leta 1936 se je kot desetleten deček učil pri učiteljici v Hruševlju in za počitnice pri duhovniku Edku Ferjančiču v Šlovrencu. To je bila krajša pripravljalnica nato je odšel na šolanje v malo semenišče v Gorico.
Med 2. svetovno vojno je bil s sošolci premeščen v furlanski Videm, kjer je spoznal tudi duhovnike iz Beneške Slovenije. V času vojne se je uspešno rešil iz nevarnih razmer. Avgusta 1944 so ga mobilizirali partizani, vendar ni šel na bojišče, ker ga je duhovnik Edko Ferjančič skupaj s še enim briškim bogoslovcem imenoval za osebnega kurirja. Po vojni se je spet vrnil v bogoslovje v Gorici in pred priključitvijo Primorske leta 1947 je odšel v Ljubljano, z 22 leti in pol je dočakal posvetitev. V Vatikan je poslal prošnjo za spregled »pomanjkanje let« in je bil 26. septembra 1948 posvečen v duhovnika.
Novo mašo je pel 3. oktobra 1948 v cerkvi sv. nadangela Mihaela v Biljani.
»V soboto 2. oktobra 1948, sem iz Vrtojbe, kjer sem pri g. Godniču preživel teden med posvečenjem in prvo slovesno novo mašo, prišel z vlakom v Plave. Na postaji me je čakal s konjem in »karoco« Obljubkov Stojan, da me pelje v Biljano. Kar nerodno mi je bilo, ko sem se znašel v središču pozornosti.
Biljana je bila praznično okrašena, ko sem med veselim pritrkovanjem stopil pred cerkev, kjer mi je župnik g. Tone Krapež prvi izrekel dobrodošlico. V cerkvi so sledile pete litanije Matere Božje in blagoslov z Najsvetejšim. Po večerji sva se z g. Kragljem sprehajala ob cerkvi, na koru pa so pevci vadili mašo ob spremljavi orkestra pod vodstvom organista Ignaca Kožlina. Jaz sem se umaknil v župnišče, da se malo odpočijem: bil sem zares utrujen.
Ne dolgo potem se sliši par strelov, neko vpitje, nekaj škripanja… Kmalu pa prileti g. Kragelj povedat: »Prton (slavolok) so podrli«. Kaj narediti? Fantje, ki so pripravljali potrebno za drugi dan, so predlagali: »Ga bomo spet postavili«. G. Kragelj in Krapež pa sta bila mnenja, naj ostane podrt. »Naj bo priča kulture, ljudske oblasti«. In tako je ostalo.
Drugi dan so vsi ljudje in sprevod svatov in duhovnikov stopili v slovesno okrašeno cerkev čez podrti »porton«. To je bil uvod v moje duhovniško življenje. Če je kdo še živ od tistih »junakov«, verjetno ga je še sedaj sram takega podviga.
»Mogočne je vrgel s prestola…«, je ugotovila že Devica Marija. In to se vedno ponavlja v zgodovini Cerkve. Cerkev je nepremagljiva!« Je povedal biseromašnik g. Marjan Kožlin.
Na novi maši mu je govoril največji prijatelj znan primorski duhovnik in pisatelj g. Jožko Kragelj, ta stik sta ohranila do današnjih dni, saj je g. Kragelj sodeloval pri vseh obletnicah z pesmi in nagovori.
Imenovan je bil za kaplana v Cerknem in župnijskega upravitelja v Novakih. Že ob nastopu službe v Cerknem so se začeli politični pritiski. Tedaj je stanoval v Cerknem in urejal župnišče v Novakih. Nasploh je bil ves čas praktičen in sam svoj mojster. V Novakih je ustanovil kar štiri pevske zbore in dve mladi pevki naučil orglanja. Tedaj v cerkvi niso imeli organista. Poleg vsega drugega je ljudem popravljal tudi ure.
Leta 1966 je dobil dekret za župnijo Podmelec in Roče, kjer je ostal do leta 1980. Takrat je bil spet premeščen v župnijo Šempas in ostal dolgih 20 let. Sedaj pa uživa zaslužen pokoj v župniji Vipolže in oskrbuje še župnijo Medana, vesel pa je vsakega obiska.

O Bog, učil si me od moje
mladosti, tudi v starosti
me ne zapusti. ( Ps 17, 17 )

Spominja se, da je med služenjem vojaškega roka v Makedoniji leta 1952 oficir tedanje JLA svetoval, naj čimprej zamenja službo, ker sicer prav kmalu ne bo imel kaj delati v socialistični družbi.
G. Marjan Kožlin se s pisano besedo oglašuje v Briškem časniku, sodeluje na vseh področjih, širi poznanstva in želi, da bi briške vasi postale kulturno in vsestransko spet tako živahne, kot so bile pred 2. svetovno vojno.

Sveti Duh darove svoje
siplje naj na delo Tvoje,
da zaslužil boš nebesa,
ko prišel bo čas slovesa.


Pripravil Zoran Slejko

Ni komentarjev:

Objavite komentar