1985 by Festival Borštnikovo srečanje

& T

% V’

LAVNI POKROVITELJ MESTO MARIBOR

NAŠE SREČANJE OD 20. DO 30. OKTOBRA 1985 Letošnji jubilej Borštnikovega srečanja dokazuje, da prihaja ta velika kulturna manifestacija v svojo zrelo dobo; kaže pa tudi, da je v teh dvajsetih letih našla vsebino, ki ji daje veliko življenjsko moč. Borštnikovo srečanje slovenskih in drugih gledališč, teatrologov in kulturnih delavcev je postalo v Sloveniji in v Jugoslaviji cenjena in priznana vsakoletna manifestacija. Mnogi gledališki in kulturni delavci so v teh dvajsetih letih ustvarili takšne rezultate na Borštnikovem srečanju, da le-to predstavlja nepogrešljiv del vsakoletnega kulturnega dogajanja v Sloveniji. Mnogi udeleženci Srečanja priznavajo, da ima prav svojevrstno vsebino in da se uspešno izogiba nekaterim slabostim podobnih srečanj v državi. Nekateri celo vidijo v načinu predstavitve gledaliških umetnostnih storitev gledališče prihodnosti. Borštnikovo srečanje opravlja mnogotere aktivnosti: od tekmovalnega dela slovenskih gledališč do okroglih miz gledaliških umetnikov in 2 strokovnjakov, ki prizadevno obravnavajo strokovne in politične teme sodobnega gledališča. Med posebnosti Borštnikovega srečanja pa sodijo zlasti predstave za široko publiko. V času srečanja se gledališče, posamezne gledališke skupine ali posamezniki preselijo iz klasičnega odra gledaliških dvoran v tovarniške dvorane, v šole, na trge, v parke, v kmečke skednje in v gostinske lokale. Umetniška beseda dobi drugačen ambient in novo strukturo poslušalcev. Prebita je meja med gledališčem, zaprtim med štiri stene gledaliških hiš in širokimi množicami ljudi. In prav ta velika množica je nadvse hvaležni poslušalec. Tako Borštnikovo srečanje nosi neke vrste gibanje, ko se kultura najbolj dokazuje kot sestavina družbe oziroma kot pogoj uspešnega proizvodnega dela. To je po vsej verjetnosti tudi pot, ko se gledališče najbolj realno integrira v samoupravno strukturo družbe in pot, po kateri tudi samo gledališče in kultura postajata samoupravna. Delavec tako posredovano kulturno sprejema kot nekaj realnega in ne le kot abstraktnega porabnika, za katerega mora oddvajati del dohodka.

Zelo pomembno je dejstvo, da je Borštnikovo srečanje vsako leto v Mariboru. To sodi k tistim naporom, ki naj prerežejo tradicionalno provincialnost tega mesta kot nekateri to ocenjujejo in mu omogočijo večji ustvarjalni poseg v kulturni prostor Slovenije. Borštnikovo srečanje je ena tistih institucij, ki skupaj z drugimi novimi institucijami, kot so univerza, raziskovalni instituti, najmočneje spreminjajo izrazito industrijski značaj obdravskega mesta in nekdanjo industrijsko puščavo spreminjajo v mesto, ki s svojo industrijsko in kulturno ustvarjalnostjo sooblikuje današnjo podobo Slovenije. Manifestacija najboljših lanskoletnih gledaliških postavitev v Sloveniji, v Mariboru pa predstavlja v obmejnem mestu tudi svojevrstno manifestacijo narodne kulture ter tako krepi narodni značaj tega mesta, ki je bil v preteklosti močno nacionalno ogrožen. Maribor in Mariborčani živimo z Borštnikovim srečanjem. Gledaliških vstopnic nikdar ni dovolj, da bi si vsi zainteresirani lahko ogledali predstave gledaliških hiš iz Ljubljane, Trsta, Celja, Kranja in Nove Gorice, pa tudi drugih gledališč, ki se tradicionalno udeležujejo Borštnikovega srečanja. Želim, da bi dvajseto jubilejno Borštnikovo srečanje bilo uspešno. Ob tem velikem gledališkem tednu želim vsem gledališkim delavcem, da bi se gledališče razvijalo skladno z vašimi načrti in željami. Vse dosedanje nosilce Borštnikovega prstana, prijatelje Borštnikovega srečanja, gostujoče umetnike in gledališke strokovnjake pozdravljam v imenu Mariborčanov. Vsem, ki se iskreno in zavzeto trudijo, da bi vsakoletno Borštnikovo srečanje uspelo, pa izrekam zahvalo za njihovo prizadevanje in trud. Slavko Soršak, predsednik Skupščine mesta Maribor

LISTINA OBČINE MARIBOR BORŠTNIKOVEMU SREČANJU

»Borštnikovo srečanje, vsakoletna prireditev slovenskih dramskih gledališč, je vrhunska kulturna manifestacija vseslovenskega in že tudi jugoslovanskega značaja. Od leta 1966 dalje se sleherno jesen zvršča v Mariboru. Njen temeljni namen je prikazati najboljše uprizoritve poklicnih dramskih gledališč iz obdobja leto dni. Zamisel o takšnih prikazih so z veseljem in vnemo sprejeli mariborski gle dališčniki, saj so bili prepričani, da bo vsakoletna priredi tev pomenila obogatitev kulture v Mariboru, hkrati pa bo pritegovala h gledališki umetnosti široke množice. Orga nizacija tednov slovenskih poklicnih dramskih gledališč izza leta 1970 preimenovanih v Borštnikova srečanja je

segla na vse konce Slovenije in na številna področja druž benega življenja. Posebno težo ji daje, da sta se na njenem vodstvu zvrstila najvišja zastopnika Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Borštnikovo srečanje je umelo v priprave vsakoletnih prireditev pritegniti združeno delo iz Maribora in njegovega širšega zaledja, umelo je v gledali šče privabiti deset tisoče novih gledalcev, s spremljeval nimi prireditvami, razstavami, posvetovanji, in gostovanji pa se utrditi na širšem območju severovzhodne Slovenije. Borštnikovo srečanje je potemtakem oblika kulturnega snovanja, ki je bistveno obogatilo duhovno podobo Ma ribora.«

BORŠTNIK Nikoli ga ne bomo do kraja spoznali. Živel in ustvarjal je v času, ko so mogli odrski umetniki poslušati prve posnetke svojega glasu z gramofonskih plošč; o Borštniku ne vemo, ali je kdaj preizkušal zven svoje besede na tak način ali poskušal ohraniti svoj glas prihodnjim rodovom, vemo le, da se ni ohranilo niti eno samo živo pričevanje o barvi in melodiji njegove govorice. Bolj vzpodbuden bi utegnil biti podatek, da je bil slovenski in hrvaški gledališki igralec v zadnjem vojnem in prvem povojnem letu, se pravi v poslednjih mesecih svojega življenja, med pionirji nastajajočega jugoslovanskega filma; tudi o tem so se nam ohranila zgolj pisana pričevanja, jalova pa so bila vsa iskanja filmskih trakov, na katerih je pred šestimi, skoraj sedmimi desetletji zaživel njegov gib in mim, pa četudi le v nemem filmu. Ali pa bi nam ti prezanimivi in vsaj za raziskovalca predragoceni dokumenti res pomagali k zanesljivejši obuditvi umetnikovega lika? Ali ne bi nemara, spričo kakovosti posnetkov in tehnične pomanjkljivosti izraznih sredstev vsa ta pričevanja še bolj zameglila, da ne rečemo razvrednotila vizijo o njegovih stvaritvah, posebej še v resnejših vlogah? Ali ne bi Borštnikov grof Tahi v filmu o Matiji Gubcu, brez sleherne umetnikove krivde, izvabil današnjemu gledalcu pomilovalen nasmešek, če že ne krohot 4 v avditoriju. Verovškov glas, ki se nam je ohranil - k sreči le v komedijskih vlogah - in mnogi nemi filmi iz tistega časa potrjujejo misel, da ta skrb ni brez osnove. Kaj nam je po vsem tem na voljo, ko poskušamo danes, sto

let po prvih Borštnikovih korakih na starem ljubljanskem odru, zarisati njegovo človeško in umetniško podobo in določiti pomen tega igralca in režiserja ne le v njegovem času, ampak tudi v celotnem razvoju slovenske odrske omike? Popis vlog in režij, več kakor štiristo jih je, ki so zaživele med letoma 1882 in 1919 na ljubljanskem in zagrebškem odru; stotine poročil in kritičnih opomb, s katerimi so umetnikovi sodobniki spremljali in ocenjevali njegove nastope - gotovo, tudi na navzkrižna mnenja o posameznih stvaritvah naletimo pri tem, vendar, tega ne smemo prezreti, veliko manj pogosto, kakor pri mnogih drugih umetnikih, celo pri takih, ki jih moremo danes spričo drugačne narave njihovega dela na novo ovrednotiti: nekaj intimnejših pričevanj in podrobnejših opisov posameznih nastopov, ki so jih objavljali kritični presojevalci in občudovalci, posebej še ob zagrebških jubilejih in ob poslednjih ljubljanskih vlogah; posamezni članki in odstavki v monografskih obravnavah včerajšnjega gledališča: sveženj pisem, ki govore o umetnikovih željah, o navezanosti na dom, o njegovem intimnem svetu in o nevzpodbudnih razmerah, v kakršnih je nastajalo njegovo delo; arhivski dokumenti v inštitutu Jugoslovanske akademije v Zagrebu o prvem predsedniku igralskega združenja, ki bi zaradi svoje pokončnosti skorajda ostal »bez kruha i krova«, o Šimnu Sirotniku, ki mu ni hotel plačati pokopa ne osojniška občina, ki ji je dal prve in poslednje moči, ne prisojniška, v kateri je delal četrtino stoletja;

droben zvezek preprostih verzov, ki jih je zapisoval umetnik Posebno v zadnjih letih življenja, poslavljajoč se od odrskih bleščav in željan miru v zavetju svojih planin, zvezek svojevrstnih pričevanj, ki nam pomagajo razumeti intimni svet ,ega samotnega umetnika, pa četudi je stal sleherni večer sredi arene življenja; nekaj, ne veliko, pa zato toliko bolj zgovornih fotografskih posnetkov, večidel iz zagrebških vlog. Borštnikov primer kar se da zgovorno, lahko bi rekli tudi boleče, odpira že tolikokrat zastavljeno vprašanje o minljivosti 'gralčeve stvaritve. Veliko smo že pisali o tem, pri nas med Prvimi Oton Župančič v času, ko je znova prevzemal dramaturške dolžnosti v narodnem gledališču:»Vsaka druga umetnost lahko čaka, da jo pretehta in oceni čas; samo gledališka je navezana na trenutke.« Je nemara tudi ta minljivost vsaj do neke mere premagana? Gotovo; jutrišnjemu raziskovalcu bo omogočeno »novo branje« odrske stvaritve, ohranjene na magnetofonskem in celo sodobnem filmskem fraku; nemara bo lahko na novo ocenil na primer Severjev lik, neodvisen od vsega, kar so sodobniki pisali o njem?

Nemara, če ne bodo takrat današnji posnetki za prihodnje rodove to, kar so prvi filmski dokumenti za nas. Pri Borštniku, m ne samo pri njem, smo glede tega brez moči. ^ato moramo do neke mere pritrditi Josipu Vidmarju, ki je nedavno javno vprašal: »Kdo od vas pa je sploh videl Borštnika? Jaz sem ga še videl.« Res ni več veliko tistih, ki bi Poznali iz avtopsije vsaj poslednje umetnikove stvaritve, Prav gotovo pa je Vidmar edini, ki jih še lahko kritično vrednoti. Da je pisanje o tem znamenitem Slovencu tvegano Početje, tega se prav dobro zaveda tudi pisec teh vrstic. Zato Je že pred dvajsetimi leti skušal pridobiti za to delo koga od tistih, ki jim je bil Borštnik še sodobnik, koga od tistih, ki So v zanosu mladostne zaverovanosti v gledališče spremljali vsaj Borštnikove poslednje nastope. Predvsem Cirila Debevca, ki je že v seminarju doktorja Prijatelja, nekaj le* Po umetnikovi smrti, pripravljal gradivo za študijo

o utemeljitelju modernega gledališča pri nas. Žal, ta spodbuda je dala le skromen, četudi dragocen plod, impresije o treh stvaritvah Borštnikovih poslednjih let o Cankarjevem Kantorju, o Strindbergovem Ritmojstru, o Hauptmannovem vozniku Henschlu, tri impresije, ki jih spoštljivo vključujemo v to knjigo, tako kakor tudi pričevanja Frana Lipaha, Josipa Vidmarja, Adolfa Robide, Stjepana Miletiča, Milana Ogrizoviča in še koga. Prav bi bilo, ko bi napisal knjigo o Borštniku kdo od teh. Žal, ostala je nenapisana. Ali pa bi bilo prav, ko bi bila, kljub občutljivosti tega vprašanja, misel nanjo za zmeraj odložena? Gradivo je obsežno; temeljne sodbe sodobnikov se ujemajo in kolikor se ne, se je mogoče prav ob soočenju navzkrižnih mnenj približati resnici. Borštnik je danes pojem v razvoju slovenske kulture, ne le gledališke, v veliki meri po zaslugi vsakoletnega gledališkega srečanja, ki je - upravičeno - prevzelo njegovo ime. Koliko od tistih, ki sleherno leto ponavljajo to ime, bolj ime srečanja kakor umetnika, pa pozna vsaj temeljne sestavine njegovega dela, kaj ve o njem občinstvo? Prav bi bilo, ko bi dobili tako knjigo prej; prav, ko bi jo napisal poznavalec, ki je še spremljal umetnikovo delo in ki bi mogel (in hotel) usklajevati svoje poglede z ohranjenim gradivom. Ko pa bi šlo zgolj za osebni pogled kritičnega spremljevalca Borštnikovega dela, ki bi vse drugo puščal vnemar, bi bila to prav tako enostranska osvetlitev, kakor se lahko zdi enostranska osvetlitev današnjega raziskovalca, ki se je rodil v času igralčeve smrti. O prvi varianti lahko le razmišljamo, uresničiti je ni mogoče več; druga varianta je možna, četudi jo obremenjujejo mnogi pomisleki in ugovori. Dušan Moravec Uvod h knjigi Borštnik, Cankarjeva založba. Ljubljana 1985

PROGRAM 20. JUBILEJNEGA BORŠTNIKOVEGA SREČANJA OD 19. DO 29. OKTOBRA 1985 _

SOBOTA, 19. oktober 11.00 Slavnostna skupščina Borštnikovega srečanja in podelitev zlatih značk, plaket in listin Ignacija Borštnika v foyeru SNG Maribor 11.00 12.00 15.00 19.30

BS NA U LIC I: Nastop Dareta Ulage, Živka Vukoieviča in Zelika V ukm irice O tvoritev razstave 8 0 LET A K A D E M IK A B R ATKA KREFTA v Rotovžu. Razstavo otvaria dr. V ladim ir B račič Seia sku pn osti slovenskih dram skih q le d a liš č v prostorih KUD Pošta, S lom škov trg 3 S lavnostna otvoritev B orštnikoveg a srečanja pred S N G M aribor

režiser: Metar vecek Pred predstavo bo aovoril Franc Šetinc, predsednik RK SZDL Slovenije

Malo B orštnikovo srečanje____________________________________________________________ 19.00 I. Brešan: Slavnostna večerja v pogrebnem zavodu - SLG Celje gostuje v kulturnem domu v Slovenski Bistrici

NEDELJA, 20. oktober

19.00 Ivan Cankar: ZA NARODOV BLAGOR - SLG Celje Režiser Vinko Moderndorfer

22.00 T. Ujevič: SEN IN NOROSTI - nastopata Arsen Dedič in Goran Matovič na velikem odru Malo B orštnikovo srečanje___________________________ 11.00 Nastop Gledališča ljudske vstaje in partizanski miting na Keblju na Pohorju

PONEDELJEK, 21. oktober

19.00 Ettore Petrollini: CHICCHIG NO LA- SSGTrst Režiser Mario Uršič

22.00 V. Stefanovič: TAM DALEČ - nastopa Mija Aleksič na velikem odru. Najboljša jugoslovanska predstava Festivala monodrame in pantomime Zemun. S prem ljevalni program : G. G luvič: BO R U TO VO POLETJE - Drama SN G Maribor na Pedagoški akademiji 11.00 O tvoritev razstave sce n skih in kostum skih osnutkov Vlaste H egedušič. 18.00 V kulturnem program u sodeluje Josip Marotti

18.00 in 21.00 P. Shaffer: CRNA KOMEDIJA - Teater u gostima iz Zagreba v domu JLA C ervantes: DO N K IH O T - nastopa Živko na G o spo svetski c. T. Uievič: SEN IN N O R O S TI - nastopata 22.00 Malo B orštnikovo srečanje Jurčič-P a rtliič: KRJAVELJ - nastopa Dare 11.00 Jurčič-P a rtljič: KRJAVELJ - nastopa Dare 15.00 v S lovenski B istrici Jurčič-P artljič: KRJAVELJ - nastopa Dare 18.00 v S lovenski B istrici 2 0 .00

Vukojevič v Š tudentskih dom ovih Goran M atovič in Arsen D edič v M linčku Ulaga v dom u Jožeta Potrča v Poljčanah Ulaga na srednji kovinarski in m etalurški šoli Ulaga v dom u upokojencev

B orštnikovo srečanje gostuje O tvoritev razstave »B orštnikova srečanja« na srednješolske m centru v R uju 11.00 D. Jančar: VELIKI BRILJANTNI V A LČ E K - Drama S N G M aribor 19.30 g ostuie v M urski Soboti G le d a lišče ljud ske vstaje: Nastop na O S Sladki vrh 9.00 Nastop v Prosvetnem dom u v Šentilju 12.00 Nastop v sam skem dom u G radisa 18.00

TOREK, 22. oktober

19.00 Alenka Goljevšček: POD PREŠERNOVO GLAVO M GL Ljubljana. Režiser Zvone Šedlbauer

S prem ljevalni program :_________ 10.00 Nova slovenska dram atika - S im pozij teatrologo v in kritikov Slovenije v prostorih ________KUD Pošta ________________________________________________________ 18.00 O tvoritev razstave S censki osnutki Toša Prim ožiča v Um etnostni galeriji________ 11 .00 Nastop Z V ukm irice pri pokrovitelju v Strojni_________________________________ 2 0.00 Ju rčič-P artljič: KRJAVELJ - nastopa Dare Ulaga na Račjem dvoru_______________

22.30 A. Goljevšček: POD PREŠERNOVO GLAVO - MGL_________ Malo B orštnikovo srečanje__________ ________ E P etrollini: C H IC C H IG N O L A - S S G Trst v kulturnem dom u v Slovenski B istrici B orštnikovo srečanje gostuje______________ _____________________________________________ 1 9.00 D. Jančar: VELIKI BRILJANTNI V A LČ E K - Drama S N G M aribor gostuje v Hrastniku 19.30 V. S tefano vič: D ALE Č TAM - nastopa Mija A le ksič v S LG Celje. ________Pred predstavo otvoritev razstave: D obitniki B orštnikovega prstana________________ G ledališče ljud ske vstaje:______________ ________________________________________________ 8.00 Nastop na O S Selnica ________________________________________________ 11.00 Nastop na O S Radlje ob Dravi______________________________________________ 1 7.00 Nastop v Domu upokojencev Danice V ogrinec

SREDA, 23. oktober 19.00 Ivan Cankar: POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI AGRFT LJUBLJANA. Režija Barbara Hieng

SDrem lievalni Droaram : Nova slovenska dram atika - S im pozij teatroloqo v in kritikov v prostorih KUD Pošta 10.00 Prom ocija knjiqe Dušana M oravca »lqnacii Borštnik« 11.00 Nastop Zelika V ukm irice v S W A T Y - za pokrovitelja 11.00 Nastop Željka V ukm irice v trq o vin i M etalka - za pokrovitelja 16.00 Razstava »Iz oči v oči« q le d a liške podobe Boruta Pečarja v M G L Ljubljana 16.30 Jurčič-P artliič: KRJAVELJ - nastopa Dare Ulaqa v Jurčičevi sobi v Novem svetu 20.00 B orštnikovo srečanie a ostuie: Um etniški nastopi d o b itn ic e B orštnikovega prstana Štefke Drolčeve za slovensko m anjšino v Porabju na M adžarskem V M onoštru 10.00 V Stevanovcih 12.00 V qornjem Seniku 16.00 in 15.30 G. G lu vič: B O R U T O V O POLETJE - Drama S N G M aribor gostuje 13.30 v q le d a liš č u v R uju O tvoritev razstave »Iz oči v oči«, g led a liške podobe Boruta Pečarja, v foyeru M estnega 16.30 q le d a liš č a ljubljanskeqa. Razstavo otvarja dr. Bratko Kreft. E P etrollini: C H IC C H IG N O L A . S S G Trst qostuje v Titovem Velenju 19.30 G le d a lišče liudske vstaie: Nastop na O S M alečnik 8.00 Nastop na O S Ivan C ankar v M ariboru 11.00

ČETRTEK, 24. oktober

19.00 Drago Jančar: VELIKI BRILJANTNI VALČEK DRAMA SNG Ljubljana. Režiser Zvone Šedlbauer

Sprem ljevalni program :______________________________________________________ 10.00 Pogovori z dram atiki: M ILO Š M IKELN - sogovornika dr. Bruno Hartman ________in Lojze Sm asek v Lutkovnem gle d a lišču _____________________________ 13.00 J. Hasek: SVEJK - nastopa M iroslav Zužič v S w a t y _________________ 2 2 .00 Ju rčič-P artljič: KRJAVELJ - nastopa Dare Ulaga v M linčku____________ Malo B orštnikovo srečanje:___________________________________________________________ 9.00 in 11.00 - J. K islin g e r: IG RA O ZM AJU - Drama S N G M aribor v kulturnem domu v Slovenski B istrici_________________________________ _________________________ B orštnikovo srečanje gostuje: _ 1 2 .00 Nastop Poldeta B ib iča (dobitnika B orštnikovega prstana 8 4 ) na Zvezni gim naziji za Slovence v C elovcu._________________ _______________________

2 0 .0 0

B S v O rlu - R. Pavlovič: S O V IN IS T IC N A FARSA - nastopa Š tudentski kulturni center Beograd -

___ Malo Borštnikovo srečanje: 7.30 9.00, 10.30, 12.00 in 13.30 - S e liškar-P artljič: S P E L A PIKA IN B A M B IN A KUD Kobanci Kam nica v S lovenski B istrici_______________________________ B orštnikovo srečanje gostuje_________________________________ _______________ 16.00 in 19.00 - I. C ankar: Z A N A R O D O V B LA G O R - S LG C elje v Ljutomeru S prem ljevalni p rogram : _ _______ — .— _ 9.00 Evropski ekspresionize m in njegov vpliv na slovensko g le d a liš č e - sim pozij M a rksistične g a centra Ma rib o r v č ita ln ici M ariborske knjižnice_____________ 19.00 J. Hašek: SVEJK, nastopa M iroslav Zužič na Teznu________________________ 18 .00 Pogovor z avtorjem Dragom Jančarjem o dram i Veliki briljantni valček ________v M ladinski knjigi, G osposka ulica — ___________________________ G le d a lišče ljud ske vstaje: 8.00 Nastop na O S Borci za severno mejo v M ariboru

SOBOTA, 26. oktober 19.00 Jean Baptiste Poquelin Moliere: TARTUFFE - v okviru m edmestnega sodelovanja. Nastopa Drama združenih odrov iz Graza ______ (S chauspielhaus - Vereinigte Buhnen Graz)______ ________________ _ 20 .00 BS v O rlu - R. Pavlovič: S O V IN IS T IC N A FARSA - nastopa Š tudentski kulturni center ________B eograd________________________________________________________________________ Sprem ljevalni program :______________________________________________________________ 10.30 B S NA U LIC I: Nastop M iroslava Zužiča na Kram arskem sejmu_________________ 12.00 Prom ocija nove g le d a liške revije M A S K A v prostorih KUD Pošta, Slom škov trg 3 2 1 .00 J. H ašek: SVEJK - nastopa M iroslav Zužič v Stilu_____________________________ Malo B orštnikovo srečanje:___________________________________________________ 19 .00 M. V eličkov: BEG - Drama S N G M aribor v Kulturnem dom u v Poljčanah B orštnikovo srečanje gostuje:________________________________________________________ 20 .30 Ju rčič-P artljič: KRJAVELJ - nastopa Dare Ulaga v Prosvetnem dom u na O pčinah pri Trstu_____________________________________________________________________

NEDELJA, 27. oktober

19.00 Luigi Pirandello: SEST OSEB ISCE AVTORJA Primorsko dramsko gledališče Nova Gorica Režiser Mile Korun

S prem ljevalni program :_________________________________________________________________ 1 0 .00 O b čn i zbo r združenja d ram skih um etnikov S lovenije v KUD Pošta, S lom škov trg 3 11.00 O d kritje sp o m in ske p lo šče A ntonu S lodnjaku na dom ačiji v B odkovcih pri Juršincih M alo B orštn iko vo srečanje:______ _____________________________________________ 1 9 .0 0 G. Feydeau: M A Č E K V ŽAKLJU - v K ulturnem dom u v S lovenski B istrici

B orštnikovo gostuje:_______________________________________________ 1 1 .00 N astop G le d a liš č a ljudske vstaje v Kotljah v okviru Poljana 85 1 8 .00 Jurčič-P artljič: KRJAVELJ - nastopa Dare Ulaga v Kulturnem dom u v Hočah

PONEDELJEK, 28. oktober PODELITEV SLAVNO STN IH ODLIČIJ BO R ŠTN IKO VEG A SREČANJA 1985

19.00 E. Korytko: KORESPONDENCA Z DRUŽINO - Mala Drama SNG Ljubljana___________________________________________________ Sprem ljevalni program :____________________________________________________ 10.00__ Pogovor z d ram a tiki: IG O R TORKAR, sogovornika dr. France Pibernik ________in dr. Jože Koruza v Lutkovnem g le d a lišču __________________________ Malo B orštnikovo srečanje: 9.00

in 11.00 - J. K isling er: IG RA O ZM AJU - Drama S N G M aribor v kulturnem domu v S lovenski B istrici__________________________________________________________

B orštnikovo srečanje gostuje:________________________________________________________ 12.00 in 18.00 Fallada-A lidič: Z G O D B A O NEPRIJETNEM O B IS K U ______ G le da lišče čez cesto Kranj v M iklavžu in v Ščavnici_____________________________ 16.00 in 19.00 - G. Favdeau: M A Č E K V ŽAKLJU - Prešernovo g le d a lišče Kranj v R uju G ledališče ljudske vstaje:_____ 9.30 Nastop na O S Bakovci 12.45 Nastop na O Š Petrovci

TOREK, 29. oktober 1 9.30

G. M ihič: SR ETN A N O V A 1949 - M akedonsko narodno g le d a lišče Skopje v C ankarjevem dom u v Ljubljani. N ajboljša predstava S terijinega pozorja 85. DAN G LE D A LIŠ K IH LJUBITELJEV N A BS

19.00 G. Fevdeau: MAČEK V ŽAKLJU - Prešernovo gledališče Kranj izbrana predstava ZGLSS pri ZKO Slovenije 9.00 16.00 21.00

S eliška r-P a rtljič: SPELA, PIKA IN B A M B IN A - Lutkovno g le d a liš č e KUD Kobanci Kam nica A Leskovec: DVA BREG O VA - SPD Zarja Železna Kapla iz avstrijske Koroške v Domu JLA E Ionesco: S TO LI - KUD Študent, Š tudentski od e r M aribor, v štu dentskih dom ovih na G osposvetski c.

Sprem ljevalni program : Lutkarstvo kot integralni del g led a liške predstave - sim pozij Z G L S S pri Z K O Slovenije 10.30 B orštnikovo srečanje gostuje: J. K olarič: S A LO N B A LO N - Lutkovna skupina LI-LU Litija na O S 9.00 J. K olarič: S A LO N B A LO N - Lutkovna skupina LI-LU Litija na O S 11.00 J. K olarič: S A LO N B A LO N - Lutkovna skupina LI-LU Litija v R uju 13.30 Fallada-A lidič: Z G O D B A O NEPRIJETNEM O B IS K U - G ledališče 9.00 v Zadružnem domu v Pesnici F allada-A lidič: Z G O D B A O NEPRIJETNEM O B IS K U - G ledališče 12.00 na O S Zg. Kunqota P. T urrin i: M EŠ Č A N I - Drama S N G M aribor na G avellinih večerih 19.30

Jakobski dol Jarenina čez cesto Kranj čez cesto Kranj v Zagrebu

PREDSTAVE V OKVIRU BORŠTNIKOVEGA SREČANJA SREDA, 30. oktober 19.30

P. S haffer: Č R N A KO M ED IJA - Teatar u gostim a iz Zareba v dom u JLA za M etalno in izven

Malo B orštnikovo srečanje:_________________________________________________________ 9.00 in 11.00 J. K islin g e r: IG RA O ZM AJU - Drama S N G M aribor v kulturnem dom u v Slovenski B istrici B orštnikovo srečanje g ostuje: ______ ______________________________________________ 1 7 .00 in 2 0.00 G. Feydeau: M A Č E K VŽAKLJU - Prešernovo g le d a lišče Kranj ________v Šmarjah pri Jelšah____________________________________________________ 1 9.30 G. M ihič: SR ETN A NOVA 1949 - M akedonsko narodno g le d a lišče Skopje gostuje _______ na G avellinih večerih v Zagrebu_________________________________________

ČETRTEK, 31. oktober _____________________________________________________________________________________________________________________________________ 17

19.30 Najboljša predstava Borštnikovega srečanja na Gavellinih večerih v Zagrebu_____________________________________________________ Vse poudarjene predstave tekm ujejo za B orštnikova o d ličja

POROČILO USKLAJEVALCA DRAMSKIH PREDSTAV ZA TEKMOVALNI PROGRAM BORŠTNIKOVEGA SREČANJA 1985 Čeprav je usklajevanje predstav, ki v slovenskih poklicnih dramskih gledališčih kandidirajo za tekmovalni program Borštnikovega srečanja, častna in odgovorna naloga, pa je hkrati tudi zahtevna. Posebej častna letos, ko BS praznuje jubilej, zahtevna pa zato, ker se je sezona 1984-1985 spremljevalcu in poznavalcu gledališkega dogajanja na Slovenskem razkrila - če jo gledamo kot celoto in v primerjavi z nekaterimi prejšnjimi igralnimi obdobji - kot nekoliko manj izrazita. S privajenim in seveda dovolj ohlapnim prilastkom bi jo bilo mogoče označiti kot solidno in umirjeno, vendar, na srečo, vsaj z nekaterimi problemsko in artistično zelo kakovostnimi predstavami. Pri usklajevanju programa žal tudi tokrat ni bilo mogoče predložiti predstav Slovenskega mladinskega gledališča iz Ljubljane, ker ta še zmerom nemirno snujoči teater tudi letos ne najde smiselnih motivov za sodelovanje na BS. Po ogledu vseh prijavljenih predstav - gledališča so, tako kot velevajo propozicije, prijavila po dve, izjema je samo Akademija za gledališče, radio, film in televizijo, ki zaradi utemeljenih razlogov lahko predstavi samo eno produkcijo in po temeljitem premisleku predlagam Izvršnemu odboru 18 Borštnikovega srečanja 1985 tale program tekmovalnih predstav:

Drama SNG Ljubljana: Drago Jančar - VELIKI BRILJANTNI VALČEK - režiser Zvone Šedlbauer Drama SNG Maribor: Drago Jančar - VELIKI BRILJANTNI VALČEK - režiser Petar Veček Peter Turrini - MEŠČANI - režiser Dušan Mlakar Eksperim entalno gledališče GLEJ: Peter W eiss - NOČ GOSTOV - režiser Vito Taufer Mestno gledališče ljubljansko: A lenka Goljevšček POD PREŠERNOVO GLAVO - režiser Zvone Šedlbauer Prim orsko dram sko gledališče Nova Gorica: Luigi Pirandelio - ŠEST OSEB IŠČE AVTORJA - režiser Mile Korun Slovensko ljudsko gledališče Celje: Ivan Cankar - ZA NARODOV BLAGOR - režiser Vinko Modendorfer Slovensko stalno gledališče Trst: Ettore Petrolini CHICCHIGNOLA - režiser Mario Uršič A kadem ija za gledališče, radio, film in televizijo: Ivan Cankar - POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI režiserka Barbara Hieng pod mentorskim vodstvom Franceta Jamnika. Prijavljene so bile še tele predstave: Drama SNG Ljubljana Pavel Kohout: Marija se bori z angeli; Eksperimentalno gledališče GLEJ - Errol Bray: Zbor; Mestno gledališče ljubljansko - Arthur Miller: Lov na čarovnice; Primorsko dramsko gledališče Nova Gorica - Xaver Kroetz: Ne krop, ne voda; Slovensko ljudsko gledališče Celje - Milan Jesih: Pravopisna komisija; Slovensko stalno gledališče Trst Anton Tomaž Linhart: Veseli dan ali matiček se ženi; DPD Svoboda Slovenska Bistrica - V. Levstik-T. Partljič: Kastelka.

Za tekmovalni program predlagam potemtakem devet predstav. Že na prvi pogled je vidna posebnost: dve predstavi Jančarjevega VELIKEGA BRILJANTNEGA VALČKA. Predlog se mi zdi zelo mnogostransko utemeljen, a tu naj se oprem le na dva poglavitna motiva: 1. Jančarjeva nova drama sodi med najmočnejša dramska dela povojne slovenske dra' matike in že samo zato zasluži vso pozornost. 2. Kot večrazsežen in večznačen tekst omogoča primerno izvirne in raznolične gledališke interpretacije. Ker ljubljanska in mariborska predstava odrsko izrazito in suvereno udejanjata prav to raznoličnost in s specifičnih poetskih razgledišč razpirata vsaka zase in vsaka v sebi specifične pomenske in gledališke razsege Velikega briljantnega valčka, se zdi “dvojna projekcija« ne samo odrsko izzivalna in privlačna, marveč samoumevna in nujna. Druga posebnost je izbor dveh predstav iz enega gledališča - mariborske Drame. Ker propozicije omogočajo tudi takšno možnost, sem se poleg Velikega briljantnega valčka odločil še za predstavo Turrinijevih Meščanov istega gledališča zato, ker z veliko artistično harmoničnostjo vseh uprizoritvenih komponent - od režije, igre, scenografije, kostumov itn. - sodi med najbolj dognane v minuli slovenski gledališki sezoni; in še zato, ker 'mam za srečno naključje spoznanje, da lahko prav iz gledališča, ki že dve desetletji tako zagnano in organizacijsko gladko skrbi za najpomembnejšo slovensko gledališko manifestacijo, predlagam dvoje kvalitetnih predstav.

Sicer pa sem dolžan opozoriti še na dva temeljna principa, ki sta me vodila pri predlogu tekmovalnega programa: 1. Najprej in predvsem je to kakovost predstav, njihova problemska ali artistična ali obojna relevantnost; 2. Program želi biti komponiran z repertoarnimi parametri, to pa pomeni, da skuša, kolikor je seveda glede na ponudbo gledališč mogoče, zagotoviti narodnostno raznoličnost, problemsko aktualnost in žanrsko živahnost - ob tehtnosti dramskih besedil in izvirnosti odrskih izvedb. V danih možnostih je bilo iz predlogov, ki so prišli iz posameznih gledališč, mogoče vsaj relativno ustrezno uskladiti in oblikovati program BS 1985 po omenjenih repertoarnih parametrih. Želim, da bi jubilejno Borštnikovo srečanje tako s tekmovalnim kakor tudi s spremljevalnim programom spet in znova izpričalo ter s svojo znamenito organizacijsko spretnostjo potrdilo sloves, ki si ga je z zavzetim delom pridobivalo dve desetletji; upam, da bo tudi predlog letošnjega programa - ne po usklajevalčevi, marveč po zaslugi slovenskih gledaliških ansamblov - vreden tega slovesa; prepričan sem, da bosta gostoljubni Maribor in njegovo zvesto gledališko občinstvo v predloženih predstavah našla tisto, kar od dramske in gledališke umetnosti pričakujeta. Izvršnemu odboru Borštnikovega srečanja se za zaupanje, ki mi je bilo kot usklajevalcu programa izkazano, iskreno zahvaljujem. Vasja Predan

LETOŠNJI NOČNI PROGRAM SREČANJA JE BISTVENO OKRNJEN

Poverjena mi je bila vloga usklajevalca ali selektorja nočnega programa Srečanja. Morda si celo smem dovoliti nekaj samozavesti in zapisati, da so bili nekateri »nočni gledališki« dogodki na Borštnikovem srečanju v prejšnjih letih prav zanimivi in morda kdaj celo bolj vznemirljivi kakor tekmovalni del. Seveda ima usklajevalec tekmovalnega dela manjšo možnost izbire, kakor selektor nočnega spremljevalnega programa. Posebno so se pri občinstvu priljubila gostovanja posameznih umetnikov, od vedno vznemirljivega in razburljivega Radeta Šerbedžije, prek Ružiče Sokič, Zijaha Sokoloviča, Svetlane Makarovič do že »posvojenega« Željka Vukmirice, da ne omenjam številnih drugih. Uprizoritve, kakor BENT, ELA, TIŠINA OSMEGA JUTRA itd. so ostale v zavesti gledalcev kot sestavni del Srečanja. K temu prištejmo še prijetno »obvezo«, da naj v tem programu nastopajo najboljše predstave Sterijinega Pozorja, MESS-a in Festivala monodrame v Zemunu. Prav ob jubilejnem dvajsetem srečanju pa sem kot selektor nočnega programa ostal tako rekoč povsem vezanih rok. Prvi razlog je v dejstvu, da gledališka stavba v tej fazi rekonstrukcije nima več »malega odra« in da nam ni uspelo usposobiti kapele uršulinskih sester na Gosposvetski cesti za gledališke predstave. Tako nam je ostala »ulica«, gostinski lokali in veliki oder po večernih predstavah. Večino tega programa je napolnila neumorna voditeljica organizacijskega biroja Olga Jančar z atraktivnimi nastopi posameznikov in skupin, predvsem na principu »povpraševanja in ponudbe«. Drugi razlog za skromnejši nočni program je seveda radikalno pomanjkanje finančnih sredstev ali bolje brezglave in nekontrolirane podražitve prevoznih in drugih storitev. In kot član izvršilnega odbora Srečanja vem, da je potrebno predvsem »zaščititi« tekmovalni program. Kljub temu sodim, da je ponujeni nočni program dovolj zanimiv, čeravno je veliko skromnejši, kakor je bil že sprejeti, ko nas še ni udarila prostorska stiska

Gordan M ihiz:SREČ NA NOVA49. Makedonsko narodno gledališče Skopje. Predstava bo v Cankarjevem domu, kamor bo mogoče potovati z organiziranimi avtobusnimi prevozi. To je najboljša predstava Sterijinega Pozorja. Vidosav Stefanovič: TAM DALEČ (Tamo daleko). Monodrama, ki jo izvaja Mija Aleksič, Beograd. Predstava s Festivala monodrame in pantomime v Zemunu. Tin Ujevič: SEN IN NOROST (San i ludila). Nastop Gordana Matoviča in Arsena Dediča. Moliere: TARTUFFE, Drama Združenih odrov Gradec iz Avstrije. V okviru medmestnega sodelovanja SNG Maribor in Vereinigte Biihnen Graz. Goran Gluvič: BORUTOVO POLETJE. Slovensko narodno gledališče Maribor. Cervantes: DON KIHOT, Živko Vukojevič, Niš. R. Pavlovič: ŠOVINISTIČNA FA R SA Študentski kulturni center Beograd E. Korytko-Marko Slodnjak: KORESPONDENCA Z DRUŽINO, Drama SNG Ljubljana Če k temu dodamo še gostovanje Teatra u gostima, nastope slovenskih in drugih igralcev, izredno bogato ponudbo ljubiteljskih gledaliških skupin, nastop Gledališča čez cesto, kar je v dogovoru z Izvršilnim odborom Srečanja vključil v letošnji program naš organizacijski oddelek (Olga Jančar), lahko vendarle sklenem, da bosta selekcionirani »nočni program« in »neselekcionirana« široka ponudba drugih gledaliških dogodkov vendarle častno dopolnilo uradnemu tekmovalnemu programu. Tone Partljič

POSTALI SMO GRADBIŠČE, OSTALI GLEDALIŠČE«.

BS 1979

SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE MARIBOR Drago Jančar

VELIKI BRILJANTNI VALČEK grumova nagrada '85 za najboljšo slovensko dramo Režiser Scenograf Kostumografka Dramaturg Lektor Osebe: Simon Veber Klara Ljubica Volodja Doktor Emerik Savel Pavel Rajko Starejši izvedenec za metafore Mlajši izvedenec za metafore Kapetan Doberman Zasledovalec Bolniška sestra Zenska z lutko Chopin

Petar Veček Željko Senečič Vlasta Hegedušič Tone Partljič Bernard Rajh

Vodja predstave Sepetalka

Peter Maček Jasna Odlak

Vlado Novak Milena Muhič Irena Varga Stane Potisk Marjan Bačko Peter Ternovšek Jože Zupan Marjan Hintereger Rado Pavalec Franci Gabrovšek Janez Klasinc Ivo Leskovec Zvonko Funda Ana Veble Minu Kjuder Simon Robinson

»PRI MENI GRE ZA POMOTO« IN »DISCIPLINA MORA BIT ...« V zadnjem času, priznajmo, ni malo dram, ki so si za prizorišče in metaforo izbrale prostor »psihiatrične bolnišnice«. Na našem odru smo igrali Marinčevo Avaniuro, Kopitovo Komorno glasbo, Schafferjevega Equusa, v Ljubljani znamenito VVeissovo dramo Zasledovanje in usmrtitev Jeana Paula Marata itd. Po izrednem filmu Let nad kukavičjim gnezdom pa je ta »psihiatrična motivika« še bolj popularna. Vendar kaj kmalu prepoznamo, da v Valčku psihiatrična bolnišnica ni nekakšna metafora, za katero bi se skril avtor in v »psihiatrični preobleki streljal izza vogala resnice o našem času, družbi, politiki, policiji. Ne, v drami je zavod Svoboda osvobaja enostavno usoda junakov, edini možni (sicer literarno skonstruirani) svet, ki ga živimo. Psihiatrična bolnišnica je torej definicija, ne metafora.

In če se še nekoliko zadržimo pri naslovu našega zavoda Svoboda osvobaja, vidimo (slišimo), da doktor nekje v zadnji tretjini drame vzklikne Freiheit macht frei, kar je skoraj homonimna inačica nacističnega napisa v Auschwitzu Arbeit macht frei, Delo osvobaja. Jančar nam torej ne zatrjuje, da je ves svet takšen, kot da bi bil ječa, ampak nam slika ječo (taborišče, policijski sanatorij) sveta. Seveda ni edini, ki tako doživlja sodobni svet, zato ni čudno, da zbriše razliko med normalnimi in nenormalnimi, svobodnimi in nesvobodnimi, med ljudmi »notri« in »zunaj«. Vsi smo namreč v! VOLODJA: »Nihče ni od zunaj. Vsi smo notri. Vsi smo v!« Torej ni nobene pomote. Vsi spadamo not. Saj lahko kričimo in brcamo. Ali pišemo romane in drame. Kljub temu smo v.« Jančar ve to najbolje. Vemo tudi, da moderna psihiatrija zatrjuje, da niso bolni posamezniki, ampak vsa družba. Zato tudi nista Volodja in Doktor nekakšni pošasti, stražarja, policija, ampak samo navadno osebje sanatorija. Ni čudno, da se cinični,-zapiti, neodporni doktor pri vrhu drame takole sprašuje: »Morda tudi mene zapušča razum. Ali pa me je zapustil že zdavnaj, ko sem začel sodelovati. Morda bi moral reči ne. Potem bi bil tukaj kot pacient, ne pa upravnik. Volodjo bi bilo treba zapreti sem noter, In onadva strokovnjaka. In mene. Nič več ne vemo, kdo je nor in kdo je pameten, stvari se obračajo, meje se brišejo, toda robovi, robovi se ostrijo, povsod so nevarne ostrine, konice... Povej mi, Ljubica, ali se bomo kar pobili tu notri?« Toda koj za tem sprašuje naprej! »Povej mi, kako je, kadar človeka začne zapuščati razum? Ali je tako, da te je strah? Ali je tako, da neke temne pijane sence zlezejo vate?« Če to pravi ravnatelj »posebnega zavoda Svoboda osvobaja«, potem res ni več potreben komentar. Tone Partliič

SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE CELJE Ivan Cankar

ZA NARODOV BLAGOR Komedija v štirih dejanjih Režiser Dramaturg Scenograf Kostumografka Lektor

Vinko Moderndorfer Janez Žmavc Tomaž Marolt Alenka Bartl Jože Faganel

Aleksej p. Gornik Peter, Gornikov sluga Dr. Anton Grozd, dež. poslanec, obč. svetnik itd. Katarina, njegova žena Matilda, njegova nečakinja Dr. Pavel Gruden, drž. poslanec, svetnik itd. Helena, njegova žena Jože Mrmolja, občinski svetnik Klander,občinski svetnik Mrmoljevka Julijan Ščuka, žurnalist Siratka, literat Fran Kadivec, jurist, sorodnik Grozdov Profesor Kremžar Stebelce, poet Hišna pri Grudnovih Peter, Gornikov sluga

Peter Boštjančič Igor Sancin

Vodja predstave Šepetal ka

Janez Bermež Nada Božič Jagoda Tovirac Jože Pristov Ljerka Belak Drago Kastelic Bruno Baranovič Mija Mencej Zvone Agrež Iztok Valič Bojan Umek Borut Alujevič Matjaž Arsenjuk Slavica Zujič Igor Sancin Sava Subotič Ernestina Popovič

KAJ JE NAJBOLJ - ZA N IM IV O ? Najbolj zanimivo je to, da ni glavnega junaka. Najbolj zanimivo je to, da komično ni v sorazmerju s tragičnim. Ščuka ne more biti glavni junak. Vsaj danes (ta hip, ta trenutek - tudi političen - ) Ščuka ni junak. Revolucionarji danes niso več Junaki, predvsem pa ne takšni kot je Ščuka, namreč socialno (socialistično) angažirani ljudje. Takšni ljudje niso zanimivi. Junaki današnjega časa so samomorilci. Ljudje, ki se jim je zalomilo, ljudje, ki so vložili vse svoje življenjske sokove, vso svojo energijo v nek CILJ, pa se jim je ta cilj pred nosom p o d rl... GLAVNI JUNAK je dr. GROZD;

čeprav moralno negativen, je Glavni zato, ker je tragičen. Najbolj zanimivo je tudi to, da se vse dogaja v interierjih, v salonih, v sobah, v sprejem nicah... Kot da ni zunaj, kot da zunaj ne obstoja. Kot da vsi narodovi politiki žive Znotraj, izolirani od vsega, kot da žive v va ti... varno, skrito, brez ostrih robov... Enkrat samkrat se odpre okno, zasliši se hrup iz ulice - huda disonanca - potem pa spet mir in samozadovoljna-varnost... Najbolj zanimiv je kontrast. Kontrast med dejanskim in fiktivnim, med resnim in kakor da b i... Zanimivo je, da so obrazi (in maska na njih) nekaj drugega, kot je resnica... kot je dejanska teža besed, ki jih govorijo... Dvojnost je vsepovsod. Grudnovka, Gruden, Siratka... (vsi razen Grozda) ...v s i so dvojni. Nekateri so se že tako spojili s svojo masko, da svojega pravega obraza niti ne spoznajo več. Gornik: ... Obrazov vidim sicer zmeraj dovolj, toda vsi so enaki. Najbolj zanimiv je Kremžar. On je nevaren. Je on tista skrita in edina nevarna sila, ki samo čaka na trenutek, da bo udarila zares in krvavo (militarizem?). Najbolj zanimiva je fotografija (J. Žnidaršič), ki prikazuje neki prazen pariški bulvar. Nikogar ni. Samo velik kup granitnih kock, ki jih je nekdo izruval iz tlaka. Samo kup granitnih kock, ki čakajo. Nekdo jih je izruval iz tlaka in šel. Morda se bo kmalu vrnil. Res krasna fotografija. Zanimiv je narod. Kje je narod? Kako se vidi? Ali je narod Odsoten na Prisoten način? Nekdo je izruval iz tlaka granitne kocke, potem je šel na malico. Vsak hip se bo v rn il... Ali pa se bo vrnil, pa ne bo vedel kaj početi z granitnimi kockami? Zanimiva je doba (Stil), v katerem se igra (historično) dogaja. Zanimivi so kostumi, zanimiv je kontrast današnjega časa (današnje arhitekture) in zgodovinske distance (kostumske). Kako bi bilo, če bi vso druščino (Grudna, Grudnovko, Stebelca, ...) nenadoma postavili na prazen trg pred Skupščino... Na eni strani Iskrine stolpnice, na drugi strani Skupščina, vmes pa Grozd in Grudnovka in Stebelce in Kremžar, vsi v altdeutsch nošah... Kakšen »fin« kontrast, kot da bi »zmešal« dva časa... Zanimive so tudi apriorne odločitve: - da ne bomo črtali niti besedice, - da ne bo glasbe, - da bomo sledili vsemu, kar Cankar situacijsko ponuja, (kakšen krasen človek je bil ta Cankar, mislim tudi, da je imel mnogo talentov za igralca), - da bo prostor čist in brez navlake (rekviziti, odvečni scenski elementi) psihologije in tako iz Šentflorjancev naredili lju d i... Najbolj zanimivo pa je to, da bo treba iz vseh teh različnih asociacij narediti predstavo. Vinko Moderndorfer

SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE TRST Ettore Petrolini

CHICCHIGNOLA Komedija v treh dejanjih Režiser Prevajalec Kostumografka Glasba Pantomima Lektor

Mario Uršič Srečko Fišer Marija Vidau Giampaolo Coral Andres Valdes Jože Faganel

Chicchignola Eugerina Lalletta Egisto Marcella Vratarica - Leone Pianist

Silvij Kobal Miranda Caharija Mira Sardoč Adrijan Rustja Bogdana Bratuž Alojz Milič Aleksander Rojc

Vodja predstave Sepetalka

Dušan Jazbec Silva Raztresen

IZ NEGOTOVOSTI V NEGOTOVOST S SMEHOM Da smo se odločili za smeh, vsaj dobro uro sproščenosti in vedrine. To pot smo že spet segali na polico italijanske književnosti in predstavljamo slovenskemu gledalcu doslej neznanega avtorja Ettora Petrolinija, sicer slovitega komedijanta in eno vodilnih gledaliških osebnosti svojega časa. Petrolini je seveda predvsem mojstrski interpret in je v glavnem pisal sebi na kožo. Od njegovih komedij je edino Chicchignola delo, v katerem se z uspehom preizkušajo tudi drugi igralci. Pri izboru smo se zavedali krhkosti samega besedila, ki je v slovenskem prevodu še oropano duhovitih besednih iger, ene glavnih začimb tega avtorja, ampak želeli smo pripraviti predstavo, ki naj bi bila nekaj nevsakdanjega, svežega in nepretencioznega - in potrudili smo se, da bi bili lahko upravičeno deležni vašega aplavza. Miroslav Košuta

MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Alenka Goljevšček

POD PREŠERNOVO GLAVO (kratkočasna žaloigra v dveh dejanjih z epilogom) Režiser Scenograf Asistentka scenografa Kostumografka Dramaturg Lektorica Glasbena oprema Asistent režije Igrajo: Miloš Podboj, ravnatelj

Zvone Šedlbauer Sveta Jovanovič Mirta Krulc Sanja Jurca Aleksander Zorn Majda Križaj Ivo Meša Igor Palčič (AGRFT)

Dare Ulaga Milan Kalan Marija Bertoncelj, pomočnica Marjeta Gregorač Zora Vadnal Anka Cigoj Lojze Hribernik Tone Kuntner Igor Zatočnik Marko Simčič Teja Derganc Maja Boh Matjaž Turk Stefan Derganc Tomaž Cegnar - Tomi Ivan Jezernik Majda Grbac Zdenka Eržen Jovan Milič - Gedja Jože Lončina Mira Bedenk Tilka, snažilka Zenja, snažilka Nadja Strajnar Tone, hišnik Franc Markovič Vaško Dimnik, dijak Jonas Žnidaršič - AGRFT Matjaž Zabel, dijak Boris Kerč - AGRFT Barbara Klančnik, dijakinja Veronika Drolc - AGRFT Mojca Demšar, dijakinja Barbara Lapajne - AGRFT Aleksander Dimnik, politični delavec Zlatko Šugman Majda Koritnik, politična delavka Nika Juvan-Kalan Vida Hribernik, Lojzetova žena Nada Bavdaž Znanec Julij Guštin Sepetalka Nena Mauser-Lenarčič Vodja predstave Marjan Presetnik Stane Bartol Niko Gradišar POD GLAVO USMERJENEGA IZOBRAŽEVANJA Dramska igra Alenke Goljevšček posega v učiteljsko srenjo, ki je že od Cankarjevih Hlapcev trdno zasidrana na

slovenskih odrih in na njih tudi razvpita in škandalizirana. Šolstvo je očitno tista nevralgična družbena točka, kjer se družbene razmere posebej drastično razgalijo in so tudi posebej boleče. Tako tudi pri Alenki Goljevšček. Zgodba naše igre je postavljena v sedanji čas, ko je reforma šolstva posegla po zgodovinsko najradikalnejših spremembah, ki bodo zaznamovale generacije Slovencev, z njimi pa tudi družbo v celoti. Gre za prehod na usmerjeno izobraževanje in za samo izpeljavo tega prehoda. S tem v zvezi je pred približno dvema letoma prišlo tudi do selitve in združitve dveh bivših gimnazij, ki je v samem postopku izzvala odpor in z njim povezan škandal, javnosti bolj ali manj znan. Avtorica, ki je bila kot profesorica sama neposredno udeležena v dogajanju, je izbrala prav ta dogodek za fabulativno osnovo svoje igre in ga pogumno razgalila pred naše oči. Fabulativni okvir igre je torej realen in preverljiv, sam odnos do resničnosti pa je v avtoričini pisavi realističen in verističen. V tem smislu ima besedilo dokumentarno podlago, ki je v družbeni ali celo politični dimenziji njen »sociološki alibi«. Seveda pa je tu še umetniška tendenca in literarna predelava, ki sta literarno avtohtoni. Vse to je potrebno povedati zato, da bi bolečim družbenim problemom, ki se jih besedilo loteva, zagotovili preverljivo dokumentarno težo, a jim hkrati pustili svobodo umetniške vizije. Preprosto povedano so se dogodki, ki so pred nami, zgodili na različnih slovenskih šolah, da pa so združeni in dopolnjeni v umetniško podobo slovenskega šolstva pravica avtoričine umetniške svobode. Za kaj gre? Politična administracija, ki je zadolžena za reformo šolstva, sklene kulturološko usmerjeno šolo Franceta Prešerna preseliti na kovinarsko šolo Pepce Klemenšek-Hojke in jo z njo tudi združiti. Ker učitelji pri selitvi po zakonskih predpisih nimajo kaj odločati, skušajo obdržati vsaj tradicionalno enotnost šole v novih razmerah in ostati samostojni kot šola tudi v novih prostorih. O tem se odločijo z referendumom, ki ga - mimogrede - predlagajo dijaki, se pravi z obliko neposredne demokracije, s katero državljani sprejemajo neko odločitev v samoupravni družbi in samoupravnih organizacijah in skupnostih. Izkaže pa se, da demokratično in samoupravno izražena volja šolske skupnosti ni takšna, kakršno zahteva politična administracija, ki začenja zato na šolo in posameznike izvajati razne pritiske, od političnih do socialnih. Neposredna demokratična odločitev torej velja samo takrat, kadar je v skladu s predpisano politično linijo in politično voljo. Kadar pa sta politična in samoupravna-demokratična odločitev »v razkoraku«, politika brezobzirno uveljavi svojo moč. Kako delujejo mehanizmi političnega pritiska in kako se zvijajo »samoupravljalski črvi« pod političnim podplatom, nam brez olepšavanj slika Alenka Goljevšček.

Igra Pod Prešernovo glavo je torej besedilo velikih dilem med politiko in samoupravljanjem, med »prakso« in »teorijo«, ki se »kot praksa« in »teorija« razkrijeta in razločita takrat, kadar sta v konfliktu. Politična praksa se vzpostavi kot brezskrupulozna sila, ki lahko zapre tudi svoje lastno konstitutivno in zakonito izhodišče; politična odločitev in Politična volja lahko razlastita veljavnost samoupravne odločitve, kljub temu da sta programsko in statutarno zasidrani ravno na samoupravljanju. Politična volja torej stopi v nasprotje s svojo lastno ustavodajno osnovo. V tem smislu je igra Alenke Goljevšček »idealistična«,

temelječa na pozicijah avtentične (proklamirane) družbene usmeritve, ki se brez uspeha upira pragmatični in nihilistični politični volji do moči. Brez uspeha; kajti njeni junaki so poraženi. Poraženi pa so tako rekoč vsi, na obeh straneh barikad, razen politične volje same. Ta je komplementarno svoji neusmiljenosti vedno zmagujoča. Za seboj pa seveda pušča »trupla« učiteljev, učencev in politikov, oblastniškega očeta in anarhističnega sina, upor učiteljev in reformo šolstva. Sama trupla idej in ljudi, ki jih je pogazila. Aleksander Zorn

AGRFT 1984/85 Ivan Cankar

POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI Javna produkcija četrtega letnika dramske igre, gledališke režije in dramaturgije pod vodstvom rednega profesorja Franceta Jamnika in asistenta Toneta Peršaka. Režija Dramaturgija Scenografija Kostumografija

Barbara Hieng Vesna Jurca Bogdana Krušič Sanja Jurca

Mentor za dramaturgijo Mentor za scenografijo Mentor za kostumografijo Lektor Koreografija

Andrej Inkret Meta Hočevar Alenka Bartl Jože Faganel Lojzka Zerdin

Prva zasedba: Peter Jacinta Zupan Županja Dacar Dacarka Ekspeditorica Učitelj Šviligoj Štacunar Cerkovnik Popotnik Zlodej

Branko Šturbej Violeta Tomič Roman Končar Veronika Drolc Iztok Mlakar Dejana Demšar Bernarda Oman Marko Boben Uroš Maček Renato Jenček Ivan Rupnik Milan Štefe

Druga zasedba: Peter Jacinta Zupan Županja Dacar Dacarka Ekspeditorica Učitelj Šviligoj Štacunar Cerkovnik Popotnik Zlodej

Milan Štefe Bernarda Oman Branko Šturbelj Dejana Demšar Marko Boben Veronika Drolc Violeta Tomič Uroš Maček Roman Končar Renato Jenček Iztok Mlakar Ivan Rupnik

PRVE MISLI O CANKARJEVEM POHUJŠANJU »Pohujšanje v dolini Šentflorjanski« je v času svojega nastanka in prve uprizoritve zadelo v polno. Pomenilo je ostro družbeno kritiko, preoblečeno oziroma obogateno z večno problematizacijo dinamičnega odnosa med umetnikom in družbo, v kateri in za katero (?) ustvarja. V groteskni paradi Šentflorjancev se je takrat zlahka prepoznal vsaj del slovenske družbe; Peter s svojo Jacinto pa je bil prava 32 podoba Cankarjevega položaja znotraj nje. Situacija v današnji dolini Šentflorjanski je drugačna. Današnja dolina Šentflorjanska ne potrebuje več takega Petra, ki bi jo prišel osvobajat, razsvetljevat. Današnji Šentflorjanci so malomeščani, ujeti v mrežo zakonov, norm, pravil, moralnih kodeksov, ki so jo spletli sami. Njihove prave želje, potrebe, zahteve so potisnjene globoko v podzavest in se pojavljajo le še ovite v obleko dovoljene forme ali pa kot nebrzdani, čudni prebliski, ki jih takoj zatrejo. Šentflorjanci delujejo kot homogena skupina, povezana z notranjo nitjo, ki jim onemogoča, da bi lahko kdaj kaj storili samostojno, skrito pred očmi vseh ostalih. Drug drugemu predstavljajo zakon, sodnika, drug drugega nenehno nadzorujejo, drug drugemu ne pustijo svobodno dihati in skrbijo za to, da ne odstopajo od zahtevanega vedenjskega obrazca. Poleg te notranje prisile živijo Šentflorjanci še pod pritiskom zunanje kontrole, oblasti, ki je njihovo ozko moralo preoblikovala v sistem legalnosti in nelegalnosti. Polje razumevanja, delovanja, mišljenja, dojemanja in nasploh vseh možnosti udejstvovanja v življenjskem toku je za Šentflorjance torej že vnaprej omejeno v ozko področje mediokritete, od koder ni razgleda ne na levo ne na desno. Vsaka podrejenost sistemu vzbuja vabljiv in varljiv občutek varnosti, zato je vse dejanje in nehanje Šentflorjancev usmerjeno v krčevit poskus ohranjanja statusa quo za vsako ceno. Vse novo in neznano vzbuja v Šentflorjancih dvojne občutke: hkrati jih privlači in odbija. Privlači, ker obuja v življenje zdavnaj zatrte impulze in želje, ker hipoma zaslutijo

živopisnost življenja izven svojih okvirjev. Odbija, ker je novo nevarno za vsak sistem in lahko sproži nekontrolirane sile rušenja. Tudi reakcija na novosti je zato pri Šentflorjancih dvojna: vejo, da jo morajo uničiti, a prej jo hočejo dodobra spoznati in s tem sprostiti vse svoje zatajevane plati. S sistemu nevarno in prepovedano stvarjo se smejo Šentflorjanci ukvarjati samo pod pretvezo dolžnosti. Pa vendar - tudi novost lahko neovirano vdre v mirno, samozadostno vegetiranje Šentflorjancev, če si le nadene pravo obleko, če se pojavi v dopustni obliki, še bolj pa, če se to novo poskuša sistemu prilizniti. Vse zatiralne sile Šentflorjancev se zato preusmerijo v tisto novo, ki jim ostaja nerazumljivo, skrivnostno, nedosegljivo, ki se sistemu niti malo ne poskuša podrediti, pač pa ga že s samim svojim pojavom, z vzpostavljanjem novega kriterija in drugega pola resno ogroža. To je problem Zlodeja in Jacinte. V tej dvojnosti odnosa do Zlodeja in Jacinte se kaže resnica današnje doline Šentflorjanske, ki mora v svetu trhlih in spremenljivih vrednot nenehno odgovarjati zdaj na histerične izzive etablirane avantgarde, zdaj na izzive vedno novih, drugačnih, spontanih, neznanih umetniških pojavov. Dejstvo je, da lahko oboje pride v dolino Šentflorjansko le iz tujine, od drugod, iz neomejene širjave drugačnosti. Dolina Šentflorjanska sama lahko v svoji jalovosti rodi le nemoč. Peter je izziv, ki prihaja s svojima dvema služabnikoma, z dvema večnima poloma vseh pojmov in vrednot, Zlodejem in Jacinto preskušat, do kakšne mere so Šentflorjanci zares omejeni in do kakšne mere so se le sposobni spoprijeti z drugačnostjo. Končni izid Petrove akcije vrača dolino Šentflorjansko v začetno pozicijo. Peter in Jacinta bi bila lahko le njena začasna gospodarja, saj ob razkrivanju identitete Šentflorjancev prikrivata svojo lastno. Odrešitev za Šentflorjance ne bo prišla od zunaj, zanjo bi se morali potruditi tudi sami. Vesna Jurca

EKSPERIMENTALNO GLEDALIŠČE GLEJ Peter Weiss

NOČ GOSTOV (Nacht mit Gasten) Prevod Režiser Scenograf Kostumografka Lektor Glasba Igrajo: Mož Zena 1. otrok 2. otrok 1. gost, Hudi Blaž 2. gost, Vitez in nadangel

Veno Taufer Vito Taufer Matej Taufer Barbara Porenta Mateja Dermelj Igor Leonardi in skupina Ouantebriga Sandi Pavlin Boris Kerč Mojca Partljič Uroš Maček Pavle Ravnohrib Ivan Rupnik

PETER VVEISS Pisatelj, slikar, scenograf, dramatik, gledališki in filmski režiser, pesnik. Rojen 1916. Umrl 10. maja 1982. V času nacizma emigriral v Anglijo, na Češkoslovaško in Švedsko. Do smrti ostal švedski državljan. Noč gostov (Nacht mit Gasten), prvič prikazana v Schiller Theater v Berlinu. Peter VVeiss: »Težko je iskati začetek, če se oklepamo iluzije. Tega začetka ni, kakor tudi ni konca.« »Če bi se v resnici vprašal, kako je z menoj, in če bi si drznil povedati resnico, tega ne bi oddajala nobena radijska postaja, noben založnik ne bi objavil.« »Nisem razočaranec, ne človek, ki bi se oziral nazaj in tožil za izgubljenimi ideali. Teh vezi ni nikoli bilo, vedno so se mi zdele gnile, vse je bilo zm otno...« »Odločam se za pisanje namesto za dejanje.« »...ne analizirati, temveč predstavljati. Vendar na zaostren, zelo jasen način. Dati je treba resničnost, ki je v sebi že razložena in razčlenjena. Pokazati je treba novo realnost, iz katere je mogoče dobiti novo analizo, nove norme in nove ideje.«

DRAMA SNG LJUBLJANA Drago Jančar

VELIKI BRILJANTNI VALČEK Režiser Scenograf Kostumografka Komponist in dirigent Dramaturg Lektorica

Zvone Šedlbauer Niko Matul Alenka Bartl Urban Koder Boris A. Novak Nada Sumi

Simon Veber, zgodovi nar, tudi poljski vstajnik Drohojovvski Klara, njegova žena Ljubica, anglistka, tudi slikarka Volodja, bolničar Doktor, upravnik zavoda Emerik, pianist Savel-Pavel Rajko Starejši izvedenec za metafore Mlajši izvedenec za metafore Kapetan, oficir domače vojske Doberman, jecljavec Referentka Zasledovalec Zenska z lutko Prvi bolničar Drugi bolničar Bolniška sestra Frederic Chopin,

France Presetnik Zvone Hribar Barbara Levstik Andrej Nahtigal Angela Hlebce Dušan Skedl Branko Šturbej (štud. AGRFT) Judita Zidar (štud. AGRFT) Igor Samobor

Vodja predstave Sepetalka

Borut Kropivnik Lidija Babič

Ivo Ban Milena Zupančič Silva Čušin Polde Bibič, Aleš Valič Boris Cavazza Branko Grubar Brane Ivanc Roman Končar (štud. AGRFT) Božo Šprajc Vojko Zidar

FREIHEIT MACHT FREI (odlomki iz dramaturške razčlembe Jančarjeve drame Veliki briljantni valček) ...Današnja akcija se lahko utemeljuje le v svetlih zgledih iz preteklosti. Zato ni naključje, da je glavni junak Valčka zgodovinar po poklicu, vsa njegova akcija pa je raziskavanje življenja poljskega »vstajnika« iz novembrske vstaje leta 1830. Pomenljiv je že sam naslov psihiatričnega zavoda, ki je prizorišče dogajanja: Svoboda osvobaja. Spričo pleonazma ta naslov učinkuje pomensko omejeno in zato smešno (paralela: skrajna redukcija jezika - tako imenovani novorek - v Orvvellovem romanu 1984). Če pa se poglobimo v pomen tega naslova, nad pod navidezno odvečnostjo ponavljanja preseneti paradoksalnost in celo protislovnost te besedne kombinacije. Česa ali koga naj bi nas svoboda osvobodila? Za običajen jezikovni občutek svoboda ni subjekt osvobodilne akcije, ampak cilj ali rezultat osvobajanja. Svoboda je posledica, ne pa vzrok osvobajanja. Če pa po Jančarju predpostavimo, da nas svoboda osvobaja, potem dobimo občutek, da ta svoboda sama v sebi ni svobodna. V oči pada tudi aluzija na znano geslo, zapisano nad vrati Auschwitza: Arbeit macht frei (Delo osvobaja). Nacistični cinizem je suženjskemu garanju, trpljenju in umiranju stotisočev taboriščnikov podelil pomen svobode, današnji cinizem pa daje pomen svobode-norišnici. Svoboda osvobaja. Freineit macht frei. Splošno razširjeno je prepričanje, da je vso grozo nacizma zagrešila Hitlerjeva blaznost. S tem izgovorom so milijoni normalnih ljudi oprali s sebe odgovornost za svoje zločine. Odgovor na vprašanje o nacistični krivdi tudi ni v tem, da milijone nacistov razglasimo za blazneže. Ne, največja groza nacizma je v tem, da so se milijoni normalnih ljudi spremenili v klavce, zločince, pošasti. Jančarjev globok umetniški čut se kaže tudi v tem, da glavni zdravnik in bolničar Volodja nista prikazana kot Frankensteina, temveč kot povsem normalna človeka, ki pač imata v življenju svoje težave in majhna veselja in vestno opravljata svoje delo. Kajti, normalnost je stanje blaznosti. In le blaznost je človeška in človečna. Zato se ves svet na koncu te drame v ritmu valčka - en, dva, tri! en, dva, tri! - spremeni v norišnico. Model za Jančarjev zavod Svoboda osvobaja so totalitarnih režimih: da bi spravili s poti svoje - resnične ali umišljene - sovražnike, jih oblastniki razglasijo za norce. Zavod Svoboda osvobaja gre celo dlje: tu »zdravniki« namenoma povzročajo mentalne motnje »bolnikom«, da bi jih črtali s seznama polnopravnih državljanov. Tako zgodovinarju Simonu Vebru inducirajo identifikacijo s poljskim »vstajnikom« Drohojowskim.

Ena izmed najbolj duhovitih Jančarjevih metafor so »izvedenci za metafore«, dober in nov izraz za dobre stare policaje. Ta šala je večplastna in pomenljiva in nas navaja na spraševanje 0 naravi metafore. Metafora spreminja ustaljene pomene besed in stvari. Metafora je kombinacija besed, ki postavi v oklepaj običajne Pomene in odkrije dotlej neslutene, nevidene in ne(za)slišane Pomene. Metafora je rojstna govorica Skrivnosti. V metafori se skriva Prostor, ki qa ni moaoče racionalno izmeriti in osvojiti brez ostanka. Metafora preimenuje stvari. Metafora iztrga svet iz avtomatizma vsakdanjega prepoznavanja in uporabe ter ožarči svet z novo, svežo, začudeno, odkrivateljsko svetlobo. Metafora drugače poimenuje obstoječe. Metafora kaže, da je mogoče svet izreči, čutiti in misliti drugače. Metafora je prevratna jezikovna dejavnost, metafora je Pesniški način revolucionariziranja sveta. Metafora presega obstoječe in ustvarja - prihodnost. Zato je metafora sovražnica številka 1 vsakega družbenega sistema, ki poskuša ohraniti obstoječe. O tem pričajo številni

primeri preganjanja metafor in pesnikov v zgodovini Besede, žal tudi danes, žal tudi pri nas. Tu se bližamo alternativi, ki jo Jančar ponuja svetu norišnice: ta alternativa je umetnost. Umetnost ni zmožna razbiti vrat norišnice, je pa zmožna odpreti prostor v srcu in v glavi prostor notranje prostosti. Več akterjev drame se odloči za to alternativo - z različnim uspehom in posledicami. Med njimi je najbolj pretresljiva Ljubica, eden izmed najlepših ženskih likov v zgodovini slovenske dramatike, dekle, ki poskuša iz svojega življenja narediti visoko ljubezensko pesem, človek, ki na prazne zidove ječe riše sliko svobode s svojo lastno krvjo. - Umetnost odpira človeka, zato ga dela tudi skrajno ranljivega. Pojavljanje »Chopina« na koncu igre je večplasten simbol. Glede na opozorilo »izvedencev za metafore« o nevarnosti epidemije »poljske bolezni«, »Chopin« pomeni razširitev norišnice na ves svet. V isti sapi pa pomeni, da je iz gnoja tega norega sveta pognal cvet. Cvet, ki ne bo spremenil sveta. Ki pa ga bo presvetlil. Boris A. Novak

SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE MARIBOR Peter Turrini

MEŠČANI (die Burger) Prevajalec Režiser Scenograf Kostumografka Lektorica Dramaturg Glasbeni opremljevalec Osebe; Družina; Gustav Schneider, zdravnik Verena Schneider, njegova žena Heiner Schneider, zdravnikov sin iz prvega zakona Stari Schneider, zdravnikov oče Draga, jugoslovanska služkinja Gostje: Pisatelj, stalni gost Direktor gledališča Direktorjeva žena Podjetnik Podjetnikova žena Poslanec Igralec Štirje afričani

Lado Kralj Dušan Mlakar Tomaž Marolt Cveta Mirnik Emica Antončič Goran Schmidt llija Surev

Vodja predstave Sepetalka V. d. ravnatelja tehnike Odrski mojster Vodja rekvizita

Franci Rajh Alenka Cilenšek Franci Safran Darko Standekar Ivan Čendak

Rado Pavalec Anica Veble Janez Skof k. g. Jožko Lukeš k. g. Irena Mihelič Vlado Novak Marjan Bačko Anica Sivec Janez Klasinc Sonja Blaž Peter Ternovšek Ivo Leskovec xxxx

Maske in frizure je izdelala frizerska delavnica SNG pod vodstvom Mirjane Dordevič, sceno scenske delavnice pod vodstvom Janeza Rotmana, kostume pa šiviljsko-krojaška delavnica pod vodstvom Radomire Plohl in Francija Komarja

KDO SO SLOVENSKI MEŠČANI? Peter Turrini, mlajši levičarski avstrijski pesnik in dramatik, je udaril svoje rojake tako naravnost, tako boleče je zadel, se pravi, da je bil tako zelo določen, tako ničesar ni skrival, koga misli, da je moral, še preden je bila igra prvič uprizorjena, naslov DUNAJSKI MEŠČANI spremeniti v MEŠČANI. Znamenita polemika, ki je segla do parlamenta in kanclerja, je stekla v dva tokova, vsakega z dvema bregovoma: prvi je narasel zaradi zahteve nekega novinarja, naj se besedilo, ki ni bilo še niti napisano, prepove; tisti, ki gledališča denarno omogočajo, pa so bili pozvani, naj uprizoritev preprečijo, kar se je tudi zares (začasno) zgodilo. Na drugem bregu tega toka se je dvignilo zgražanje že zaradi same misli, prepovedati nekaj napisanega in pa da v demokratični družbi pride nekomu sploh na misel zahtevati vmešavanje politike v stvari umetnosti, gledališča, še toliko bolj, ker je to zahteval novinar, ti pa naj bi bili pišoči in misleči ljudje. Možnost takšne demokratične izmenjave mnenj se je iztekla v dovoljeno in omogočeno uprizoritev. Drugi tok se je polnil z enega brega z očitki, da je pesnik upodobil resnične ljudi (čeprav v besedilu nastopata, na primer, samo en zdravnik in samo en poslanec, se je čutilo prizadete več socialističnih poslancev in najmanj trije dunajski zdravniki); z drugega brega pa s stoletja starimi prepričevanji, da besedilo le »drži ogledalo« in da meri v pojav, ne v posameznike. Ta tok se je iztekel po zaslugi tistih, ki so pohiteli s preklici o kakršnikoli podrobnosti z njimi v njihovo dejansko prepoznanje, kar je pač ponavljajoča se in znana psihološka napaka mačk in mačkov, ki ne potrpijo, kadar jim kdo stopi na rep, ampak takoj nesamokritično zamijavkajo. Prva uprizoritev v Volkstheatru na Dunaju je bila tako prvovrstno reklamirana z - za gledališče in avtorja brezplačnim marketingom. Ker gre za aktualno igro, si dovolim pripombo, da se takšnega brezplačnega marketinga naše gledališke hiše vse bolj odvisne od prodanih vstopnic ob vse manjših dotacijah, razveseljijo, saj morajo sicer v, na primer, časopisu Socialistične zveze delovnega ljudstva, ki ga denarno vzdržuje prav to ljudstvo prvič s svojimi davki, drugič, ko ga kupijo za vedno višjo ceno, še tretjič, ko hoče poseben del tega delovnega ljudstva, sporočiti ostalemu delovnemu ljudstvu, kaj dela, se pravi, kaj igra v gledališču, plačati 320 dinarjev za centimeter časopisnega stolpca v rubriki obvestil. Skratka - za gledališče koristna psihološka napaka. Seveda pa s tem še nikakor nismo pri stališču naše uprizoritve, saj so to le obrobni pojavi, ki v tihoti in zbranosti vaj niso prisotni.

Vznemirjala in begala me je druga vzporednica - če to sploh lahko je vzporednica: kritizirati v meščanski parlamentarni demokraciji meščane, pomeni kritizirati nosilce, subjekte oblasti, pa tudi njihove priveske, kakor jih Turrini z osebama Pisatelja in Igralca neprizanesljivo do samega sebe zapiše med protagoniste svoje igre. Kritizirati v samoupravni socialistični družbi meščane, pa pomeni kritizirati pred štiridesetimi leti ekspropririran razred, ki mu je vse slabo in hudo, kar razkriva Turrini, pripisano že kot argument za njegovo ekspropriacijo in kasneje v neštetih različicah in

posameznostih vedno znova dokazovano. Ali je torej problem Turriniieve vivisekciie za nas in Dri nas že znani, tako rekoč vgrajen v temelj novega reda in prepoznan že pred nekaj desetletji? Upoštevaje le besedo, ki označuje, prav gotovo. Toda kakor je igra z opustitvijo atributa »dunajski« resnično samo pridobila, saj je nenadoma postala veljavna za vse »meščane«, tako moramo mi prezreti le oznako, pogledati skozi besedo v njeno vsebino, se pravi v akterje igre same. Goran Schmidt

PRIMORSKO DRAMSKO GLEDALIŠČE NOVA GORICA Luigi Pirandello

ŠEST OSEB IŠČE AVTORJA Prevajalec Režiser Scenograf Kostumografka Asistentka kostumografke Koreografka Opremljevalec glasbe Lektor Oče Mati Pastorka Sin Deček Deklica Gledališki igralci: Vodja - režiser Prva igralka Prvi igralec Druga igralka Mlada igralka Mlad Igralec Inspicient Sepetalec Odrski mojster Igralec Igralec Vodji predstave Šepetal ka

Srečko Fišer Mile Korun Mile Korun Alenka Bartl Nada Slatnar Ksenija Hribar Ivan Mignozzi Srečko Fišer Sandi Krošl Dragica Kokot Mira Lampe Vujičič Jože Hrovat Martin Turk Valentina Vidmar Janez Starina Teja Glažar Stane Leban Metka Franko Dušanka Ristič Matjaž Višnar Ivo Barišič Sergej Ferrari Tone Solar Darko Komac Zoran More Simon Kovačič in Boro Vujičič Srečka Birsa

IZ UVODA K DRAMI Mislil sem pri sebi: »Toliko sem že mučil svoje bralce s sto in sto novelami; zakaj bi jih mučil še s pripovedovanjem žalostnih zgodb teh šestih nesrečnikov?« In s tako mislijo sem jih odrinil stran od sebe. Ali bolje rečeno, na vso moč sem se trudil, da bi šle stran. Ampak osebe ne pokličeš zaman v življenje. Teh šest oseb, ki so bile stvaritve mojega duha, je že živelo življenje, ki je bilo njihovo lastno in nič več moje, življenje, ki jim ga nisem več mogel odrekati.

In tako se je zgodilo, da sem jih jaz vztrajno poskušal odgnati iz svojega duha, one pa, ki jim je bila odvzeta sleherna pripovedna opora, osebe romana, ki so po čudežu zapustile strani knjige, ki jih je vsebovala, so začele živeti po svoje: izrabljale so trenutke mojega dneva, me obiskovale v samoti moje delovne sobe in me zdaj ta, zdaj ona, včasih pa po dve skupaj, prihajale skušat, mi predlagat ta ali oni prizor, ki bi ga bilo treba uprizoriti ali napisati, mi dokazovat, kakšne učinke bi se dalo potegniti iz njega, kakšno novo zanimanje bi utegnila obuditi določena nenavadna situacija in tako naprej. Včasih sem se jim za hip pustil premagati; in vsakokrat je bilo to moje popuščanje, to moje trenutno vdajanje njihovemu vabljenju dovolj, da so od njega postale še bolj žive, še bolj navzoče, s tem pa tudi v. mojih očeh bolj prepričljive. In tako sem jaz čedalje teže vztrajal pri svojem sklepu, da jih nočem več videti, one pa so se čedalje lažje vračale k meni in me zapeljevale v skušnjavo. S časom se mi je zadeva spremenila v pravcato obsesijo; potem pa se mi je nekoč v hipu posvetilo, kako se je bom znebil. Rekel sem si: zakaj ne bi upodobil nekaj docela novega - avtorja, ki noče dati življenja nekaterim svojim osebam, ki so se rodile žive v njegovi domišljiji, in zgodbe teh oseb, ki jim je bilo vdahnjeno življenje in se zdaj nočejo sprijazniti s svojo izključitvijo iz sveta umetnosti? Saj so te osebe že ločene od mene; živijo svoje življenje; imajo vsaka svoj glas in svoje gibe; postale so torej same po sebi že dramatične osebe, ki se lahko same gibljejo in govorijo; že vidijo same sebe kot take; naučile so se, da se,branijo pred mano; znale se bodo braniti tudi pred drugimi. Če je tako, jih pustimo, naj gredo, kamor so vajene iti dramatične osebe, da zaživijo: na oder. In potem bomo videli, kaj bo nastalo iz tega. Tako sem storil. In nastalo je seveda tisto, kar je moralo nastati: zmes tragičnega in komičnega, fantastičnega in realističnega, vse skupaj v humoristični situaciji, ki je bila zares povsem nova in karseda zapletena; drama, ki hoče biti sama, s pomočjo svojih oseb, ki dihajo, govorijo, se premikajo - po vsej sili predstavljena na odru; in komedija jalovega poskusa takšne improvizirane odrske predstavitve. Najprej presenečenje ubogih gledaliških igralcev, ki podnevi vadijo neko igro na praznem odru brez prizorišča in brez kulis; najprej presenečenje in nejevera, ko zagledajo pred sabo tistih šest oseb, ki se predstavijo kot osebe, iščoče avtorja; in takoj nato, ko iznenada omedli Mati, njihovo nagonsko zanimanje za dramo, ki jo zaslutijo v nji in v drugih članih tiste čudne družine, za čudno, dvoumno dramo, ki se tako nenadejano znajde na praznem odru, nepripravljenem, da jo sprejme; in nato čedalje močnejše naraščanje njihovega zanimanja, ko bruhajo na dan nasprotujoče si strasti zdaj iz Očeta, zdaj iz Pastorke, zdaj iz Sina, zdaj iz uboge Matere; strasti, ki hočejo, kot sem rekel, druga drugo premagati s tragičnim, uničujočim besom.

In glej, univerzalni pomen, ki sem ga sprva zaman iskal v šestih osebah, so zdaj one, ko so šle same na oder, našle v razburjenju obupanega boja, ki ga vsaka od njih bije z drugo in vse skupaj proti Režiserju in Igralcem, ki jih ne razumejo. Ne da bi hotela, ne da bi vedela, medtem ko razgalja svojo razburjeno dušo, da bi se obranila obtožb druge, predstavlja

vsaka od oseb kot svojo pekočo strast in svoje trpljenje prav tisto, kar je bilo mnogo let muka mojega duha: slepilo medsebojnega razumevanja, ki je nepopravljivo zasnovano na prazni abstraktnosti besed; mnogoobličnost vsakogar, pač po vseh možnostih bivanja, ki jih vsakdo od nas nosi v sebi; in nazadnje tragični imanentni konflikt med življenjem, ki se venomer giblje in se spreminja, in togo formo, ki ga odslikava. Luigi Pirandello

VEREIGNIGTE BUHNEN GRAZ - SCHAUSPIELHAUS ZDRUŽENI ODRI GRADEC - DRAMA Jean Baptiste P. Moliere

Tartuffe Nemška verzija Režiser in scenoqraf Oprema predstave Gospa Pernellova, Orgonova mati Orgon Elmira, Orgonova žena Damis, Orgonov sin Marijana, Orgonova hči Valer Kleant, Orgonov svak Dorina, služkinja Tartuffe Gospod Loyal Flipota, služkinja gospe Pernellove

Peter Lotschak Peter Lotschak Maurizio Fercioni

Hanna Lussniq Gerhard Balluch Lotte Marguardt Felix Romer Elizabeth Prohaska Stefan Suske Otto David Gerti Pall Manfred Lukas-Luderer Aleksander Holler Barbara Schaffellner

»To danes vendar sploh ni več sramota. Hinavščina je modna pregreha in vse modne pregrehe veljajo za vrline. Vloga pošte njaka je najboljša, kar jih je mogoče igrati. Danes nam poklic hinavca ponuja največ koristi. To je umetnost, ki je ravno zaradi zlaganosti še prav posebej cenjena. In še celo če je razkrinkana, si nihče ne upa nič reči proti nji. Vse druge človeške pregrehe kritiziramo, vsakima proste roke, da jih po mili volji napada; samo hinavščina je privilegirana grehota, ki s svojo roko vsemu svetu zapira usta in uživa udobno nekaznovanost. Zaradi svojih zvijač lahko sklepa tesne povezave z vsemi podobno mislečimi. Kdor pri katerem od njih prebudi zgražanje, si nakoplje vso družbo na glavo, in tiste, o katerih pač dobro vemo, da so ravnali v dobri veri in jih vsakdo pozna kot v resnici prizadete, imajo drugi zmeraj za norca. V dobri veri gredo ti na limanice hinavcem in slepo podpirajo opice svojih ravnanj.« Moliere, Don Juan

Prva prošnja kralju za Tartuffa Veličanstvo, ker je naloga komedije z zabavo poboljševati ljudi, sem bil pre pričan, da na položaju, na kakršnem sem, ne morem storiti nič boljšega kakor s smešnimi podobami bičati napake svojega stoletja; in ker je hinavščina prav gotovo ena od najbolj raz širjenih, najbolj neprijetnih in najbolj nevarnih napak, sem mi slil, veličanstvo, da bom vsem poštenjakom v vaši državi napravil največjo uslugo, če napišem komedijo, ki bo podajala hinavce in kakor je treba, razkrinkavala vse naštudirano spakovanje teh do zoprnosti vrlih ljudi, vse skrite poniglavščine teh ponarejeval cev pobožnosti, ki hočejo s hlinjeno gorečnostjo in izkrivljeno ljubeznijo do bližnjega vleči za nos poštenjake. Veličanstvo, napisal sem to komedijo z vso vestnostjo, kolikor je zmorem, in z vso obzirnostjo, ki jo narekuje kočljiva snov; in da bi kar najbolj ohranil spoštovanje in ugled, ki ju uživajo v res nici pobožni, sem se na vso moč potrudil in ločil hinavca od njih. Nobene reči nisem pustil dvomljive, odstranil sem vse, kjer bi se utegnilo pomešati dobro in zlo, in pri tem sem uporabljal le iz razite barve in bistvene poteze, tako da je na prvi pogled mo goče prepoznati očitnega in pravega hinavca. In vendar je bila vsa moja previdnost zaman. Veličanstvo, iz rabili so vašo rahločutnost v verskih zadevah in vas ujeli na edi nem ranljivem mestu, namreč pri spoštovanju svetih stvari. Tartuffi so bili toliko predrzni, da so pod roko dosegli milost va šega veličanstva; izvirniki so onemogočili svojo kopijo, pa naj je bila še tako nedolžna in še tako napravljena po naravi. Naj je bila prepoved tega dela zame še tako boleč udarec, mi je bila vendar nesreča omiljena z besedami, ki jih je vaše veli čanstvo izreklo ob tej priložnosti; in mislil sem, veličanstvo, da mi jemlje vsakršen razlog za pritožbo, ker ste milostno izjavili, da nimate nič proti komediji, ki ste mi jo prepovedali javno upri zoriti. Ampak ne glede na to slovesno izjavo največjega in najbolj raz svetljenega kralja na svetu in tudi ne glede na dovoljenje gospo da legata in velike večine naših prelatov, ki so se po posebnih branjih mojega dela, ki sem jim jih omogočil, strinjali z mnenjem vašega veličanstva; ne glede na vse to, pravim, je zdaj izšla knjiga, ki jo je spisal župnik v ... in ki zviška spodbija vsa tako vzvišena pričevanja. Vaše veličanstvo lahko reče, kar hoče, ravno tako imajo zaman svoje mnenje gospod legat in gospodje prelati, po misli tega župnika je moja igra, čeprav je ni videl, dia bolična in diabolični tudi moji možgani; jaz sem hudič v človeški podobi in preobleki, razuzdanec, brezbožnik, vreden eksempla rične kazni. Ni dovolj, da ogenj javno poravna mojo žalitev, s tem bi jo še prepoceni odnesel; človekoljubna vnema tega pošte njaka se ni ustavila tu; nikakor ne mara, da bi bil deležen usmi ljenja pri Bogu; po vsej sili hoče, naj bom pogubljen, to j e skle njena stvar.

•

Sire, ta knjiga je bila izročena vašemu veličanstvu; in prav go tovo že sama priča, kako mi je zoprno, da sem vsak dan izpostav'jen žalitvam teh gospodov; kakšno krivico mi delajo na svetu s svojim obrekovanjem, če ga bom moral mirno vsak dan prena šati; in kako me že ima, da bi se nazadnje le lahko opral teh na tolcevanj in pokazal ljudem, da moja komedija še malo ni tisto, kar hočejo napraviti iz nje. Nič ne bom povedal, veličanstvo, kaj hi moral zahtevati za svoj sloves in da pred vsem svetom izpri

čam nedolžnost svojega dela: razsvetljeni kralji, kakor vi, ne po trebujejo namigov na to, kaj kdo želi; sami vidijo, kakor Bog, česa pogrešamo, in bolje od nas vedo, kaj nam morajo nakloniti. Meni zadostuje, da svojo prošnjo izročam vašemu veličanstvu v roke; in spoštljivo sprejemam vse, kar mi bo blagovolilo ukazati tam zgoraj. avgusta 1664

MAKEDONSKO NARODNO GLEDALIŠČE SKOPJE DRAMA Gordan Mihič

SREČNA NOVA 49 Življenje in dogma

m m __________ S H 3I KRM

V čem je skrivnost te uspešne drame? Motili bi se, če bi zapisali, da je to pač samo še ena varianta na takoimenovane tabu teme. Leto 1948 to namreč že dolgo ni več, pa tudi Mihičeva drama nima tiste politične ostrine, kakršno so imele nekatere prejšnje evokacije teh turbulentnih dogajanj. Zdi se mi, da je razlog magnetne privlačnosti te drame pri ob činstvu v dejstvu, da trenutno najbolj potentna generacija ljudi v srednjih letih beži v otroštvo; čeravno išče pri tem svoje tra gične korenine, a tudi nelagodnosti in dvome, ki se znova očitno perpetuirajo v našem kriznem trenutku. Pa tudi generacija mla dih se radovedno ozira v otroštvo svojih očetov. Kljub temu da Mihičeva drama niti v drobnih življenjskih detajlih ni ne vem kakšna evokacija časa, je vseeno primeren medij za to nostalgijo in radovednost: iz nje, pod peresom pisatelja opazo valca, brizga tisto grobo, nepotvorjeno življenje v bogatem spek tru barv in čustev, od skromnega, toda učinkovitega humorja do razburkane, a neučinkovite tragičnosti. Kljub grobostim je osnova tega Mihičevega besedila melodramatična. A tudi v tej melodramatičnosti ni globjih in idejnih napetosti. Redki so tre nutki v drami, kakor tisti monolog Bota pred zasliševalcem, ki idejno oblikujejo problem človekove usode. A vendar, pri opa zovanju velikih dogodkov skozi perspektivo malega človeka in turobnosti njegovega vsakodnevnega življenja Mihič dosledno ustvarja sorazmerje pouličnega govora in ideološkega diskurza. V tem pa se v največji meri tudi skriva latentna dramatičnost nje govega teksta. Dalibor Foretič

PREŠERNOVO GLEDALIŠČE KRANJ Georges Geydeau

maček v

Ža k lju

(Chat en poche vodvil)

DRAMA SNG LJUBLJANA - MALA DRAMA Emil Korytko

KORESPONDENCA Z DRUŽINO Izbor: Marko Slodnjak_______ * Adaptacija: Darja Dominkuš Prevajalec: Niko Jež_________ Režiser: Jože Babič_________ Dramaturginja: Darja Dominkuš Scenograf: Niko Matul_______ Lektorica: Nada Sumi________ Kostumografka: Alenka Bartl Glasbeni vodja: Brane Demšar Emil Korvtko: Igor Samobor Poročevalec: Ivan Rupnik Pianist: Brane Demšar

Borštnikovo pismo iz I. 1909 vodstvu ljubljanskega gledališča

^ J

^ J * 1

X/ r t ž a /l/p c G . / k re

(

’’

tt*

fr? * ‘i fv č tr /a t7 c u l

fp /t/t.

/>/ a <

K a h G t/& ',

la tT r tf

V ^O b^lJu

V t i / f A l n !T^24 \ -j <> •

p '

/ / a * p r r -o ttM iik <

1 ?/ t - t - f t f / . 1 t u ■/* /<q p n

/ l + , n a la i t i * . ,

ia tr r '

f rv

^*7

—

w—• r-- -

G /C --; / l / n t& / cC vi r t# om / \ \, JJard*;/&+1 rn e ta ^ 4 » tri

t $ ^

n e ?

A v + ltm

;

4 ~

ffO

'a if f j

y c 6 (M 4

A t a h .

/ { '.

a .

e h v ttu & r .

rrtfr

't f S

M t% //nitCUtuCMt

fJ a tŠ

I >>

# r t* V <

/J ir t- jr '

—,

nO 1 / a A v t A ' t jr m

m # * ? ^ 4 M G/c

k* i / a l t (\

in * n p j i

/ftf/c in ^ c v trt, V^/tt»«/>'

(/icb' * ’+ J

i i m

/ A

t i '

Z tftr

t ' l o t* c * t t f c '/ t (

e f c i i l f / r h

tp S /.

) f f lj^ 'n i /

c h P

^ . n

a & 3 A c u B O R ? n s iK

M ejniki na Borštnikovi poti 1858, 11. julija: rojen v Cerkljah na Gorenskem 1882, 10. decembra: prvikrat nastopil (še kot uradnik banke Slavije) v ljubljanski čitalnici (z imenom Gorazd) v igri Svojeglavneži 1 8 8 5 -18 86: v dramski šoli na Dunaju 1886, 31. julija: Mosenthal, Deborah. Ta dan je Borštnik »prevzel režijo p redstav in vodstvo novoustanovljene dramske šole v Ljubljani 1886, 8. decembra: uprizorjena Borštnikova komična slika Ponesrečena glavna skušnja 1886, 22. decembra: prvič nastopil kot Ferdinand v Schillerjevem Kovarstvu in ljubezni 1887, 9. januarja: prvič nastopil kot Hlestakov v Gogoljevem Revizorju 1887, 17. februarja: ljubljanska gledališka stavba pogorela 1888, 19. februarja: uprizorjena Borštnikova dramatizacija Tavčarjeve povesti Otok in Struga; sam je igral Konstantina 1890, 16. novembra: uprizorjena Borštnikova igra Stari llija; sam je igral naslovno vlogo 1892, 27. marca: prvič nastopil kot Helmer v Ibsenovi Nori (še v stari čitalnici) 1892, 29. septembra: prva predstava v novem Deželnem gledališču (današnji Operi). Uprizorjena je bila Borštnikova predelava Jurčičeve Veronike Deseniške; Borštnik je režiral in igral Milana Vukašina 1893, 11. januarja: prvič nastopil kot Wurm v Schillerjevem Kovarstvu in ljubezni 1893, 22. marca: prvič nastopil kot Kogoj v Vošnjakovi Lepi Vidi 1894, 16. januarja: prvič gostoval v Zagrebu kot Loris Ipanov v Sardoujevi Fedori 1894, 25. februarja: igral (v Ljubljani) naslovno vlogo v Dumasovem Keanu 1894, ob koncu sezone: sprejel angažma v Zagrebu in se poslovil od ljubljanskega gledališča 1894, 3. septembra: prvič nastopil v zagrebškem angažmanu kot Filip Derblay v Ohnetovem Fužinarju 1895, 10. januarja: prvič nastopil kot Shakespearov Hamlet 1895, 11. februarja: prvič nastopil kot Molierov Tartuffe 1896, 1. oktobra: prvič nastopil kot Osvald v Ibsenovih Strahovih 1898, 3. januarja: prvič nastopil kot Jago v Shakepearovem Othellu

1898, 11. februarja: nastopil kot oče v zagrebški krstni predstavi Funtkove igre Za hčer 1898, 1. marca: prvič po odhodu v Zagreb gostoval v Ljubljani - kot Morrejev Revček Andrejček 1899, 21. novembra: gostoval kot Osvald v Ibsenovih Strahovih 1900, 16. marca: gostoval v naslovni vlogi pri krstni predstavi Cankarjevega Jakoba Rude 1900, 22. decembra: na Borštnikovo pobudo uprizorjen Jakob Ruda v Zagrebu; Borštnik je delo prevedel, režiral in igral naslovno vlogo 1902, 25. novembra: prvič igral Astrova v Stričku Vanji A. P. Čehova 1907, 10. decembra: v vlogi Grutza (Schonherr, Zemlja) slavil v Zagrebu 25-letnico dela 1907, 13. decembra: gostoval kot Krištof Flamm v Hauptmannovi Rozi Berndt (ob 25-letnici dela) 1908, 12. januarja: slavil 25-letnico dela v Trstu (recitiral Prešernov Krst) 1909, 16. novembra: gostoval kot Ritmojster v Strindbergovem Očetu 1913, 19. marca: igral Antona v Hebblovi Mariji Magdaleni v Zagrebu ob 30-letnici dela 1913, 25. marca: gostoval kot Kantor pri novi uprizoritvi Cankarjevega Kralja na Betajnovi (ob 30-letnici dela) v Ljubljani 1913/14: znova vodil ljubljansko gledališče; ob koncu sezone se je vrnil v Zagreb, ko so ljubljansko gledališče spremenili v kinematograf 1917, 1. oktobra: igral dr. Podboja pri krstni predstavi Kraigherjeve Školjke v Zagrebu 1918: pripravljal za tisk pesniško zbirko 1918, 20. junija: zadnjič nastopil v Zagrebu - kot Edgar v Strindbergovem Smrtnem plesu 1919: sodeloval pri prvih jugoslovanskih filmih 1919, z novo sezono: prevzel vodstvo obnovljenega gledališča v Ljubljani; študiral med drugim župnika za ljubljansko premiero Cankarjevih Hlapcev 1919, 11. septembra: zadnjič nastopil kot Ritmojster v Strindbergovem Očetu 1919, 23. septembra: umrl v ljubljanski Deželni bolnišnici 1919, 25. septembra: pokopan pri Sv. Križu v Ljubljani

ORGANI BS ’85 Skupščina Borštnikovega srečanja

Strokovna žirija na BS ’85

Dr. Bratko Kreft - predsednik Skupščine BS Dr. Bruno Hartman - podpredsednik Skupščine BS Slobodan Šuica - podpredsednik Skupščine BS

Miha Baloh - Združenje dramskih umetnikov Slovenije Viktor Molka - Društvo oblikovalcev Slovenije Vida Rudolf - Kulturna skupnost mesta Maribor Rapa Šuklje - Društvo slovenskih pisateljev France Vurnik - Društvo teatrologov in kritikov Slovenije

Izvršilni odbor BS Branko Gombač - predsednik

Dr. Bruno Hartman Olga Jančar Janez Karlin Tone Partljič Dušan Pečnik Stane Potisk Dušan Pšunder Matej Svetel Slavko Pezdir Darko Štandekar Predstavniki delovnih organizacij TAM, Konstruktor, Mariborska tekstilna tovarna

Organizacijski odbor BS Olga Jančar - predsednica Branko Gombač Erika Čikutovič panika Ježovnik Branka Nikl-Klampfer Tone Partljič Darko Štandekar Franci Rajh Danilo Galun Majda Tkavc Elica Tomič Tone Kunst Lidija Koren

Žirija občinstva: Alojz Gregorič, zdravnik-pediater, Majda Potrata, profesorica slavistike, Ljudmila Partljič, profesorica geografije

SERGEJ KRAIGHER GOVORI »BORŠTNIKOVCEM« V HOŠNICI PRI LAPORJU NA DOMAČIJI KAVKLERJEVIH.

S SIMPOZIJA DRUŠTVA TEATROLOGOV IN KRITIKOV NA BS 1984. GOVORI DALIBOR FORETIČ O TEMI REPERTOAR - VOLJA ALI NAKLJUČJE.

NA BS 1984 JE GOSTOVALO MAKEDONSKO NARODNO GLEDALIŠČE IZ SKOPJA S PLEVNEŠEVO DRAMO MAKEDONISCHE ZUSTANDE. NA FOTOGRAFIJI DRAGO JANČAR^ RISTO STEFANOVSKI, UPRAVNIK MNG, TONE PARTLJIČ IN AVTOR GOSTOVALNE PREDSTAVE JORDAN PLEVNEŠ.

ZAPIS OB JUBILEJU Letos mineva dvajset let, kar je bilo ustanovljeno srečanje slovenskih gledališč v Mariboru, ki je kmalu nato dobilo ime »Borštnikovo srečanje« - po imenu režiserja, pedagoga, predvsem pa igralca Ignacija Borštnika, ki ga gledališka zgodovina po mednarodnem teatrološkem merilu šteje med največje slovenske in jugoslovanske gledališke ustvarjalce. V dvajsetih letih svojega obstoja in dela je dokazalo Borštnikovo srečanje, kako potrebna je bila njegova ustanovitev: ne le v gledališkem smislu, marveč prav tako v kulturnoumetniškem kakor slovensko narodnem in jugoslovanskem smislu. Temu poslanstvu se Borštnikovo srečanje v preteklih dvajsetih letih ni nikoli odreklo ali izneverilo, čeprav dvajset let ni velika doba, vendar je v razmerah, v kakršnih je bilo tako rekoč brez Podobne tradicije ustanovljeno in v kakršnih je delalo Po svojem organizacijskem in upravnem vodstvu zgolj honorarni ali »amaterski« podvig, čeprav bi že od vsega začetka zaslužilo Borštnikovo srečanje, da bi bilo po zakonu ustanovljeno kot pravno in redno financirana ustanova SR Slovenije. Vsi govorniki iz najrazličnejših višjih forumov so vsa leta poudarjali na slavnostnih odkritjih velik njegov pomen pa tudi zasluge ne le na 9ledališkem, marveč prav tako na kulturno družbenem, slovensko narodnem in jugoslovanskem področju. Borštnikovo srečanje je bilo ustanovljeno po primeru Sterijinega pozorja v Novem Sadu, ki je že ves čas svojega obstoja državno priznana ustanova za tekmovalno srečanje vseh jugoslovanskih gledališč. Borštnikovo srečanje združuje kot podvig slovenskih Gledališčnikov v svojem vsakoletnem sporedu najboljšo Predstavo Sterijinega pozorja, s čimer se povezuje s to jugoslovansko pomembno gledališko ustanovo. Vsakoletno ponovno finančno organiziranje terja od vodstva silne napore in potrpežljivost. Ne samo, da mora organizacijsko vodstvo poiskati in pridobiti najprej Pokrovitelja, ki kot prvi podpre Borštnikovo srečanje 2 večjo vsoto, mora poleg tega pridobiti še dodatne Podpornike, čeprav skrbno gospodari in varčuje, toda brez delovne požrtvovalnosti organizacijskega vodstva in njegovih sodelavcev bi stvar ne mogla teči, kakor

teče. Pri tem se ob jubileju ne sme prezreti, da je Borštnikovo srečanje že pred leti razširilo svoje delo z raznirrfi gostovanji v drugih krajih in mestih. Ustanovilo je tudi Gledališče ljudske vstaje s posebno skupino, ki gostuje in nastopa tudi v oddaljenejših krajih in ki s svojim sporedom vsako leto obuja spomin na rraš osvobodilni boj ter utrjuje tako narodno, kulturno kakor umetniško-politično zavest v najširših plasteh našega ljudstva. Prav tako nastopa v njegovem vsakoletnem sporedu tudi najboljša predstava slovenskih amaterskih gledališč. Dvajsetletnica Borštnikovega srečanja sovpada s štiridesetletnico naše osvoboditve. Jubileja nista samo slučajno koledarsko povezana, kajti nespodmakljivo dejstvo je, da bi takšnega Borštnikovega srečanja, kakršno je, ne bi bilo, če bi se naš osvobodilni boj pred štiridesetimi leti ne končal z zmago in če bi mu ne sledila revolucija, ki ni posegla le v narodne in družbene temelje, marveč je vtisnila svoj pečat tudi v kulturo sploh. V njej zavzema danes gledališče osrednje mesto, naj bo tako ali drugačno. Slovenci nismo imeli v preteklosti nikoli toliko poklicnih gledališč, kakor jih imamo danes. Tudi zaradi tega je bilo potrebno pred dvajsetimi leti ustanoviti Borštnikovo srečanje. Ne samo zaradi tekmovanja med seboj, marveč tudi zaradi vsakoletnega pregleda o ravni in značaju gledališkega ustvarjanja pri nas. Ker pa gre pri tem tudi za razvoj splošne slovenske kulture, smo pred nekaj leti uvedli tudi nagrado za najboljši slovenski jezik na predstavah. Jezik je osrednja manifestacija vsakega narodnega gledališča, kar vemo vsaj že iz zgodovine osrednjega francoskega gledališča »Commedie-Franpaise«, kjer še danes velja med najstrožja merila igralčevega govora. Govor v »Commedie-Francaise« služi kot lep in čist govor v francoski javnosti sploh, ki se ga skušajo držati tudi vsi, ki govore v francoskem parlamentu. V tem še pri nas nismo na ustrezni višini. Greši se zlasti pri nekaterih skrajnostnih avantgardističnih predstavah, prav tako pa se na splošno daje včasih prevelika potuha tako imenovanemu pogovornemu jeziku, ne samo v gledališčih predstavah, marveč tudi v raznih

drugih javnih nastopih od političnih govorov, razgovorov in celo predavanjih. Zavest in odgovornost ni opešala le za čistočo jezika, marveč tudi za njegovo lepoto. Ne gre zgolj za razne vulgarizme, ki se vtihotapljajo v pogovorni jezik, marveč tudi za nekatere prisiljene novotvorbe, da bi bil piščev jezik tem bolj »moderen« in »izviren«. Kje je melodija in kje ritem? Tudi v prozi. Spuščati pri uprizoritvah kakšnega Cankarjevega dela dolge infinitive in jih nadomeščati s kratkimi, je barbarizem, ki okrnjuje melodijo Cankarjevega jezika, ki jo je mogoče doživljati celo v njegovem proznem pripovedovanju. Ne razkrajajmo sami lepote svojega jezika. Zlasti ga je treba čuvati v gledališčih, katerih ena izmed osnovnih dolžnosti in nalog je gojiti lep in čist jezik, saj je ravno jezik osnovno izrazilo dramatika in igralca, izrazilo in manifestacija narodove samobitnosti. Naš čas ne grize inflacija le gospodarstva, marveč se 60 vtihotaplja tudi v kulturo in v vse njene panoge, poleg tega pa sodi tudi k osebni človekovi kulturi. Živimo v času doslej največjega vzpona tehnike, katere pozitivnih pridobitev ni mogoče ne odklanjati ne zanikati, saj po svoje olajšujejo delo in življenje sodobnega človeštva, hkrati pa so nekateri njeni izrastki taki, da skoraj sproti uničujejo vrednost pridobitev. Atomska bomba, za katere izpopolnitev se pehajo vse večje sile, je glasnica smrti ne življenja, kajti celo poleti na luno in v vesolje sploh imajo prikrite vojaško morilne namene in namere. Brezčutna tehnomanija razkraja etiko, na umetniškem področju pa tudi estetiko. Ali ni absurdno dejstvo, da letamo v vesolje, kar žre ogromne milijone denarja in fizikalno-kemične energije, namesto da bi preprečili razne naravne katastrofe, kakor so npr. toče, ki v nekaj minutah uničijo ves pridelek in delo, ki ga je človek s trudom vložil vanj? S kakšno težavo in s slabimi uspehi preprečujemo goreče gozdove, katerih ogenj le omejuje ročni človekov poseg, ker imamo tehniških pomagal premalo. Čeprav v Evropi danes ni vojne, pa razsaja, divja in mori drugje. Ali so res neupravičene pritožbe prizadetih, da se koljejo in morijo med seboj zaradi skrivnih spletk in naklepov dveh velesil, kakor je

nedavno povedal vladni zastopnik Irana, da se bije boj med njim in Irakom zaradi prikritih in podtalnih spletk in ščuvanj obeh velesil! In Južnoafriška država, ki tako rekoč uradno kolje delovno črnsko prebivalstvo, ki je v državi v večini. In to še daleč ni vse, kar se dogaja nečloveškega v današnjem svetu. Ali je torej čudno, če so se v zadnjih osemdesetih letih pojavile v književnosti in gledališču razne struje od nihilističnega dadaizma do gledališča absurda in okrutnosti, ki vse to včasih z odra celo oznanjajo, namesto da bi etično-estetsko vse to kritično razkrinkavali in gledalcem odpirali oči in obujali vest? Ali ni v tem bistveno že starogrške dramatike in gledališča? Kaj pa Ibsen, Čehov in Cankar? Ali je res alfa in omega večjega dela pseudoavantgardističnega sodobnega gledališča »rock-and-roll«, ki je omamljanje pameti sodobnega človeka včasih že kar z »eksibicijami pragozdnega človeka«? Ali ne pišemo in govorimo včasih le »rockslovenščine?! Ali ima prav Miroslav Krleža, ki je zapisal, da je človek še vedno le pragozdna opica? In da je roka, ki je ustvarila toliko mojstrovin, še zmeraj roka opice, kakor se glase zadnje besede v njegovi drami »Aretej«, ki še po svojem pravem tragično etičnem spoznanju in bistvu ni doživela prave uprizoritve, ker je bila uprizoritev le »teater« in ne krik sodobnega človeka, ki še ni zavrgel ali razbil etike humanizma, ki je zajeta v vsa največja dela svetovne dramatike od starogrške do novejšega časa, ko so začeli dadaisti, nihilisti, zastopniki gledališča okrutnosti in podobnega - svojo razdiralno in duh razkrajajoče početje. Sodobna dramatika in gledališče sta v zadnjih desetletjih razpeta med dva nasprotna si tečaja: na levem je Bert Brecht s svojim najboljšim delom, na desnem pa Eugene Ionesco kot dramatik in ideolog absurdizma, tako rekoč smrtni Brechtov sovražnik, ne d* bi se pri tem svojem sovraštvu zavedal, da ni le Brechto* sovražnik, marveč da je sovražnik človeka in humanizma sploh, da je nihilist ne le vsega estetskega, marveč tudi etičnega v najglobljem smislu obeh pojmov, ki sta v umetnosti eno v enem, ne da bi zaradi tega bila »pridigarska«, kakor posredno (mogoče tudi neposredno

roisli) Ionesco, čeprav si teoretično včasih nasprotuje. Ali n' značilno za naš katastrofalni čas, da je ravno Ionesca 'zvolila Francoska akademija za svojega člana? Ionesco se moti (hote ali nehote), ko podtika Brechtovi dramatiki “ideologijo«, ker je v resnici idejno-humanistična in kritična. Ionesco svojih nazorov niti ne prikriva. Zato je v svojem eseju »čisto preproste misli o gledališču« Zapisal: “Gotovo, drama je umetnost efektov! V drami ne 9ovorimo jezika misli. Če postane nosilec ideologij, bo *e le nivelizirala. Nevarno jih bo popreprostila. Vse bo enotirno in poceni: naivno v slabem sm islu... Ideološko 9ledališče je filozofija brez jedra...« Ali ne velja ravno to najbolj za Ionesca samega? In ne samo zanj! Za Marsikaj, kar vdira v današnje svetovno gledališče in 9a skuša dehumanizirati.

Borštnikovo srečanje je v svojem dvajsetletnem obstoju in sporedu nujno pluralistično. Čez oder je šlo v teh dvajsetih letih skoraj okrog dvesto različnih predstav, različnih po svojih idejah, kritiki ali izpovedih, različnih po obliki in stilih. Tako je bilo na svoj način nekakšna živa gledališka zgodovina ne le različnih ustvarjalnih dramatskih in gledaliških prizadevanj, zdaj uspešnih zdaj manj uspešnih, kakor pač življenje teče v vseh časih. Shakespeare je po Hamletu dovolj jasno izpovedal njegovo poslanstvo gledališča, ko je med drugim zapisal, da je »namen gledališke igre, ki je bil že od nekdaj, je in ostane, da drži tako rekoč življenju zrcalo; da kaže čednosti njene poteze, pregrehi njeno podobo, svojemu času in družbi njeno obliko in odtisk...« Kolikor sodobna dramatika in gledališče izpolnjujeta to veliko umetniško-humanistično poslanstvo - je poglavje zase. Mislim pa, da bi bilo v današnjem gledališču po vsem svetu prav, če bi si njegovi neposredni odrski ustvarjalci-igralci večkrat glasno in premišljeno prebrali ves Hamletov govor o igralcu in gledališču, prebrali kot popotnico za svoje ustvarjanje in za sprotno oživljanje estetskega in humanističnega poslanstva gledališča. Ali ni Ivan Cankar, naš etično, estetsko in socialnohumanistično najobčutljivejši pisatelj, po dobrem in globokem premisleku napisal kot geslo svoji dramitragediji »Hlapci« osrednjo misel iz Hamletovega govora? Ali ne hlapčujemo na marsikaterih področjih tudi tujemu okusu (ali neokusu) ter samega sebe razosebljamo in raznarodujemo in se trgamo od ljudstva in zdravo ljudskega? Civilizacija še ni kultura, najsi se bohoti v meščansko-kapitalistični družbi ali družbi, ki si prizadeva za uresničenje socializma, a se včasih preveč spogleduje v krive smeri. Velja tudi za dramatiko in gledališče. Dr. Bratko Kreft

BORŠTNIKOVO SREČANJE V LETU TISOČDEVETSTOPETINOSEMDESET »Pljuni mi v obraz življenje, če se lažem: Srečen sem.« (Pozdravljen greh - Ciril Zlobec) Sedim pri mizi in strmim predse. Moram napisati nekaj besed °b dvajsetletnici srečanja slovenskih dramskih gledališč. Vtisov in spominov je dovolj. Ne vem, kje bi začel? Kaj se je Pomembnejšega v teh letih zgodilo, da bi bilo vredno Opisati? Zavedam se, da so pogledi v preteklosti po ustaljeni navadi kritični in imajo predvsem ocenjevalski namen. Tega nisem zmožen opraviti, preveč sem bil blizu dogodkom v teh letih. Potrebno pa bi bilo povedati, kako se je Borštnikovo srečanje vpisalo v zgodovino slovenskega 9ledališča in naroda, družbe in socializma? Kako smo se obnašali do jugoslovanskega kulturnega prostora? Kako smo spoštovali avnojevskega duha? Posebno v zadnjem času so vPrašanja ogroženosti in občutkov majhnosti slovenske nacionalnosti v ospredju. Kako se je v tem pogledu obnašalo “Srečanje«? Kje stojimo v danih družbenih pogojih z našim osrednjim slovenskim dramskim festivalom? Že ob drugem »Tednu slovenskih gledališč« tisočdevetstosedeminšestdesetega leta smo zapisali opogumljeni ob stoletnici slovenskega gledališča: »Kje smo in kam gre naša Pot, ko govorimo o slovenskem gledališču?« V tistem času smo se morali zoperstavljati marsikateri zapreki in »položili na kritično tehtnico tolikokrat izraženo tezo: imejmo le-to in toliko, kolikor si moremo privoščiti in kolikor zmoremo. »Ali je ta tšza prenosljiva tudi na področje kulture?« smo se vprašali, in zatrdili: »Ali bi mogli isto trditi za patriotično misel, za jezik, za človekovo kulturo v širšem smislu. Prav neverjetno bi se slišalo: »Bodimo toliko Slovenci, kolikor si lahko privoščimo!« čeprav kaže praksa celo že te tendence... In so stvari, ki so človeku za njegovo življenje potrebne, za njegov kruh. Če ga nk je treba ponj. Ni nova resnica, da je lahko človek tudi Pb živem telesu mrtev.«1 Pred mano so razgrnjena različna pisma, izvlečki iz časopisov ter revij, slovenskih in tujih. Pisma, ki so jih pisali akademiki, ^metniki, teatrologi in politiki, Slovenci, Srbi, Hrvati, Bosanci 1n drugi. V njih so bodrilne a tudi kritične besede ob raznih obdobjih Borštnikovega srečanja; le tu in tam skepska, Malodušje ali pokroviteljstvo, vseznanje. Tu so zapisniki z razgovorov in sej, izjave v gledaliških občilih, spominske knjige s kmetij, kjer smo bili gostje. Koliko razgovorov smo imeli pri teh kmetih! Knezu in Kavklerju; teatrologi, borštnikovci, direktorji, politiki ter predvsem člani medfestivalskega odbora Jugoslavije! Koliko širine pa tudi bomačinstva pri izjavah v teh spominskih knjigah. Nepozabno,

kakšna žlahtnost v besedah akademikov Vidmarja, Krefta, Koblarja, Kumbatoviča, Moravca; to je stara šola srčne kulture in estetike brez primere. Tu so kritične in tudi spodbudne besede sodelavcev, opazovalcev in prijateljev teatrologov Šukljetove, Kermaunerja, Vurnika, Smaska, Predana, Trekmana, Zlobca in drugih. Pa pisma borštnikovcev, ki bodo vsa objavljena; v teh je izražena neizmerna ljubezen in vernost slovenskemu gledališču in njegovi odrski besedi. In še pisma in članki prijateljev »Srečanja« iz Poljske, Nemške demokratične republike, Zahodne Nemčije, Češke, Madžarske in Avstrije, ki poudarjajo predvsem našo organizacijsko širino, ljudskost in kvaliteto slovenskega gledališča. Še in še bi lahko našteval in citiral. Še je tu zapisnik tistega všlikega sestanka v Domu družbenih organizacij v Mariboru, spretno, vodenega iz Ljubljane, a vodij ni bilo na razgovoru. Zbralo se je več kot dvajset ljubiteljev in profesionalnih »revolucionarjev« slovenskega gledališča. Takrat je bila takoimenovana »mlada struja«, nasprotna vsakršnemu institucionalizmu! Danes vsi služijo prav tistemu institucionalizmu in tudi birokratskemu režimu, ki so ga hoteli kar čez noč zrušiti. Danes so smešne tiste parade, ki smo jih takrat poslušali, niso pa smešni stavki dirigentov iz Ljubljane. Jasno je, da smo morali Borštnikovo 63 srečanje opreti na statute in pravilnike in ga podrediti samoupravnemu zakonu. Skratka, šlo je za pot organiziranega, ne anarhoidnega »Srečanja«. Seveda so se zadeve uravnale. France Vurnik je prav tole obdobje takole okarakteriziral: »Iz leta v leto vse bolj intenzivno ugotavljamo, da je vsakoletni festival slovenskih gledališč - Borštnikovo srečanje v Mariboru, enkratna priložnost za celovito analizo snovanj in dejanj slovenske gledališke ustvarjalnosti. Za obravnavo in oceno programske usmerjenosti, gledališke izraznosti in njenih posamičnih sestavin, se pravi estetske ravni slovenskega teatra in njegove sporočilnosti. Prav slednje ima še posebno težo zato, ker se pred gledališče neprestano postavlja zahteva, kako usmeriti gledališko ustvarjalnost z vidika sporočilnosti informacije.«2 Na drugem mestu piše Vurnik že prej o celotni podobi organizacije Borštnikovega srečanja. »S takšno možnostjo zgoščenega soočanja s stanjem gledališke kulture na Slovenskem ima Borštnikovo srečanje v Mariboru vsekakor odločilen in vrhunski pomen za vsakoletno kritično in tekmovalno evidentiranje slovenskega gledališkega snovanja. Njegovo širjenje pa izpolnjuje osnovni namen gledališča, da naj sadove njegovega dela uživa čim več občinstva.«3 Upoštevajoč trezne premisleke, smo se v tistih letih trudili, da bi še bolje organizirali Srečanje in ga razširjali tudi na znanstvena teatrološka področja.

Pravzaprav so bila najtrša prva leta po starem geslu, ki ga je izrekel Mladen Šerment na Borštnikovem srečanju 82 v Laporju: »U teatru je najteže prvih dvajstpet godina, poslije je sve lako.« V letu 1967 sem prevzel Dramo v Mariboru brez primopredaje po dogovoru z Arnoldom Tovornikom, Frančkom Vičarjem, Tonetom Petjetom in Jožetom Samcem. Janez Klasinc, vodja pripravljalnega odbora »Tedna slovenskih gledališč«, pa mi je poročal o organizaciji »Tedna«. V kakšnem razpoloženju so takrat delali mariborski dramski umetniki, priča podatek, da je Klasinc dal predlog za pohvalo organizatorjem »Tedna« Mariborski zvezi kulturnih delavcev, ki se glasi: »Prvi Teden slovenskega gledališča je za nami, vendar pa ta kulturna manifestacija nikoli ne bi uspela, če ne bi bilo pri organizaciji ljudi, ki so ob več kot skromnih pogojih z izredno iznajdljivostjo, požrtvovalnostjo in predanostjo pripomogli k uspehu: direktor Drame Fran Žižek, upravnik SNG Ivan Krajnčič, šef propagandnega biroja Polona Štefanac, blagajničarka Cirila Štandekar ter člani drame Eva Bačko, Marjan Bačko, Pavla Brunčko in Hinko Hanžič Boris Hočevar, Angela Jankova, Dušan Mevlja, Milena Muhič, Volodja Peer, Jože Zupan.«4 Ali so dobili kakšno pohvalo ti začetniki »Tedna«, nimamo poročil. Ta Zveza kulturnih delavcev je bila zanimiva birokratska ustanova dirigirancev, ki smo se je mi kasneje s težavo otresli. Hoteli so nas imeti organizirane zunaj teatrske hiše, mi pa smo želeli ostati v SNG. V zraku je bilo še vedno tudi Filipičevo geslo s prvega dramskega festivala: »Dramski festival naj se seli iz mesta v mesto.« Ta Filipičeva misel je bila prilagojena na celjske prilike in na načrtovani Filipičev odhod v Ljubljano. Brez Filipiča Celjani nismo imeli moči, poguma in sposobnosti (predvsem sposobnosti v prepričevanju družbenopolitičnih forumov, ki so se kulturniških shodov kar nekam bali) nadaljevati z organizacijo začetega festivala. Imeli smo v svoji sredi v vodstvu teatra sicer starosto Fedorja Gradišnika in celo njegove sina Fedorja na odgovornem mestu župana, pa vendar... V gledališču pa so bili Andrej Hieng, Herbert Grun, Sveta Jovanovič, Branko Gombač in tajnik gledališča Gustav Grobelnik, a je kljub temu ideja usahnila in oživela šele desetletje kasneje v Mariboru z organizacijo »Tedna slovenskih gledališč«. Filipič pa je že dva meseca po uspelem festivalu v Celju odšel v Ljubljano. Tam je bil predvsem zelo osamljen, kljub kulturni živahnosti v Ljubljani; za svoje ideje ni našel vselej pravega odmeva. Znano pa je, da prišleki, posebno iz Štajerske, v naši metropoli težko uspevajo. Filipič je iskal pot in jo tudi našel, toda ne brez razočaranja. Ta pot pa ga je končno vodila v smrt sredi izgorevanja za slovensko dramsko gledališče.

Lojze je sodeloval s svojimi bogatimi izkušnjami in znanjem pri pripravi mariborskih »Srečanj«. Odličen član pripravljalnega odbora je bil poleg dipl. ing. Igorja Ozima in Dušana Moravca, ki je bolj razumsko sodeloval in razčiščeval zaplete. Skupno sva z Lojzetom pripravila Statut in Pravilnik »Srečanja«, ki je v osnovi še danes v veljavi. Pred Borštnikovim srečanjem 1974. leta je prvič klonil in prosil za odložitev dela, ki ga je sprejel pri pripravah za to leto in za prvo desetletnico. Bil je nekako zadolžen za organizacijo sodelovanja z ljubljansko gledališko sredino. Pisal mi je obširno pismo, ki ga končuje z opravičilom: »Neizmerno mi je hudo, da tokrat ne morem, kot vedno doslej, opraviti dogovorjenega dela, toda višja sila mi je preprečila... Svoje delo v Ljubljani opravljam v glavnem doma in moje stanovanje se je spremenilo v bolnico in pisarno MGL. Tudi nujne strokovne posvete imamo (in seje) doma pri m eni... Prosim te, pokaži to pismo tudi predsedniku akademiku dr. Kreftu. Obema se iskreno opravičujem. Lojze.« Tako je izgorel veliki gledališki svetovljan, veliki slovenski »komedijant« - za svoj in s tem za slovenski teater. Tri leta smo imeli pripravljalnega časa za organizacijo festivala na višji ravni v Mariboru. Žižkova pripravljenost in požrtvovalnost je zagorela z močnim plamenom in tudi odmevom; žal, pa se je Žižek umaknil v Ljubljano in prepustil s teoretičnimi zapiski in navodili nadaljnjo usodo »Tedna« mariborskim igralcem: »Dobro se zavedamo«, je poudaril Žižek, »da letošnja prireditev ne bo mogla uresničiti niti desetine teh predlogov in da bo v tem za gledališko kulturo tako težavnem finančnem obdobju le skromen zametek stalne prireditve, ki se bo v prihodnosti razvila in ki je Slovensko gledališče ne bo moglo več pogrešati.«5 Politično družbena klima v tistem času za slovenska gledališča ni bila ugodna. Gledališčniki so hodili na komemoracije gledališč na Ruju, v Kranju in Kopru. Namesto, da bi v Celju mislili na nadaljevanje Filipičevega festivala (govorili smo o tem mnogokrat), smo stiskali pesti in uprizarjali tudi do deset premier na sezono, samo zato, da smo birokratsko in politično nepremišljeno ujmo prebrodili. Maribor do tega časa na primer ni imel stalnega gledališkega kritika iz Ljubljane. S prevzemom Drame SNG in »Tedna« sem pričel misliti na organizacijo festivala, kakršne sem do tiste dobe in tudi še naprej obiskoval po Evropi, predvsem na Poljskem in v Angliji. Prav zaradi teh informacij je dobil naš mariborski festival specifično obliko in vsebino. Le-ta je zrasla namreč v družbi, ki se je demokratično in samoupravno oblikovala in ki je upoštevala tradicijo zgodovinske posebnosti razvoja slovenskega gledališča od začetkov preko osvobodilne

PROFESORICA ANA MLAKAR BERE SVOJ REFERAT NA SIMPOZIJU O SLOVENSKEM ODRSKEM JEZIKU NA BS 1982. V DELOVNEM PREDSEDSTVU SO NADA ŠUMI, BREDA POGORELEC IN PROF. JANKO MODER.

revolucije do našega časa. Toda na drugi strani se je tudi pokazalo, da uprave slovenskih gledališč pošiljajo svoje ansamble le na izlete v Maribor (štajersko vino je bilo vedno čislano). Slovenska gledališča »Tedna« in tudi kasneje »Srečanja« prva leta niso jemala resno. Debata med samimi gledališčniki je bila tudi o vprašanju enakopravne vključitve Akademije za igralsko umetnost v glavni program. To smo uspeli urediti šele na odločno zahtevo Primoža Kozaka. Na petem Borštnikovem srečanju se je to zgodilo. Kozak je v vsem podprl prizadevanja vodstva Borštnikovega srečanja. Skratka, mnogo je bilo problemov in navzkrižnih mnenj slovenskih gledališčnikov. Še posebno pa je na razvoj »Srečanja« vplivala latentna finančna kriza Drame v Mariboru. Drama SNG je pač bila pastorek v tesni gledališki hiši skupno z Opero, orkestrom in baletom. Ob drugem in tretjem »Tednu« je bilo jasno, da bo vse skupaj zaspalo, če ne bomo kaj svežega ukrenili. Publika se nikakor ni hotela vneti za zaporedne predstave, ki niso bile vselej najkvalitetnejše, inkaso je bil slab. Vurnik se je lotil tudi tega problema. Letnica njegovega zapisa kaže, da se je to vprašanje kar dolgo držalo pri življenju. »Gledališča po lastni sodbi 66 predlagajo najboljšo predstavo iz minule gledališke sezone. Tudi to bi bila zanimiva tema, namreč, ali gledališča zares pridejo na BS s svojo najboljšo predstavo.«6 V letu tisočdevetstosedemdesetem naj bi bila prelomnica v organizaciji »Tedna«. V Mariboru je bilo, žal, malo takih družbenopolitičnih delavcev, da bi se lahko oprli nanje. Tradicija pa je bila, da kulturni delavci beže kot za stavo iz Maribora v Ljubljano. V Mariboru je pač še zmeraj veljal znani izrek skromnosti in ponižnosti: »Kaj bodo pa rekli v Ljubljani?« Te besede so bile aktualne še na seji Izvršilnega odbora Borštnikovega srečanja v letu tisočdevetstotriinosemdesetem. Oprl sem se torej lahko samo na enega, in sicer na podpredsednika skupščine mesta Maribora Stojana Požarja, ki je ostal vse do danes, ko je na čelu mariborskega Radia, zvest sodelavec in prijatelj organizatorjev Borštnikovega srečanja. Požar je gladko odobril načrt novega »Srečanja« z Borštnikovimi diplomami in prstanom, z zahtevo po presoji umetniške kvalitete, s čemer bi dvignili zanimanje za sodelovanje. Toda Požar ni bil popolnoma gotov, kako bomo uspeli, saj nismo bili na občini v finančnem načrtu vpisani niti toliko kot gasilci ali kakšen pevski zbor. Tu se je sedaj začela improvizacija, a organizirana. Prvi del je bil vseeno nared. Skupščina mesta Maribor je stala za nami. Sedaj je šlo za drugi del, s katerim smo pričeli lesti v širino in višino. Pritegniti je bilo treba zanimanje družbenopolitičnih forumov, in to v Ljubljani, v republiki. Potrebna je bila

določena taktika. Politični funkcionarji se bodo morali nekoliko prilagoditi in dati svoj pečat Borštnikovemu srečanju. Dobro sem se zavedal, da ni taktično afirmirati »Srečanja« samo kot umetniško ustanovo. Majčkeno »Breze« je bilo v našem političnem življenju še vedno prisotno, samo v bolj nekonkretni obliki, čeprav smo pisali leto tisočdevetsodevetinšestdeseto. Živeli smo tudi sredi boja za nove samoupravne odnose in tudi dediščino revolucije je bilo treba upoštevati. Beno Zupančič, marksist in književnik, je potrdil gornje misli, ko je izjavil na desetem Borštnikovem srečanju naslednje: »V Borštnikovih srečanjih vidim plemenito in sorazmerno novo kulturno in umetniško težnjo - težnjo po tem, da se z močjo umetniške besede in posebne gledališke organizacije pomagajo premoščati vrzeli, ki so z družbeno delitvijo dela in razrednimi razlikami nastale med proizvajalnim na eni in duhovnim in umetniškim ustvarjanjem na drugi stra n i... Gre za to, da bi se v socialistični družbi priznavala ustvarjalnost v slehernem človeškem delu in da sorazmeram samostojnost umetnosti ne bi pomenila tudi socialnega oddaljevanja umetnosti od temeljnih nosilcev in ustvarjalcev v družbi. S takim oddaljevanjem si namreč umetniške dejavnosti zapirajo ravno pota do tistih, ki so jim namenjena, ki so jih najbolj potrebni, ne da bi nehale računati z njihovimi sredstvi za obstoj.«7 Torej, že v začetku smo postavili nekompromisno postavko - Borštnikovo srečanje bo tako umetniška kot družbenopolitična ustanova, saj živi in je inspirirana v novih socialističnih samoupravnih odnosih in razmerah. Šlo je za to, da pridobimo za sodelovanje prominentne slovenske osebnosti in ustanove. Maribor se je v vseh pogledih težko prebijal iz oklepa zgodovine, ki mu ni bila naklonjena. Ljubljanska televizija je bila prva na vrsti, ki bi naj nudila prvo pokroviteljstvo Borštnikovemu srečanju. Pogovori s takratnim direktorjem RTV Ljubljana Dušanom Fortičem niso bili samo plodni, temveč tudi prijateljski, še nekaj financ je padlo, pa tudi obljuba, da bo TV sodelovala z vso svojo razpoložljivo ekipo za afirmacijo »Srečanja«. Z Dušanom Fortičem sva se tudi prva pomenila in sklenila, da bodi »Srečanju« naslov »Borštnikovo srečanje«. V mislih in tehtanju sva imela še Verovška, Milana Skerbinška in Levarja. Ljubljanska televizija je odlično opravila svoje delo in Dušan Fortič je preko ekrana osebno govoril o pomenu organizacije festivala za slovensko gledališče in kulturo. Sam je postal tudi član prvega Odbora za podeljevanje nagrad Borštnikovega srečanja. Ljubljanski televiziji so se do dvajsetega jubilejnega Borštnikovega srečanja pridružila mnoga podjetja, ustanove ter družbenopolitične skupnosti v republiki in Mariboru. Da

LIDIJA ŠENTJURC, JOSIP IN NADA VIDMAR NA BS ’84

dobimo popolnejšo sliko namena pokroviteljstva Borštnikovega srečanja (ki se ji vsako leto pridruži še na desetine sopokroviteljev), jih naštejmo: »Radio televizija Ljubljana 1970; Zlatorog in Gorenje 1971; Kreditna banka Maribor 1972; Sladkogorska 1973; Kmetijsko industrijski kombinat Pomurka, Murska Sobota 1974; Kreditna banka Maribor 1975; Hidromontaža Maribor, Jeklotehna Maribor, Ljubljanska banka, podružnica Slov. Gradec, Železarna Ravne 1976; Predsedstvo socialistične republike Slovenije, KEMA Maribor, OPUM Maribor, PINUS Rače, SWATY Maribor, Tovarna dušika Ruše, Zlatorog Maribor 1977; Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije, Splošno gradbeno podjetje Konstruktor Maribor, Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, Mariborska tekstilna tovarna 1979; Gospodarska zbornica Slovenije, Mariborska Livarna Maribor, Tovarna perila in konfekcije PIK Maribor (TOZD Perilo), Vezenina, OPUS Radlje, Športna konfekcija Lenart, PMI Maribor 1980; TVT Boris Kidrič Maribor in združeno delo Maribor 1981; ZIV TAM Tovarne avtomobilov in motorjev Maribor 1982; Emona Kmetijski kombinat R uj 1983; TIMA SSD kmetijstva, industrije in trgovine Maribor 1984.« Jasno je, da smo si s takim 68 sodelovanjem ustvarili dobro družbeno politično klimo, finančno sigurnost in optimistično zaslombo z dobro obetajočo perspektivo. Druga republiška institucija, ki sem jo imel v načrtu, da jo »zavzamemo«, je bila Akademija znanosti in umetnosti Slovenije, na čelu katere je bil akademik Josip Vidmar, enkratna osebnost slovenske kulture in slovenske državnosti. Najavil sem se in prosil za sprejem. Čeprav sem akademika dobro poznal, saj mi je nekaj semestrov podpisoval indeks na Akademiji za igralsko umetnost, sem stopal po mehkih preprogah v stavbi učenosti kot po kamenju. Seveda sem imel prve stavke pripravljene za nastop in sem jih znal na pamet. No, ko se bom razvnel, bo predsednik že popustil, sem si rekel, premišljujoč o nadaljnji usodi slovenskega dramskega srečanja. In res. »Sedite«, je bil Vidmar kratek. Stola pri z zlatom okrancljani mizi ni bilo. Vzel sem si ga pač v enem izmed kotov pisarne. Šele sedaj, ko sem sedel nasproti temu izjemnemu človeku, ki se je z vso svojo osebnostjo predal službi boginje Talije in slovenskemu narodu, sem opazil, da sedi globoko pogreznjen v zlatem fotelju viktorijanske dobe. Zdelo se mi je za trenutek, da me bodo njegove drobne oči izpod košatih obrvi prebodle in spravile v položaj, da bom pozabil, zakaj sem ga sploh prišel obiskat. Na moje veliko začudenje je začel z neko posebno lahkotnostjo, kot da sva stara prijatelja iz teatra, pogovor o gledališču, o Mariboru, o Tovorniku in njegovem izrednem talentu, ki da je po

Verovšku in Lipahu največji slovenski komik, ki nosi v sebi tragično poanto. »Žal seveda«, nadaljuje Vidmar, »da Tovornik v Mariboru ne bo mogel razviti vseh svojih igralskih registrov. Ljubljana je teatrska provinca, kaj pa šele Maribor,« je poudaril. Ždaj sem se tudi jaz v hipu nekoliko sprostil in duhovno razgibal, saj je spoštovani profesor začel temo, ki mi je od davna pri srcu. Prav zato sem namreč šel v Ljubljano iskat prve sodelavce, nisem pa jih iskal globlje v provinci ob severovzhodni meji naše države. Čvrsto sem se oprijel mize, da bi imel več moči in zlagoma dovolj prepričljivo razložil idejo o srečanju dramskih gledališč, o nagradah in diplomah ter Borštnikovem prstanu, ki bi ga podeljevali za življenjsko delo najboljšim slovenskim dramskim igralcem. Razložil sem mu tudi solidno zadržanje in podporo skupščine mesta Maribor, ki bo prevzela ustanovitev predlagane institucije. Moje glasno dvorjenje je menda vžgalo, saj je predsednik pristavil: »Ja, kakšno funkcijo pa naj bi jaz imel pri vaših idealističnih načrtih?« Bral sem mu nasmeh na ustnicah; šali se, sem sklepal. Da morda ne misli resno? Jaz na drugi strani zlatega Rubikona, pa potim krvavi pot. Obrazložil sem mu dolžnosti in pravice prvega predsednika in slavnostnega govornika ter izročitelja prvih diplom in nagrad ter prstana slovenskim dramskim umetnikom. Po krajšem premisleku je predsednik Vidmar prekrižal roke na prsih in dejal: »Sprejemam, sporočite mi dan in čas prireditev.« No, sedaj je šlo samo še za dogovor o naslovu »Srečanja«. Pri imenih, ki sva jih kot pred dnevi omenjala s Fortičem, sva se v pogovoru s predsednikom ustavila pri Verovšku, ki je bil »izreden ljudski komik v čistem pomenu besede,« kot je rekel Vidmar. »Da,« sem odgovoril, »komedijant in improvizator, vendar je to premalo za nositelja imena bodočega slovenskega festivala.« Tudi tu je zmagal po krajšem razgovoru in izmenjavi misli, Borštnik. In Josip Vidmar je tako postavil tisto zaključno besedo, ki nam je bila tako potrebna. Poleg vodenja Sterijevega pozorja bo tudi Borštnikovemu srečanju dal prvi zamah, ki mu je bil prav od take vsestranske osebnosti nujno potreben. Doslej je šlo vse po željah in zamislih. Predsednik Akademije znanosti in umetnosti Šlovenije je prvi podelil nagrade slovenskim dramskim umetnikom in Elviri Kraljevi Borštnikov prstan. V kakšnem finančnem pomanjkanju smo se takrat nahajali, a vseeno začeli s festivalom, pove dejstvo, da je Elvira Kraljeva že nekaj mesecev nosila Borštnikov prstan, v Celjski zlatarni pa še vedno ni bil poravnan račun. Toda treba je bilo biti tudi v tem pogledu pogumen, saj je šlo za slovensko kulturo. Ko sem naročeval prstan in predlagal s fotosi in skicami obliko in vsebino (antična maska, Shakespeare in Cankar), sem poudaril, da mora biti ves zlat,

IGRALEC IZ NIŠA ŽIVKO VUKOJEVIČ NASTOPA NA TRGU SVOBODE S SVOJO MONODRAMO JAVNA AVDICIJA.

brez kičastih oblik in okraskov. Delal sem se važnega, seveda brez cvenka v žepu. Sicer pa sam imel za vsak primer pripravljen svoj mesečni zaslužek, ki pa bi bil seveda daleč premajhen. No, združeno delo me je takrat in tudi kasneje iz takšnih ali drugačnih zadreg vedno reševalo do sedanjih časov. Vidmarjeve besede ob izročitvi nagrad in prstana Kraljevi, ki ji je bil vrsto let dramaturg, učitelj in vzgojitelj, so bile takrat in so še danes aktualne. Danes lahko trdimo trdno, da so njegove besede zakoličile Borštnikovo srečanje v obdravskem mestu in v slovenski kulturni prostor. Takole je dejal: »Poglavitno, kar hočem reči v zvezi z Borštnikovim srečanjem, je to, da je njegova ustanovitev dobra in važna in ker je vrhu tega pravočasna, lahko rečem, da je pomembno in da bo morda lahko odigralo znamenito poslanstvo, če bo vztrajalo po poti, kakršno si je določilo. In ostane naj tudi vnaprej pregled slovenskega gledališkega snovanja in pobudna priložnost za njegovo vrednotenje. In ostane naj tu v Mariboru, kjer bo lahko opravljalo pomembno nacionalno vlogo, zakaj važno je, da se enotnost in trdnost, slovenskega kulturnega prostora manifestira ravno tukaj na skrajni meji slovenstva.«8 70 Josip Vidmar se vrača često na Borštnikovo srečanje, kjer mu seveda obesimo zmeraj kakšno funkcijo, bodisi v vlogi govornika ali odpiratelja razstav in pri tem nam zmeraj kaj zanimivega pove. Med drugimi je bil znamenit njegov esej, ki ga je govoril ob otvoritvi razstave v čast borštnikovcem. Zanimivo je govoril takrat prav o Ignaciju Borštniku in njegovem umetniškem navdihu. Z Akademije znanosti in umetnosti so nam takrat javili: »Dobite od predsednika referat in nam ga takoj pošljite.« Vidmar je nastopil mirno in dostojanstveno kot ponavadi v nabitem foajerju Slovenskega narodnega gledališča. Ko se je rahlo odkašljal, je potegnil iz notranjega žepa suknjiča majhen listič. Kasneje mi ga je pokazal. Na njem so bile menda tri ali štiri besede. Spomnim se samo imen »Borštnik, Kantor, župnik.« S tem listkom se je narahlo poigraval, ko je govoril. Strmeli smo, s kakšno govorniško virtuoznostjo se je poigraval z besedami, ko je govoril o borštnikovcih in posebej o umetniškem ustvarjanju Ignacija Borštnika. Bil je v dvorani edini, ki g a je videl igrati na odru in sicer v znamenitem Kantorju Cankarjevega Kralja na Betajnovi. Govoril je kakih petindvajset minut, in med drugim dejal: »Mislim, da je usoda igralcev tragična. Igralec odigra svojo vlogo, zastor pade, publika se razide in njegove stvaritve ni nikjer več, razen v srcih, v razumu in sploh v bitju njegovih gledalcev... Spregovoril bi o teh dvanajstih nagrajencih z Borštnikovim prstanom. Vsi ti igralci so dali svojo dušo

gledališču in umetniškim stvaritvam, katerim so se posvetili. Vzemimo prvo nagrajenko Elviro Kraljevo, ki je odigrala štiristo premier ali pa najmanj petkrat ali pa desetkrat več. In predstavljajte si notranje napetosti, ki so bile potrebne v tem življenju. Isto število premier ali nekoliko nižje število boste lahko našli pri Vladu Skrbinšku, pri Slavku Janu, pri Vidi Juvanovi, da o Maksu Purijanu, ki jih najbrž lahko našteje še veliko več, sploh ne govorim. Žrtve, ki so jih ti ljudje prinesli na oltar gledališča, so nepregledne. Zato se mi zdi, da Borštnikovo srečanje opravlja tudi s takimi razstavami, kakršna je današnja, ravno tako kakor z vsem svojim ravnanjem, svojimi nagradami in z upodabljanjem igralskih likov v kipih, pomembno poslanstvo in z njim vzdržuje spomin na pomembne tvorce, ki so desetletja posvečali svoje življenje gledališču, dramski umetnosti in človeškemu duhu kot takemu.«9 Tako Vidmar o slovenskih igralcih; potem pa je pričel spletati misli o Borštniku. Kako mi danes godi, da se nismo zmotili, ko smo prav o Borštniku toliko govorili in se odločili zanj. Ker sem nekoč pri prof. Koblarju delal semestrsko nalogo o Borštniku, sem dobro vedel, da je Borštnik pionir slovenske dramske tvornosti. Njegovo izročilo o igralski vzgoji in procesu igralskega izobraževanja je še danes aktualno, bil pa je tudi prvi slovenski gledališki igralec z akademsko izobrazbo. Akademijo za glasbo in igralsko umetnost (Akademie fiir Musik und darstellende Kunst) je uspešno končal na Dunaju v šolskem letu 1885/86. Bil je vzgojitelj, kritik, esejist, organizator, dramatik, prevajalec, režiser in igralec. Pisal je o Eleonori Duše. Pisal je strokovne ocene o takratnih slovenskih gledaliških igralcih. Naslednji stavek je še danes aktualen: »Njih sila na odru je krik, njih efekti so prisiljeni, nenaravni, tuji. Poseči ne znajo v resnico, svoja čustva skrivajo za nekakšnim zastorom izza katerega odseva glumaštvo, in glumač, kateri napravi za občinstvo vtis igralca, ni umetnik.«" Borštnikov učni načrt iz tisočdevetstodevetnajstega leta, ko je ustanavljal Dramatično šolo, a ga je smrt prehitela, so morali upoštevati tudi organizatorji igralske akademije po osvoboditvi. Upoštevali pa smo ga tudi mi, ko smo pisali navodila in sklepe, kakšne morajo biti odlike slovenskega dramskega ustvarjalca, da lahko prejme Borštnikov prstan. Le-tega igralec ne more dobiti za vstop v pokoj, ampak za celo skalo ustvarjanja in izgorevanja za slovensko dramsko gledališče. Borštnik je bil za slovensko dramsko gledališče, pa tudi za hrvaško to, kar je pri Rusih Stanislavski. Za vse njegovo delo smo se mu z Borštnikovim srečanjem oddolžili. Filip Kalan-Kumbatovič, France Koblar, Vladimir Kralj, Josip Vidmar, Dušan Moravec so pisali in govorili o Borštnikovi

osebnosti, ki je na idealen način povezala s Cankarjem ter drugimi slovenskimi in hrvaškimi pisatelji slovenski in hrvaški gledališki nacionalni prostor. In Vidmar v omenjenem eseju govorniške spretnosti nadaljuje: »Rad bi se ob tej priložnosti spomnil velikega navdihovalca teh slavnostnih dni, ki nosijo njegovo ime, namreč igralca Ignacija Borštnika. Spominjam se ga v njegovi nemara najvažnejši vlogi, vsaj kolikor jih poznam, Cankarjev Kantor. Spominjam se ga, s kakšno strahotno notranjo silo je vodil prvi razgovor v Drami med župnikom in Kantorjem. S kakšno prepričevalnostjo se je ustavil pred župnikom, sklenil roke na hrbtu in govoril z njim, ki je pred tem kraljem zgubljal vso svojo zgovornost in vso pomembnost, saj je svoje odgovore malone jecljal. Kantor jih je z neko vzvišenostjo preslišal, če je bilo treba, ali pa je nanje odgovarjal kakor mimogrede. Središče vsega je bil Kantor, ki je nosilec neke strašne drame iz slovenskega življenja in ne samo gledališča. Kakšen je bil ta Kantor, ko umori Maksa, bi vam skoraj ne mogel popisati. Tako je bil pretresljiv, skoraj tragičen. Ce hočete, vsestransko strašen. In kako je ta človek učinkoval na okolico, se pravi na svojo ženo in na svoje otroke! Borštnikova stvaritev je bila resnično 72 umetniška.« Hvala akademiku Vidmarju za ta spomin! Na takih spominih in obujanju velikih stvaritev in del za slovensko gledališče, spoštovanjem in ljubeznijo do njega, mora Borštnikovo srečanje živeti v zgodovini slovenskega teatra neskončno v srcu slovenskega naroda. Seveda sem se takoj ob snovanju zavedal, da je bilo treba srečanje komedijantov postaviti že v začetku pod strogo umetniško kritično presojo. Kako je bilo Filipiču žal, da tega ni storil, saj bi se vsaj nekatera dramska dela zaradi kritične presoje po vsebini in dramaturški moči vtisnjene vpisala v zgodovino slovenske dramatike. Zato smo poklicali k sodelovanju slovenske gledališke kritike, ki so bili takrat včlanjeni še v jugoslovansko teatrološko skupnost. Le-ti so prav v teh letih pričeli dograjevati slovensko dramsko gledališče v primerjavi z evropskim, da bi tako nadaljevali umetniško pot, ki so jo v slovenskem gledališču dosegli Gavella, Debevec, Kreft, Stupica, Jan in drugi. Borštnikovo srečanje je bilo v tem pogledu dobrodošlo, saj ni zajemalo v svoj program samo slovenske izvirne drame, ampak najboljše predstave iz sodobnega in klasičnega slovenskega in evropskega repertoarja s širokim registrom eksperimentalnih in klasičnih postavitev. K temu moramo še pridjati, da smo vključili v tem razponu tudi najboljše uprizoritve z jugoslovanskega mednacionalnega področja. Ob tem lahko poudarim, da smo se zavedali, da si brez udeležbe slovenskih teatrologov in kritikov ni mogoče predstavljati

razvoja slovenskega gledališča. Organizatorji Borštnikovega srečanja s samoupravnimi organi pa se nimajo pravice vmešavati v selekcijo umetniških del niti v umetniško presojo. Ob mnogih antagonizmih v tistem času v slovenskem teatru in ko se je starejša generacija, ki se je vezala še s predvojnim obdobjem, počasi umikala, ko je že dosegla in tudi presegla zenit umetniške ustvarjalnosti, ter tako dala prostor mlajši generaciji, je bilo nujno, da smo umetniško selekcijo, usklajevanje in presojanje prepustili prav slovenskemu kritiškemu društvu. »Mi se počasi in s precejšnjimi težavami poslavljamo od gledališča 19. stoletja, pravzaprav od meščanskega formalnega gledališča in iščemo pot v gledališče antike, renesance in moderne. Tudi naš gledališki ustvarjalec domneva, da ne sme ostati »meščan«, če želi ostati umetnik in izpovedovalec resnice, ki jo nosi v sebi.«12 V teku let so se prvim imenom kritikov pridružile še druge osebnosti teatrološkega znanja; Primož Kozak, Borut Trekman, Vasja Predan, Bruno Hartman, Aleš Berger, Lojze Smasek, Miloš Mikeln, Dušan Moravec, dr. Dimitrij Rupel, ki so s svojimi zapisi zabeležili umetniško žetev leta v gledališko zgodovino. Da smo dali kritikom oporo in širino ter demokratičnost v sodelovanju, smo v žirije pridružili stanovsko društvo Združenja dramskih umetnikov Slovenije, Slavistično društvo Slovenije, Društvo slovenskih pisateljev, Društvo oblikovalcev Slovenije, Zvezo kulturno prosvetnih organizacij Slovenije in Slovenski gledališki muzej ter člane ljubljanskega in mariborskega Radia. Zanimivo je, da so prvo žirijo na Borštnikovem srečanju sestavljali kar štirje člani teatrološkega društva - Franc Žurnik, Rapa Suklje, Mirko Zupančič, Dušan Tomše ter novinar in pesnik France Forstnerič. Struktura Borštnikovega srečanja pa še ni bila gotova. Tu so še glavni govorniki iz družbenopolitične sfere, kar še tu in tam buri duhove. Določeni ljudje iz slovenskega kulturnega prostora so bili proti »politikom« govornikom na Borštnikovih srečanjih. Mislili so kratko: »Podrejate se politiki; postajate režimska ustanova; kaj ima politika opraviti z umetnostjo.« Ti isti posebneži pa so bili tudi proti množični usmerjenosti Borštnikovega srečanja. Kajti politični delavci in množičnost da potiskata festival v nevarne vode cenene množičnosti na nižjo raven, kjer ni mogoče razbrati čiste gledališke estetike v dramski igri. No, razvoj z Borštnikovim srečanjem je dokazal, da z množičnostjo nismo kršili umetniškega in svobodnega ustvarjanja. V plemenitem tekmovanju za Borštnikova odličja na profesionalnem odru SNG v Mariboru se je ob istem času zvrstilo v severovzhodni Sloveniji, tja do Ljubljane tudi do dvanajst predstav in manifestacij. Torej prvi govornik je bil »iz republike«, in sicer takratni

predsednik Kulturno prosvetnega zbora Slovenije Miloš Polajnšek. Tudi to »navado« smo trdno obdržali do danes, saj so slovenski kulturni, gospodarski in politični delavci s svojo osebno navzočnostjo in organizacijo, ki so jo predstavljali, dajali Borštnikovemu srečanju družbeno širino in veljavo. Prav s tem smo rušili mariborsko provincionalno odmaknjenost v slovenskem prostoru. Rušili pa smo tudi mejnike, ki so še pozno v sedemdesetih letih kazali mejo med »Kranjsko« in »Štajersko«. Prav v letih Borštnikovega srečanja so jo morali odstraniti. Milošu Polajnšku so sledili Janez Vipotnik, dr. Vladimir Bračič, Stane Kavčič, Mitja Ribičič, Andrej Verbič, Sergej Kraigher, Vinko Hafner, Boris Bavdek, Vladimir Kavčič, dr. Tine Lah, Andrej Marinc, Vladimir Kavčič, dr. Matjaž Kmecl in drugi. V tej skupini so bile vključene vse republiške institucije, od predsedstva vlade SRS preko izvršnega sveta SRS, socialistična zveza SRS, konferenca ZSMS, Kulturna skupnost Slovenije, predsedstvo Zveze komunistov Slovenije in Komite SRS za kulturo. Vztrajanje se je obrestovalo, saj smo prav s temi osebnostmi nakazovali družbeno usmeritev Borštnikovega srečanja. Postopoma smo uveljavili samoupravni sistem v dogovarjanju z združenim delom. Andrej Marinc je ob svojem drugem nastopu v imenu Zveze komunistov Slovenije na Borštnikovem srečanju dejal, da je dojel naše težnje: »Borštnikovo srečanje je ,živa’ vseljudska organizacija z izredno odmevnostjo, ki črpa svojo izredno življenjsko moč iz nenehnega stika z vedno novimi ljubitelji kulture in gledališke ustvarjalnost. Občudujemo lahko njegove izvirne metode in vsebino, za katere obstoji interes med delovnimi ljudmi in zato se lahko vedno zagotovijo materialna sredstva. Za njih, ki ga snujejo in omogočajo, pa je Borštnikovo srečanje tudi veliko osebno doživetje in hkrati potrdilo samoupravne alternative v razvoju kulture in opredeljevanju njegovega mesta in vloge v združenem delu.«13 S takim prepletanjem strokovno-umetniškega razvoja

Borštnikovega srečanja z družbeno politično naravnanostjo, smo opravili delo, ki je moralo roditi uspešen razvoj. Pridobili smo si tudi zaledje gledaliških strokovnjakov, ki usmerjajo slovensko dramsko gledališče. Torej nismo ustvarjali konfliktov, ampak pomagali ustvarjati v širšem kontekstu enotne poglede na slovensko gledališče in njegovo perspektivo. Z našo posebnostjo, to je množičnostjo, smo prav te strokovnjake prepričali, da ne smemo iskati kvalitete dramskih predstav v izoliranosti gledališča. Polna gledališka hiša v Mariboru s tekmovalno predstavo in inteligentno publiko vajeno gledališča, z gledališkimi strokovnjaki v dvorani in z delavci iz TOZD, je dala pogoje za strogo umetniško in idejno presojo predstave. Marsikatera predstava, predtem opevana po ne vem kakšnih ključih klanovstva, je prav v Mariboru na Borštnikovem srečanju umetniško ali idejno propadla. Borut Trekman, eden strožjih opazovalcev in kritikov razvoja Borštnikovega srečanja, je že pred leti napisal: »Geslo Gledališče ljudstvu poslanica lanskega Borštnikovega srečanja, je določalo tudi temeljno naravnanost letošnjega, devetega po vrsti - iz tega stališča je ta najreprezentativnejša in hkrati tudi najatraktivnejša slovenska gledališka manifestacija dosegla velik uspeh, saj se je število gledalcev v primerjavi z lanskim, povzpelo kar za osemdeset odstotkov... In pri tem ne gre samo za občinstvo iz Maribora*, poudarja Borut Trekman, »ampak za publiko iz tako imenovanih kulturno nepokritih področij, vse od Prekmurja do Dolenjske. Borštnikovo srečanje je tako postalo bolj ali manj last več kot polovice Slovenije, kar je za manifestacijo takega kova laskava pohvala.«14 Sergej Kraigher in Lidija Šentjurc sta najzvestejša obiskovalca Borštnikovih srečanj, vendar ne obiskujeta le oficialnih prireditev v Mariboru, temveč tudi one na periferiji, v takoimenovanih »partizanskih« odročnih krajih. Na krajevni

slavnosti v Gorici pri Laporju je Sergej Kraigher dejal: »Nadaljujte s tem delom, širite nenehno gledališko kulturo zunaj našega mesta in vaše gledališke hiše. Tako ne boste prišli nikdar v krizo, vedno se vam bodo organizacijska obzorja odpirala. V našem kmetu, ki je bil najzvestejši zaveznik med narodnoosvobodilnim bojem, pa boste tudi danes našli svoje prijatelje in poslušalce.«'6 Spoštovanje, ki ga je Skupščina mesta Maribor ob postavitvi »Odbora za podeljevanje Borštnikovih nagrad«, (s tem odlokom je bila naša institucija ustanovljena) izkazala z imenovanjem prvih članov, je bilo kažipot v prihodnost. V odbor so bili namreč imenovani znanstveniki, teatrologi, igralci, gledališki organizatorji, družbenopolitični delavci. Odlok je govoril o tem, da se institucija imenuje odslej »Borštnikovo srečanje« ter da bo »najzaslužnejši slovenski dramski igralec prejel Borštnikovo diplomo in Borštnikov prstatLv trajno last« in da bodo »odslej prejemali gledališki ustvarjalci diplome in denarne nagrade za svoje najboljše umetniške stvaritve.«16 Prvi odbor so sestavljali: akademik Josip Vidmar, predsednik SAZU, predsednik odbora, dr. Radovan Brenčič, upokojeni upravnik SNG Maribor, Sergej Vošnjak, urednik Dela, Slavko Jan, režiser, Boris Brunčko, igralec, Fran Žižek, režiser RTV, profesor Branko Rudolf, upravnik Umetnostne galerije, Igor Pretner, upravnik MGL, dr. Vladimir Bračič, član izvršnega sveta SRS, Dušan Fortič, direktor RTV Ljubljana, predstavnik prvega pokrovitelja RTV Ljubljana in Branko Gombač, ravnatelj Drame SNG Maribor. Pripravljalni odbor pa so sestavljali: dipl. inž. Igor Ozim, Dušan Moravec, Lojze Filipič in Branko Gombač (vodja pripravljalnega odbora). Že naslednje leto je prevzel novo funkcijo predsednika skupščine akademik dr. Bratko Kreft in ostal na tem položaju do danes. Po imenih smo tako, na široko postavili osnove Borštnikovemu srečanju. Seveda pa je še vedno ostalo prisotno geslo: »Denarja nimamo - znajdite se«. Tudi krog občinstva iz različnih socialnih slojev se je množil. Širilo se je število predstav v različnih »gledaliških« objektih; leta 1970 smo imeli na primer na vseh predstavah okoli 3.500 obiskovalcev, 1974. leta pa že 18.384, leta 1977 je število obiskovalcev skočilo že na 28.420 obiskovalcev, bilo pa je 83 predstav in spremljevalnih prireditev. V letu 1983 je bilo 122 prireditev in 37.210 obiskovalcev. Ta razvejana organizacija pa nam je že povzročila organizacijske težave. Za organizacijo skrbi le peščica zanesenjakov iz Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, ki delajo vse, kar je potrebno; so propagandisti,

uredniki, administratorji, tehniki, pa tudi fizični delavci. Organi zacijski odbor se v glavnem nekaj let ni menjal, le množil se je z zunanjimi sodelavci. Tehnični potek »Srečanja«, ki je bil vsa leta vzoren, je sestavil Srečko Lebarič, ki ga letos, žal, ne bo več med nami. Tu je dalje vodja organizacijskega biroja, požrtvovalna in umirjena Olga Jančar s skupino, Faniko Ježovnik, Branko Niki, Eriko Čikutovič in njenimi sodelavkami, Lidijo Koren in Elico Kus. Tu je Franci Rajh, arhivar od ustanovitve, Darko Štandeker, ki bo letos prevzel tehnične posle in še nepogrešljivi Tone Partljič, tradicionalni urednik publikacij Borštnikovega srečanja. Se prej v »Tednu« pa so v funkcijah pri organizaciji sodelovali: dramaturg profesor Ignac Kamenik, ki se je žal prehitro preselil v Ljubljano, Majda Emeršič, ki se je preselila v Celjsko gledališče, Marica Tihec, nepogrešljiva tajnica drame SNG, ki je odšla v pokoj. Želeli smo pritegniti igralce v organizacijo »Srečanja«, pa sreče z njimi ni bilo. Med njimi sta bila Klasinc in Peter Ternovšek, vendar jim narava dela ni dajala prostega časa za zahtevno organizacijsko delo. Prišli so, se pokazali, a tudi odšli. Akademik Filip Kalan-Kumbatovič, eden izmed stalnih gostov Borštnikovega srečanja, je rekel o organizaciji Borštnikovega srečanja: »Borštnikovo srečanje je prav imenitna iznajdba. Naj bo kakršnakoli v tem ali onem letu, vselej je to vseslovenski dogodek, primerjava z drugimi in prodor v najširši krog. In kar je tudi očitno: dovolj uspešna manifestacija zoper provincionalizem (saj to grozi v »današnjem trenutku« vsemu slovenskemu gledališču »kljub postavantgardnemu hrupu«).17 Borštnikovemu srečanju se je v skladu z načrti posrečilo privabiti dramska gledališča in tudi posamezne umetnike iz vsega jugoslovanskega prostora ter najboljše predstave s festivalov v Novem Sadu, Sarajevu in Zemunu. S tem je vzpostavljena mednacionalna povezava v smislu bratstva in enotnosti avnojevskega duha. Borštnikovo srečanje združuje s slovensko odrsko umetnostjo delavce različnih slojev, tako marginalne delavce kot kmete, intelektualce tehničnih in humanističnih ved, vojake JLA (tudi v njihovem nacionalnem jeziku), mladino in otroke od vrtcev preko osnovnih in obrtnih šol do univerze in ostale državljane. Borštnikovo srečanje v svojih delovnih dneh takorekoč povsod - v gledališču, na ulici, v gozdu na vajah JLA, v tovarni, pod kozolcem, v garaži, restavracijah, trgovinah, klubskih prostorih in vojašnicah ter karavlah, itn.

HRVAŠKO NARODNO GLEDALIŠČE JE SKLENILO BORŠTNIKOVO SREČANJE 1982 Z DRŽIČEVIM DUNDOM MAROJEM, NAJBOLJŠO PREDSTAVO STERIJENEGA POZORJA V TEM LETU.

Borštnikovo srečanje razvija in odkriva v teoretično znanstvenem raziskovanju na simpozijih pomembne dogodke iz preteklih teatrskih epoh. S priobčevanjem življenjepisov pomembnih gledaliških ustvarjalcev - dobitnikov Borštnikovega prstana ter drugih slovenskih dramskih umetnikov zaslužnih za slovensko dramsko gledališče potrjuje slovensko gledališko zgodovino. Borštnikovo srečanje si prizadeva skupno s slovenskimi strokovnimi gledališkimi in stanovskimi organizacijami na simpozijih in razgovorih o sodobnih problemih in tokovih teatrsko dramskega dogajanja in odrskega jezika, pa tudi z drugimi vprašanji družbenega in samoupravnega značaja odpirati vprašanja z željo po hitrejšem in kvalitetnejšem umetniškem in družbenem razvoju slovenskega gledališča. Borštnikovo srečanje si prizadeva z nastopi Gledališča ljudske vstaje obujati posebnosti našega partizanskega kulturniškega bojevanja z besedo med revolucijo. Gledališče ljudske vstaje z razstavami in umetniškimi nastopi z odlomki dramskih del, poezijo in petjem revolucionarnih pesmi v slovenskem in tudi drugih jugoslovanskih jezikih prispeva v zakladnico enotnosti med narodi, kakršna se je kazala v revolucionarnem času med NOB. Borštnikovo srečanje je vklopljeno v napredno preteklost slovenskega dramskega gledališča, ki jo v svojih stremljenjih podpira z jasno zahtevo po idejni, estetski in umetniški kvaliteti, odgovarjajoči zahtevam sodobnega slovenskega izraza in odgovarjajočem odtenku evropskega in jugoslovanskega dramskega gledališča. V celoti si prizadevamo v skladu s samoupravnimi dogovori in težnjami združenega dela ustvarjati takšen dramski festival slovenskega značaja, ki odgovarja sodobnim družbenim pogojem. Borštnikovo srečanje na svoji poti uresničuje željo po enotnem slovenskem kulturnem prostoru, zato vključuje v svoj program, poleg slovenskega Primorja v Italiji našo Avstrijsko Koroško in Porabje na Madžarskem. S podelitvijo najvišjega odličja - Borštnikovega prstana umetnikom iz Trsta, Ljubljane in Maribora, smo simbolično povezali slovenski kulturni prostor. Borštnikov prstan je s tem dobil slovensko in evropsko potrditev s simboli, ki jih prstan nosi. Malo Borštnikovo srečanje s središčem v Slovenski Bistrici je razvilo celotno idejo Borštnikovega srečanja daleč v pohorske zaselke in Dravinjsko dolino. Z organizacijo MBS se je v teh krajih program prireditev podeseteril, saj je v nekaj letih obstoja bilo več kot dvesto nastopov zunaj oficialnega kulturnega doma. Tu raste dober organizacijski kader v kulturi, ki skupno s predstavniki dveh večjih tozdov kolektiva Impol in Kmetijskega kombinata organizira kulturno življenje.

Vladimir Kaučič je o BS dejal: »Borštnikovo srečanje pomeni izjemno prodoren poskus razširitve gledališkega prostora v krajevne skupnosti, v kulturne domove in šole, v tovarniške dvorane in menze, knjižnice, trgovske lokale, včasih tudi na ulico. Borštnikovo srečanje spodbuja teoretično in raziskovalno delo, saj preučuje gledališko tradicijo in sodobno gledališko ustvarjalnost, je pa tudi priložnost, da ob njem bolj kot doslej zaživi misel vseh strok, ki so povezane z gledališčem in to gledališče to ustvarja. Odprtost v jugoslovanski prostor omogoča vpogled v najboljše predstave drugih jugoslovanskih festivalov. Borštnikovo srečanje je priložnost za boljšo in večjo samoupravno povezovanje slovenskih gledališč, za skupno preučevanje možnosti nadaljnjega razvoja slovenske gledališke dejavnosti.«18 Borštnikovo srečanje je prejelo doslej več priznanj, ki odločno zavezujejo - »Ne odstopajte od svoje poti, ostanite zvesti sebi in slovenskemu gledališču« (Josip Vidmar). Tu je Listina občine Maribor ter Srebrna plaketa Jugoslovanske ljudske armade, Plaketa vstaje slovenskega naroda - Zveze borcev Slovenije. Vsa priznanja smo dobili za široko organizacijsko, umetniško in idejno razvejanost Borštnikovega srečanja, za gojitev naprednih tokov zgodovine slovenskega dramskega gledališča, za sejanje semena gledališke kulture zunaj oficialne institucije, torej za raznolikost, množičnost in pluralizem naših programov ter tudi za oživljanje tradicij kulturnega delovanja iz osvobodilne revolucije. Ponosni smo! Optimisti tudi za prihodnost! Te dni sem prejel razglednico s pogledom na Genevsko jezero iz nekega kotička mesta Lauzanna. Prekinil sem delo, ne zaradi julijske vročine, ampak zaradi vsebine, ki sem jo nekajkrat prebral, na glas. Vsebina za premišljevanje ... Gre za pozdrav prijatelja, ki ga spoštujem in ki ga imam rad. Citiral bom besedilo, saj je gledališko, podpisano z roko uglednega slovenskega dramskega igralca, nagrajenca z Borštnikovim prstanom. »Lauzann, 18. julija, 1985. Z okna gledam na Genevsko jezero, odklopljen sem že od vseh umetnih organov, srce pa je razrezano, pošito, poflikano - kakšno bo kaj zdaj, bomo videli? Upam pa, da mi niso izrezali iz njega ljubezni do gledališča in Borštnikovega srečanja. Doktorji pravijo: »Treba je izpreči. - Hudiča, ampak brez dela pa ni življenja. A, ne? Zato sem se odločil za operacijo, čeprav bi brez operacije bil najbrž že mrtev. Ali veš, da Moravec za CZ piše knjigo o Borštniku. Mogoče bi jo promovirali na BS?« To je usoda, ki se je poigrala s človekom idealistom, umetnikom, Poldetom.

PRED DOMAČIJO ANTONA SLODNJAKA V JURŠINCIH

Drugo besedilo je objavljeno v slovenski ugledni reviji. Prišlo je istega dne, kot prva razglednica na mizo spominov. »Še pred leti smo imeli v programskem pogledu natančno opredeljen Teden slovenskih gledališč, zdaj pa imamo fetišizirano Borštnikovo srečanje, s fanfarami, ognjemeti, listinami, prstani, nagradami, govori funkcionarjev in postfestivalskimi prepiri v časopisih... Zavedam se namreč, da sem izgubil bitko z mariborsko gledališko birokracijo, pa tudi z obdravskim administrativnim in političnim establishmentom, ki v Mariboru vidi le možnost »industrijske puščave«, ne pa tudi slovenskega kulturnega in gledališkega središča, ki nam ga je priboril pesnik in vojak M aister... In tu je pismo istega avtorja z drugim datumom a z istim podpisom ... »Predlagam, da gledališki odbor Kulturne skupnosti Slovenije čimprej razpravlja o programskem problemu slovenskih gledaliških festivalov. V poslednjih letih namreč vidimo, da Goriški festival malih odrov in Borštnikovo srečanje nista več precizno programsko opredeljeni in se zato na obeh festivalih pojavlja določen programski nered. Program bodi naloga, pravica in dolžnost umetniškega vodje, vendar pa Kranjski festival ni problematičen. Selektorski 80 diktat v Gorici in Mariboru pa je po mojem mnenju nesprejemljiv, kajti nekateri selektorji nimajo potrebnega znanja, okusa in kulturnopolitične m odrosti... Mislim, da je to splošna slovenska zadeva in je ni mogoče prepustiti tako imenovanim lokalnim okusom, pogledom in potrebam.« Pred dnevi pa sem vzel zopet v roke Henrika IV., W. Shakespeara, ostal mi je v spominu tale tekst: Henrik: Kako? Percyja sem ubil jaz, tačas ko si bil ti mrtev. Falstaff: Ti, da si ga? O Gospod, kako da je ta svet tako k laži nagnjen ... Pri svoji butici prisegam, da mu te rane tule v stegnu ni zadal nihče drug kot sir John Falstaff. Henrik: Le nosi ves ponosen svoje breme: Kar mene tiče, če ti je laž v čast, jaz ti jo polepšam, kar se da. Falstaff je še vedno aktualen ... In tule je sestavek gledališke osebnosti, ki velja ta čas za najbolj resno in od vplivov neprizadeto. Vendar v poročilu o Borštnikovem srečanju je dobra volja in kaže veliko mero razigranosti. »Borštnikovo srečanje - to seveda ni le tistih devetero predstav, kolikor je naših odrov (skupaj s šolo igralske spretnosti), prispeva enakopravno v tako imenovani tekmovalni

spored molčečo ali (še raje) glasno željo do Borštnikovih nagrad. To so tudi številni otvoritveni govori in zaključne besede, poslanice in razglasi, odkrivanje spomenikov, odpiranje in zapiranje predstav, simpoziji v vseh pomenih te besede (popivanje z duhovitimi razgovori, strokovni in politični sestanki, posveti...), občinski zbori in drugi sestanki, oficialna kosila, vsakršno navdušenje in rezignacije, patos. So brezštevilne spremljevalne prireditve na komedijantski način, tudi v izvirnem pomenu te besede: monodrame in igre z dvema ali več glumači, postavljene na vsa mogoča in nemogoča prizorišča, veseli večeri in kabareti, recitacije in deklamacije, mitingi in pridige, in sploh vsakršni igralski cirkus. Je to samo neprestano zaneseno dogajanje kot že rečeno v neprištevnem transu.« (3. 11.1979.) Komentar seveda ni potreben. Poduk je jasen. Eni so pripravljeni krvaveti in umirati za to našo slovensko gledališče, za druge ne gre izgubljati besed, citirani stavki povedo vse. Toda kljub vsemu, dvajsetletnica Borštnikovega srečanja je tu Zgodovinopisci naj razvozljajo, ali smo sledili Lojzetu Filipiču, ki je pred tridesetimi leti s celjskimi gledališkimi entuziasti postavil na noge prvi festival slovenskega dramskega gledališč2 Koliko smo v organizacijo Borštnikovega srečanja dodali njegovih neizpolnjenih celjskih želja? Lojze je izrazil pred tolikimi leti v najbolj razburkanih časih povojnega družbenega časa, ko smo se kulturniki pričeli osvobajati notranjih stisk, ko je pomenila organizacija festivala sama že revolucionarno dejanje, željo, »da bi celjski festival pripomogel k temu, da kritiku ne bo treba več s Hamletom ugotavljati ,Ni dobro in ne more priti dobro’ marveč bo morda že po prvem festivalu, a prav gotovo po bodočih festivalih lahko optimistično zapisal: »Bolje je, a more in mora priti na bolje. To je smoter in v tem je perspektivni pomen celjskega festivala domače drame kot prvega v seriji festivalov bodočnosti.«19

Danes imamo tri slovenske dramske festivale. Vsak je usmerjen v določeno umetniško in organizacijsko naravnanost. Imamo jih takšne ali drugačne. V enem so si vsi enaki in enakopravni, slovenski so. K življenju in obstajanju jim Pomagajo slovenski gledališčniki in gledališki teatrologi, ^odpira jih samoupravna socialistična družba in združeno delo. Vsi festivali skupaj pa pomenijo na slovenskem močno orožje proti sleherni ogroženosti in jedrih vsakršne vrste. Ob jubileju smo. Naj mi bo dovoljeno, da se zahvalim ob tej Priliki vsem najožjim sodelavcem Lebariču po smrti, Partljiču jn Jančarjevi za nesebično, garaško delo pri organizaciji Borštnikovega srečanja in tudi vsem onim zahvala, ki jih nisem utegnil imenovati v tem kratkem zapisu. V posebno čast Pa si štejem in tudi v zadovoljstvo mi je, da sem lahko snoval obliko in vsebino osrednjega slovenskega dramskega srečanja v začetku z akademikom dr. Josipom Vidmarjem in da sem lahko nato sodeloval dolga leta z akademikom dr. Bratkom Kreftom. To ni bilo samo sodelovanje, ampak snovanje nečesa, kar je prešlo v zgodovino slovenskega gledališča in naroda. Ce smo s tem dejanjem dodajali žlahtnih kulturnih sokov k čvrstitvi naše socialistične samoupravne družbe, bomo prav gotovo zadovoljni mi sami, pa tudi slovenski igralski svet, slovensko kritiško občestvo in številno občinstvo.

Mislim, da je v tem trenutku, ko končujem svoj nedokončani |Pis, prav, da ga zaključim z delčkom govora zahvale barona ^'9a Zoisa slovenskim komedijantom izpod peresa dramatika Bratka Krefta: "Ko bi vam vsem skupej povedati mogel, koku sim D®coj srečen inu vesel! Al vejste, kaj se to pravi, * rajnski theater gori postaviti? Moja ta nar bolj serčna zela je necoj resnica postala. To je res ena velika sreča zam e! Kader sim s svojimi krajnskim i perjatli skupej stopil, je zm eram nekaj ratalu. Kaj in kolku je ratalu, to bodo zanam ci povedali. Z akej lih necoj je skuzi veselje, enu velku spoznanje v mene peršlu: de Se splača za krajnšino živeti, delati inu terpeti! Branko Gombač Levič pri Laporju, julij 1985

OPOMBE: 1 Vodstvo Drame SNG Maribor. Gl. list SNG Maribor, 1967/68. št. 5., str. 61). 2 Izrazna podoba slovenskega gledališča na BS. NR 1979. Str. 644/646. France Vurnik. 3 Analitična opažanja z Borštnikovega srečanja 75. Sodobnost 1976. Str. 53/63. France Vurnik. 4 Pismo last Janeza Klasinca. Maribor, 24. 10. 1966. 6 Gledališki list SNG Maribor. 22. 10. 1966. Fran Žižek. 6 Analitična opažanja z Borštnikovega srečanja. Sodobnost 1976. Str. 53/63. France Vurnik. 7 Uvodne besede Bena Zupančiča na BS 10 25.10.1975. 8 Josip Vidmar na prvem Borštnikovem srečanju 23. 10. 1970 (peto srečanje slovenskih dramskih gledališč). 9 Josip Vidmar na otvoritvi razstave posvečene nositeljem Borštnikovega prstana 21. 10. 1982. 10 Zgodovinski oris vzgoje za slovensko gledališko umetnost. Dokumenti slovenskega gledališkega muzeja III., št. 10. Ljubljana, 1976. Str. 30/91. France Koblar. 11 Slovensko gledališče Cankarjeve dobe. Ljubljana 1974. Str. 24 in 25. Dušan Moravec. ' 2 Slovo od starega gledališča. Gl. list SNG Maribor 1976/78. Št. 5. Bojan Štih, 22. 1. 1981. 13 Andrej Marinc v govoru na 17. BS 1982. 14 Naši razgledi, 8. 10. 1974. Borut Trekman. ' 6 Sergej Kraigher v Gorci pri Laporju 1977. 16 Odlok Skupščine mesta Maribor. Predsedstvo. Maribor, 2. 9. 1970. 17 Filip Kalan-Kumbatovič. Večer, 7. 2. 1981. 18 Vladimir Kavčič, predsednik Kulturne skupnosti Slovenije na otvoritvenem govoru na BS 1983. 19 Gl. list MG Celje 1954/55. Str. 367. Prvi festival slovenske in jugoslovanske drame. Lojze Filipič.

IVAN GAČNIK, DIREKTOR GRADISA, PODJETJA, KI GRADI IN RENOVIRA GLEDALIŠKO STAVBO V MARIBORU, VLADIMIR GAJŠEK, JANKO MODER IN MATJAŽ KMECL, PREDSEDNIK REPUBLIŠKEGA KOMITEJA ZA KULTURO IN PRIREDITVI BS 1982 V KNJIGARNI MLADINSKE KNJIGE,

Jubilejna kronika

PRAZNIK

žetve

BS v slovenskem prostoru Dr. Matjaž Kmecl je v pozdravu 19. Borštnikovemu srečanju obudil nekaj Levstikovih preroških želja o razvoju slovenske dramatike in slovenskega gledališča, izrečenih Pêd skoraj poldrugim stoletjem, ob prvem občnem zboru “ Jovenskega dramatičnega društva. Levstik si je bil zaželel, “da bi se okoli njegove zibeli zbrale vse bajplemenitejše sile, da bi ga podpirale, krepile in pomagale, da vzraste in se ohrabri!« In četudi je pričakoval veliko rast pravkar zasejanega zrnja šele nekoč v prihodnje, je vendar zatrdil, da zato ne sêmo opešati, ker »brez početka ni zvršetka, brez setve ni žetve«; blagoslov tega truda pa je viden »samo v rokah vsega slovenskega naroda. Ako se bodemo združeni trudili za °no dosego te plemenite... namere, samo potem se je nadejati, da pridemo do postavljenega smotra in cilja.« In predsednik republiškega komiteja za kulturo je pri tem radostno ugotovil, da imamo danes - vsem pomanjkljivostim navkljub, gledališče, ki je blizu Levstikovih pričakovanj, BS Pa je njegov vsakoletni praznik žetve. 0 si ob dvajsetletnici te gledališke manifestacije ogledujemo njen razvoj, si pri Levstiku lahko sposodimo še eno podobo: V|dimo jo »na vogelnem kamnu narodovega življenja.« Geneza, ki je ne gre pozabiti (1955-1965) 2a to, da se karkoli velikega rodi, je potrebno dvoje: spodbuden čas in ustvarjalna ideja. In če naj bo tisto »veliko« dovolj zapletena manifestacija, kakršna je na primer festival, Se tretje: organizacijska sposobnost izvajalcev. Začetek BS zaznamujeta kar dva datuma: 1966, ko je 9 edališka prireditev tega značaja - z imenom Teden slovenskih gledališč - dobila prvič streho v Mariboru, ôkviru takratne kulturne revije; to štehemo za rojstvo . rečanja; in 1970, ko je dobila manifestacija ime, odbor ln širijo za nagrade in je bil prvič podeljen Borštnikov prstan ~ to je njen (kajpada socialistični) krst in za botra ji je bil prvi Predsednik odbora, akademik Josip Vidmar, tedaj Predsednik SAZU. Z datumoma sta odločilno povezani imeni Prvih organizatorjev, Frana Žižka, 1966 direktorja Drame SNG s îbor, in Branka Gombača, režiserja in ustvarjalnega odelavca s samega začetka, pozneje pljuč in duše rečanja; Gombač je tudi tisti, ki je predlagal krščencu danes P° vsej Jugoslaviji znano in spoštovano ime: Borštnikovo ječanje. endar do rojstva in krsta BS ni prišlo brez dolgotrajnih PnPrav: čas in zamisel sta morala dozoreti. Dr. Bruno jiartrrian je ob desetletnici Srečanja v obširnem članku '“ê jubileju BS na rob« - NR, 23. 3. 1976) opozoril na aPteteno genezo te edinstvene slovenske gledališke Prireditve. Maja leta 1955, v obdobju »vina in rož«, ko so elovala na slovenskem še poklicna gledališča v Kranju, °Pru in na Ptuju, je potekal po zaslugi

Lojzeta Filipiča I. teden slovenske in jugoslovanske sodobne drame v Celju, ki je (kot sklepa Borut Trekman v gledališkem listu ob desetletnici Srečanja) oplodil zamisel o Sterijevem pozorju, vsakoletni priredtvi v Novem Sadu, kjer tekmujejo jugoslovanska gledališča s predstavami domače dramatike. V Sloveniji pa so se na gledališkem nebu tedaj že zbirali temni oblaki. Leto dni prej, 1954, se je dotlejšnje poklicno gledališče za Slovensko Primorje v Postojni razformiralo in se združilo s Slovenskim gledališčem Koper; to je napovedavalo še nadaljnje usodne spremembe. Do končnega udarca je prišlo leta 1957, ko so bila ukinjena tako koprsko kot tudi kranjsko in ptujsko poklicno gledališče. Razlogi teh ukinitev, ki so povzročile velikansko razburjenje v kulturni javnosti, še vedno niso povsem jasni. Vsekakor pa klima zdaj ni spodbujala pomembnih gledaliških akcij in do druge celjske prireditve naslednjega leta ni prišlo. Idejo so v Celju obnovili šele 1963 s Tednom slovenske dram atike (2 2 .-2 6 . aprila), kjer so gledališča odigrala pet novosti. Prireditve se je udeležil tudi eksperimentalni Oder 57, ki mu gre priznanje, da je od ustanovitve pa dotlej predstavil javnosti vrsto novih slovenskih dramatikov, Petra Božiča, Primoža Kozaka, Dominika Smoleta, Daneta Zajca in Vitomila Zupana - pozneje še Gregorja Strnišo - poleg že uveljavljenega Jožeta Javorška. Delovanje eksperimentalnih skupin (s poklicnimi igralci) je pomenilo dobrodošel korektiv ukinitvi poklicnih gledališč in je - med drugim - pomenilo pravcati prodor nove slovenske dramatike (Eksperimentalno gledališče pod vodstvom Balbine Baranovič je predstavilo še Danila Lokarja; oder Ad hoc pod vodstvom Drage Ahačiča Marjana Rožanca in Smiljana Rozmana), toda grupe so delovale v Ljubljani, medtem ko so bila manjša mesta prepuščena prizadevnosti amaterjjev. Celjski Teden slovenske dramatike leta 1963 je imel v načrtu tudi posvetovanje o pogovornem jeziku na odru, pri filmu, na TV in v radiu, a do uresničitve te pobude ni prišlo. Pač pa je naslednje leto, 1964 (7.-11. aprila), Celje znova videlo Teden slovenske dramatike in nastopilo je tudi tržaško gledališče z domačim dramatikom Josipom Tavčarjem, s&mo Celje pa je prineslo novo igro Mihe Remca. Jeseni istega leta se je v Ljubljani sestala peterica vodij slovenskih teatrov; pri tej priložnosti je Bojan Stih navrgel misel o vsakoletnem srečanju dramskih gledališč z »najboljšo« predstavo, ki naj bi - s poudarkom na uprizoritvenih zmogljivostih - dopolnilo preglede nove slovenske dramatike. Ideja je padla na plodna tla; in medtem ko se Celju ni posrečilo obnoviti svojjega Tedna tudi še naslednje leto (1965 je bilo kritično leto gospodarske reforme) in je zamisel o reviji slovenske dramatike zamrla, dokler je ni (1971) povzel Kranj, je prišlo po prizadevanju Frana Žižka in sodelavcev leta 1966, kot rečeno, do prvega vseslovenskega gledališkega srečanja v Mariboru.

»Brez početka ni zvršetka« (Teden slovenskih gledališč 1 9 6 6 -1969) Dozorel čas, ustvarjalna ideja, sposobni organizatorji. Poleg tega pripravljenost okolja za moralno in finančno podporo. Maribor, kot druga slovenska »prestolnica« s pomembnim industrijskim zaledjem in staro kulturno tradicijo, s tedaj več kot štiridesetletnim delovanjem poklicnega gledališča in ansamblom, ki je zavzeto sprejel zamisel in vsestransko podprl njeno uresničitev; obmejno mesto, katerega reprezentančna prireditve pomeni ne samo poglobitev kulturnega življenja kraja samega, temveč nazorno manifestira zmogljivost slovenske kulture sosedom onkraj meje in pomeni dragoceno spodbudo tamkajšnjim rojakom - pač res, ustreznejšega kraja za veliko gledališko akcijo si ni bilo mogoče misliti. Ambicije so bile že skraja velike. Odkar so se 1955 v Celju prvič po vojni sestala slovenska gledališča, so se ostro profilirali nekateri problemi. Slovenski prostor je tedaj premogel razmeroma številna in dobro razporejena poklicna gledališča (zaostajali sta samo Dolenjska in Bela krajina), toda vsako je ubiralo svojo pot; sodelovanja ni bilo ne glede repertoarja, ne uprizoritvenih datumov, ne glede kadrovske politike. Vse to leta 1955 ni bilo preveč boleče, ker so pomenile sicer skromne razsežnosti slovenskega ozemlja spričo dokaj nerazvite motorizacije in pomanjkljivo urejenih prometnih zvez skoraj nepremagljivo oviro za hitre in uspešne stike; menda ni bilo gledališkega človeka, tudi ne kritika, ki bi imel pregled čez vse gledališko dogajanje pri nas. Kraji s poklicnim odrom so bili kulturne oaze; samo primorsko gledališče, prej postojnsko zdaj koprsko, je s predstavami sistematično pokrivalo širše območje. Do leta 1966 se je to bistveno spremenilo. Četudi »enotnost slovenskega kulturnega prostora« še ni bila uveljavljena parola, je šlo prizadevanje gledaliških ljudi odločno v to smer. Premiera v kateremkoli poklicnem gledališču (in tudi nekaterih amaterskih) je postala dogodek, ki je živo zanimal vso gledališko kritiko; o njej se je govorilo in pisalo. Mučno občutne so postale »bele lise« - območja, ki so gledališko kulturo povsem pogrešala. Razširjena radijska mreža in prodiranje televizije sta ljudem približala glasove in tudi podobo vrhunskih igralcev in zbudila željo, da bi jih spoznali na odrskih deskah. In kjer te želje še ni bilo, jo je bilo po enodušnem mnenju kulturne javnosti potrebno zbuditi in utešiti. Teden slovenskih gledališč naj bi vzpostavil širok okvir za obravnavanje vseh gledaliških vprašanj, predvsem pa naj bi razjasnil poslanstvo slovenskega gledališča v slovenski družbi. Pobude celjskih Tednov in omenjena prizadevanja eksperimentalnih skupin so tudi močno povečala zanimanje sovenskih avtorjev za ustvarjanje dramskih tekstov; gledališki repertoarji so se že vsaj deloma lahko oprli na

sodobno domačo dramatiko. In četudi je bil prvi namen mariborskega srečanja spoznati s soočanjem njaboljših predstav specifiko posameznih teatrov in vzdigniti kvalitetno raven uprizoritev na vsem slovenskem ozemlju, je že skraja veljalo njegovo zanimanje tudi pomembnim odrskim dosežkom na domačih - klasičnih in sodobnih - besedilih. Prvi Teden slovesnkih gledališč je (deloma po naključju) predstavil kar pet slovenskih del in eno (mladinsko) igrico sodobnega jugoslovanskega avtorja - če sploh ne štejemo uvodne predstave Linhartovega M atička (v režiji Viktorja Molke in izvedbi ljubljanske Drame), s katerim se je prireditev kar najbolj smotrno začela. Prispevek jugoslovanskega avtorja, Pepelko Aleksandra Popoviča je za ljubljansko Mladinsko gledališče režiral Branko Gombač in se tako dejavno vključil že v prvo mariborsko srečanje. Fran Žižek, eden pobudnikov in prvi organizator tega gledališkega praznika - ki mu je dal z uvodnikom v gledališkem listu »Za enotnost slovenske gledališke kulture« tudi smernice in idejno podlago je režiral Grumovo Gogo, predstavo mariborske Drame. Mestno gledališče ljubljansko je prineslo Inventuro 65 Miloša Mikelna v avtorjevi režiji; Tržačani so prišli z Mrtvim kanarčkom Josipa Tavčarja (režiral Jože Babič); kvalitetni vrh in v posledicah pomembno prenovitev slovenskega gledališkega izraza pa sta pomenili dve Cankarjevi deli v režiji Mileta Koruna: prelomno Pohujšanje v izvedbi ljubljanske Drame in pa celjska predstava Narodovega blagra. Takoj prvo mariborsko srečanje je tako dokazalo, da ni samo formalen sestanek poklicnih gledališč z - recimo - njihovimi najbolj uspešnimi predstavami, temveč kraj irrpriložnost, kjer se bodo razčiščevala nekatera bistvena vprašanja stanja in razvoja slovenske odrske misli in njenega udejanja - gladko in spontano ali tudi ostro polemično. Mariborsko občinstvo je bilo pri tem pomemben dejavnik. Bilo je to občinstvo z gledališko tradicijo, sposobno uživati v domiselno oblikovani predstavi; vendar hkrati dovolj oddaljeno od v Ljubljani odvijajočega se boja za nov odrski izraz, ki so ga vnašali ekperimentalni odri, občinstvo, ki ni vnaprej zavzelo pozicije za ali proti in ki je torej odgovorilo na izziv korunovske nove interpretacije Cankarja neobremenjeno ter ji zato prineslo potrditev, ki je v tej meri meri nista mogla dati ne Ljubljana ne Celje, kjer sta predstavi nastali. Tudi netekmovalni začetek mariborskih srečanj je pri priči uveljavil arbiterski značaj prireditve, ki ga ni zgubila do današnjega dne. Franu Žižku, ki je vpeljal v slovensko gledališče toliko novosti, je bilo to zagotovo samo prav.

Srečanje se je naslednje leto (19667) učvrstilo in razvilo dalje v smeri uveljavljanja vrhunske gledališke kulture. Organizacijsko vodstvo je po odhodu Frana Žižka v Ljubljano Prevzel novi direktor mariborske Drame, Branko Gombač; ln Dušan Mevlja, ki je urejal gledališki list, je poskrbel za jubilejni poudarek prireditve: bila je v znamenju stoletnice Levstikovega Dramatičnega društva, se pravi dejanskega začetka slovenskega gledališkega življenja. Repertoarni Poudarek pa je bil na novem interpretiranju klasike. Ljubljana je prispevala odlično Korunovo uprizoritev Shakespearovega Kralja Leara; Maribor je odgovoril s Hamletom v režiji Frana Žižka; Trst in Mestno s Hamletom v režiji Frana Žižka; Trst in Mestno gledališče ljubljansko sta prinesla Pirandella in Anouilha (Babič ln Pretnar), Celje Smoletovo Cvetje zla (Križaj); Mladinsko 9jedališče Tvvainovega Toma Sawyerja (dramatizacija Heym-Burger, režija Viktor Molka) in ljubljanska Drama ‘ himnično tragedijo« dotlej v poklicnih gledališčih neizvajanega sodobnega slovenskega dramatika Ivana Mraka Marija Tudor v Molkovi režiji in enkratni interpretaciji Duše Počkajeve. »Mi se počasi in s precejšnjimi težavami Poslavljamo od gledališča devetnajstega stoletja,« je tedaj v nekem intervjuju dejal Bojan Štih. In še: »Verujemo, da se znotraj slovenskega gledališča oblikujejo nove in zanimive Umetniške težnj in pomembne interpretacijske usmerjenosti. Zato jim moramo omogočiti popolno afirmacijo na odru.« Program je dopolnil simpozij o slovenskih gledališki kulturi Po sto letih, literarnega večera slovenskih dramatikov so se udeležili Primož Kozak, Dominik Smole, Miloš Mikeln, Janez Trnave in Ignac Kamenik, Slovenski gledališki muzej je Pripravil razstavo Temelji slovenskega gledališča in dr. Bratko Kreft je na pogovoru o perečih problemih slovenskih dramskih 9ledališč ugotovil, da gre že za »pravo republiško 9ledališko konferenco«, na kakršne velja v prihodnje povabiti Najvidnejše predstavnike političnega in gospodarskega žaljenja, da bi skupno poiskali način za razršitev eksistenčnih Problemov slovenskega gledališča. »Inventura«, napravljena Pri tej priložnosti, je poglobila zavest, da so slovenska 9>edališča enoten kulturni organizem, opozorila na njihov Pujni razvoj po drugi svetovni vojni in na občutno belo liso, je medtem nastala na področju Zahodne Slovenije, Se ostro uprla pojmovanju, da velja v času gospodarske reforme uveljaviti tudi na kulturnem področju restriktivno Parolo »imejmo, kar si lahko privoščimo« namesto spodbude za ostvaritev najvišjega, kar ustvarjalno zmoremo. Tako je dobilo mariborsko srečanje v letu utrditve pod novim vodstvom značaj ne samo gledališko umetniškega festivala, temveč je nakazalo, da se razvija v smeri pomembnega kulturno političnega dejavnika.

Leta 1968, ko je potekal tretji mariborski gledališki Teden, je bila prireditev že krepko v zavesti kulturne javnosti in njen vodilni organizator, Branko Gombač, je »z veliko zagnanostjo gledališčnika, spretnega organizatorja in drznega gospodarstvenika utiral srečanju nove poti«, kot je ob petnajstletnici BS ugotovil v gledališkem listu dr. Bruno Hartman. V nadaljnjem besedilu je še podrobneje razčlenil Gombačev prispevek: »znal (je) ogreti za prireditve gledališke izvedence, politike, gospodarstvenike in delovne organizacije, s tem je srečanju »vse bolj utrjeval položaj v Mariboru ... in Sloveniji, pritegoval k sodelovanju dramske pisatelje, Slovenski gledališki muzej,« pozneje tudi slovensko sekcijo Zveze gledaliških kritikov in teatrologov, »spodbujal je množične družbenopolitične organizacije, da so s e ... poglabljale v problematiko slovenskega gledališča. Utrl je pot za skupno financiranje... prireditve s prispevki skladov za kulturo...obogatene z neposrednimi...gmotnimi prispevki delovnih organizacij, kar je spletlo neposredne vezi med gledališčem in delovnimi ljudmi.« Pri vseh novotarskih prijemih, ki jih je Gombač izvajal postopoma, z redko domiselnostjo in vztrajnostjo, pa je previdno opuščal vsako radikalnejšo prenovitev jedra srečanja, se pravi same revije predstav, zavedajoč se, da je komaj vzpostavljena povezava vseh poklicnih gledališč ob vsakoletnem srečanju preveč dragocena, da bi tvegal kakršnokoli spremembo, ki bi utegnila katero izmed gledališč izključiti iz srečanja. V tem pogledu se je organizatorjevo prizadevanje razhajalo z mišljenjem dela gledališke kritike, ki je ugovarjala izboru predstav (ta je bil v celoti prepuščen uvidevnosti posameznih gledališč) in zahtevala, naj bi gledališki festival zaostril umetniški kriterij in prikazal samo najvišje dosežke vsake sezone. Za obstoj Tedna slovenskih gledališč bi pomenilo sprejetje tega načela nedvomno hudo preizkušnjo. Na tretje srečanje so torej poslali po lastni izbiri SLG Celje Sofoklejevega Kralja Ojdipa v režiji Dina Radojeviča; ljubljanska Drama Kozakov Kongres (Žarko Petan); MGL Durenmattove Prekrščevalce (Miran Herzog); Trst VVildovo komedijo Kako važno je biti resen (Jože Babič); Mladinsko gledališče Čarovnika iz Oza Franka Bauma (Franc Uršič); Maribor pa je prikazal Shakespearov Kar hočete v režiji Branka Gombača. Na srečanje je bila povabljena tudi AGRFT, pa je udeležbo v zadnjem trenutku odpovedala; namesto nje je MGL odigralo še Partljičeve Ribe na plitvini. Bera predstav je bila tedaj dovolj raznovrstna, občinstvo pa se je tudi primerno zabavalo, res pa je, da je bil videti repertoar nekam slučajen, slovenski delež kljub zanimivemu Kozakovemu Kongresu in predstavitvi Partljiča manj izrazit; tega tudi ni mogel zabrisati literarni večer dramatikov Mire Mihelič, Ivana Mraka, Mihe Remca in Leopolda Suhodolčana. Nobena izmed

predstav tega leta ni pomenila ustvarjalnega vrha ansambla ali režiserja in kot nekakšno jadikovanje je izzvenela kritiška pripomba, da so gledališča spričo pomanjkanja nove dramatike pač prisiljena zatekati se v klasiko. Teden, skratka, ni bil tako živahen, aktualen in spodbuden, kot bi njegovi organizatorji in spremljevalci želeli. Toda prihodnjost je pokazala, da je šlo samo za predah pred novim zagonom in podoba se je že naslednje leto učinkovito spremenila. 1969 je bilo jubilejno leto za gostiteljsko, mariborsko gledališče. Praznovalo je petdesetletnico obstoja; in odsev tega praznovanja je ožaril tudi vseslovensko gledališko srečanje. Ne sicer izbora predstav; ta je bil še naprej odvisen od dobre volje gledaliških vodstev in ansamblov. Poslala so: Celje Jurčičevega Desetega brata v priredbi Andreja Inkreta in režiji Francija Križaja; Maribor Genetovi Služkinji v uprizoritvi istega režiserja; ljubljanska Drama Giraudouxovega Am fitriona 38 (France Jamnik); MLadinsko gledališče Čipka in Capka VVilhelma Buscha (dramatizacija Payerjeve in Brauna, režija Dušan Mlakar); MGL in Slovensko gledališče v Trstu predstavi, s katerima sta hkrati počastili jubilej svojih igralcev, MGL Ceno Arthurja Millerja, v kateri je praznoval Vladimir Skrbinšek petinštirideset let umetniškega dela (Janez Vrhunc) in Trst Levstikovega 86 Martina Krpana v priredbi in režiji Mirka Mahniča, kot Krpan pa je nastopil Danilo Turk ob svoji gledališki petintridesetletnici. Posebne pozornosti je bilo deležno Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice, ki je to pot nastopalo prvič, saj je šele v aprilu tega leta dobilo status poklicnega gledališča. Prineslo je Goldonijevega Tasta po sili v režiji Jožeta Babiča in z njim smeh in vedrino gledalcem, gledališčnikom pa obet, da bo s profesionalizacijo tega gledališča (in sledečo ji pritegnitvijo novih igralcev) sčasoma vendarle pokrita »bela lisa«, ki jo je s tolikšno zaskrbljenostjo omenjalo mariborsko posvetovanje pred dvema letoma. Dve režiji Francija Križaja, celjska in mariborska, sta v zavesti širšega občinstva občrtali profil tega nekoliko strogega režiserja, ki si privošči inovativen poseg samo, kadar najde zanj razlog v dramskem tekstu; a tedaj temeljito. Tako njegov celjski Deseti brat kot Mahničev tržaški Martin Krpan in tudi Babičev Goldoni pa so dali Tednu barvo izrazito ljudskega gledališča, takšnega, ki razveseljuje najširše občinstvo; in to je bilo jubilejnemu Mariboru zelo pogodu. V čas »govorice moči, nasilja in računa« je gledališče prineslo vseljudski praznik kulture. Mariborski petdesetletnici sta dala lep poudarek odkritje doprsnih kipov Pavleta Rasbergerja in Jožeta Mlakarja, pa reprezentativna razstava o delu mariborskega gledališča v teaterski avli. In med trajanjem Tedna je prišlo v Mariboru do ustanovitve Skupnosti slovenskih gledališč, zamisli, ki je rojevala sadove že nekaj let in je zdaj dobila formalno

potrditev. NObenega dvoma: mariborska gledališka akcija je izpričala svojo življenjsko upravičenost. Čas in kraj sta se kljub težavam, ki jih je bilo treba prebroditi, izkazala kot zaveznika; mariborski gledališčniki so skrbeli za prireditev z nezmanjšano vnemo; gledalcem se je priljubila; besede, izrečene na spremljevalnih sestankih, so začele odmevati dovolj na široko in štiriletna tradicija jeobetala edinemu tačasnemu vseslovenskemu gledališkemu srečanju zaželeno stalnost. Zdaj je veljalo najti pot, da se mu zagotovita zanesljivejše financiranje in organizacijski lošč, ki bo tudi na zunaj manifestiral njegov vsenacionalni kulturnopolitični pomen. »Na vogelnem kamnu narodovega življenja« (BS 1 9 7 0 -1977) Ignacij Borštnik (1858-1919), igralec in režiser, dramski avtor in gledališki vzgojitelj, čigar ime si je mariborsko srečanje nadelo ob prvi daljnosežni reorganizaciji, je s svojim delom in hotenjem nakazal dve, če ne celo tri, njegove vodilne ideje. Bil je umetnik velikega formata, brezkompromisno vdan svojemu poslanstvu; bil je gledališki vzgojitelj in organizator z živim občutkom za vlogo gledališča v nacionalnem življenju; in odigral je nekaj svojih največjih vlog v ljubljanskem in zagrebškem gledališču ter tako povezal slovenski in širši jugoslovanski prostor. Pravkaršnja petdesetletnica Borštnikove smrti je njegov veliki lik iiztrgala pozabljenju in opozorila na simbolični pomen njegovega imena. Razmišljanje duhovnih vodij in organizatorjev teaterske manifestacije ob Dravi je šlo, kot povedano, s samega začetka v smeri prenovitve in poglobitve gledališkega življenja z željo, napraviti vrhunske dosežke dostopne najširšemu občinstvu. To je, kajpada, terjalo dvoje: po eni strani je moralo srečanje zajeti resnično najboljše, ali vsaj najbolj aktualno in vznemirljivo, kar se je sproti dogajalo na slovenskih odrih; po drugi je veljalo najti prijem, da bo njegovo poslanstvo doseglo ne samo gledalca, ki mu gledališče pomeni privajen in lahko dostopen užitek, temveč tudi tistega, ki so ga objektivne družbene in geografske okoliščine za ta užitek doslej prikrajšale. Prvi korak k dosegi tega cilja je bil ob petletnici srečanja, leta 19,70, storjen: skupščina mesta Maribor je sprejela odlok o postavitvi odbora za podeljevanje nagrad najboljšim umetniškim dosežkom na gledališkem Tednu, sprejela zamisel, da nosijo nagrade Borštnikvo ime in osnovan je bil stalen Borštnikov sklad. Teden slovenskih gledališč, ki ga je pripravljal novoustanovljeni odbor pod predsedstvom Josipa Vidmarja in katerega pokroviteljstvo je prevzela RTV Ljubljana, se je predstavil javnosti že z novim imenom, kot Borštnikovo srečanje.

Poudarek na nagradah, se pravi tekmovalnemu značaju dotlej revialnega gledališkega pregleda, je bil spretna in premišljena poteza: ansambli, režiserji, scenografi, kostumografi, glasbeni opremljevalci, skratka vsi oblikovalci Predstav, so postali dodatno zainteresirani, da se srečanja udeleži res najboljše, kar posamezni teater premore; večje število nagrad, namenjenih vsakič igralcem, je omogočalo Polno uveljavitev tudi članom manjših gledališč, ki so teže Pripravila vrhunske predstave v celoti; in gledalci so dobili novo spodbudo ogledati si vse predstave in primerjati svoje vtise z mnenejem žirije; v avditoriju je zavladala prijetno ščemeča napetost. Repertoar pričakovanj ni razočaral. Gledališča so poslala na tekmovanje štiri dela slovenskih avtorjev: Celje Župančičevo Veroniko Deseniško, zelo lepo predstavo v režiji Francija Križaja, ki je ovrgla mnenje, da Zupančičeva tragedija ni »gledališka«; Nova Gorica Cankarjevega Kralja na Betajnovi (Jože Babič); Trst je nadaljeval s prejšnje leto nakazano usmeritvijo k ljudskemu gledališču z Močjo Uniforme, burko enega prvih tržaških gledaliških organizatorjev Jake Štoke (1867-1922) v režiji Maria Uršiča; in MGL je prineslo novost, ki je tako po tekstovni plati kot po drznih režijskih prijemih navdušila in razburila občinstvo, dobila v trenutku vnete privržence in divje nasprotnike, Osvajalca, dramo iz »španskega cikla« Andreja Hienga v režiji mladega Dušana Jovanoviča. Korektni predstavi Jonsonovega Volponeja v režiji Franceta Jamnika in interpretaciji ljubljanske Drame je šlo priznanje za najboljšo ansambelsko igro; Maribor se je predstavil z zahtevno Dantonovo smrtjo Georga Buchnerja v režiji Slavka in Aleša Jana, z beograjskim gostom Stevom Žigonom v vlogi Robespierra, s ketero je bil igralec pred tem navdušil Beograd v »študentski pomladi« leta 1968; Maribor je spoštljivo sprejel njegovo oživitev igralskega sloga velikega Ivana Levarja. Mladinsko gledališče je sodelovalo 2 Dickensovim Oliverjem Tvvistom v priredbi in režiji Dušana Mlakarja; in prišla je tudi AGRFT z javno predstavo iV- letnika, Williamsovim S teklenim zverinjakom v režiji Alberta Kosa. Gledališki praznik - to pot praznik v polnem pomenu besede, so dopolnile razstave v spomin Hinka Nučiča, Bojana Stupice 'n Jožeta Tirana; Skupnost slovenskih gledališč se je v času BS sestala na prvi skupščini po ustanovitvi; in poseben Poudarek je dala srečanju prva podelitev najvišje nagrade, ki jo more za svoje življenjsko delo prejeti slovenski igralec, nagrade, ki simbolično povezuje sedanjost z gledališko Preteklostjo - Borštnikovega prstana; prejela ga je Elvira Kraljeva. Praznik je v istem duhu zaključil nostalgični nastop najstarejših še živečih slovenskih igralcev. Misel in pogled Organizatorjev pa sta že hitela naprej.

Naslednja sedmerica BS, se pravi tista, ki so jo organizatorji pripravili do naslednje pomembne reorganizacije leta 1978, je potrdila pravilnost dotlejšnje poti in odprla nova vprašanja, tesno povezana z razvojem slovenskega gledališkega življenja v celoti. Leta 1971 je prišlo do logične posledice organizacijskega uspeha prejšnjega leta: BS je postalo samostojna ustanova z glavnim in izvršilnim odborom (predsednik akademik dr. Bratko Kreft), strokovno žirijo in na novo vpeljano žirijo občinstva, ki je pomenila hkrati priznanje soustvarjalnega deleža publike na BS in značilen korak k vsestranski »demokratizaciji« srečanja. Dve leti pozneje, 1973, se je z ustanovitvijo Gledališča ljudske vstaje, ki si je zadalo nalogo, obnoviti tradicije »partizanskega gledališča« in izvajati kulturno poslanstvo v oddaljenih zaselkih severovzhodne Slovenije ter obiskovati obmejne karavle (vodstvo je prevzel mladi režiser Voja Soldatovič) in pa z uvedbo rednih gostovanj borštnikovih gostov (in mariborskega gledališča) po večjih krajih širšega okolja (Kidričevo, Lenart, Ljutomer, Murska Sobota, Ormož, Ptuj, Radlje ob Dravi, Ruše, Sladki vrh, Slovenske K on jice ...) pomembno razširil domet prireditve tudi v geografskem smislu. 1975 je dobilo BS strokovno dopolnitev z rednim sodelovanjem Zveze gledaliških kritikov in teatrologov, 87 medtem ko je že leto prej, 1974, vključilo v glavni program (netekmujočo) predstavo amaterskih gledališč, priznano kot najboljšo v tekočem letu, in vpeljalo obiske borštnikovcev po delovnih kolektivih, šolah, vrtcih, domovih starejših občanov... Posebnemu gledališkemu listu BS, ki ga je dobilo Srečanje leta 1971 (urednik Tone Partljič), se ke 1977 pridružil še vsak dan Srečanja izhajajoči bilten s podatki in gradivom, ki so jih lahko v obilni meri izkoriščala dnevna informacijska sredstva. Skratka: prireditev je z vseh strani, vsebinsko, geografsko in propagatorsko izpolnila mesto »na vogelnem kamnu narodovega življenja.« Skoraj samoumevno je začela vključevati tudi širši jugoslovanski prostor, na sklepni prireditvi BS leta 1971 so prvič sodelovali prvaki jugoslovanskih gledališč, leto 1974 jo. bilo - med drugim - v Borštnikovem duhu posvečeno »vezem med slovenskim in hrvaškim gledališčem«, in od leta 1976 je Srečanje redno vabilo prvonagrajeno predstavo z bratskega Sterijevega pozorja. Ambiciozni prvotni načrt, ki je bil leta 1966 slišati še kot sanje in pobožna želja, je bil praktično uresničen, iz bolj ali manj manifestativnega začetka se je BS prelevilo v reprezentativno ustanovo slovenskega gledališkega sveta, zasidrano v srcu slovenske ustvarjalnosti in široko odprto navzven. Glavni program in jedro prireditve je pri tem doživelo nekaj modifikacij. Eden izmed problemov, ki se je pojavil takoj na začetku, je bilo vključevanje živo delujočih »eksperimentalnih skupin«, ki so delale s profesionalnimi igralci, niso pa bile

v strogo »statutarnem« smislu poklicna gledališča, in pa ljubljanskega Lutkovnega gledališča. Lutkovnemu gledališču, ki že od leta 1965 kombinira z lutkami žive (profesionalne) igralce in se je razvilo v osrednji oder za otroške igralce, so ostala vrata Srečanja vse doslej zaprta; vsaj njihovemu prizadevanju, vključiti se v tekmovalni program (Sterijevo pozorje je bilo v tem pogledu gibkejše). Kar zadeva »eksperimentalne« skupine, pa sta po prenehanju dotlejšnjih (Eksperimentalnega gledališča, Odra 57, Ad hoc in Dramskega studia) tradicijo pomembno nadaljevala ljubljanska Glej in Pekarna. Glej se je želel pridružiti BS že leta 1971, pa je bil iz formalnih razlogov odklonjen. V Srečanje se je vključil leta 1972 in ostal odtlej (z izjemo leta 1974) njegov stalni tekmovalni gost. Pekarna je dala (po široko publiciranem spopadu z BS 1974) prvo tekmujočo predstavo 1975 in pri tej priložnosti predstavila borštnikovemu občinstvu jugoslovanskega režiserja, ki je v naslednji letih izrazito sooblikoval slovenski gledališki izraz (in močno vznemiril v tradicijo zazrte strokovnjake) - Ljubišo Rističa. S prihodom Pekarne se je za obravnavano obdobje zaokrožila podoba sodelojočih tekmovalcev. Poleg šesterice poklicnih gledališč »matične« Slovenije in SSG Trsta, še AGRFT, Glej in Pekarna - skupno deset 88 profesionalnih odrov različnega profila, ki so predstavljali umetniški vrh gledališkega življenja na Slovenskem. V tem času je BS slovesno uokvirilo vrsto proslav in spominskih počastitev. Z odkritjem doprsnega kipa in razstavo se je ob obletnici smrti spomnilo velikega igralca Staneta Severja (1971) in leto nato Mileve Zakrajšek; počastilo je petdesetletnico gledališkega delovanja dr. Bratka Krefta (1972) in osemdesetletnico prvega predsednika BS Josipa Vidmarja (1975); bilo leta 1973 v znamenju tridesete obletnice partizanskega gledališča, 1976 je praznovalo stoletnico Cankarja in leto nato (1977) spomnilo jubilejev ZKJ in ZKS, skratka: z vso pozornostjo in žlahtnimi sredstvi reprezentativne kulturne ustanove je spremljalo življenje naše družbe. In na BS se je zvrstilo zavidanja vredno število predstav, ki so pomenile gledališki dogodek in nekatere med njimi pustile opazno sled v nadaljnjem razvoju slovenskega odra. Leto 1971 je videlo med drugim očarljivo interpretacijo Linhartovega M atička, »salonsko« in »ljudsko« hkrati, v izvedbi Mariborčanov in režiji Voje Soldatoviča; z izvirnimi domislicami - v katerih smo doživeli reminiscence na otroške igre, lutkovni oder in pantomimo - opremljeno predstavo Mladinskega gledališča, KOhoutovo dramatizacijo Julesa Verna V osem desetih dneh okrog sveta v režiji Mirana Herzoga; in čudovite Bobne v noči Bertolda Brechta, kot so jih zaigrali Tržačani pod vodstvom režiserja Mileta Koruna, z nepozabnim sklepnim prizorom, kjer so kraj tragičnega dogajanja simbolično prekrili listi starih čaopisov.

Brecht je dal duha in tekstovno osnovo tudi priznano najboljši tekmujoči predstavi naslednjega leta (1972), Življenju Galitea mariborske Drame v režiji Branka Gombača; Miran Herzog je z Mladinskim gledališčem spet pripravil predstavo za stare in mlade, mladinsko igrico Frančka Rudolfa, Trnjulčica preveč in trije palčki; gostujoči režiser Peter Lotschakje z ansamblom ljubljanske Drame prenovil klasične Moličrove Scapinove zvijače hkrati z Im provizacijo v Versaillesu istega avtorja. Zunaj tekmovanja je segla v vrh BS najboljša predstava oriškega Srečanja malih odrov, Glejev Spom enik G Bojana tiha, Dušana Jovanoviča in interpretke Jožice Avbelj; in gostje, Teater ITD iz Zagreba, so pripeljali najboljše s Sterijevega pozorja, predstavo Ham leta u selu Mrduša Donja Ive Brešana v režiji Božidarja Violiča. Mile Korun in Dušan Jovanovič sta s svojimi inovativnimi prijemi dala barvo prireditvi leta 1973. Jovanovič z drzno prredstavo Gombrovviczeve Ivone, princese Burgundije, ki jo je naštudiral s celjskim ansamblom, in s slovensko novostjo, Rudija Šelige gledališkim eksperimentom, Kdor skak, tisti hlap v okviru Gleja; Korun pa z odlično predstavitvijo Čehova Češnjevega vrta v izvedbi Tržačanov in s preprosto igrico za otroke, Androkles in lev Auranda Harrisa, iz katere je v sodelovanju z igralci Mladinskega gledališča napravil vrhunsko doživetje in najboljšo predstavo Srečanja. Naslednje leto (1974) je bilo v znamenju elegantnih, tradicijo z novimi idejami oplemenjujočih, režij Dušana Mlakarja. Z novogoriškim teatrom je naštudiral Anouihovo Skušnjo ali kaznovano ljubezen, s katero je prinesel v povojno gledališče renoviran »salonski« slog; in s Celjani Frančka Rudolfa Celjskega grofa na žrebcu, uspelo kombinacijo prikazovanja »zgodovinskih« dram in prijemov potujočega gledališča. AGRFT je dala presenetljivo predstavo Evripidovih B akhantk (Matija Logar); in za najboljšo predstavo Srečanja je bila priznana mariborska komedija Toneta Partljiča Ščuke pa ni v režiji veterana Jožeta Babiča. S Sterijevega pozorja je BS obiskala novosadska Pokondirena tikva v režiji Dejana Mijača. »Žensko leto«, ki so ga razglasili ZN leta 1975, sta zaznamovali Zbor slovesnkih gledaliških igralk z nekaj gostjami iz Jugoslavije, kjer je bilo slišati marsikatero bridko o statusu igralk in posebnih problemih ženskega dela ansamblov; in - žal ne posebno uspela - sklepna prireditev z recitacijami slovenskih odrskih umettnic. Sam program pa je bil to pot v znamenju drznih in učinkovitih predstav »velikega ansambla«, kjer so režiserji po vrsti pokazali svoje mojstrstvo v ustvarjanju dramatičnosti iz kolektivnih usod. Branko Gombač je za Maribor režiral Cosičevo Apokalipso;

Jože Babič je za Tržačane prenovil Leskovčevo »beraško opero« Dva bregova in jo dopolnil s posrečenimi elementi musicala; za ljubljansko Dramo pa je iz Povšetove priredbe Svetinove Ukane napravil mogočen odrski spomin na NOB y proslavo tridesetletnice osvoboditve. Dušan Jovanovič je za Glej z Messnerjevim Pogovorom v maternici koroške Slovenke (v Šalamunovi priredbi) preskusil nov prijem v oživitvi ene naših nacionalnih bolečin in je svoje videnje Pripeljal do vrhunca v predstavi Mladinskega gledališča (po lastnem tekstu) Žrtve mode bum bum, nepozabnem kriku proti krvavemu nesmislu agresivnih vonj. Predstav v smeri »totalnega« gledališča je med drugim presunljivo uveljavila zborovsko recitacijo, doživela pa je poleg priznanj uničujočo kritiko branilcev tradicionalnejšega proslavljanja Agende NOB. Veliko zanimanje je zbudila predstava Pekarne z Rističevo uprizoritvijo priredbe treh dram Mirka Kovača s skupnim naslovom Tako, tako. Obletnico osvoboditve je tedaj praznovalo BS v znamenju izrazito prenovljenega odrskega izraza. In prav to leto, ko je slovensko gledališče žalovalo za Lojzetom Filipičem, čigar smrt je pomenila zanj nenadomestljivo izgubo, je obiskala BS kot najboljša Predstava Sterijevega pozorja Korunova uprizoritev Hiengovega Izgubljenega sina, ki mu je bil veliki gledališčnik Filipič kot zadnjemu naklonil svojo spodbudo 'n posebno skrb. * tem zvezdnem letu z vrsto mogočnih in nekaj vznemirljivimi Predstavami, ko se je že jasno oblikovala tudi usmerjenost BS h gledališču »ne kot instituciji, vezani na določeno zgradbo in prostor« (B. Kreft) je dobilo tudi teoretično dopolnitev s simpoziji, ki jih je organiziralo v povezavi z gledališkimi kritiki in teatrologi. Pri tem s e je mimogrede razrešilo tudi nekaj vprašanj, ki so neprestano zbujala kritiške komentarje. Izkazalo se je, d a je uprizarjanje domačih del za režiserje sicer posebno zanimiva naloga, da pa se srečanje, ki je namenjeno »najboljšim« odrskim stvaritvam, ne more omejevati nanje. Profiliral se je idejni spopad med zagovorniki »avtorskih« režiserjev in branilci »absolutne« zvestobe dramatikovemu tekstu, ki so se upirali »pogostnemu učikovanju zaradi učinkovanja« (Kreft). Pojavila ste se klic po večjem spoštovanju slovenske besede na odru in opozorilo, da ob zelo povečanem številu gledalcev BS še vedno ne ornogoča stikov med neposrednimi gledališkimi ustvarjalci •gralci, ki s svojo predstavo pridejo in gredo. In kritika je ugovarjala tudi pomanjkanju sprotnih pogovorov po Posameznih predstavah v prisotnosti njihovih ustvarjalcev. S tega vidika je čas BS na začetku gledališke sezone nesrečno izbran. Toda tradicija ima svojo vrednost in tudi 1976 je Srečanje Potekalo oktobra. Stoletnico Ivana Cankarja je počastila ^elika razstava Cankarjevega gledališča, ki jo je pripravil Slovenski gledališki muzej. Sklepna prireditev je bila

Gombačeva režija Romarja z belo krizantem o; na malem odru so doživeli gledalci montažo Cankarjevih samogovorov (M oje izbe) v odlični izvedbi Rudija Kosmača; amaterji Prosvetno društvo Horjul - so dali Cankarjevega Kurenta v Belinovi priredbi, na simpoziju je bil govor o igralskih odsevih Cankarjevih likov in med tekmujočimi predstavami je bilo trikrat slišati Cankarjevo besedo: Primorsko dramsko gledališče je prineslo Povšetovo priredbo M artina Kačurja; Pekarna montažo Cankarjevih pisem Ani Lušinovi in odlomkov njegovih del z naslovom Iz lepih časov; in iz Celja je prišla najboljša predstava Srečanja, Cankarjevo Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, ki jo je novatorski režiser Mile Kofun zasnoval tokrat izrazito »klasično«, strogo spoštujoč dramatikov tekst, pa z uvedbo sodobnega igralskega sloga, ki dramskih likov na obravnava individualno psihološko temveč kot »modele eksistence«. Celjski ansambel je osvojil in dosledno izpeljal režiserjev koncept in nastala je velika predstava. Sicer pa je bil najpogosteje zastopani režiser Zvone Šedlbauer, režiral je za Mladinsko gledališče Harrisova Pavliho in Mico, za Tržačane lepo predstavo Wedekindovega Pom ladnega prebujenja in za ljubljansko Dramo »uspešnico« sezone Živite kot svinje Johna Ardena z imenitno Majdo Potokarjevo. BS je spoznalo tudi novega slovenskega 89 dramatika, Jureta Obrškega, čigar Potepuhe so odigrali Glejevci v režiji Iztoka_Toryja. In s Sterijevega pozorja je prišla Mijačeva režija Ženitev in m ožitev Jovana Sterije Popoviča, komedija »z otožnim nasmehom« v izvedbi Sombora. Leto 1977 je napravilo korak naprej v edini smeri, kjer je BS dotlej šepalo: vpeljalo je vsakdanji bilten s predstavljanjem posameznih tekmovalcev, njihovih avtorjev ali izvajalcev, s kotičkom za mnenje publike in vrsto drugih informacij, prepotrebnih novinarjem, ki so spremljali BS; za kvaliteto prispevkov je jamčilo ime urednika, Draga Jančarja. Kar zadeva program, pa se je zvrstilo kar sedem izvirnih slovenskih del (Mahnič: Že čriček prepeva - SNG Maribor, režija Mahnič; Mikeln: Zaradi inventure odprto - MGL, režija Herzog; Petan: Obtoženi volk - Mladinsko gledališče, režija Petan; Lužan: Mostovi v Z am biji - AGRFT, režija Bojan Podgoršek; Poniž: Igra o smrti - Pekarna, režija BOštjan Vrhovec; Kmecl: Lepa Vida - Glej, režija Petan), med njimi tudi razglašeno najboljša predstava festivala, Frančka Rudolfa Koža megle v izvedbi SSG Trsta in režiji Jožeta Babiča. S slovenskim avtorjem so se predstavili tudi amaterji: iz Horjula so prišli z Manevri Jožeta Javorška. Srečanje je tedaj videlo nekaj zanimivih predstav na domače tekste. In če azres »velikega gledališča« to leto ni bilo, pa je bil simpozij o marsistični metodi in geldališki kritiki; in pa prvi uspešni pogovor o kultuVi ustvarjalnega govora v gledališču, ki je pripravil pot ofenzivi slovensčine v domačem

nacionalnem življenju. Izmed spremljajočih odrskih dogodkov pa velja posebej omeniti prihod hrvaškega Teatra u gostima, ki se je predstavil z imenitnim Kušanovim Čarugo, Teatra ITD iz Zagreba z Bobanovo H arlekinovo vrnitvijo in pa Gombrovviczevo Poroko v režiji Poljaka Tadeusa Minza in izvedbi Sarajevčanov, najboljšo predstavo festivala BiH v Jajcu, ki je nadomeščalo odrsko prezahtevno zmagovalko Sterijevega pozorja, Krleževega Kiklopa. Leto je tudi znova videlo za šole prirejeno Učno uro AGRFT z nekaj odličnimi gibno-plesnimi študijami slušateljev; izšla je posebna publikacija o Arnoldu Tovorniku in prvič so bile podeljene zlate značke Srečanja, jubilejni akademiku Josipu Vidmarju in Sergeju Kraigherju, tedaj predsedniku predsedstva SRS. »Najplemenitejše sile okoli njegove zibeli« (1978-1984) Vasja Predan se je že leta 1976 vprašal, ali ni BS edinstveno v svetu ali vsaj v Evropi kot združevalec gledaliških in kulturnih ambicij in življenja celega naroda ne glede na državne meje? Kar zadeva Slovence, ga je k temu optimističnemu razmisleku nagnilo dejstvo, da so se začeli v programu Srečanja pojavljati tudi Korošči, tega leta Prosvetno društvo iz Pliberka z uspelim političnim kabaretom Anite Hudi 1 + 1 = 1. Sicer pa je Srečanje že krepko vključevalo jugoslovansko gledališko ustvarjanje (od leta 1978 tudi nagrajence Zemunskega festivala monodrame in pantomime) in vsaj priložnostno pozdravljalo goste iz tujine. Predvsem pa je ustvarilo pojem »živega gledališča« v vseh pogledih: ne le, da je skušalo v glavni program zajeti celoviti gledališki danes, temveč je s podeljevanjem Borštnikovega prstana, s simpoziji in razstavami, pri katerih je odlično sodeloval Slovenski gledališki muzej, ustvarjalno vključevalo njegov včeraj in s predstavami AGRFT in prikazovanjem akademijskega študijskega programa opozarjalo na obete jutrišnjega dne. Poleg tega je ustvarilo povsem novo pojmovanjem vezi med gledališčem in publiko s široko mrežo »mecenov« iz združenega dela, ki so stopili z gledališčem v povezavo tudi neposredno: na predstavah v centralnem poslopju ali na gostovanjih v kolektivih so na svoje oči videli, za kaj so dali prispevek. In mesto Maribor je v času BS resnično »živelo gledališko«. Resna kritika je imela pravzaprav samo še eno pripombo: da je osrednji del BS »mehaničen niz predstav« in da »teater na BS ni plombem, temveč slavje« (Inkret), kar je šlo deloma na rovaš gledaliških vodstev in ansamblov, ki iz vrste razlogov kar nekajkrat niso poslali na BS svojih najvišjih dometov. Leta 1978 se je BS odločilo za krepko korekturo: vpeljalo je individualnega usklajevalca. Res je, da usklajevalec formalno ni imel moči pravega selektorja, vezan je bil na presojo posameznih gledališč in naj bi izbiral samo med dvema predstavama, ki jih le-ta predlagajo. V praksi pa

se je usklajevalec iz vrst kritikov, ki imajo kar dober pregled nad vsem, kar se na tesnem slovenskem prostoru dogaja, lahko že vnaprej pogovoril z gledališkimi ljudmi in vplival tudi na predloge. Tako je bilo videti skoraj nemogoče, da bi šlo kako zares pomembno odrsko delo mimo BS. Kar zadeva drugo ost očitka, namreč da Srečanje nima tekoče strokovne spremljave, je prišlo do znatnega premika leta 1979 z uvedbo pogovorov po predstavah. Drži pa, da spričo natrpanosti borštnikovega programa, ki je že nekaj let vključeval tudi nastope umetnikov v nočnih urah v restavraciji Orel in v knjigarnah ob promociji knjig, predstave na Malem odru, od leta 1979 »gledališče na ulici« (po zamisli režiserja Janeza Jemca) in še. kaj, da ne govorimo o simpozijih in sestankih raznih vrst, udeleženci BS v času srečanja za sprotno strokovno spremljavo pogosto niso imeli ne časa ne moči. Poudarek BS je bil bolj na množičnosti, na kulturno politični pomenljivosti prireditve, ki se je v znamenju gesla »človek-delo - kultura« iz manifestacije razvijala v široko gibanje. Odločilen korak v tej smeri je bil storjen v prelomnem letu 1978: s podpisom samoupravnega sporazuma med predstavniki slovenskih dramskih gledališč in predstavniki nekaj organizacij združenega dela je bila ustanovljena Skupnost Borštnikovega srečanja. Z delegatsko skupščino je BS postalo do kraja samoupravno organizirano. Med predstavami tega znamenitega leta je tuja kritika, ki že nekaj časa spremlja BS, opazila predvsem odlično mariborsko predstavo Shafferjevega Equusa, pri katerem je dal režiser Branko Gombač z domačim ansamblom evropski teater v polnem pomenu besede; s Sterijevega pozorja je prišla jugoslovanska novost mlade Milice Novkovič Kamen za pod glavo v režiji Milenka Maričiča in izvedbi beograjskega Ateljeja 212; Zijah Sokolovič se je s svojo monodramo Igralec je igralec predstavil kot zmagovalec zemunskega festivala. Med predstavami slovenskih gledališč je usklajevalec Lojze Smasek, najbolj zvesti kritiški spremljevalec BS, izbral vrsto del slovenskih avtorjev (Kosmača v Povšetovi priredbi, Bevka, Zajca, Lužana) vključno s Šeligovo Čarovnico iz Zgornje Davče, ki je bila v režiji Dušana Jovanoviča ob novatorski uporabi glasbe Darijana Božiča in v uzvedbi celjskega ansambla priznana za najboljšo predstavo tega leta. Jubilej petinosemdesetletnico Miroslava Krleže - je počastila ljubljanska Drama z Gospodo Glem bajevim i v režiji Franceta Jamnika; predstava je dobila nagrado za najboljši jezik, vpeljano na novo ob stoletnici rojstva Otona Zupančiča. In BS je videlo (v čast IX. kongresu sindikatov

Slovenije) menda prvo odrsko postavitev Golouhove Krize v režiji Jožeta Babiča in izvedbi mariborske Drame. Še en Pomemben dogodek je zaokrožil prireditev: v Slovenski “ 'strici se je slavnostno začelo Malo BS. Močno se je razširil tudi odmev Srečanja v tisku: spremljalo ga je dvajset ôvenskih in jugoslovanskih novinarjev. zdavnaj nujna obnovitev mariborskega gledališkega Poslopja je grozila, da bo Srečanje leta 1979 preprečila ali Vsaj okrnila. To bi bilo posebno usodno, ker je leto 2azanamovalo kar tri jubileje: šestdesetletnico mariborskega Sledališča, ki je sovpadala s šestdesetletnico Borštnikove Srnrti; in šestdesetletnico organiziranega delovanja naprednih Socialističnih sil, ZKS, SKOJ in revolucionarnih sindikatov, ^jemno požrtvovalnosti graditeljev se je posrečilo, da do okrnitve ni prišlo; postalo pa je tudi jasno, da ne kaže več " lriti obsega srečanja. BS je očitno preraslo običjno menjavo '■‘pla s soproviteljicami in posatlo pravo ljudsko gledališče; 9'edališko poslanstvo je razširilo do roba obvladljivih meja, y®e prizadevanje odslej na j bi šlo v smeri intenzifikacije. JjSklajevalec France Vurnik je lahko izbiral med vrsto zelo a°brih predstav zadnje sezone. Peterica je nastala po jôvenkih tekstih: Maribor je dal Šeligovo Lepo Vido (Križaj); âdinsko gledališče »musical« Sen zelenjavne noči i v etlane Makarovič v režiji Dušana Jovanoviča; isti režiser je za MGL na novo interpretiral Cankarjevega Kralja a Betajnovi; Glej je nastopil z Zupanovimi Zapiski sistemu v režiji mladega Janeza Pipana (njegovo . 'Plomsko režijo Mrožkovega Tanga je prikazala AGRFT " obveljala je kot najboljša predstava Srečanja) ^Jjunljanska Drama je prinesla Jovanovičevo Osvoboditev *<Opja v režiji makedonskega režiserja Ljubiše ôrgijevskega. Na istem besedilu je bila zgrajena Podstava Ljubiše Rističa, ki je prišla v Maribor kot najboljša ^terijevega pozorja (v produkciji Centra za kulturno . ejavnost ZSM Zagreb). Olga Savič, nagrajenka iz Zemuna, ( Predstavila Cvetajeve Mavrico v črnem; in Maribor je videl u°' Krleževo Legendo, kot jo je za zeniško Narodno P°zorište režiral Slobodan Unkovski, vidno novo ime .Jugoslovanskem gledališkem prostoru, eto 1980 je v vseh pogledih potrdilo vtis prejšnjega leta, vlada na Slovenskem pravcato »gledališko vretje«, pri I'erem je imela vztrajna spodbuda BS nedvomno pomembno °9o. Kritiki so opazili, da »scenografija ni več samo Jejanje igralnega prostora, temveč likovna kreacija . Su9estivnim sporočilom, skupaj z režijo na dveh frontah se za skupno misel, skupne poglede« (Smasek); ust bi lahko rekli za kostumografijo, kjer je dobila ,varjalna Mija Jarčeva že vrsto nadarjenih naslednic, pa

tudi delež glasbe in zlasti še koreografiranega giba je postal ob moderno šolanih igralcih vse drugače pomenljiv. Petereica festivalskih predstav je nastala na slovenskih besedilih, predstavljeni so bili Čufar, Grum, Strniša in kot najbolj opazni predstavi - Cankarjeva Lepa Vida v izvedbi Celjanov in pa - kot najboljša tega leta - Zajčev Voranc, ki ga je prispevala ljubljanska Drama; obe v režiji Mileta Koruna. Voranc je bil nagrajen tudi za najboljši jezik; za najboljši likovni dosežek pa je dobila priznanje predstava Mladinskega gledališča, Hackova Šuhu in leteča princesa v režiji gostje iz NDR, Mire Erceg. S Sterijevega pozorja je prišlo Divje meso Stefanovskega, ki ga je za skopsko gledališče režiral Unkovski; iz Zemuna monodrama Jaz, Ž eljko Vukm irica v avtorjevi izvedbii; iz Sarajeva pa presenetljiva produkcija zagrebške igralske akademije, sijajna zborna recitacija po narodnih motivih, Koja gora, Ivo; s študenti jo je pripravil Rade Šerbedžija. Predstave na Malem odru, gledališče na ulici, nastopi v Orlu, gostovanja po šolah, kolektivih... delovanje Gledališča ljudske vstaje, sodelovanje najboljše amaterske predstave v glavnem programu Srečanja, so bile že povsem uveljavljeno spremljevalno dogajanje BS, deležno pohval in kritike. Razveseljiva novost pa je bila dnevno spremljanje BS s 25 minutno kroniko na II. programu ljubljanskega radia. Širina Srečanja in bogata raznoličnost predstav sta nujno spodbudila vrsto komentarjev, včasih negodujočih s strani tistih, ki vidijo smisel gledališča zgolj v zvesti umetniški službi literaturi in jim torej smer »totalnega« gledališča, upoštevajočega v enaki meri vsa odrska izrazna sredstva, in pa opazno vključevanje »dnevnih« družbenopolitičnih spopadov v odrsko dogajanje, ne more biti všeč; navdušenih s strani privržencev vsega, kar dela gledališče živo in aktualno. Nedvomno pa je bilo točno opažanje kritike, da postaja BS vse bolj sožitje delovnih ljudi severovzhodne Slovenije s kvalitetno gledališko ustvarjalnostjo in manj medsebojno srečanje neposrednih gledaliških ustvarjalcev; vsega hkrati pač ni mogoče imeti. Vrh, ki ga je doseglo BS tako v pogledu kvalitet predstav kot »policentrizma« prireditve, sta zavzeli tudi še naslednji dve sezoni. Tako leta 1981 kot 1982 je sedem poklicnih slovenskih gledališč (z usklajevalcem Andrejem Inkretom in Francetom Vurnikom) poskrbelo za odličen repertoar. Glej je bil stalen gost Srečanja, prav tako AGRFT. Namesto Pekarne, ki je nehala delovati, je leta 1981 prvič sodelovalo kranjsko polpoklicno Prešernovo gledališče (z vrsto profesionalnih igralcev) v odlični slovenski novosti, Šeligovi Svatbi (Jovanovič). Posebnost tega leta sta bili dve uprizoritvi Cankarjevih Hlapcev, izrazito »avtorska« v režiji Dušana

Jovanoviča in izvedbi ansambla MGL, ki so ji nasprotniki očitali presvobodno obravnavo Cankarjevega dela, navdušila pa je kritiko na Sterijevem pozorju; in »klasično« Korunovo, ki jo je prispevala ljubljanska Drama in je dobila priznajje za najboljši jezik, pa tudi kot najboljša predstava Srečanja sploh. Zanimiv je bil prispevek Gleja, Jaslice Zdravka Duše, slovenska novost v ustvarjalni režiji mladega Vinka Moderndorferja, ki se je bil Srečanju predstavil tudi že prejšnje leto. T rstje pod režijskim vodstvom Branka Gombača temperamentno oživil Shakespearovo komedijo Kar hočete, Celje Ham leta, kot si ga je zamislila beograjska gostja Vida Ognjenovič, režiserka, ki se je bila na BS uveljavila že leta 1979 s Tremi sestram i Čehova, prav tako v izvedbi Celjanov. Novogoričani so prišli z Molišrovim Don JUanom (Georgijevski), Maribor pa s Pirandellovim Nocoj bomo im provizirali (Korun), AGRFT z Ibsenovimi Strahovi (Matjaž Zupančič) in Slovensko mladinsko gledališče z Rističevo Misso in A minor, ki jo je inspirirala proza Danila Kiša, vrhunsko predstavo, ki v Mariboru začuda ni imela pričakovanega odmeva. Repertoar so dopolnile Slike žalostnih doživljajev Deane Leskovar v režiji Zorana Ratkoviča in izvedbi Ateljeja 212 kot najboljša predstava Sterijevega pozorja; v spremljevalnem programu so poleg 92 Maribora sodelovali Zagrebčani, Skopljanci, Tržačani, Ljubljančani... v najrazličnejših zasedbah in izvedbah. Iz Zemuna je prišla Veronika Durbešič z monodramo Simone de Beauvoir Happy New York in gledališče iz Banje Luke je gostovalo s Kmeclovo M arjetico v režiji Aleša Jana. Na simpoziju je tekla beseda o slovenski dramatiki v NOB in mariborski marksistični center je organiziral seminar Brecht na Slovenskem v počastitev dramatikove obletnice. Dogajanja je bilo skratka znova toliko, da je bil festivalski čas več kot izpolnjen. Pri tej obilici se je v spremljevalni program vrinilo tudi nekaj skupin, katerih nastopi niso dosegli zahtevane kvalitetne ravni. Leta 1982 je zato dobil tudi spremljevalni program selektorja in Gledališče na ulici se je takoj postavilo z imenitno predstavo zagrebških Histrionov Tragičnim življenjem dr. Fausta Christopherja Marlovva v režiji Žorža Para. Glavni program kot celota ni ponovil vrhunskega umetniškega doživetja zadnjih dveh let, toda s poudarkom je prikazal moč nove slovenske dramatike s Kmeclovo Levstikovo sm rtjo v izvedbi Novogoričanov (Dušan Mlakar), Zupanovo Stvarjo Jurija Trajbasa, nekoč sporno dramo, ki je doživela renesanso v kranjskem gledališču (Matija Logar), Smrad opero Svetlane Makarovič (Dušan Jovanovič za SMG) in še prav posebno z Disidentom Arnožem

in njegovimi, predstavo ljubljanske Drame v režiji Zvoneta Šedlbauerja, ki je predstavila nesporno pomembnegga novega dramatika »klasične« smeri, Draga Jančarja. Najboljšo predstavo je po mnenju žirrije prispevalo MGL, namreč Vampilova Lov na divje race v Mlakarjevi režiji, za najboljši jezik so bili nagrajeni Celjani v predstavi Wendy Kesselmanove Sestre (Šedlbauer), močan vtis pa je zapustila tudi mariborska uprizoritev Gorkega Vase Železnove (Branko Gombač) z Angelo Jankovo v naslovni vlogi. Pozorje je prispevalo Držičevega Dunda M aroje v izvedbi zagrebškega Hrvatskega narodnega kazališta in režiji Ivice Kunčeviča, iz Zemuna pa je prišel Mirko Babič z monodramo po romanu Mihajloviča Ko so cvetele buče. Odrsko dogajanje je - kot tudi že v letih 1980 in 1981 dopolnil radio z organiziranim skupnim poslušanjem izbora radijskih iger. Zelo uspel simpozij je bil to pot posvečen jeziku, slovenščini v javnosti in posebej še ppogledom na odrski jezik. Zresnjena, »stabilizacijska« osemdeseta leta, v katerih je doživelo BS svoj razcvet, so hkrati nalagala organizatorjem vse težje breme in izpostavljala mogočno kulturno manifestacijo ne le dobronamerni, temveč tudi radiralni kritiki. V kriznih časih nikoli ne zmanjka glasov, ki bi hoteli vpeljati varčevanje predvsem v kulturi. Omejitve so si morala naložiti vsa slovenska gledališča in posredno je to občutil tudi borštnikov repertoar; če o čaranju, potrebnem, da je Srečanje uravnovešalo svoje finance, sploh ne govorimo. Dobronamerna kritika je menila, da bi veljalo borštnikova gostovanja »stabilizacijsko« prerazporediti; nekateri kraji jih dobe preveč. Poleg tega naj bi Gledališče ljudske vstaje, ki je prav to leto (1983) prejelo nagrado Vstaje slovenskega naroda, postalo ne le borštnikavsko, temveč prek vsega leta razdeljeno delovanje, da bi odpadle improvizacije, v katere ga sili pretesno odmerjeni čas; kbvalitetnajši program bi imel večjo težo in vpliv. Kritika je sproti opozarjala še na nekaj manjših lepotnih napak, ki pa niso načenjale jedra Srečanja. Te vrste udarec je prišel z nepričakovane strani znotraj same prireditve. Slovensko mladisnko gledališče, ki je bilo vključeno v BS od prvih začetkov, je leta 1983 udeležbo odpovedalo in vztrajalo pri abstinenci tudi naslednje leto. Navedlo je za to vrsto razlogov, vrednih upoštevanja, pa vendar ne močnih dovolj, da bi bilo rušenje z napori zgrajene skupne manifestacije slovenskih gledališč videti upravičeno. Znova se je oglasilo tudi ljubljansko Lutkovno gledališče, ki se mu vrata BS še zmeraj niso enakopravno odprla. Očitke Srečanju je narekovala zamera; a ne glede na njihovo

pretirano ostrino je postala očita razpoka, ki bi tekla po sredini BS, če bi skrajneži obdržali svoj prav. Velja bržčas, da je odpor BS do profesionalnega Lutkovnega gledališča v njegovi današnji podobi nerazumljiv in ga narekuje kvečjemu pretirana zagledanost v Statut Srečanja, ki pa je človeško delo in torej spremenljiv. Prav tako je jasno, da sodi na Srečanje SMG. Ne gre, da bi v imenu vsem dobrodošle Množičnosti postalo BS zagovornik toge gledališke akademskosti, brez posluha za utrip sodobnega življenja, ki sega tudi na gledališko področje. In premisliti bi moralo, sli ni tudi množičnemu občinstvu bližji sodobni kot tradicionalni gledališki izraz, ki ga tako ali tako nikoli ni imelo Priložnosti dodobra spoznati. Kakorkoli že: BS leta 1983 in 1984 je moralo shajati brez udeležbe SMG (gledališče si je našlo možnost predstaviti se Mariborčanom po drugi poti) in, kajpada, brez Lutkovnega 9ledališča. O trdnosti BS priča, da je vsemu navkljub Preneslo to izgubo brez hujših posledic; s čim er pa ni rečeno, da jo velja zadovoljno sprejeti.

Tudi BS leta 1983 je videlo nekaj slovenskih novosti, tako ^ajčevega Potohodca, ki ga je predstavila AGRFT (Frenk -•egnar); obnovitev Smoletove Antigone, ki jo je prispevalo MGL (Križaj) in Kmeclove M utaste brate, obravnavajoče tragedijo zamejskih Slovencev; predstavo je na Borštnika Pripeljal Trst (Babič). Primere jugoslovanske dramatike je BS Pobilo z mariborsko predstavo Brešanovega Ham leta J'Spodnjem Grabonošu (Želimir Mesarič) in s Šnajderjevim Hrvatskim Faustom v uprizoritvi Jugoslovanskega dramskega pozorišta iz Beograda (Unkovski), najboljšo Predstavo Sterijevega pozorja; v spremljevalnem programu so !sto delo prikazali tudi Varaždinci. Zamejski Korošci £ Železne Kaple so uprizorili Župančičevo Veroniko

je s e n iš k o . £a najboljšo predstavo Srečanja pa je bila to leto priznana jSlejeva uprizoritev Shermanovega Rožnatega trikotnika 'Vinko Moderndorfer), dela, ki je že prejšnje leto v izvedbi ^agrebškega Odra Moše Pijade globoko presunilo gledalce. Velik uspeh pri občinstvu so dosegli tudi Celjani ®Shafferjevim Amadeusom (Mlakar). °leg simpozija za režiserje amaterje je bil v okviru BS Prganiziran pogovor o književnem delu v radijski dramatizaciji lr) Mariborski marksistični center je izbral aktualno simpozijsko temo »političnost slovenskega povojnega 9'edališča.«

Smrt Marka Slodnjaka, mladega dramaturga, ki je zelo opazno posegal v krojenje slovenskega gledališkega življenja, je vrgla temno senco na BS leta 1984. Namesto pogovora z dramatikom Dušanom Jovanovičem, čigar sogovornika naj bi bila Rudi Šeligo in Marko Slodnjak, so se potrti udeleženci Srečanja zbrali na žalni seji, na kateri sta Jovanovič in Šeligo govorila o mrtvem prijatelju. Šreča tudi ni bila naklonjena glavnemu programu BS. Dveh izmed predlaganih uprizoritev gledališča niso mogla predstaviti zaradi bolezni v ansamblu; in zataknilo se je že prej, pri predlogih gledališč. Iz finančnih razlogov je Trst predlagal samo eno predstavo in BS je bila tako prikrajšano za Jovanovičevo Vojaško skrivnost v hvaljeni in grajani režiji Unkovskega. Pač pa se je kot tekmujoči gost na BS prvič pojavila mariborska skupina Tespisov voz z Jančerjevimi Nočnimi prizori v adaptaciji in režiji Tomaža Pandurja ter doživela močan odmev. Slovenska dramatika je bila nadalje zastopana z uspelo Partljičevo komedijo Moj ata, socialistični kulak v izvedbi ljubljanske Drame (Babič), mariborsko uprizoritvijo Jančarjevega Disidenta Arnoža (A. Jan) in celjsko novostjo, Škofom Tom ažem Hrenom Denisa Poniža (Križaj). Zagrebško Gavellovo gledališče je dalo Krleževe Gospodo Glem bajeve v režiji Petra Večka kot najboljšo predstavo Sterijevega pozorja. KOt najboljše na BS pa je obveljalo Korunovo novo branje Shakespearovega Ham leta v izvedbi MGL, z mladim Borisom Ostanom v naslovni vlogi; izvajalci Ham leta so dobili tudi priznanje za najboljši jezik. Z Glejevo predstavitvijo Gluvičevega in Zupančičevega Hard Core (Matjaž Zupančič) so prišli na račun predvsem mladi gledalci. Izmed jugoslovanskih gostov pa velja še posebej omeniti Beograjsko dramsko pozorište, ki je uprizorilo Grumov Dogodek v mestu Gogi (Zlatko Sviben) in makedonski Narodni Teater iz Škopja z Jordana Plevneša politično tragedijo Mazedonische Zustande (Georgijevski). Ob deloma razočarajočem tekmovalnem programu se je to leto izjemno uveljavil spremljevalni; očito je uvedba selektorja Toneta Partljiča pomenila preskok v kvaliteti. Odpadlo je vse, kar bi utegnilo Srečanje zbanalizirati in obogatilo ga je kar nekaj tistega, kar zaradi omejujočega statuta BS ni moglo tekmovati. Med drugim sta pokazala svoje zanimive predstave Cankarjev dom in kranjsko Prešernovo gledališče. Posebnost je bila tudi predstava, ki je prišla to leto s tekmovanja v Zemunu, Pomračitev Vere Kostič v izvedbi Sonje Vukičevič, poedinski nastop brez besed z elementi baleta in pantomime ob glasbi - nekakšna replika nekdanjemu Glejevemu Spomeniku G.

Skrom en povzetek pred novim začetkom »Z močjo umetniške besede in posebne gledališke organizacije pomaga BS premoščati vrzeli, ki so z družebno delitvijo dela nastale med proizvodnjo dela nastale med proizvodom na eni in duhovnim, oziroma umetniškim ustvarjanjem na drugi strani,« je označil prispevek BS Beno Zupančič. In Vladimir Kavčič je med drugim ugotovil, da je BS s svojo odprtostjo potrjevalo vse tokove, ki so se uvrstili v gledališko tradicijo, spodbujalo hkrati željo po odkrivanju novega, pomenilo izjemno prodoren poskus razširitve gledališkega prostora, spodbujalo teoretično in raziskovalno delo na vseh področjih gledališkega življenja, pomenilo izziv gledališkim delavcem, gledalci pa imajo na njem »edinstveno priložnost za primerjavo usmeritev in delovnih dosežkov posameznih gledališč, del z različnimi estetskimi in vsebinskimi stremljenji - ter tako za prispevanje k afirmaciji kulturnih vrednosti.« Temu povzetku pomena Srečanja iz ust dveh vrhunskih slovenskih pisateljev in družbenopolitičnih delavcev naj dodamo še na pol šegavo pripombo gosta iz NDR, generalnega intendanta gledališča Maksim Gorki v Magdenburgu, Karla Schneiderja, »berz cirkusa ni gledališča,« s katero je pohvalil živahni vrvež ob BS, navzočnost prireditve po bližnji in daljnji okolici, pa tudi dejstvo, da Maribor »živi in diha« s prireditvami in predstavami. Nemogoče je našteti vse, kar je BS videlo in slišalo v devetnajstih letih svojega obstoja. Nedvomno je potrdilo pomen festivalov z nazornim in zgoščenim prikazom aktualne gledališke problematike in z nagradami nakazalo tudi nekatera razhajanja med stremljenji ustvarjajočih gledaliških ljudi in njihovimi strokovnimi spremljevalci. Z Borštnikovim imenom in v njegovem duhu je poudarilo ustvarjalni delež igralcev, ki jim je oder prostor neposrednega družbenega in življenjskega delovanja in od katerih umetniške moči zavisi življenje in domet predstav. S svojim najvišjim odlikovanjem, Borštnikovim prstanom, je nagradilo nekatere umetnike, ki so slovensko dramsko gledališče »evropeizirali« in z zlato značko vrsto njegovih pomembnih spremljevalcev. Znalo je dati primeren okvir in poudarek praznovanju jubilejev in spominskih svečanosti in posrečilo se mu je zajeti v simpozije in strokovna srečanja pisano vrsto vprašanj, ki so vzbudila zanimanje teoretikov in praktikov, tudi tehničnega gledališkega osebja. Z razstavami je oživljalo preteklost in dajalo priložnost sodelavcem današnjega gledališča, scenografom in kostumografom, da prikažejo svoj soustvarjalni delež. Poudarilo je pomen in problematiko odrskega jezika. Postalo je, skratka, osrednja in največja slovenska gledališka prireditev, ki je povezala in razširila slovenski kulturni prostor, ga odprla proti Jugoslaviji in Evropi in uzavestila v svojem množičnem občinstvu kritični dialog, ki ga vodi umetnost vsak trenutek s svetom, v katerem živimo.

STROKOVNO RAZSODIŠČE BS '75: FRANCE VURNIK, RAPA ŠUKLJE, Dr. MIRKO ZUPANČIČ. DUŠAN TOMŠE - PREDSEDNIK, FRANCE FORSTNERIČ

FESTIVAL ZA VZOR (Ob 20-letnici Borštnikovega srečanja) 1. V ozvezdju naših gledaliških festivalov ima Borštnikovo srečanje, ki se vsako leto oktobra odvija v Mariboru, povsem izjemno mesto, č e ga razvrščamo tipološko, potem sodi med tiste festivalske priredtve, katerih namen je, da prikažejo prerez enoletne gledališke produkcije, in kakršne imamo v večini naših republik in pokrajin. Ob tem primarnem cilju ostajajo tovrstne prireditve pri stanovskih srečanjih razmeroma omejenega dosega in odmeva. Z načinom organizacije, pa tudi festivalsko produkcijo in pomenom, ki ga izžareva, pa je Borštnikovo srečanje povsem specifičen festival. Predvsem so njegovi cilji znatno obsežnejši in ambicioznejši. Srečanje želi biti samostojen organizem, ki noče ostati le pri svoji primarni funkciji - pri prikazu pretekle sezone na začetku nove - marveč svojo vlogo razširja z vrsto izjemno pomembnih in tehtnih funkcij, da bi vsestransko uveljavilo gledališko umetnost in potrdilo zakoreninjenost te umetnosti v ljudstvu, za katero se v prvi vrsti poraja. S tem se v Mariboru in njegovi okolici pa tudi po vsej Sloveniji in še dlje ustvarja izredno pomembna gledališka aglomeracija, ki živi povsem samosvoje življenje in ritem. Ker sem bil zadnjih nekaj let priča dogajanjem na 96 Borštnikovem srečanju, bi le-ta lahko razvrstil v nekaj funkcij: tekmovalno, reprezentativno, animatorsko in strokovno-teatrološko. Vsaka od teh funkcij ima vrsto komponent; naj tu navedem le tiste najpomembnejše in najbolj specifične, po katerih se ta festival razlikuje od podobnih manifestacij v Jugoslaviji. Vendar je treba najpoprej spregovoriti nekaj besed še o eni njegovi lastnosti, po kateri nima para med našimi festivali: namreč o njegovi samoupravni organiziranosti. Upravljanje večine naših festivalov, posebej tistih republiškega pomena, izvajajo predstavniška telesa v sestavi predstavnikov organizatorja in zainteresiranih institucij. Njihova vloga je predvsem ta, da oblikujejo program prireditve in zanjo zagotovijo sredstva. V nasprotju z njimi ima Borštnikovo srečanje kot vrhovno telo, ki stalno skrbi za obstoj srečanja, široko zasnovano skupino, ki deluje po delegatskem načelu. Stalnost tega telesa in preostalih organov, ki jih to telo izbira, zagotavlja ne le daleč celovitejši razvid dolgoročnih ciljev festivala, marveč tudi znatno razsežnejše in bogatejše profiliranje njegovih programov. Namesto oblikovanja ad hoc ger tu za dolgoročno usmerjeno programsko in razvojno politiko. 2.

Tekmovalsko merjenje dometa posameznih gledališč je kot poglavitni cilj večine naših festivalov verjetno prevladalo tudi

na samih začetkih Borštnikovega srečanja. Z zadovoljstvom lahko rečem, da po moji presoji ta spekt festivalskega življenja ni več v prvem planu zanimanja za ta festival kakor tudi ne festivala samega. Zdi se mi, da je na njem vseeno važnejše sodelovati kot zmagovati. Vsa slovenska gledališča štejejo za svojo dolžnost in obveznost, da se v Mariboru pojavijo s svojimi najboljšimi stvaritvami: primera Slovenskega mladinskega gledališča, ki se je v preteklih dveh letih sodelovanju odreklo, v tem pogledu ne bi smeli posploševati niti ga zaradi tega pribijati na križ, saj je rezultat globjega nestrinjanja s celotnim položajem slovenskega gledališča in zato lahko učinkuje celo produktivno. Z veselejem sem slišal, da je letos ta odsotnost pretrgana. Ko sem spremljal Borštnikovo srečanje, nisem dobil vtisa, da je boj za nagrade, ki lahko še kako zaplete festivalsko atmosfero in daljnosežnejše cilje festivala, v prvem planu. Tekmovalna razsežnost festivala je reducirana na pravšnjo mero. Pomembneje je prikazati najboljše v letni produkciji kot meriti sile z drugimi gledališči. Tako stališče kaže, da je temeljno gibalo sodelovanja vseh gledališč želja, da bi zadovoljili publiko, ne pa skupinske ali posamične ambicije. To se vidi predvsem v načinu izbora predstav za festival, ki je povsem specifičen v razmerju do prakse preostalih naših festivalov podobnega tipa. Seveda bi bilo najpreprostejše, da bi - kot se to ponavadi dela - vsako gledališče izbralo predstavo, s katero želi sodelovati. Princip, ki se je uveljavil na festivalu, da namreč vsako gledališče predloži širši izbor, na podlagi katerega potem nepristranski gledalec, izbran izključno iz vrst Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije, oblikuje končen izbor, pa je pomemben v dvojnem smislu. Prvič se s tem ponuja možnost konsistentnejše selekcije programa, pa tudi širšega vpogleda v vsakokratno slovensko gledališko situacijo. Drugič pa je ta dragocena zaupnica predvsem gledališkim kritikom dokaz tistega trajnega zaupanja v njihovo za gledališče tako pomembno delovanje, kakršnega na žalost ne srečamo v preveč naših kulturnih okoljih, ker kratki stiki pogosto pripeljejo do tega, da to zaupanje zataji. Pomirjenost in zaupanje v končen izbor se odražata tudi v poteku samega festivala. Na njem res ni neposrednih kritiških ocenjevanj, ki se navadno bolj ali manj uspešno izrekajo na podobnih festivalih na okroglih mizah in podobnih seansah. V Mariboru ni navijaškega ozračja, odobravanje občinstva je prva in največja nagrada, pa tudi merilo uspeha ali poraza. Zdi se mi, da se to zaupanje podaljšuje tudi na sodbe žirije, katere mnenje oblikuje končne rezultate: nisem dobil vtisa, da bi odločitve ustvarjale kakšno posebno nezadovoljstvo, s čimer sta zagotovljena digniteta in družbeni ugled dobitnikom nagrad.

Ker je s tem amortizirana tekmovalska nenasitnost, izstopa kot temeljna funkcija festivala reprezentativnost. Lahko bi jo definirali v nekaj smereh. Predvsem se kaže v zavesti o Borštnikovem srečanju kot manifestaciji skupnosti slovenskih gledališč, tistih v Sloveniji in edinega jugoslovanskega gledališča za mejo - Stalnega slovenskega gledališča v Trstu, kot skupnosti vseh slovenskih gledaliških delavcev. Prepričanost o tej skupnosti daje gledališču digniteto močnega družbenega in kulturnega segmenta, 'zjemno pomembnega za razvoj nacionalne družbe. Ni treba veliko gledati in brati, da se vidi, kako ta složen gledališki nastop, artikuliran skozi Borštnikovo srečanje, daje ne samo značilen manifestativen ugled gledališču kot pomembnemu kulturnemu in družbenemu fenomenu, in kakšne pozornosti je deležen s strani političnih in kulturnih dejavnikov. To je humus, na katerem vzkalijo veliko bolj bistvene pobude. Ali pa je vsaj zdravilo za osvobajanje od tipične gledališke 'nferiornosti v odnosu do širše družbene skupnosti. Pa tudi za ustvarjanje ustrezne družbene klime za zaupanje v gledališče. posebno reprezenativno funkcijo kaže festival nasproti sebi samemu. V celokupnosti svojega samoupravnega ustroja ln izpolnjevanja vseh programskih in organizacijskih Predpostavk nas pretresa kot edinstven zbor gledališke kulture, ki zajema vse gledališke delavce v Sloveniji in prek njenih meja. S tem načelom vseobsežnosti in zbiranja vseh gledaliških dejavnikov, ki se povsem samoumevno razširja 'Udi na gledališki amaterizem kot eno bistvenih predpostavk obstoja in širjenja gledališke kulture, pa je Borštnikovo srečanje redka manifestacija pri nas, ki nima segregacijskih Predsodkov proti tej sferi gledališkega delovanja. Vse to mu Zagotavlja legitimnost, da se v njegovem okrilju po najbolj demokratični samoupravni poti podeljuje po svojem pomenu zanesljivo najuglednejša slovenska igralska nagrada Borštnikov prstan, ki je ob Dobričinem prstanu, ki ga Podeljuje Gledališki muzej SR Srbije, zagotovo največje nacionalno priznanje igralcu pri nas. Končno se reprezentativnost kaže še v tretjem pogledu v utrjevanju bratskih odnosov slovenskega gledališča nasproti preostalim jugoslovanskim gledališkim kulturam, orez velikih medrepubliških samoupravnih sporazumevanj ta estival vsako leto vabi v goste najzanimivejše predstave 'z vseh naših gledaliških okolij ter s tem z neposrednim delovanjem dokazuje privrženost širšemu jugoslovanskemu gledališkemu konceptu. Če vemo, da je nedolgo tega ^edfestivalski odbor dramskih festivalov Jugoslavije vsem °dgovornim sugeriral, naj se omogoči, da vsaj po ena Predstava iz drugih republik in pokrajin gostuje na republiških festivalih, potem lahko ta samoiniciativa Borštnikovega srečanja služi za vzor.

V tem pogledu kaže naglasiti še eno programsko konstanto. Maribor je zgodovinsko tesno povezan z Zagrebom. Te tradicije tukaj ni treba posebej elaborirati. Dovolj je samo poudariti, da je Ignacij Borštnik, po katerem festival nosi ime, velikan slovenskega in hrvaškega igralstva, da je večji del svoje igralske poti prebil v zagrebškem gledališču in da so njegove zasluge za razvoj hrvaškega gledališča neprecenljive. Borštnikovo srečanje to sodelovanje vsako leto potrjuje z dejanji, in to ne le zaradi spoštovanja tradicije: zagrebška gledališča kakor tudi posamezni igralci so s svojimi programi redno povabljeni na Srečanje, kjer se niti ne počutijo več kot gostje. Ob tem pa velja pozdraviti tudi nedavno prakkso, da se del programa Srečanja odvija v gledaliških središčih SR Hrvatske, na primer v Varaždinu. 4. S tem smo že prišli do animacijske funkcije te manifestacije, ki se spreminja v pravo množično gledališko slavje. Po intenziteti programa Borštnikovo srečanje v Jugoslaviji nima tekmeca, in rekel bi, da sodi tudi med redke take primere na svetu. V desetih dneh trajanja se zvrsti sedem do deset programov dnevno, kar je izjemen organizacijski napor, spodbujen z željo, da bi gledališče preniknilo v vse družbene pore in s tem potrdilo svoj poglavitni cilj - kar najtesnejši, najpogostejši in najbolj spontan stik s publiko. S tako 97 intenziteto programa se festivalu poleg Maribora posreči zajeti dobesedno celo Štajersko, Prekmurje, prisoten pa je in ga je čutiti tudi v vseh drugih večjih slovenskih središčih. Preobsežno pa bi bilo na tem mestu naštevati vse oblike srečevanja. Le-ta variirajo od tradicionalnih oblik, kakršno je Malo Borštnikovo srečanje, ki vsako leto poteka v Slovenski Bistrici, od ad hoc predstav na ulicah in v trgovinah. Ob prostorski razprostranjenosti velja pri tem poudariti programsko zelo domišljeno delovanje med različnimi socialnimi plastmi prebivalstva: od otroških vrtcev in šol, knjižnic in domov za ostarele, do delovnih organizacij in bolnišnic, vasi in zaselkov, karavl in kasarn. V tem pogledu je posebej pomembno Gledališče ljudske vstaje kot naslednik slovenskega partizanskega gledališča, ki vsako leto deluje v času Srečanja. Ta organizacijski napor bi bil neizvedljiv brez še ene bistvene dimenzije Srečanja - njegove tesne povezanosti z združenim delom. Vsako leto je ena od mariborskih delovnih organizacij pokrovitelj Srečanja. To pokroviteljstvo ni gola formalnost niti ni njen edini namen, da bi združeno delo prispevalo dodatna sredstva za delovanje festivala: gre za tisti neposredni stik kulturnih ustanov z gospodarskimi delovnimi organizacijami, ki je bil tudi temeljni cilj samoupravnega organiziranja kulture, ki pa se je z birokratskim okostenevanjem samoupravnih mehanizmov delitve dela na žalost izjalovil. Borštnikovemu srečanju se je posrečilo ta stik uresničitii,

NEJUBILEJNO POROČILO ali pogled na »novejšo« dobo Borštnikovega srečanja ne da bi ga vulgariziralo, in to ne le z gospodarstvom mariborske, marveč celotne regije. 5.

Končno, vendar ne na zadnjem mestu, velja omeniti tudi strokovno-teatrološko delovanje Borštnikovega srečanja. Tribune, okrogle mize, na določene teme, kolokviji so del vsakodnevnega dogajanja na Srečanju. Festival je prostor strokovnih srečanj dramatikov, igralcev, gledaliških kritikov in teatrologov ter vrste ože specializiranih gledaliških strok, na katerih se razpravlja o številnih posebnih in splošnih vprašanjih napredka gledališke umetnosti in gledališča. Neposredno teatrološko funkcijo, ki je zelo pomembna za nadaljnjo zgodovino slovenskega igralstva, festival opravlja s tem, ko v katalogu objavlja zelo izčrpno monografijo o življenju in delu dobitnika Borštnikovega prstana v preteklem letu. Cela vrsta takih premišljenih in med seboj povezanih pobud daje Borštnikovemu srečanju izjemno pomembnost ne le z gledališko in kulturno, marveč tudi z družbeno akcijo. Vseeno pa ta festival ni obremenjen z nekimi drugimi cilji, marveč je predvsem in do kraja zavezan služi gledališču in njegovim interesom. Prav v spretnem kombiniranju gledaliških in družbenih ciljev, v njihovem uresničevanju in interakciji, v nenehnem poudarjanju medsebojne odvisnosti teh pojavov se Borštnikovo srečanje kaže kot - upam si reči - idealen model gledališkega festivala v naših razmerah. Festivalu se je namreč pri njegovem koncipiranju in uresničevanju programa posrečilo animirati izjemno širok krog gledaliških in kulturnih navdušencev. Čeprav v svojih strokovnih in samoupravnih telesih angažira veliko sodelavcev, velja posebej omeniti dva človeka, brez katerih bi bila vsa ta konstrukcija neuresničljiva in si je ne bi bilo mogoče misliti. To je eden od idejnih pobudnikov Srečanja, dolgoletni ravnatelj mariborskega SNG Branko Gombač, oče številnih akcij, ki izpolnjujejo mozaično podobo Srečanja, in organizatorka, neutrudna Olga Jančar, v rokah katere je celotna organizacija festivala. Kljub obsežnim nalogam, širokemu spektru ciljev in delovanja, ki jih ima festival pred seboj, si ne morem kaj, da ne bi poudaril njegove navečje odlike - preprostosti in spontanosti srečavanja na prireditvi. Tu se stiki navezujejo zlahka in neposredno. Organizatorji svojega dela ne mistificirajo in ob vsem naporu znajo biti prijazni in ljubeznivi gostitelji do vseh, ki v teh dneh pridejo v Maribor. V pristnem ozračju se nihče ne počuti izgubljenega ali odvečnega. Maribor je v festivalskih dneh odprt za vse, ki mislijo na teater in ljubijo gledališče, ki so prišli uživat v gledaliških plodovih zlate štajerske jeseni. Dalibor Foretič

Po vsakoletnem Borštnikovem srečanju mi je naloženo napisati organizacijsko poročilo, pač dokument, ki naj v govorici dejstev, podatkov in številk pripoveduje o uresničevanju zastavljenega programa, o tem, kako so se obnesle različne novosti, o obisku, o morebitnih slabostih srečanja, itn. Suhoparna naloga, ki služi za novinarske omembe tam proti dnu stolpca, kot gradivo za analize in seje raznih gledaliških in drugih kulturnih organov in ki ima komaj kaj skupnega z resničnim življenjem srečanja, kakršnega vsak dan tistih deset dni konec oktobra doživljam: silovit gledališki vrvež, gledalci, igralci, tehnični delavci, ravnatelji in dramaturgi, kritiki in novinarji, srečanja in slovesi, patetični nagovori, politika in kultura, prijateljstva in spletke, zmagoslavja in razočaranja, skratka vse, kar sodi k tistemu, čemur pravijo »festivalsko vzdušje«. Zdaj, ko je Borštnikovo staro dvajset let, so mi predlagali, naj za gledališki list pregledam tudi dvajset let mojega dela, saj menda sodim med tiste kolege, ki so pomagali ustvarjati »novejšo« dobo in podobo BS, kot piše Branko Gombač ob petnajstletnici srečanja. In se vprašujem ali naj v svojem imenu in v imenu vseh tistih marljivih sotrudnikov začnem preštevati in naštevati organizacijske rezultate, ugotavljati, da smo v tej »novejši« dobi povečali število prireditev za nekajkrat, da smo pripeljali v Maribor nastopat vse, kar je pomembnejšega v slovenskem teatru, ne samo profesionalnem, tudi v tako imenovani »off« ustvarjalnosti, tudi amaterje, da smo priredili toliko in toliko simpozijev, razgovorov, okroglih miz, razstav, mitingov, da so sodelovali teatrologi, jezikoslovci, pisatelji in dramatiki, kostumografi, scenografi, likovniki, tehnični delavci. Da se je število obiskovalcev povečalo za več kot desetkrat? Ali naj ob taki žetvi podatkov in številk v imenu vseh omenjenih organizacijskih delavcev samozadovoljno ugotovim, da smo nemara največji jugoslovanski gledališki festival, tako po obsegu, kakor po

številu obiskovalcev in da slovenski teater na Borštnikovem srečanju soočamo tudi z vrhunskimi dosežki drugih jugoslovanskih gledališč, z najboljšimi predstavami Sterijinega Pozorja, sarajevskega MES-a, da v spremljevalni program vabimo ne samo tiste številne gledališke stvaritve, ki se ne uvrščajo v tekmovalni del prireditev, ampak tudi marsikaj zanimivega, kar kjerkoli v Jugoslaviji priteguje pozornost kritike in občinstva? Vse to bi bilo mogoče izračunati, klasificirati in navesti s podatki in številkami, navsezadnje Pi se dalo tudi izračunati, koliko ur skozi leto presedimo na zakajenih sestankih, kolikšno goro papirja popišemo in Potožiti, kako skozi dva meseca vsak dan ves dan in pozno v noč preživimo v teatru, da bi lahko potem deset dni konec oktobra vsa ta gledališka reka tekla skozi Maribor. Kaj bi sPloh lahko tak izračun in obračun prinesel, razen nemara Pohvale v kakšnem govoru »tistim skromnim organizacijskim ln tehničnim delavcem, ki so omogočili, da je srečanje sploh ...« in tako dalje in tako naprej. Srečanje, kakor ga jaz razumem, je predvsem zrcalo, v katerem je mogoče ugledati vitalnost, ustvarjalni domet in umetniško temperaturo slovenskega gledališča, vsake stvaritve posebej in vseh v Medsebojnih primerjavah, v'desetih dneh in na istem Prostoru. In da takšno tudi v resnici je, seveda ni zasluga našega organizacijsko-tehničnega ženstva in moštva, našega "tearna«, ampak predvsem ravni slovenskega teatra, njegove razvejanosti in raznolikosti, silno odmevnega položaja, kakršnega ima v naši kulturni javnosti, navezanosti občinstva nanj, ne navsezadnje Borštnikovemu srečanju 'zredno naklonjenega ozračja v Mariboru. Kar nam je morda Mogoče šteti v dobro je to, da najdevamo zmeraj nove organizacijske finančne in tehnične rešitve, ki jih terja konceptualno širjenje festivala in pač preprosto dejstvo, da lrnamo gledališče radi. Nekoč sem se še čudila ali celo ,nekoliko posmehovala tistemu gledališkemu sentimentu, ki |Ma za to občutje celo vrsto standardnih izrekov, od '9ralskega o »deskah, ki pomenijo življenje« do splošno Uveljavljene fraze med tako rekoč vsemi gledališkimi delavci,

ki govori o tem, da tisti, ki je začel delati v gledališču, ne more nikoli več iz njega, ali pa bo vsaj odšel, če bo že moral, žalosten, strt in razočaran. Po tolikih letih, ko mnogi med nami pač nismo več »novejši«, se mi zmeraj bolj zdi, da je v tej splošnih in rahlo patetičnih teaterskih izrekih in poslovicah veliko resnice. Ob vsem rutinskem ali pa živčno izčrpujočem delu v teatru vsakemu gledališkemu delavcu prej ko slej postane jasno, da je tu zato, da prispeva k skupnemu gledališkemu, umetniškemu dogodku. In zato mi tudi ni vseeno, kadar organizacija ne more slediti vsem zahtevam teatra, kadar iz leta v leto poslušam, da bi moralo srečanje omogočiti navzočnost vsem slovenskim igralcem, saj je to navsezadnje njihov festival, poimenovan po igralcu, ko pa hkrati vem, da te zahteve ob najboljši volji ni mogoče uresničiti, ker je zunaj dosega naše volje in moči. Ko, recimo, ni mogoče prepričati enega najzanimivejših slovenskih in jugoslovanskih teatrov, Slovensko mladinsko gledališče, naj sodeluje, in tako zares zaokrožiti pravo podobo slovenskega gledališča, ko pa se apriori in načelno razhajajo s srečanjem, kakršno je. Ko mi dokazujejo, da se umetniški dosežki tekmovalnih predstav, ki bi naj bile najboljše jedro festivala, pred očmi javnosti umikajo v ozadje pred raznimi postranskimi, pompoznimi ali kvazi-umetniškimi, zvezdniškimi pojavi, in hkrati vem, da, prvič, teh spremljevalnih prireditev nima smisla črtati, ker dajejo srečanju posebno barvitost in pritegujejo občinstvo in, drugič, da takšen »image« o BS ustvarjajo predvsem nekatera sredstva javnega obveščanja, resnica o njem pa je drugačna. Resnica je ta, da ne ti problemi, ne organizacijska vprašanja, ne podatki in številke ne morejo nič ne dodati in ne odvzeti sporočilu vsakokratnega gledališkega dogodka, ki nas vsakič znova postavlja pred vsakovrstna človeška in estetska vprašanja. Ta dogodek pa je samo in edino predstava kot edina resnica teatra. In zanjo delamo. Olga Jančar

Jubilejnemu srečanju Slovenski gledališki in film ski muzej

Borštnikovo srečanje 85 je pred nami. Dvajseto! Jubilejno. Nam, gledališkim muzealcem uhaja spomin v njegove začetke. Slavnostne fanfare so 17. oktobra 1966 prvič oznanile začetek Tedna slovenskih gledališč, ko so vsa slovenska poklicna gledališča začela prikazovati svoje najboljše predstave. Leto za letom. Od 1970 dalje nosi ta gledališka manifestacija ime igralca Ignacija Borštnika. V času prireditev se Maribor, njegova bližnja in daljnja okolica spremenijo, ljudje vseh starosti in poklicev živijo z Borštnikovim srečanjem. V Novem Sadu imamo vsakoletna srečanja jugoslovanskih gledališč - Sterijino pozorje, vendar se vse dogaja v mestu. Ljudje obiskujejo predstave, a te ostajajo več ali manj omejene na ožji krog ljubiteljev gledališča, še daleč nimajo tistega širokega obzorja kot ga dajejo prireditve Borštnikovega srečanja. Ob tem se moramo spomniti prvih pobudnikov, gledaliških entuziastov, Lojzeta Filipiča, Frana Žižka, Bojana Stiha do vseh nadaljnjih trdovratnih, upornih, žilavih sodelavcev, ki leto za letom vztrajajo in kljub težkemu gospodarskemu položaju celo širijo prireditve. Vsaj dva ioo sta, ki svoje moči že dvajset let vlagata v to slovensko gledališko manifestacijo. Pa ne samo v septembru ali oktobru, vse leto ju skrbi, kako in kaj bo. Brez akademika dr. Bratka Krefta in Branka Gombača, njune ljubezni in zagnanosti do slovenskega teatra si Borštnikovega srečanja ne moremo predstavljati. In prav je, da ga imamo. Pred leti je o njem dejal Josip Vidmar: »Naj ostane vnaprej pregled slovenskega gledališkega snovanja in pobudna priložnost za njegovo vrednotenje. In ostane naj v Mariboru, kjer lahko opravlja pomembno nacionalno vlogo, zakaj važno je, da se enotnost in trdnost slovenskega kulturnega prostora manifestira ravno tukaj na skrajni meji slovenstva.« Vsa leta smo spremljali prireditve, vedno več jih je, vedno dalj sežejo. Posameznik se mora že odločati, kaj bo izbral, pri vseh ne more biti prisoten. Vedno več je srečanj gledališčnikov z ljudmi, bodisi pri predstavah v dvoranah, na prostem, do neposrednih pogovorov med delovnimi kolektivi ali v oddaljenih vaseh. Eno prvih srečanj je bil večer v mariborskem gledališču leta 1969, ko so z odlomki nastopili igralci, ki jih na odru nismo več videli. Kos gledališke zgodovine je takratni nastop Mileve Zakrajškove, z Reke je prišla Branka Verdonikova, iz Ljubljane Mira Danilova, Vladoša Simčičeva, Ciril Debevec, Pavle Kovič. Škoda,

da je zaradi bolezni odklonila Mila Šaričeva. Ob 20. Borštnikovem srečanju pa razmišljamo tudi o deležu Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja pri vsakoletnih prireditvah. Od leta 1967 dalje redno prihajamo v Maribor z našimi razstavami. Prvo leto s Temelji slovenskega gledališča res ne v času Tedna slovenskih gledališč tudi še ne naslednji dve leti. Stalni gostje postanemo leta 1970 z razstavami o Hinku Nučiču, Bojanu Stupici in Jožetu Tiranu. Njim so sledili Stane Sever, Mileva Zakrajškova, Nagrajenci Borštnikovega prstana, Vezi med slovenskim in hrvaškim gledališčem, Gledaljšče med NOB, Cankarjevo gledališče, Oton Župančič, Milan Skrbinšek in 40-letnica ustanovitve SNG na osvobojenem ozemlju. Kot ustanova ali posamezniki smo sodelovali pri publikacijah Borštnikovega srečanja, pri simpozijih, kot člani komisij ali pa pri hitrem organiziranju gradiva za pravkar izbranega nosilca Borštnikovega prstana. Bili smo tudi med prvimi podpisniki Samoupravnega sporazuma o ustanovitvi Borštnikovega srečanja. Žato ni bila zgolj vljudnostna zahvala za naše sodelovanje podelitev zlate značke in plakete BS 1982. Bilo je priznanje našemu delu. Če nas kdaj ni bilo na Borštnikovem srečanju, ni bila naša krivda, nezanimanje ali nedelo, pač pa pomanjkanje finančnih sredstev, ki tare že vsa leta BS. Tako nismo mogli realizirati razstave o Igralski družini Danilovih, ki predstavlja s svojimi člani edinstven primer tudi v tujini - v slovenski gledališki zgodovini so prisotni skoraj sto let in Mira je nosilka Borštnikovega prstana. Žal nam je tudi razstave o prvem poklicnem slovenskem scenografu Ernestu Franzu. Morda pa le nastopi lepši trenutek in bomo obe razstavi, ki pomenita naše delo daljšega obdobja, le postavili tudi v MariboruGradivo je prav zato še vedno skupaj. Včasih nas je zabolelo, ko so bili v programih navedeni samo naslovi razstav - prireditelj pa ne. V publikacijah tudi ni bilo podpisov avtorjev*. Do naslednjega leta je bilo že pozabljeno in z enakim navdušenjem smo se lotili nove naloge in ponovnega sodelovanja. Vsem, ki so v teh dvajsetih letih sodelovali, organizirali in širili Borštnikovo srečanje, naj velja naša zahvala in pohvala obenem z obljubo, da bo Slovenski gledališki in filmski muzej še nadalje rad sodeloval pri delu BS in prikazoval slovensko gledališko zgodovino. Majda Clemenz

OLGA JANČAR, ING. VITJA RODE, DR. BRATKO KREFT IN BRANKO GOMBAČ PRI PODPISU POGODBE Z GLAVNIM POKROVITELJEM BS 1982, TOVARNO AVTOMOBILOV MARIBOR.

PUBLIKACIJE BORŠTNIKOVEGA SREČANJA (Tedna slovenskih gledališč)

Iz nuje po informacijskih stikih z udeleženci gledališkega dogajanja, zlasti z občinstvom, nastajajo raznovrstni tiskani ali drugače razmnoženi dokumenti. Čeprav so zvečina namenjeni neposrednemu obveščanju, njihova sporočilna vrednost sčasoma vse bolj narašča: ti dokumenti so bogat vir za preučevanje gledališke ali kulturne zgodovine nasploh. Tudi srečanja slovenskih dramskih gledališč - kasnejša Borštnikova srečanja - so se morala opreti na tiskane dokumente. Njihova namembnost, vsebina, obseg in oblika pa so se spreminjali in širili vzporedno z razraščanjem te gledališke manifestacije in, kajpada, z zavestnim spoznanjem organizatorjev, kaj je z dokumenti mogoče doseči. Mednje sodijo gledališki listi, moncfgrafske publikacije, bilteni, letaki in plakati. Začetki so bili prav skromni: ob prvih petih srečanjih (1966-70) je ob Tednu slovenskih gledališč (tako se je manifestacija takrat imenovala) izšla le njemu namenjena številka gledališkega lista Slovenskega narodnega gledališča 102 Maribor. V njej so bili programi posameznih uprizoritev, predstavljenih na srečanju, kratke analize predstavljenih del, prikazi delovanja posameznih gledališč, pozdravi ansambla ali vodstva mariborske Drame. V vsem tistem obdobju velja omeniti le programski članek takratnega ravnatelja Drame SNG Maribor Frana Žižka (Gled. list SNG Maribor 1966/67, 54-6) Za enotnost slovenske gledališke kulture, v katerem je razgrnil potencialne dejavnosti ob srečanjih slovenskih gledališč. Ko se je leta 1970 srečanje slovenskih gledališč preoblikovalo v Borštnikovo srečanje in je dobilo tudi bogatejše vsebinske in organizacijske poudarke, so se ponudile možnosti za razširjeno dokumentarno dejavnost: podelitev Borštnikovega prstana in nagrad Borštnikovega srečanja je kar terjala, da utemeljitve podeljenih priznanj objavijo, zaokroženo pa prikažejo umetbniško delo tistih, ki so bili zanj nagrajeni z najvišjim priznanjem. Vse večji obseg spremljevalnih prireditev - predstav, recitacijskih nastopov, razstav, posvetovanj gledaliških strokovnjakov, odkritij spominskih obeležij, dela skupščine in odborov Borštnikovega srečanja, delovanja žirij in dela usklajevalcev programa srečanj je terjal tudi posebno publikacijo - gledališki list Borštnikovega srečanja. Leta 1971, torej ob drugem Borštnikovem srečanju, je izšla takšna samostojna publikacija z naslovom Borštnikovo srečanje 1971 in podnaslovom VI. teden slovenskih gledališč. Zanimivo pa je, da je bila po obliki in opremi docela takšna, kot so bili takratni gledališki listi SNG Maribor.

Nova pa je bila vsebinska zasnova, ki je veljala za obrazec vsem naslednjim gledališkim listom Borštnikovega srečanja: osrednja osebnost srečanja predsednik glavnega odbora, podpredsednik SAZU akademik prof. dr. Bratko Kreft, je v listu objavil poslanico ob novem srečanju in v njej razčlenil pomen slovenskega gledališča in Borštnikovega srečanja. Predsednik izvršnega odbora Branko Gombač je takrat prvič objavil del organizacijskega poročila o predhodnem Borštnikovem srečanju (1971). V naslednjih letih sta oba predsednika svoje vsakoletne prispevke razvila v tradicijo, pri čemer je Branko Gombač poročila ali načrte za prihodnost opremljal z obsežnimi kulturno- in družbenopolitičnimi ekskurzi. V prvem samostojnem gledališkem listu Borštnikovega srečanja 1971 so bili popisani člani vseh organizacijskih odborov Borštnikovega srečanja in prvi nagrajenci z obrazložitvami nagrad vred. To naštevanje se je utrdilo v vseh nadaljnjih publikacijah. Ker je tisto leto preminil veliki slovenski igralec Stane Sever, je gledališki list prinesel izpod peresa dr. Bratka Krefta obširnejši prikaz njegove umetniške poti. Prvi gledališki list Borštnikovega srečanja je uredil Tone Partljič. Uredil pa je tudi vse naslednje, vključno za leto 1984. Drugo, 1972. leto, je prišlo do pomembnega premika: Borštnikovo srečanje se je odločilo za posodobljeno podobo svojih dokumentov in znamenj. Zanje so do leta 1984 poskrbeli Matjaž Vipotnik, Tomaž Kržišnik, Avgust Lavrenčič, Peter Vernik, Janez Rotman, Hari Draušbaher, Vojko Pogačar, Ivan Dvoršak, Marlena Humek-Pehani, Ranko Novak, Zajc in Resnik. Vredno bi bilo, da bi njihove dosežke pretehtal kakšen likovni izvedenec. V naslednjih gledaliških listih Borštnikovega srečanja so bili objavljeni govori ali odlomki iz njih visokih političnih zastopnikov, ki so odpirali vsakoletna srečanja, pa tudi več nagovorov Josipa Vidmarja, prvega predsednika Borštnikovega srečanja, kateremu je vseskozi ohranil svojo naklonjenost.

, 1?žjega gledališkega področja pa so v gledaliških listih Djavljeni tehtni prispevki iz zgodovine slovenskega 9|edališča - dr. Bratka Krefta, dr. Dušana Moravca in prof. '"Pa Kalana. V njih obravnavajo velike gledališčike Staneta everja, Ignacija Borštnika, Vladimira Skrbinška, slovansko Partizansko gledališče, slovensko-hrvaške gledališke stike, . r|&ževo literarno usmerjenost, razmerje med gledališčem ^ jezikom. Tehtni so tudi prikazi življenjskega dela dobitnikov °rštnikovega prstana Vide Juvanove, Slavka Jana, Rada akrsta, Ančke Levar-Brecljeve, Savke Severjeve, Elvire raljeve, Vladoše Simčičeve, ki so jih napisali Mirko Mahnič, HTiljan Samec, Josip Tavčar, France Vurnik, Tone Partljič. , 'd obitnikih Borštnikovega prstana so objavljene tudi kar °sežne, vendar anonimne utemeljitve, ki so za gledališko Jjodovino prav tako dober vir. , b jubilejih srečanja sta izšla zaokrožena prikaza o njem D |[Ut Trekman, Bruno Hartman), ob 60-letnici SNG Maribor Pa kratka zgodovina dramskega gledališča v Mariboru. ®Veda pa je v listih še mnogo zelo privlačnega gradiva: Poročila usklajevalcev programov Borštnikovih srečanj, Opravljanje o problemih odrskega jezika, radijske igre, Pr! • ^ e'ovanJa Gledališča ljudske vstaje, spremljevalnih

V jubilejnem gledališkem listu 1980 je popis vseh dotedanjih srečanj, nagrajencev in članov različnih odborov srečanja. Ker je vsakoletna podelitev Borštnikovega prstana terjala obširno analizo nagrajenčevega dela, se je porodila zamisel, da bi Borštnikovo srečanje izdajalo monografske publikacije o posameznih slovenskih vrhunskih gledališčnikih. Takšne so izšle tri: 1977 o Arnoldu Tovorniku, 1978 o Elviri Kraljevi in 1979 o Vladimiru Skrbinšku. Portreta igralskih osebnosti prvih dveh je napisal Branko Gombač, tretjega Filip Kalan. Dragoceno je, da vse tri prinašajo še spominske zapise raznih avtorjev o njih, oznake njihovih stvaritev na radiu, filmu in televiziji ter popis vseh njihovih vlog. Žal je samostojna 103 serija prenehala izhajati, čeprav bi bila še kako dragocena. Gradivo zanjo se je preselilo v gledališki list in celo v bilten. Posebno vlogo odigrava med srečanji Bilten Borštnikovega srečanja. Prvič je izhajal med srečanjem 1972, kar šapirografiran, oživili pa so ga leta 1977 v ciklostilni tehniki, in od takrat redno izhaja vsako leto vsak dan srečanja, običajno v prvem odmoru vsakokratne predstave osrednjega programa. Prvi dve leti ga je urejal Drago Jančar, naslednja tri Tone Partljič, od 1981 dalje pa Blaž Lukan. Publikacija izide po deset številk - je izredno informativna in komunikativna. Prinaša program vsakega dne, izvleček kritik o delu, ki bo prikazano, drobna poročila o dogajanjih med srečanjem in ob njem, satirično obarvane komentarje, mnenja občinstva, v zadnji številki pa objavlja vse nagrade, prejemnike in utemeljitve nagrad. Bilten je kulturnozgodovinsko pomemben še zlasti zato, ker objavlja program, ki se zaradi nenadnih sprememb razlikuje od predhodno objavljenega v gledališkem listu. Publikacije Borštnikove srečanja (v njih so prispevki večine slovenskih teoretikov in praktikov) odsevajo njegovo vsebino in potek, idejnopolitično imputacijo, organizacijsko spretnost urednikov, v veliki meri pa odvisnost s sistemom podeljevanja priznanj. V takšni konstelaciji - z drugimi dokumenti vred se te publikacije kažejo kot dragoceno kulturnozgodovinsko gradivo, ki ga velja - tudi v prihodnje - posebno pazljivo zbirati in varovati. Bruno Hartman

Ljubljana, februar 1985

BIBLIOGRAFIJA BORŠTNIKOVEGA SREČANJA 1966-1985 Ob 20. jubilejnem Borštnikovem srečanju želimo predstaviti predvsem tiste publikacije, ki s svojo samostojno obliko in informativnostjo dajejo prireditvi svojstven pečat in v glavnem izhajajo že od njenega začetka, se pravi od 10. mariborske kulturne revije. V okviru petih večjih skupin velja kronološki princip razvrstitve dokumentov. Bibliografski popis, ki ga uvaja stvarni naslov, je povzet po virih. Članki o samem srečanju oziroma o njegovih predstavah v bibliografijo niso zajeti. Tako kot se je sčasoma širil koncept Borštnikovega srečanja in je glavna prireditev prerasla v spremne, od Gledališča ljudske vstaje, Malega BS, radijskih oddaj, razstav, slavnostnih govorov in tiskovnih konferenc, je raslo tudi število raznovrstnega spremnega gradiva. Pregled nad t. i. efemernim gradivom je zelo težak, prav tako tudi njegovo načrtno zbiranje. Tako gradivo v bibliografijo ni zajeto iz dveh razlogov: 1. ciklostilno razmnoženo gradivo s prireditev Borštnikovega srečanja in gradivo o njegovi samoupravni organiziranosti je v glavnem ponatisnjeno v zajetih publikacijah;

2. razni drobni tiski: vabila na sprejeme, propagandni materiali pokroviteljev BS, značke itd., so zbrani le delno. 104

Bibliografski pregled je narejen po virih, ki jih v glavnem hrani Univerzitetna knjižnica v Mariboru, kadar pa tu niso bili dosegljivi, smo podatke o njih preverili še v Slovenskem narodnem gledališču, Pokrajinskem arhivu v Mariboru, Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani ali Slovenskem gledališkem muzeju. I. G ledališki listi ozirom a zborniki Sprva je izdajala uprava SNG v Mariboru ob Tednu slovenskih gledališč le izredne številke G ledališkega lista SNG Maribor. Od leta 1971 do 75 je v času gledaliških srečanj izhajal G ledališki list Borštnikovega srečanja ločeno in v celoti posvečen le tej manifestaciji. 1975. leta s e j e preimenoval v Gledališki zbornik Borštnikovega srečanja. Postal je vsebinsko bogatejši, poudarjena je njegova likovna podoba, opremljen je s številnimi zanimivimi fotografijami, po obsegu pa precej zajetnejši. Značaj zbornika je odslej ohranjen, ponovno se v letih 1981-84 spremeni le ime, in sicer spet v Gledališki list Borštnikovega srečanja. V rednem Gledališkem listu SNG Maribor se od leta 1971 pojavljajo le posamezni prispevki ali članki v rubriki »Odmevi z Borštnikovega srečanja«, ki pa so ponatisnjeni po zborniku BS. Gledališki list SNG Maribor je urejal uredniški odbor z glavnim urednikom Dušanom Mevljo. Zbornik izdaja Borštnikovo srečanje, vsa leta pa ga ureja Tone Partljič.

TEDEN slovenskih gledališč. 17.-22. oktober 1966. - V: Gledališki list SNG v Mariboru, 21(1966-1967)7, str. 53-104. II. [DRUGI] teden slovenskih gledališč. 13.-18. november 1967 - V: Gledališki list SNG v Mariboru, 22(1967-1968)5, str. 61-108. III. [TRETJI] teden slovenskih gledališč. 24.-30. oktober 1968. - V: Gledališki list SNG v Mariboru, 23(1968-1969)7, str. 5 3 -9 2 . IV. [ČETRTI] teden slovenskih gledališč. 23.-29. oktober 1969. - V: Gledališki list SNG v Mariboru, 24(1969-1970)4, str. 153-194. BORŠTNIKOVO srečanje. V. teden slovenskih gledališč od 16. do 23. oktobra 1970. - V: Gledališki list SNG v Mariboru, 25(1970-1971)3, str. 49-102. BORŠTNIKOVO srečanje 1971. VI. teden slovenskih gledališč v Mariboru v času od 18. do 27. oktobra 1971. - 64 str. BORŠTNIKOVO srečanje '72. 7. srečanje slovenskih dramskih gledališč v Mariboru od 21. do 30. oktobra 1972. - 63 str. BORŠTNIKOVO srečanje '73. 8. srečanje slovenskih dramskih gledališč od 18.-28. oktobra 1973. - 61 str. BORŠTNIKOVO srečanje '74. 9. srečanje slovenskih dramskih gledališč od 17.-26. oktobra 1974. - 91 str. BORŠTNIKOVO srečanje '75. 10. srečanje slovenskih dramskih gledališč od 16.-25. oktobra 1975. - 145 str. BORŠTNIKOVO srečanje '76. 11. srečanje slovenskih dramskih gledališč od 21. do 30. oktobra 1976. Stoletnica rojstva Ivana Cankarja. - 94 str. BORŠTNIKOVO srečanje '77. Maribor od 20. do 29. oktobra 1977. - 90 str. BORŠTNIKOVO srečanje '78. Maribor od 19. do 28.10. 74 str. BORŠTNIKOVO srečanje '79. Maribor, od 21. do 30. oktobra 1979. - 84 str. BORŠTNIKOVO srečanje. 15. Borštnikovo srečanje v Mariboru od 21. do 30. oktobra 1980. - 146 str. BORŠTNIKOVO srečanje '81. 16. Borštnikovo srečanje v Mariboru od 21. do 30. oktobra 1981. (Posvečeno 40-letnici OF slovenskega naroda in vstaje jugoslovanskih narodov, 150-letnici rojstva Franca Levstika.) - 133 str. 17. [SEDEMNAJSTO] Borštnikovo srečanje '82. Maribor, 21. do 30. oktobra '82. (Posvečeno kongresoma ZKS in ZKJ.) - 116 str. 18. [OSEMNAJSTO] Borštnikovo srečanje '83. Maribor, 21. do 30. 10. 1983. - 112 str. 19. [DEVETNAJSTO] Borštnikovo srečanje. Maribor 2 0 .-2 9 . 10. 1984. - [156] str.

H- Bilten Borštnikovega srečanja ^ rvič je izšel leta 1972, nato pa kontinuirano od leta 1977 dalje. V času gledaliških srečanj izhaja dnevno v ciklostilni tehniki, spet v posamezne številke. Njegov glavni namen je ažuren, informativen in celo duhovit. Obiskovalcu odkriva Poleg dnevnega programa in njegovih nenadnih sprememb tudi zakulisna dogajanja BS. Izdaja ga SNG Maribor oziroma Borštnikovo srečanje. V prvih letih ga je urejal Drago Jančar, nato se mu je pridružil jT19a sčasoma zamenjal Tone Partljič, v zadnjih treh letih pa “ laž Lukan s sodelavci. '972: BILTEN Borštnikovega srečanja 72. 6 številk (1-6). ' (7) str. '977: BILTEN Borštnikovega srečanja 77. 10 številk (1-10). ' (102) str. '978: BILTEN Borštnikovega srečanja '78. 10 številk (1-10). ~ (153) str. '979: BORŠTNIKOVO srečanje ’7 9 .11 številk (0-10). ~ (180) str. '980: BILTEN Borštnikovo srečanje. 10 številk (1-10). ~ ('67) str. '981: BORŠTNIKOVO ’81. 11 številk (0-10). - (197) str. '982: BORŠTNIKOVO ’8 2 .11 številk (0-10). - (205) str. '983: BILTEN Borštnikovo srečanje '83. 11 številk (0-10). '(2 1 2 ) str. '984: BILTEN Borštnikovo srečanje Maribor '84. 12 številk (0-11). - (191) str. "I- Dobitniki Borštnikovega prstana fonografsko predstavljeni so bili le trije nagrajenci. Od leta '980 jim je namenjen obsežnejši prostor v zbornikih Borštnikovega srečanja. Portret nagrajencev sestavlja prikaz zjWjenjske in igralske poti, gledaliških uspehov ter seznam °9 v matični hiši in na gostovanjih. Dopolnjuje ga bogato slikovno dokumentarno gradivo. ^a dobitnike prstana v zadnjih nekaj letih so navedene le utemeljitve komisije za podeljevanje nagrad.

1- Sam ostojni prikazi ELVIRA Kraljeva. [Uredil Tone Partljič.] - Maribor, 1978. - 54 str., ilustr. ®?1: VLADIMIR Skrbinšek. [Uredil Tone Partljič.] - Maribor, s - n. 1 9 7 9 . - 49 str., ilustr. '972: IGRALEC Arnold Tovornik. [Uredil Tone Partljič.] ~ M a r i b o r , BS 1977. - 70 s t r . , i l u s t r .

Prikazi v zbornikih

1973: MIRA Danilova. - V: 19. Borštnikovo srečanje. Maribor, 20.-29. 10. 1984. - Str. [101-134]. 1974: SLAVKO Jan. - V: 15. Borštnikovo srečanje v Mariboru od 21. do 30. oktobra 1980. - Str. 129-146. 1975: ANČKA Levar-Brecelj. - V: 18. Borštnikovo srečanje '83. Maribor 21.-30. 10. 1983. - Str. 84-112. 1976: RADO Nakrst. - V: 16. Borštnikovo srečanje v Mariboru od 21.-30. oktobra 1981. - Str. 85-111. 1977: VIDA Juvan. - V: 15. Borštnikovo srečanje v Mariboru od 21. do 30. oktobra 1980. - Str. 108-125. 1978: MAKS Furijan. - V: Borštnikovo srečanje '79. Maribor, od 21. do 30. oktobra 1979. - Str. 81-83. [Utemeljitev.] 1979: SAVA Sever. - V: 17. Borštnikovo srečanje '82. Maribor, 21. do 30. oktobra '82. - Str. 90-116. 1980: JANEZ Jerman. - V: 16. Borštnikovo .srečanje v Mariboru od 21.-30. oktobra 1981. - Str. 113-133. 1981: VLADOŠA Simčičeva. - V: 19. Borštnikovo srečanje. Maribor 20.-29. 10. 1984. - Str. [135-155]. 1982: BERT Sotlar. - Bilten Borštnikovega srečanja (1982) 10, str. 2 -4 . [Utemeljitev.] 1983: ŠTEFKA Drolc. - V: 19. Borštnikovo srečanje. Maribor 20.-29. 10. 1984. - Str. [91-93]. [Utemeljitev.] 1984: POLDE Bibič. - V: Bilten Borštnikovega srečanja (1984) 10, str. 4 -8 . [Utemeljitev.]

105

IV. P lakati, grafična obeležja BS V skupino uvrščamo že plakate Tedna slovenskih dramskih gledališč, t. i. Mariborske kulturne revije od V966. leta naprej. Govorimo lahko le o njihovi informativni vrednosti. Ob preimenovanju gledališkega tedna v Borštnikovo srečanje pa dobi plakat tudi umetniško vrednost. Njegova likovna podoba se ponovi na naslovnici zbornika. TEDEN slovenskih gledališč. (17. oktobra-28. oktobra 1966.) X. mariborska kulturna revija oktober-december 1966. TEDEN slovenskih gledališč. (13.-19. novembra 1967.) Mariborska kulturna revija. 3. [TRETJI] teden slovenskih gledališč. (24.-31. oktobra 1968.) Mariborska kulturna revija. 4. [ČETRTI] teden slovenskih gledališč. (23.-29. oktober 1969.) - (Plakat ni bil dosegljiv.) BORŠTNIKOVO srečanje. 5. teden slovenskih dramskih gledališč v Mariboru. (16.-23. oktobra 1970.) Avtor plakata Matjaž Vipotnik. BORŠTNIKOVO srečanje '71. VI. teden slovenskih dramskih gledališč. (V Mariboru, 18.-27. oktobra 1971.) BORŠTNIKOVO srečanje '72. 7. srečanje slovenskih 106 dramskih gledališč v Mariboru. (21.-30. oktobra 1972.) / Osnutek plakata Tomaž Kržišnik. BORŠTNIKOVO srečanje '73. 8. srečanje slovenskih dramskih gledališč v Mariboru. (18.-28. oktober 1973.) / Oblikovanje plakata Tomaž Križnik [i. e. Kržišnik] in Ranko Novak. BORŠTNIKOVO srečanje 1974. (Maribor od 17. do 26. oktobra 1974.) / Osnutek plakata Avgust Lavrenčič. BORŠTNIKOVO srečanje 1975. X. srečanje slovenskih dramskih gledališč. (Maribor od 16. do 25. oktobra 1975.) / Grafična oblika Avgust Lavrenčič. BORŠTNIKOVO srečanje 1976. Stoletnica rojstva Ivana Cankarja. (Maribor od 21. do 30. oktobra.) / Grafična oblika Avgust Lavrenčič. BORŠTNIKOVO srečanje 1977. Maribor od 20. do 29. oktobra. / Oblikovanje Peter Vernik. BORŠTNIKOVO srečanje '78. Maribor od 19. do 28. 10. / Oblikovanje Marlena Humek-Pehani, Ivan Dvoršak, Peter Vernik.

BORŠTNIKOVO srečanje '79. Maribor, od 21. do 30. oktobra 1979. / Oblikovanje Draušbacher. BORŠTNIKOVO srečanje. 15. Borštnikovo srečanje v Mariboru od 21. do 30. oktobra. / Oblikovanje in fotografija Peter Vernik. BORŠTNIKOVO srečanje '81. Maribor, 21.-30. 10. 1981. / Oblikovanje Janez Rotman. BORŠTNIKOVO srečanje 82. Maribor od 21. do 30. oktobra. / [Avtor plakata Avgust Lavrenčič.] 18. [OSEMNAJSTO] Borštnikovo srečanje '83. Maribor, 21.-30. 10. 1983. / [Avtor plakata Janez Rotman.] 19. [DEVETNAJSTO] Borštnikovo srečanje. Maribor, 20.-29. 10. 1984. / [Avtor plakata Tomaž Kržišnik.]

V. Sporedi Skupina je dokaj nepopolna, saj so upoštevani le sporedi, ki so izšli v kakršnikoli obliki samostojno in so bili za popis dosegljivi. Za manjkajoča leta lahko le predvidevamo, da samostojnih sporedov ni bilo, ker so bili objavljeni pač v Borštnikovem zborniku ali, upoštevaje vse spremembe, zagotovo v dnevnem Biltenu BS. X. [DESETA] mariborska kulturna revija 1966. (1. oktobra19. decembra 1966). - (2 sporeda za prireditve v novembru in decembru.) MARIBORSKA kulturna revija 1967. II. teden slovenskih gledališč (13. 11.-23. 11. 1967). III. [TRETJI] teden slovenskih gledališč v Mariboru, 1968. (24.-30. 10. 1968.) BORŠTNIKOVO srečanje 1970. V. teden slovenskih dramskih gledališč v Mariboru. (16.-23. 10. 1970.) BORŠTNIKOVO srečanje 1971. VI. teden slovenskih d r a m s k i h gledališč v Mariboru. (18.-27. 10. 1971.) BORŠTNIKOVO srečanje 1972. VII. srečanje slovenskih dramskih gledališč v Mariboru. (21.-30. 10. 1972.) PROGRAM Borštnikovega srečanja 1977. (Maribor, od 20. do 29. 10. 1977). - (Zgibanka.) BORŠTNIKOVO srečanje 1978. - (Program rednih in spremnih prireditev od 19.-28. 10. 1978. 6 str., tipkopis.) Zdenka PetermaneC

RADOSLAV MILENKOVIČ NASTOPA NA KRAMARSKEM SEJMU, 1984.

f ARNOLD TOVORNIK JE PREJEL PRSTAN IZ ROK DR. KREFTA, PREDSEDNIKA SKUPŠČINE BS, IN MIRETA ŠTEFANCA, PREDSEDNIKA ŽIRIJE, V LETU 1972

SVETLANA MAKAROVIČ JE VEČKRAT NASTOPILA NA BS. NA FOTOGRAFIJI JE MED KABARETOM V ORLU.

FRANC ŠETINC, PREDSEDNIK REPUBLIŠKE KONFERENCE SZD L JE GOVORIL NA BORŠTNIKOVEM SREČANJU 1976. JE SLAVNOSTNI GOVORNIK TUDI V JUBILEJNEM LETU 1985.

. .

Borštnikov prstan

Tristošestdeset gramov zlata za Borštnikove dediče

112

Ko je v poznih oktobrskih dneh 1970. leta petič stekel Teden slovenskih gledališč v Mariboru, to pot z novim imenom Borštnikovo srečanje, je bil prvikrat podeljen tudi Borštnikov prstan. V obrazložitvi je bilo poudarjeno, da gre za najvišje odličje, ki ga lahko prejme slovenski gledališki igralec za svoje življenjsko delo; podrobno je bilo opisano, da je prstan iz žlahtne kovine in tehta nič manj kakor štiriindvajset gramov, to se pravi, da je veliko vreden tudi kot »zlatarski izdelek«, pa čeprav je ta njegova vrednost le simbolna v primerjavi s priznanjem, ki ga bo deležen vsakoletni prejemnik. Če si ga pobliže ogledamo, se nam razkrije njegov namen in pomen: na glavni ploščici je antična maska, ki naj spominja na dragoceno izročilo današnjega teatra, ob njeni strani pa sta Cankarjeva in Shakespearova, ki naj bi simbolizirali umetnikov delež v domačem in svetovnem dramskem sporedu. Umetnica, ki so ji prvo leto dodelili to zlato odličje, je bila prav gotovo srečno izbrana: Elvira Kraljeva, rojena Tržačanka, od Nučičevih časov do usodnega aprila 1941 prva dama Narodnega gledališča v Mariboru, pozneje vse do poznih let članica ljubljanske Drame in hkrati dobra znanka mladega domačega filma. V zasebnem življenju tiha in skromna, je preigrala na treh slovenskih odrih domala vse, kar si je mogla želeti in kar so lahko zahtevali od nje: od najbolj krhkih dekliških postav, Majcnove Dane in Cankarjeve Nine do Shakespearove Julije, ki ji jo je zaupal Rade Pregare v kratkem obdobju, ko je skušal preusmeriti mariborsko gledališče, pa do starikavih, celo brutalnih vlog; »ljubeznive starke« je upodabljala še zelo mlada, prav kmalu pa tudi manj prikupne. Trem slovenskim avtorjem je tolmačila Veroniko z Desenic, vselej drugače, kakor so terjala že Župančičeva, Novačanova ali Kreftova besedila, bila je Shavvova Ivana Orleanska, Katja Kabanova A. N. Ostrovskega in kaj še vse. Izjemen je njen delež pri interpretaciji Cankarjevih ženskih likov: Nina je kmalu prerasla v Francko in Lojzko, bila pa je v istih dramah malo pozneje prav tako srečno oblikovana Kantorjeva Hana ali Jermanova mati, nikoli pa se ni branila tudi komedijskih, celo diskretni karikaturi približanih likov ekspeditorice iz Pohujšanja ali klepetave Mrmoljevke iz Blagra. Ena najbolj žlahtnih dramskih umetnic pri nas, ki je do zadnjega verjela, da mora igralka predvsem doživljati, tehnika pride potem sama od sebe. Med moškimi je bil prvi izbran V ladim ir Skrbinšek, prav tako nekdanji mariborski igralec in v nekaj povojnih sezonah celo njen usmerjevalec. Umetnik z izjemnim darom za intimno, komorno igro in hkrati za diskretno, komaj opazno, pa zato toliko bolj dragoceno ironijo. Z drugimi besedami: mojstrski

interpret intelektualnih likov v dramah Bernarda Shavva in Miroslava Krleže, ki pa nikoli ni okleval, če je bilo treba izzivati smeh v avditoriju - tudi pel je in poplesaval, če tako mu »veleval je stan«, in pozneje tudi veliko režiral. Z dvajsetimi leti je menda prvič stopil na deske, v vlogi Cankarjevega poeta Stebelca, ko je bilo treba rešiti predstavo Blagra. Šestdeset let pozneje smo začudeni spremljali njegov nastop v vlogi senilnega profesorja Bolteka, ki pa je samo nekaj minut zbujal videz senilnosti: iznenada je odvrgel masko prvega nastopa in se prelevil v samega živega vraga s filozofske fakultete, nič manj živega, kakor je bil pred desetletji njegov hudičev učenec G. B. Shavva ali Cankarjev Konkordat s Francoskega. Eden najbolj svetovljanskih med našimi igralci, to smo že večkrat zapisali (pa zato nič manj slovenski), eden tistih, ki bi se nemara najlaže uveljavili na tujem. Cyrano in Tartuffe, Hamlet in Jago (med prvo in poslednjo interpretacijo te vloge so minila desetletja!). Maribor, Varaždin, Split, Skopje in nazadnje Ljubljana. Igralec, vselej razpet med vlogami, ki so terjale razumsko razčlembo in med komedijantstvom v najboljšem pomenu te besede. Umetnik, ki mu je bilo gledališče vselej neločljiv splet literature in odrske igrivosti, pa tudi svobodna tribuna za izpovedovanje resnice. Med Skrbinškom in Arnoldom Tovornikom, tretjim igralcem, ki mu je bila podeljena ta čast, pogrešamo dame. Očitno takrat še ni bila uveljavljena menjava, ki je od leta 1972 dosledna; in nemara je bilo pri tem tudi nekaj želje, da bi Mariborčani ne stali v drugi vrsti, saj je šlo od vsega začetka za vseslovensko srečanje s sedežem v njihovem mestu. S tem kajpada nikakor ne bi hoteli zapisati, da izbira tega popularnega igralca ni bila srečna: drugače začrtana življenjska pot, ki ga je napotila v vojaške šole in službe, mu je dolgo zapirala pot v svet umetnosti - in ko bi odlašali še nekaj let, bi bilo prepozno - Borštnikovo odličje podeljujemo samo živečim. To pot je šlo za eno najbolj živih in priljubljenih postav slovenskega avditorija, ne samo mariborskega; in ne samo zaradi njegovega Štefa, resda najbolj znanega, in zaradi vselvtistih komedijskih nastopov, pri katerih je nemalokdaj odločala igralčeva vnanja uporabnost. Bil je tudi Othello, Gubec, Kantor; Brechtov razumnik Galileo Galilei in njegov bahaški hlapec Puntilla; Herman Celjski, Falstaff in haloški Jura Krefl v Potrčevih kmetiških dramah. Tisti, ki so mu bili bližji, zgovorno opisujejo tudi njegov lik iz vsakodnevnega življenja: živ leksikon, ognjemet duhovitosti, središče vsake družbe (T. Partljič),

Z OTVORITVE MALEGA BS V SLOVENSKI BISTRICI 1983' V PRVI VRSTI SEDIJO MAKS FURJAN, SANDI ČOLNIK, VIDA JUVAN, SLAVKO JAN IN VLADOŠA SIMČIČ.

114

povsod priljubljen in vselej skromen »mali človek« - prav upodabljanje tega pa je bil tudi eden najvabljivejših umetniških ciljev našega samorastnika. Elviri Kraljevi je sledila Mira Danilova, članica naše sloveče umetniške dinastije. Še pol otrok je nastopala v starem Deželnem teatru in med prvo vojno, ko so tega zaprli, v Danilovem Malem gledališču. Devetnajstletno jo je angažiral Hinko Nučič in ji po takratnem običaju določil predalček: za ljubezenske vloge. Prva leta je igrala, kot je pozneje zapisal Ciril Debevec, zaklete kraljične in slabokrvne, vedno enake nevestice, med opaznejšimi vlogami tistega časa pa sta že tudi Cankarjeva Alma in Jacinta ali Molišrova Angelika v Namišljenem bolniku. Zmeraj ni šlo vse gladko, strogi kritiki so velikokrat videli več volje kot moči in preteklo je precej časa do vlog, ki so jo uvrstile v sam vrh slovenskega gledališča tridesetih let: Cankarjeva Francka v betajnovski drami, Viola pri prvem Gavellovem Shakespearu in Dorina v njegovem Tartuffu (veliko let pozneje pa imenitna Elmira, ko je isti režiser na novo uprizarjal to delo pri nas). Vrh in najvišji vzpon obdobja od vojne do vojne: Kreftova Veronika, Krleževa Laura, Shavvova sveta Ivana, Kozakova novodobna Lepa Vida. Eruptivna igralka, ki je pozneje, ko je to terjal čas, zlahka, sorazmerno zgodaj in brez zavor prehajala k oblikovanju zrelih odrskih postav. V tem času se je uvrstila tudi med vzgojitelje v novi gledališki visoki šoli in dala prvi zgled mnogim igralkam, ki so kmalu zatem prevzemale dediščino ene prvih umetnic slovenskega gledališča. Peti je bil na vrsti Slavko Jan, prav tako že pred dopolnjenim dvajsetim letom član Narodnega gledališča v Ljubljani, včlika nada po prvi vojni obnovljenega gledališča. Pisali so o lepem, krepkem, prožnem, pametnem in nadarjenem mladeniču; v nekaj letih je prehodil pot od tretjega romarja v Pregljevem Azazelu do Romea, čeprav se je bilo v senci takrat precenjevanega Rogoza pogosto težko uveljavljati; od vloge do vloge si je pridobival zaupanje in le najbolj zahtevne je motila kdaj deklamacija, prezanosna igra ali prevnanji poudarki. Aljoša Karamazov je bil že visoko ocenjen in ob naslovni vlogi v Rostandovem Orliču je Francš Koblar vedel, da nam dozoreva nov igralec velikega obsega. Tik pred koncem obdobja je znova igral Romea in prvikrat Hamleta, v našem času še vrsto vlog, med katerimi sta bila posebej opazna na primer Čački v komediji Gribojedova ali Linhart v Kreftovih Komedijantih. Vendar se je zdaj, po drugi vojni, težišče vse bolj prenašalo na druga področja gledališkega dela. Že prva leta se je uveljavil Jan kot eden najbolj upoštevanih režiserjev, vselej zvest avtorju, brez posebne ambicije, da bi se uveljavljal mimo njega (Cankarjevo

Pohujšanje, Millerjev Lov na čarovnice in Smrt trgovskega potnika, Smoletova Antigona in še vrsto drugih). Posebej je treba omeniti Cankarjeve Hlapce, ki jih je pozneje obnovil v deloma spremenjeni zasedbi in jih popeljal (1956) na mednarodni gledališki festival v Pariz. Dvakrat je v tem času opravljal ravnateljske posle v Drami Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani in vrsto let predaval na AGRFT. Skratka, peti prejemnik Borštnikovega prstana je bil tako od vojne do vojne kakor v našem času eden najbolj vsestranskih in zaslužnih ustvarjalcev slovenske gledališke omike. Sredi drugega povojnega decenija (ali zadnjega pred novo vojno) je stopila v posvečeni hram ljubljanske Drame igralka Ančka Levarjeva, mnogim obiskovalcem »ljubezen na prvi pogled«. Že njen mladostni Postržek je bil brez sledi kakršnegakoli amaterizma, četudi se je prej nekaj let preizkušala na ljubljanskem odru in če Koblar ni pisal o igralki, ampak že kar o umetnici, je to gotovo nekaj pomenilo. Nikoli ni bila oblikovalka visokih tragičnih postav in malokdaj izostrenih intelektualnih ženskih likov, njeni naravni darovi so jo usmerjali k drugačnemu, četudi še zdaleč ne zgolj lahkotnemu sporedu in ohranjali so jo desetletja mlado in enako priljubljeno. Gavella se je bal, spočetka ne čisto brez vzroka, da bo ostala večna »naivka« - kaj potem? Res ni tako zlahka prešla usodnih mejnikov kakor na primer Mira Danilova' vendar so nekatere poznejše stvaritve od Cankarjeve Lojzke do Brechtove Gruše Vahnadze prepričale tudi bolj skeptične spremljevalce, da igralka zori v svoj čas. Žal se je po drugi vojni za daljše obdobje oddaljila od svojega nekdanjega odra in mu dala pozneje sorazmerno zgodaj slovo. Tudi Tržačan Rado N akrst je dal mladost mariborskemu gledališču, ko je bilo delo na oni strani versajske pregraje onemogočeno; ko sta Skrbinšek in Furijan zapustila ansambel' ga pogosto imenujejo najboljšega, najbolj nadarjenega člana drugega slovenskega gledališča. V raznorodnem repertoarju takratne mariborske Drame je mogel in moral igrati domala vse - če povemo ob Cankarjevem primeru, je bil sloveči Konkordat prihodnosti v tem času interpret njegovih likov od zaletavega študenta Kadivca do Krištofa Kobarja in bil pa je tudi Župančičev Friderik ob Veroniki in Ivan Karamazov v dramatizaciji romana F. M. Dostojevskega; ob prvem srečanju s Krleževimi Glembajevimi je igral poznejši, tudi v jugoslovanskem merilu priznani Leone, tipičen krležijanski lik odvetnika dr. Pube. Ob gostovanjih v Ljubljani, ki so malo pred drugo vojno porušila pregraje med obema ansambloma (ali, bolje rečeno, med upravama) se je predstavil v dveh značilnih, četudi ne naslovnih vlogah (baron v Gorkeg3 dvorani Na dnu in Bernot v Cankarjevem Kralju). Drugo vojno

116

je prebil, kakor večina mariborskih igralcev, v Ljubljani; po osvobojenju se je povrnil v svoj Trst in dal odločilen delež k razcvetu našega zamejskega gledališča (Ščuka, Leone, Tartuffe, Volpne...). Vsaj ob robu naj bo omenjeno, da je Rado Nakrst tudi izjemen poznavalec razvoja tega gledališča, nekdanjega in današnjega, in zvest čuvar pričevanj o njegovih vzponih, uspehih ali kriznih obdobjih. Kmalu po prvi vojni je prišla v ljubljanski dramski zbor, še ne osemnajstletna, Vida Juvanova; v ansamblu, ki se je po prvi konsolidaciji domala zaprl sam vase za desetletje in več, je dolgo veljala za najmlajšo, ne samo po letih. Na pogled krhko, »nežno in pohlevno dekletce« (C. Debevec) je prav kmalu ovrglo tako karakteristiko. Že njena prva Julija je bila v temeljih drugačna kakor »fina in nežna« stvaritev Mile Šaričeve - nekdo jo je drastično označil kar za »bolj razbijaško«; in ko je v novem desetletju spet igrala to vlogo, zdaj ne več najmlajša in spet v alternaciji (to pot z Ančko Levarjevo), so kritiki natančno opisali, kje gre prednost prvi, kje drugi - Juvanova je umela, na primer prepričljiveje izigrati tragične poudarke, Levarjeva videz rosne erotike v začetnih srečanjih z Romeom. Že prej, šestindvajsetletno, jo je preizkusil režiser Šest v vlogi klepetave obrekljivke Afre, ko je botroval Grumovi Gogi; prav nobenih težav ni bilo, »krhka« igralka je dokazala, da igralec še ni igralec, če vse življenje variira samega sebe. Od Scampola do prave renesanse, ki jo je doživljala naša igralka v pozni zrelosti, je minilo pol stoletja in več. Mejnik, ki ga ne kaže prezreti: Linda Lomanova (ob prav tako mejni postavi Gesarjevega trgovskega potnika W illija v Millerjevi drami). In potem zgledno pedagoško delo na igralski Akademiji, o katerem vedo toliko povedati njene učenke. Predvsem pa: gospa Vida je še zmeraj živa, ne le živeča igralka, na odru, na velikem in malem zaslonu. Še zmeraj pričujoča, malodane nepogrešljiva. Prav to velja za M aksa Furijana, igralca z zapleteno življenjsko in umetniško biografijo. Tudi na njegovi poti so številne postaje: Maribor, Osijek, Skopje, Zagreb, nemara še kaj; in potem zrelost v Ljubljani. Nekaj temačnega, lahko bi rekli skrivnostnega je v njegovih stvaritvah; pa tudi nekaj prikrito ironičnega, nemalokdaj grotesknega - kadar je mogel povezati vse te značilnosti svojih nastopov, je bil najmočnejši: Fouchč v Zvveigovem Siromakovem jagnjetu, Herman Celjan, Cankarjev župnik (v Hlapcih, ne v Kralju na Betjanovi), Potrčev Jura Krefl. In seveda - Tartuffe. Igralec s posebnim darom za mimične odtenke, za ostro (ali pa malomarnoležerno) kretnjo, za izbiro kostuma in še posebej za masko, ki mu je vselej neodtujljiva sestavina igralčeve stvaritve (maskiral je cele

generacije poklicnih tovarišev in prenašal svoje izkušnje v seminarje igralske visoke šole) - in z nekaj manjšim osluhom, žal, za odrsko dikcijo, za lepoto govorjene besedee zmeraj lahko spremljamo njegovo delo, še zmeraj ga iščejo režiserji. Kar zna Furijan, zna malokdo; nemara bi ne zmogel več všlikih vlog z obsežnim besedilom, še zmeraj pa je, na odru in na ekranu, kot so zapisali že zgodaj: viden karakterni igralec in odličen šaržist (V. Kralj). Deseta naj bi prejela Borštnikovo odličje Sava Severjeva; sklenjeno je bilo in podpisano, poslovila pa se je, preden se je začelo oktobrsko srečanje tistega leta. Na slovenski poklicni oder je stopila, po prvih eksperimentalnih nastopih in po sodelovanju na Delavskem odru, tisti čas kakor Ančka Levarjeva. In bila je njeno živo nasprotje; zato je dalo srečanje z njima toliko novega gledališkim obiskovalcem sredi tridesetih let. Debi z baronico Castelli-Glembay, ko je presenetila s kultiviranim glasom, virtuoznim solističnim nastopom in skrbno premišljenimi detajli; nepozabni gledališki večeri tistih let - ameriška Simfonija 37, Cankarjeva Grudnovka, Strindbergova Gospodična Julija, Polly v Beraški operi - nič manj kakor osemindvajset vlog v treh sezonah skupnega dela z Bojanom Stupico, med njimi le malo obrobnih. Žal, z njim je kmalu odšla, z njim preživela leta zunaj Slovenije in v mnogih obdobjih jo je bolje poznal (in priznal) Beograd kakor Ljubljana. Dramska umetnica, ki se je malokdaj predajala čustvenemu zanosu; njen svet so bile vloge, ki dajo misliti poslušalcu in ob katerih mora najprej razmišljati igralec sam. V našem ženskem ansamblu je bila blizu tistemu, kar je iskal Vladimir Skrbinšek v moškem. Zanju sta pisala Krleža in Shavv; predvsem nemara ta dva. Zatem je bilo podeljeno Borštnikovo odličje Janezu J e r m a n u , igralcu in hkrati enemu najbolj vsestranskih gledaliških delavcev pri nas. Bil je ekonom, tajnik stanovskega združenja in pozneje tudi Drame, direktor prvega domačega filma, urednik gledališkega lista, eden prvih organizatorjev na gosto stkane mreže Osvobodilne fronte v gledališkem podzemlju in avtor knjige o tem dogajanju, režiser prve predstave Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju, še preden je bilo to uradno ustanovljeno, učitelj dramske igre in rektor akademije za gledališče. Predvsem pa je seveda bil in želel biti ustvarjajoč umetnik. Umerjen igralec, nevsiljiv in razumen interpret zapletenih odrskih likov. Iz nekdanjih dni še živi v spominu njegov Pravdač v Kreftovi drami o Celjanih. Molišrov Clčante, kakor si ga je zamislil Gavella, in še prav posebej Krležev Silberbrand v znamenitem srečanju z Glembajevimi, asketska, do vratu zapeta in hkrati navznoter

ž ;TNIKOVO ANJE

TAKO JE IZGLEDALA PODELITEV PRSTANA IN NAGRAD V LETU 1973. OD LEVE PROTI DESNI PAVLE JERŠIN MILENA MUHIČ, MIRA SARDOČ, DARE VALIČ, MILE ' KORUN, ANICA SIVEC, DR. BRATKO KREFT, BRANE IVANC, SILVIJ BOŽIČ, META HOČEVAR FRANCI PRESETNIK, JOŽE BABIČ, PETER TERNOVŠEK IN DOBITNICA PRSTANA 1973 MIRA DANILOVA.

razviharjena podoba doktorja teologije in filozofije, podnevi spovednika in ponoči tolažnika razvratne gospe baronice. Igralec brez daru za zanosno teatraliko, malokdaj v prvi vrsti, vselej pa zanesljiv tolmač intelektualnih vlog in hkrati človek, ki mu nobeno opravilo v gledališču ni bilo pod častjo. Ko smo dvanajstič izbirali, je prišla na vrsto Vladoša Simčičeva. Mladostnica, ki je ob mariborskem gostovanju v zadnjih letih pred drugo vojno presenetila tudi Ljubljano s Cankarjevo Nino in je tudi poslej igrala najstnice in krhka dekleta veliko dlje kot bi ji dovoljevale rojstne listine. Njeno Nino je priznalo dijaško stojišče (in to je takrat nekaj pomenilo), pa tudi Oton Župančič ni tajil, da bi tako igralko potrebovali v Ljubljani. Ni bila le vljudnostna beseda ob obisku: nekaj mesecev pozneje je bila honorarna članica mariborske drame sprejeta v častitljivi ansambel Marije Vere, Nablocke, Šaričeve; Mire Danilove, Vide Juvanove, Ančke Levarjeve. Izmena ob Antigoni Mile Šaričeve, Edviga v uspešnici o šestem nadstropju, Emanuela (s Stanetom Severjem) v Mauriacovem Asmodeju. Zatem je bila ena od maloštevilnih »poklicnih« igralk v mladem partizanskem teatru. Po osvobojenju, namesto urejenga življenja - nova 118 partizanščina: vrnila se je v svoje rojstno mesto, ko so na izročilu nekdanjih časov na novo ustanavljali Slovensko narodno gledališče v Trstu. Potem novi uspehi v ljubljanski Drami, posebej še v Kraigherjevi Školjki, in po priznanjih, ki jih je bila deležna njena Pepina na osrednjem slovenskem odru - odločitev za tretjo partizanščino: odšla je v mlado, neurejeno, obetajoče (ali pa tudi ne?) Mestno gledališče ljubljansko, ki ga je malo prej zasnoval njen sopotnik v življenju in umetnosti, Jože Tiran. Še zmeraj je lažje igrala mlade (Grumova Hana, Jeannet v Fryjevi poetični drami) kakor ostarele dame (Anouilhova vojvodinja ali Priestleyeva gospa Convvajeva) in končno prerasla k vlogam, ki so bile blizu njenemu igralskemu naturelu in življenjskim letom (Arkadina v Utvi A. P. Čehova). Poslovila se je, sorazmerno zgodaj, z recitalom A luč je ostala, ki je bil hkrati hommage Jožetu Tiranu. Vsa ta dvanajsterica je dala zanesljiv odtis gledališkemu dogajanju na Slovenskem v obdobju od vojne do vojne in tudi še v našem času. Zadnja tri leta pa prejemajo počastitev v Borštnikovem imenu že »mladi« (v pravilniku je menda zapisano, da morajo imeti tri desetletja gledališkega dela za seboj), takorekoč naši sodobniki, ki jih še zmeraj srečujemo na odru, v filmih ali na malem ekranu. Njihovo delo še ni sklenjeno, zadnja beseda o njih še ni zapisana. Kot prvi od teh treh je bil izbran Bert Sotlar, igralec, ki je z Bojanom Stupico v Jugoslovanskem dramskem gledališču

v Beogradu in se je, tako kakor na odru, uveljavljal s svojo ostro profilirano igro tudi v filmu, ne samo slovenskem. Med igralkami našega časa je bila prva deležna te časti Štefka Drolčeva, nekdanja prva dama tržaškega ansambla, danes članica osrednjega slovenskega gledališča, umetnica z zanesljivim darom za diskretno igro in oblikovanje intimnih človeških postav. In naš lanski slavljenec, Polde Bibič: eden najbolj razgibanih igralcev današnjega odra, na pogled robusten, vendar vselej razmišljajoč umetnik, ki je vrsto let tudi zanesljivo vodil ljubljansko Dramo in bil rektor AGRFT. In, ne nazadnje: eden naših maloštevilnih igralcev, ki zna sukati tudi pero in vš kaj povedati. Dvajset »tednov slovenskih dramskih gledališč«, petnajst z imenom našega prvega znamenitega igralca, režiserja, gledališkega organizatorja in pedagoga. Petnajst Borštnikovih prstanov; velik del tistih, ki ga nosijo, je še med nami, mnogi so še živ člen slovenskega gledališča, filma ali televizije. Štirim pa se moramo ob tej priložnosti pokloniti: Elviri Kraljevi, Arnoldu Tovorniku, Miri Danilovi, Savi Severjevi. So bili prav odbrani? Težko bi bilo dokazati, da kdo od dosedanjih »Borštnikovcev« ni bil vreden takega priznanja. Bolj zapleten bi utegnil biti odgovor na vprašanje, ali nismo koga prezrli? Koga od tistih, ki so še med nami, živi in nemara tudi dejavni? Do kraja zanesljiva, za vsakogar veljavna taka izbira ni in ne more biti nikoli. In, ne nazadnje, tudi pri tem ima včasih odločujočo besedo naključje, življenjska sreča, usoda. Lahko bi naštevali imena umetnikov, ki bi prav gotovo nosili Borštnikov prstan, ko bi izpolnili le en sam pogoj: da bi živeli še nekaj let. Nekateri so se zdeli, ko je bilo prvikrat omenjeno njihovo ime, še premladi (tudi Duša Počkajeva). Ne kaže naštevati vseh; pokloniti pa se moramo vsaj dvema, ki sta bila med žlahtnimi dediči Borštnikovega izročila in bi jima šlo njegovo odličje, ko bi se prezgodaj ne poslovila: Milo Šaričevo in Staneta Severja. Letos je spet na vrsti slovenska dramska umetnica. Dušan Morave0

NA BS 1982 JE PREDSEDNIK ZDRUŽENJA DRAMSKIH UMETNIKOV SLOVENIJE POLDE BIBIČ PODELIL PRIZNANJE MARIN DRŽIČ MAKEDONSKEMU DRAMATIKU KOLETU ČAŠULU.

PISMENE IZJAVE DOBITNIKOV BORŠTNIKOVEGA PRSTANA OB JUBILEJNEM SREČANJU

B o r š t n ik o v e m

n a jp o m e m b n e jš a

S o d e lo v a n je

s r e č a n ju

vseh

s lo v e n s k ih

p r e d s t a v a m i, n jih o v a

g le d a liš k a g le d a liš č

s r e č a n ja

s p r e m lje v a ln ih

p r ir e d ite v , o d s e v a

g le d a liš k ih

P o v e č u je

u tr ip

B o r š t n ik o v o

n e o m a jn e

d e lo v n e

n je g o v ih

p r i z a d e v a n j in

v s a k o le t n ih

p ro ž i z a g o n

id e n t it e to

n a p o re .

z la s ti k u ltu r n e

nova.

k u ltu r e , k u ltu r n e našega

n a ro d a .

m a n if e s t a c ija , k i t e r ja

u m e t n iš k e in

m n o g o v r s t n ih

b e ro

g le d a liš k e

p o t r ju je

s r e č a n je je

o r g a n iz a c ijs k e

s lo v e n s k e

z a v e s t i v c e l o t i in

m a n if e s t a c ija .

s s v o jim i

r a z p r o s tr t o s t v o k v ir u

B o r š t n ik o v e g a

n a š ih

120

ž iv i n a jv e č ja

s lo v e n s k a

N e v o lje

bi ga

v e lik e b ilo

b re z

B ra n k a

G om bača. J u b ile jn e m u

s r e č a n ju

ž e lim

k a r n a jv e č

uspeha!

Vladim ir Skrbinšek

122

Ko brskam in prebiram po svojih svetlih in temnih dogodkih v mojem življenju, se ustavim v prvi vrsti tudi ob podelitvi najvišjega slovenskega igralskega priznanja - Borštnikovega prstana. Zasluga čudovitih ljudi na obronkih naše Štajerske, ki so se zavedali in spoznali in to tudi vrsto let dokumentirali, da je za nas Slovence kultura življenjske veljave. Tudi gledališka kultura. Ustanovili so znamenito Borštnikovo srečanje, ki ga že dolgo let uspešno pripravljajo v Mariboru in mariborskem okrožju. Manifestira se vsakoletna ustvarjalnost vseh slovenskih gledališč. Ta gledališka kultura pa je sestavni del naše samobitnosti in samozavesti, ki nam je še vedno znova potrebna. Igrati ljudi! To je grebsti in vrtati po človeških usodah. To pa so življenjske radosti in bridkosti, ki se vrste v vseh časih in v vseh ljudeh, kakor so jih občutili in napisali v dramah, komedijah in igrah naši in tuji pisatelji. To je prekrasna naloga za igralca in druge gledališčnike, ki naj za svojega gledalca nastopajo po gledaliških dvoranah, šolah, na prostem, na ulici itd. Ce sem za svoje delo in iskanje prejela Borštnikov prstan, mi je v mojih jesenskih dnevih lep počutek in zavest, da sem s svojim igranjem doprinesla majhen delček tistega pomena, kot so ga Linhart - Zois - Kreft - Levar zapeli v slavnostnih Kranjskih komedijantih: »Al vejste, kaj se to pravi kranjski teater gori postaviti... Nocoj je skozi veselje, katero ste vi, moji predragi, Lublancem perpravili enu veliku spoznanje v mene peršlu: de se splača za kranjšino živeti, delati in terpeti.« Vida Juvanova

Čeprav smo Slovenci že od nekdaj pa tudi danes nagnjeni k zabavljanju in jadikovanju, bi tokrat nanizal nekaj spominov 0 lepih, lahko rečem najlepših trenutkih iz mojega poklicnega življenja. Nepopisno s o mi ostali v spominu gostovanja ljubljanske Drame po Jugoslaviji in tujini. Tu so potovanja preko Rižane, Portoroža, Pirana (kjer smo bivali in živeli in so nas z majhno barkačo vozili na predstave v Koper in od predstave iz Kopra nazaj v Piran) v Slovensko Primorje. Veselje, ponos in zavest, da nosimo slovensko besedo prvič v osvobojene kraje, je bila živa priča naših nastopov z gledališčem in na trgu v Kopru s Hlapci (Cona B. STO). Odgovorno in tako ganljivo potovanje, zavedajoč se nacionalne in socialne odgovornosti. Pa naš prvi nastop v Trstu (Cona A STO), ki g a je pripravil upravnik slovenskega gledališča v Trstu nepozabni dr. A. Budal. Prihod na železniško postajo v Trstu, pa nastopi s Hlapci v Avditoriju (bivšem sedežu tržaških fašistov...). Prav tako velika odgovornost, ki je bila, mislim, opravljena dostojno. Prav gotovo višek naših nastopov je bilo gostovanje Drame SNG leta 1956 na III. gledališkem festivalu narodov. Nastopali smo v teatru Sarah Bernardt v Parizu, 2., 3., 4. julija. Naj mi bo dovoljeno, da zapišem vtise članov Drame, tako kot sem jih posredo^ v Dnevnikovem poročilu, Radio Ljubljana, 6. 7. 1956, takoj po vrnitvi v Ljubljano: »Veliko delo je za nami. Morda se niti sami niti ostala slovenska kulturna javnost ne zavedamo zgodovinskega pomena in doživetja ob gostovanju naše Drame. Po hudih in napornih dneh ne moremo še zbrati in urediti vseh svojih vtisov in misli. Eno pa nam je vsem jasno. Slovenska dramatika s Cankarjevim besedilom in našo Dramo sta svojo doslej najtežjo preizkušnjo pred tribunalom svetovne kritične javnosti prestala nad vse častno in tako, kakor nismo mogli in si nismo upali predvidevati niti največji optimisti. Gostovanje se je izpremenilo v triumf slovenske in s tem jugoslovanske gledališke umetnosti. Poslušalci ste morda presenečen1 nad tako trditvijo, a je resnična. Vse tri predstave -

124

Hlapcev v gledališču Sarah Bernardt so na prisotne obiskovalce učinkovale tako, da so s polno zbranostjo (ves čas v roki s francoskim tekstom) sledili dogajanju na odru in so ob koncu dejanj zlasti po III, IV in V z navdušenim ploskanjem in glasnimi vzkliki bravo bravo, zlasti po četrtem dejanju povzročali, da se je zavesa dvignila po šest in sedemkrat. Na kritike je naš nastop učinkoval tako, kot so pisali. Prvi je poročal »Le Mond« priznana avtoriteta Rober Kemp, dalje »Petit Parisien« in »Humanitč«... Še bolj presenetljivo dejstvo pa se je pokazalo na tiskovni konferenci, ki je bila v torek ob 6. zvečer v foyerju gledališča in ob naši razstavi, kjer se je zbralo nad 60 gledaliških kritikov, dramatikov, strokovnjakov, organizatorjev iz vsega sveta. Na tej konferenci, kjer se je razpravljalo o naši predstavi, je dobila umetniška podoba naše Drame tako priznanje in pohvale, kakršne jaz pri 30. letih članstva v tem gledališču ne pomnim ne v Sloveniji ne v Jugoslaviji. ...Dejstvo, pred katerim je od prijetnega presenečenja onemel ves gledališki svet: da se je namreč en in polmilijonski narod, ki je bil tako rekoč do včeraj suženj brez lastnega gledališča, v plemeniti tekmi s 24 narodi, katerih večina ima več stoletno bogato gledališko tradicijo, - uvrstil med prva in najboljša gledališča v svetu. - (Slikar Veno Pilon, ki je živel v Parizu in je bil navzoč mi je prišepnil: »Ali slišite kako vas hvalijo«!) Tako je trdil eden izmed glavnih gledaliških kritikov tretjega gledališkega festivala Claud Plemson, ko je jasno poudaril, da so se Jugoslovani s svojim triletnim sodelovanjem v Parizu z Dundo Marojem in zlasti s Hlapci uvrstili po njegovem mnenju med prva tri svetovna gledališča. Na tej tiskovni konferenci je vstala priletna dama, ki je lepo analizirala razne stile v gledališkem ustvarjanju in strnila misli debate v tem, da naša homogenost ansambla, naša čista izraznost, ki tako rekoč ne pozna teatralnega poudarjanja, da je predstava vplivala nanjo tako, da vso noč ni zaspala in da takšen igralski zbor ne zasluži drugega, kot da vstanejo in se mu poklonijo.

Ta njena izjava in kretnja sta zagrabili vse poslušavce na tej konferenci, da so z dolgotrajnim in burnim ploskanjem podprli te trditve. Še bi lahko zabeležil navdušenosti kritike iz Krakova, vztrajnost režiserja iz Vzhodne Nemčije, ki je izjavil, da ne bo miroval, dokler ne pride ta predstava v Vzhodno Nemčijo. (O brezdvomno uspelem nastopu v Parizu dokazujejo številni mednarodni zapisi o Hlapcih, ki jih je zbrala in uredila v dokumentaciji AGRFT v Ljubljani Vera Visočnik in obsegajo 30 pol pisarniških listov.) Kot posledica tega triumfa je prišlo vabilo in organizacija nastopa naše Drame v Lodz in Varšavo 1957 - recipročno gostovanje Poljakov je bilo 1957 v Ljubljani in Zagrebu. Sledila je izredno prisrčna in dolgotrajna povezanost med Poljskimi gledališčniki in nami, ki me pretrese še danes. Na naših predstavah v Lčdzou in Varšavi smo bili dobesedno zasuti z aplav^ na odprti sceni. S pesmijo Poljakov »100 Ijat« so nas prepolni avditoriji dobesedno pretresli. Nepozabni trenutki ginjenosti in vzhičenja! Zdaj prihajam na Borštnikovo srečanje, ki ima za nas Slovence prav takšen pomen in veljavo, kot Sterijino pozorje za Jugoslovane. Zato se ne čudite, če štejem trenutek podelitve prstana med najlepše trenutke v mojem življenju. Za konec s poudarkom rad zapišem, da je gledališko oblikovanje del naše slovenske kulture. Zato je bilo, je in tudi naj bo dokaz naše zavednosti. Dosegali pa jo bomo tudi naprej, če bomo s čim večjo ljubeznijo in zavestjo delu služili naši mladi državnosti. Saj imamo svojo slovensko republiko, ki pa jo imamo včasih premalo radi in se je včasih tudi premalo zavedamo in spoštujemo. Živimo na prepihu severa in juga, vzhoda in zahoda. Potrebujemo tedaj ljubosumne in trdožive samostojnosti. Slavko Jaf

Brskajoč po svojem spominu Se spomnim, da se je skoraj petstokrat na raznih Premierah razgrnil zastor pred menoj. To je trajalo 55 et dela podnevi in ponoči. Neprestane vaje, predstave, Ul-enje teksta in študij. V Mariboru smo imeli po 12 jam skih predstav na leto in še sodelovanje v opereti. Močno sem bil zaposlen v ljubljanskem obdobju med ^ojno. Pozneje pa neprestano v Trstu, kjer je bilo Oljenje posebno težko, ker nismo imeli svoje $ edališke hiše in ne stanovanj. Mraz, stradanje, večna Potovanja. Na gostovanjih smo bili tudi po več tednov nePretrgoma. Navkljub vsemu smo vsaki dan bolj ljubili naSe gledališče, s šalo in smehom ter veseljem °Pravljali svoje poslanstvo. V Ljubljani smo imeli še Poleg tega strah, racije, priprtja in zasliševanja. V Trstu Pa prav tako politično preganjanje in še kominform Povrhu. N a d n je sem bil p o tisn jen v kot in pozabljen, am pak J\e Pri o b čin stvu !

/'oja gledališka pot je bila dolga in zdi se mi kratka a*or sanje. Bila je napram vsemu srečna, polna °Ptimizma, brez zavisti in sovraštva. Sem pa zato občutljiv za krivico. ^ Priznanje gledališkega dela sem dobil Borštnikov prstan. Orštnikov prstan ima tri simbole: Grška antična maska simbol rojstva gledališkega življenja. Odtis podobe ^ elikana Cankarja je simbol slovenskega gledališča in

podoba velikana Shakespearja - simbol gledališkega življenja nasploh. Ti trije simboli predstavljajo velik človeški duh, ki naj bi s svojo voljo ustvaril boljšega človeka in boljše življenje. Ko je Dioniz v družbi s satiri in bakhanti plesal svoj pomladni ples po s cvetjem posuti zemlji, je s tem oznanil početek in razvoj gledališke umetnosti. Nekdanja Grčija s svojimi kolonijami je posuta z ogromnimi ostanki velikanskih gledališč. V njih je bilo prostora za tisoče in tisoče ljudi. Gradili so jih največji stavbeniki in okrasili največji kiparji. Vsaka ped teh kamenitih stavk je bila umetniška lepota. Veličina in lepota rezanega in izklesanega kamna je človeka osvojila in ločila od vsakdanjega življenja. V njih se je človek poglobil in razmišljal o svoji boljši usodi. Eden glavnih avtorjev velikanskih predstav so bili filozofski teksti, ki so vzorniki vsega kar je človeški duh napisal o o vsem kar je dobrega in slabega v človeku in da je življenje eno samo trpljenje. O tem so se prepirali v svojih tekstih z navadnimi ljudmi, z mogočneži, s kralji in bogovi. Posredniki med avtorjem in občinstvom so bili igralci, dramaturgi in režiserji. Posebno igralci so bili perfektni v svojih maskah in kostumih ter igri. Poleg tega velikanska scena je morala biti tehnično popolna, uporabna in lepa. Kakor vidimo so Grki hoteli v teh velikanskih amfiteatrih na masoven, vzgojen način lepo prisiliti človeka, da bi poleg zabave razmišljal o sebi, svoji usodi in izboljšal svojo prihodnost, kar bi bilo v splošno korist. Drugi simbol Borštnikovega prstana je odtisek podobe Can karja. Kadar smo igrali Ivana Cankarja, mi je rada zdrsnila misel v čase starih grških gledališč. Kakšna lepota je v teh Cankarjevih tekstih, ki jih je posvetil slovenskemu človeku. Je pa tudi obče človeški. V njegovem dramskem ustvarjanju je očitno politično, socialno, moralno in kulturno družbeno življenje.

125

126

V njegovih igrah sem nastopil v vsakem komadu v več različnih vlogah, odigral sem vse njegove junake tudi po večkrat. Nobenega gledališkega teksta se nisem tako razveselil kakor Cankarjevega. V spominu mi je ostala mariborska predstava »Pohujšanje v dolini šentflorjanski« v režiji Jožeta Koviča. Zrežiral jo je moderno, kar se je tej farsi še prav posebno prileglo. Do takrat smo igrali Cankarja navadno realistično v realističnem okolju. Tokrat pa je režiser postavil komedijo v stilizirano simbolično inscenacijo. Župan je sedel na svojem županskem stolu nad vsemi rodoljubi visoko zgoraj. Ostali pa so sedeli vse nižje po svojih funkcijah. Petra sem igral na visoki lestvi in z bičem v roki sprejemal goste rodoljube. Bila je odlična predstava s celo galerijo tipov. Vsekakor je bila za tiste čase zelo drzna postavitev. V Mariboru so Cankarjeve predstave zelo radi gledali. Cankarja smo veliko igrali. Cankar, naš klasik, nas je vedno osvajal s čarovnijo prave umetnosti. Vsako njegovo delo je kos njega samega, kaplja njegove krvi, poteza njegove duhovne podobe. Njegova dela nam izpričujejo veličino umetnika, idejno kritičnega borca velikih estetskih kvalitet. Kakor grški dramatiki je tudi Cankar želel izboljšati človeka in mu zagotoviti boljšo prihodnost. Tretji simbol Borštnikovega prstana je podoba vtisnjenega Shakespearja. Prvič sem se srečal v gledališču s Shakespearom v ljubezenski, erotični zapleteni komediji »Sen kresne noči«. Igral sem Demetrija. Predstavo imam od začetka do konca pred očmi. Igrali smo jo na prostem v mariborskem parku. Naravna scena, trava, drevesa, grmovje, izvrstna razsvetljava, bogati pestri kostumi, odlični igralci v Kosičevi režiji. Ogromna nepozabna predstava. Na žalost smo malo igrali Shakespearja. Prijetno mi je v spominu »Ukročena trmoglavka«, kjer sem igral Petruccia. V več vlogah sem nastopal v »Hamletu«, ki je imel na slovenskem odru vedno uspeh.

V Shakespearovih igrah se je treba pribiti do sodobne zavesti. Njegove ljubezenske in družinske krvave tragedije polne državnih, političnih, moralnih sporov do blaznosti je treba gledati in poslušati kot potrebo svojega čas§, ki pa je tudi danes in v vsaki dobi v mnogočem aktualna in spoznati z njo lastno sodobnost. Vselej spoznamo v teh življenjskih igrah, pa najsi bodo drama, komedija ali groteskna burka, odsev večnega človeškega konflikta. Njegova dela človeka vedno pretresejo, ganejo, navdajajo s svetlobo, z grozo in strahom. Ni dramatika, ki bi bil režiran in igran, insceniran in kostumiran v tako različnih stilih in stilizacijah, kakor prav ta renesančni fantastični pesnih odra. Nekoč sem slišal ali bral misel: Shakespeare je ustvaril goro tako visoko, da je nobena gora ne prekaša, ki jo je ustvaril Bog. Vsak igralec si želi igrati Hamleta ali pa Kralja Leara al1 sto drugih Shakespearovih osebnosti. Premalo ga igramo! Shakespearova tragedija je vedno kakor pri Grkih, gledališče svečenikov, v katerih želi in išče možnost v bodočnosti ustvariti boljšega dobrega človeka. Kakšne vtise, me vprašuješ, naj bi zaupal mlajši generaciji? Danes imajo mladi svojo gledališko univerzo, ki traja štiri leta z najboljšimi predavatelji, kjer zvejo vse o zgodovini slovenskega in svetovnega gledališča, o igralcih, režiserjih in dramatikih. Imajo na razpolago ogromno gledališko študijsko knjižnico v vseh jezikih. Tu si lahko pridobijo vse, kar si je lahko pridobiti. San10 na žalost talenta ne. V naših davnih časih nismo imeli akademije. Obstajala je ena sama strokovna drobna knjižica »Kako naj se šminkam«. Mi smo se izobraževali pri starejši generaciji svojih kolegov. Vsak izmed nas si je izbral igralca ali igralko za vzor in zahajal v njihovo šolo. Redki so bili srečneži, ki so hodili študirati teater v inozemstvo. Glavna naša šola je bilo delo na odru. Ogromno smo igrali, tako da smo bili vedno polno zaposleni vse leto. Počitnic skoraj nismo poznali. Igrali smo vse od

RADO NAKRST

128

ljubimcev do karakternih vlog, najrazličnejših značajev in tipov, vse od malih do velikih vlog. Uganjali smo nekakšno instinktivno gledališče. Redek je bil skok v tujino ali Zagreb ali katero drugo mesto, da smo si lahko ogledali kakšno znamenito predstavo in se vračali domov z novo vzpodbudo in pridobitvijo, posebno režiserji. Jaz se lahko pohvalim, da sem imel srečo videti Bassermanna, Werner Kraussa, Oliverja, Reinhardtov teater, teater Piskatorja, Stanislavskega teater s prvo generacijo z Germanovno, Pavlom in Hmaro. To so bili igralci in režiserji res velikani, ki so jih ljudje hodili gledati in poslušati od blizu in daleč celega sveta kot nekak čudež. Nadalje vprašuješ, kakšen je bil najsvetlejši trenutek ustvarjanja v predvojnem mariborskem gledališču? Najsvetlejše je bilo to, da smo ljubili gledališče in se z vsemi silami trudili, da bi bilo dobro. Zato smo se gledališki ljudje dobro razumeli med seboj, si eden drugemu pomagali in se poštovali. Za vsak komad je trajal študij 14 dni. Pa so bile vendar predstave na dostojni višini po naših zmožnostih in to igralsko, režisersko, scensko in kostumsko v mejah skromne subvencije 700.000 dinarjev. S tem denarjem se je vzdrževala drama, opera in opereta. Trudili smo se, da smo se z vsemi silami posvetili samo gledališkemu delu. Mlajši smo vedno spoštovali starejše člane in se od njih učili. Skrbeli smo tudi za pravilno izgovorjavo gledališke govorice, ki je bila takrat šele v povoju z Župančičem na čelu. Poklica lektorja še ni bilo. Bili smo na robu pionirskega gledališča in skrbno čuvali in gojili obstoječo in nastajajočo tradicijo, ker gledališče brez tradicije ostaja vedno na začetku. Naša trdna umetniško gledališka hiša je bila tudi nacionalna trdnjava v nemškutarskem Mariboru ob severni meji.

Gojili smo svetovni klasični in moderni repertoar z mnogimi slovenskimi krstnimi predstavami. Vsaka slovenska predstava je bila najsvetlejši trenutek našega ustvarjanja. Poleg Cankarja smo igrali Krefta, Golouha, Miška Kranjca, Leskovca, Grumma, Šnuderla in mnoge druge. Čez mariborske gledališke deske so šli vsi najboljši gledališki ustvarjalci tiste dobe. Naš gost je bil tudi veliki Gavela in Krleža. Posebni praznik gledališča so bile razne proslave in obletnice gledaliških igralcev in gledališča kot takega. Kot najtemnejši trenutek mi ostaja v spominu, ko so se v Ljubljani kulturni faktorji čisto resno trudili, da bi mariborsko gledališče ukinili in ga pridružili ljubljanski Drami in bi s tem postalo potujoče gledališče. Res je, da smo gojili opereto in to zelo resno in kvalitetno. Igrali smo jo za razvedrilo in zabavo ter inkasa. To se vsekakor ne da primerjati z današnjimi hrupnimi disko-klubi in družbenimi erotičnimi plesi. Človeka pretrese, ko vidi poredko na televiziji toliko slovenskih igralcev penzionistov, ki so še vedno pri svojih močeh. Koliko truda so vložili ti ljudje v svoje minulo delo in tako izklesali izvežbane, rutinirane, vešče gledališke umetnike. Ti bi morali biti vzgled s svojimi stvaritvami sedanjemu in bodočemu slovenskemu teatru. Tritisoč let je za nami najrazličnejšega gledališča. Avtorji dramatiki, igralci in režiserji so se s svojo humanostjo vso to dolgo dobo trudili, da bi ta zapleten' človeški ustroj po vsej sili dvignili iz peklenskega blata^ Če se jim je to vsaj trohico posrečilo, hvala jim! Še vedno nas obdaja strahotna Apokalipsa sovraštva, pobijanja, stradanja, strahotnih vojn itd. ... Rado Nakrst

DOBITNIKI PRSTANA NA SREČANJU

belite, naj napišem nekaj o najlepših ^enutkih v svojem dolgoletnem gledališkem delu. ^ečna sem bila ob podelitvi Borštnikovega prstana, ta areča me bo spremljala do konca mojih dni. Ko. mi sežejo spomini daleč nazaj ------ --- —J W I IU 1.U J v * začetek mojega 9 'e d a liš k e g a ^ ° je m u a lijin

d e la , s e

m i u s t a v ijo

u č it e lju , č lo v e k u , k i m i je

h ra m . S r e č a je

g a š e n i -

t o je

r e č a je , d a P h p r a v lje n

s p o m in ja m

r e ž iji S la v k a J a n a . R e d k o

P o d s ta v o , d a

vse

v s i s o d e lu jo č i ta k o re s

s v o je

L e v a r ju ,

o d p r l v r a ta

v č u d o v it i

d e la t i z d o b r i m i u č i t e l j i in

° b r im i r e ž is e r ji. N e š t e t o k r a t s e 'a p c e v v

p ri Iv a n u

s re č n o

d e lo

C a n k a r je v ih

p o s r e č i n a p r a v iti

h a r m o n ič n o

d o ž iv e t je .

lju b iš

ž r t v o v a t i z a n j.

z vsem

s v o jim

b itje m

Nič mi ni bilo nemogoče in to je sreča. Kaj ni to sreča, da sem se srečevala z režiserji, kot so Gavella, Jan, Kreft, Stupica, Jamnik. Priznati moram, da te dobra kritika osreči in ti da pogum in napotke za delo. In vendar v najintimnejših kotičkih umetnikove sreče se vedno vtihotapijo dvomi, da, to bi bilo lahko bolje in še in še bolje in drugače. Ko danes spremljam sedanje gledališke poti mladih generacij, vidim, da je nekaj novega, drugačnega na teh poteh. Vendar ostane edina stara pot do uspeha in večno moderna in sodobna, - ali je delo opravil nadarjen režiser in nadarjen igralec. Ančka Levarjeva

130

Moje zdravje peša. - Kaj naj bi napisal o današnjem gledališču - nasploh? Ko berem razna poročila o težavah še posebej v slovenskih gledališčih, je hudo denarja je premalo. So pa seveda še druge težave, verjetno tudi v zvezi z gornjo ugotovitvijo. So, na žalost že zdavnaj časi romantičnega gledališča zginili?! Bral sem spomine o velikih slovenskih umetnikih, igralcih, pevcih, režiserjih, z nekaterimi skupaj delal koliko volje, ljubezni do teatra so imeli ti ljudje: Borštnik, Nučič, M. Skrbinšek, B. Stupica, Levar, S. Sever, E. Kraljeva, Vika Podgorska, Zakrajškova in še mnogi, pa niso bili takrat »rožnati« časi. Tega idealizma v precejšnji meri današnji, predvsem igralski generaciji, sicer učeni in umetniško vredni manjka. Nobenega veselja do resnega študija v gledališču ni! Mogoče to generacijo ne privlačijo programi? Privlačni so uspehi in seveda denar pri filmu, TV itn. Če ne bo v bodoče navdušenja za velike umetniške stvaritve v naših gledališčih, bo nastalo hudo stanje, kakor ga je opisal slavni češki dramatik Čapek v drami RUR.

O najlepšem trenutku« bi rekel, da so bili to časi mojih uspehov v mariborskem gledališču od 1927. do 1936. leta. Bila je moja mladost in radost do ustvarjanja. Ne bom pozabil študija in predstav Celjskih grofov v Kovičevi režiji. Kljub naporu, koliko volje do drame in veselja do avtorja Bratka Krefta! Opisal bom detajl iz uprizoritve Celjskih grofov v letnem gledališču na Rotovškem trgu v Mariboru: Joško Kovič je bil ne samo dober režiser, ampak tudi izvrsten organizator. Igrali smo poleti. (Tudi v vročini.) Vaje smo imeli teden dni vsak večer v lepem za Celjsk® grofe scensko opremljenem rotovškem trgu. Bil sem zadolžen po pogodbi (čeprav sem igral vidno vlogo Hermana) za maske. Maskirati, šminkati ogromno sodelujočih pred nastopom (pot je lil z mene!). V pomoč mi je bil takrat mladi igralec Danilo Turk-Joco, on je pred predstavo »postrojil« sodelujoče vojake »konjenike« pod poveljstvom Pavla Koviča »Jošta«. No, tako postrojene statiste sva z Jocom kot po tekočem traku, takorekoč pred občinstvom »pritiskala« in lepila brke. Bil je resnično klasičen ljudski teater! Ako je Maribor, oziroma gledališče v zadregi za letne igre, naj si merodajni faktorji z malo fantazije ogledajo Rotovški trg in Trg svobode, kjer smo med obema vojnama z velikim uspehom uprizarjali ne samo dramska dela tudi opere npr. Prodano nevesto B. Smetane. Omenil sem ti opero kot spomin na mojo drago pokojno kolegico iz dramske šole M. S. v Mariboru.

________________________________________ M a k s F u rija n^

IGRALEC MAKS FURIJAN, DOBITNIK BORŠTNIKOVEGA PRSTANA, JE VRSTO LET NASTOPAL NA PRIREDITVAH BS Z ODLOMKI IZ SVOJIH VLOG (ŽENITEV, KREFLI, H LA P C I...)

132

Ko so leta 1941 Italijani okupirali Ljubljano, je nastal v mojem življenju velik preobrat. Do tedaj sem živela lagodno brezskrbno meščansko življenje. S prihodom okupatorja pa se je vse spremenilo. Tuje vojaške uniforme, policijska ura, zastraženo in z bodečo žico ograjeno mesto - racije. Prvi hud udarec je bil zame, ko so aretirali in odpeljali v internacijo z mnogimi drugimi tudi mojega brata Branka. V gozdovih so se začeli zbirati prvi pogumni uporniki. Okupatorjev teror je postajal iz dneva v dan hujši in padli so prvi talci. V vseh nas je rastel odpor in prav redki se niso vključili v narodno osvobodilno gibanje. Skoraj večina zavednih Slovencev je sodelovala po svojih močeh in še nikdar v zgodovini nismo bili tako enotni. Vedno več je bilo pogumnih odločnih Ljubljančanov, ki so zapuščali prijetne domove, lagodno življenje in se pridružili partizanom. Kljub močno zastraženi Ljubljani so drug za drugim odhajali v gozdove umetniki. Med njimi je bilo gosti slovečih imen. Bili so to slikarji, pisatelji, pesniki, operne pevke, pevci, plesalci in drugi. Avgusta 1943 so pričele v Drami vaje in dobila sem lepo vlogo, ki bi za moj umetniški razvoj mnogo pomenila in sem je bila na moč vesela. Toda treba se je bilo odločiti. Ali lepa velika vloga in priložnost za 'napredovanje ali domovinska dolžnost. Odločila sem se. S ponarejenim potnim listom sem odšla iz Ljubljane v povsem neznano, novo življenje. Z menoj je šel tudi moj življenjski tovariš Jože Tiran. Že naslednji dan sva doživela ognjeni krst, ko naju je priključena gorenjski brigadi - na Travni gori obstreljevala italijanska letala. Še isti večer, ko sem si komaj malo opomogla od prestanega strahu, sva nastopila na prvem mitingu, kar je bil za naju popolna novost. Kakor nisva bila opremljena za življenje v gozdu, tudi nisva bila pripravljena za nastop pred partizani. Partizanske pesmi še nisva znala, čeprav sva poznala Kajuhove in Borove. Jože je starim borcem pripovedoval Cankarja,

skupaj pa sva recitirala Prešerna. Najin novi oder je bila gozdna jasa, ki jo je osvetljevala luna spremljajoča glasba pa prasketanje tabornega ognja. Čudovito vzdušje, ki ga ni moč opisati. Krepek aplavz navdušenih borcev nama je bil ljubše od vseh aplavzov razvajenega mestnega občinstva. Takrat sem se zavedela kako prav sem storila, ko sem se odločila za ta korak. Kljub težkim trenutkom in hudim doživljajem v partizanih je bilo to zame veliko, edinstveno doživetje in žal bi mi bilo, če ga ne bi doživela. To je bil čas velikega navdušenja, iskrenega tovarištva - skoraj sreče. Po koncu vojne sem bila eno sezono v tržaškem gledališču, nato sem se vrnila v Dramo, a zadnja leta sem bila član novoustanovljenega Mestnega gledališča. Končno pride dan, ko se moraš po uspehih in neuspehih na odru umakniti in dati prostor mladim. To razumeš in se s tem sprijazniš. Toda slovo je vendarle boleče. Igralci smo pač občutljiva bitja. Težko se je sprijazniti z dejstvom, da nisi več potreben, čeprav si sam prepričan, da ni povsem tako. Odhod, posebno neprostovoljen, igralca vedno močno prizadene. Omili ga lahko le razumevajoče, iskreno, tovariško slovo. Ker sem preživela svoja najlepša mlada leta prav v Mariboru in tam začela svojo gledališko pot, sem še posebno vesela, da je v tem mestu ob meji postalo Borštnikovo srečanje gledališka tradicija in tako sem osebno občutila veliko počastitev, ko so mi podelili Borštnikov prstan. Vesela sem bila, ko mi ga je izročil akademik dr. Bratko Kreft, ki je bil moj režiser in je vseskozi spremljal mojo gledališko pot. B o rš tn ik o v o sre ča n je naj še nadalje ostane v Mariboru, kjer je b ilo u stanovljeno.

Maribor ima čudovito, kulturno in hvaležno občinstvo. Rada sem nastopala z gledališčem ljudske vstaje, po šolah in partizanskih proslavah. Zdaj nastopam bolj poredko in predvsem na partizanskih prireditvah. Vladoša Simčič-Tiran

Moja gledališka pot se je začela kaj nespodbudno, skoraj kruto. »Pojdite v svet, postanite največji umetnik toda v to hišo ne boste prišli!« so bile besede po vojaško vzravnanega »gospoda stotnika« Pavla Golie, ko sem se prišel posloviti ob odhodu na študij v Prago, za kar me je navdušil Ciril Debevec. Pa niti nisem bil pogodbeno vezan na Dramo, bil sem le zarigistriran statist. Osip Šest, moj učitelj v gledališki šoli Ljubljanskega konservatorija, mi je obljubil angažman v Drami, kar pa je preprečila pripojitev ansambla ruskih igralcev-emigrantov tako imenovane Muratove skupine Drami po zaslugi ravnatelja Golie. Napeti odnos med nama je Golia pretrgal zelo izvirno. Igral sem v »Prvi legiji« vlogo jezuita patra Kina. Ko sem stopil z odra na hodnik mi pride naproti Golia, se pred mano ustavi in globoko sklonjen skesano reče: »Prosim sveti oče zveličavne pokore in svete odveze.« V stilu sem mu odgovoril: »Ego te absolvo a peccatis tuis in nomine patris et filii et spiritus sancti amen.« In postala sva najboljša prijatelja. Ob tej priliki naj omenim, da sem odigral vso cerkveno hierarhijo od kaplana do papeža in to uspešno, ker sem zelo dobro poznal njihovo življenje.

MARIBOR

JANEZ JERMAN IN JOSIP VIDMAR

Neizbrisni vtis je pustilo name gostovanje MHTA in me utrdilo na začeti gledališki poti. Imel sem posebno srečo, da sem po prvem angažmaju v Mariboru prišel v Ljubljansko dramo kljub Golievemu nasprotovanju po odločitvi upravnika Mateja Hubada v času njene renesanse, prehoda iz provincialnosti na evropsko raven. Pri tem imajo poseben delež Oton Župančič, Josip Vidmar, Pavel Golia. Prva dva sta s posebno skrbjo in vztrajnostjo in nepopustljivostjo priborila jeziku mesto na odru, ki mu gre. Številni sposobni režiserji: Osip Šest, Milan Skrbinšek, Bratko Kreft, tudi kot dram ati i k, Bojan Stupica, Ciril Debevec, Slavko Jan, dr. Branko Gavella so bili uspešni realizatorji novih idej. Prvi večji uspeh sem doživel v vlogi dr. Silberbrandta v Krleževi »Gospoda Glembajevi« v Gavellovi režiji. Bil je režiser izrednih sposobnosti, ki je zaslutil v igralcu speča čustva in jih znal obuditi. Začrtal mi je pot po odru, hodil tik za menoj in vnašal v besedilo neko melodijo, ki je spominjala na cerkveno. Ponavljal jo je tako dolgo, dokler je nisem prevzel. »Dobro, ti sr moj glumač« je bila končna ugotovitev. To je bilo priznanje in odškodnina za skoraj desetletno anonimnost. Drugo priznanje, ki je ostalo v spominu sem doživel v vlogi Pravdača v Kreftovih »Celjskih grofih«. Po Pravdačevem govoru pred sodiščem, je v dvorani nastalo gromovito ploskanje. Na oder je prišel prof. Šest, mi stisnil roko in rekel »Dobro tulil lev«. In tretje nepozabno priznanje Otona Župančiča »Za Petra zaslužite medaljo«. Šlo je za vlogo Krištofa Kobarja v Cankarjevem »Pohujšanju v dolini šentflorjanski«. V »Vučjaku« sem v Gavellovi režiji igral jetičnega novinarja Polugana. V odmoru na generalki je prišla na oder njegova žena Zlata Gjungjenac, me gledala in sočutno rekla »Pa vi ste bolni«, »Ne nisem!«, »Kašelj vas razodeva« je ona rekla. Šele režiserjevemu pojasnilu, da igram jetičnega človeka je nekako verjela. In še je bilo nekaj vlog, ki so izstopile iz skupnega števila 319, nevštevši vlog v MGL in Mladinskem gledališču.

Tudi v režiji sem se poskusil v sezoni 1935/36 z igro Božene Begovičeve »Med včeraj in jutri«. V partizanih sem režiral enodejanko M. Klopčiča »Mati*' Premiera je bila v Kočevju v počastitev kočevskega zbora v noči med 3. in 4. oktobrom 1943 ob 3 zjutraj. To predstavo šteje zgodovina za rojstvo Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju. Na tem zborovanju sem bil izvoljen za poslanca. Naj omenim še neko zanimivost. Kritik dr. Zarnik je v neki svoji kritiki zapisal, da je že ob mojem prvem pojavu na odru ugotovil, da sem popolnoma nesposoben, pri omenjeni predstavi pa sploh nisem sodeloval. Tudi taka grenka kaplja kot številne druge so me le oplazile, zlomile nikoli. Nič mi ni vzelo vere v stvar, ki sem se ji zapisal in ji vdano služil skoraj pol stoletja. Posebno poglavje je bilo dolgoletno sodelovanje z ravnateljem Slavkom Janom v svojstvu tajnika Drame in urednika Gledališkega lista. Kaj bi želel današnjemu gledališču? Vse najboljše! Da se ne bi dalo v sedanjem skorumpiranem in zmaterializiranem svetu zavesti na stranpota, da bi držalo ogledalo »času in dobi«. Predvsem pa naj posvet' vso skrb jeziku na odru, ki je od Župančičevih časov mnogo utrpel na zvočnosti, lepoti in razumljivosti. To ne velja samo za gledališče, ampak tudi za RTV, ki bi moralo kot največje množično občevalno sredstvo temu vprašanju posvetiti največjo nego. Moja generacija je doživela razvoj in vzpon gledališča v bednih gmotnih razmerah. Že to, da smo igralci sedem let prejemali plače na obroke, tudi v poštnih znamkah, da smo živeli »na puf« ni vplivalo na delo ansambla, ki je dihalo v enotnem ritmu ljubezni do dela in stvari. Ivan Jerma11

razmišljam o svoji igralski poti, se mi misel zazre v z9odnjo mladost, ko sem začela s prebiranjem knjig 'n so me podobe, ki jih je sproti ustvarjala domišljija, tako prevzele, da sem s čudnim nemirom jemala iz damine omare stare obleke ali samo kak šal in v tišini sobe spreminjala svojo podobo. Take igre s®veda niso nič nenavadnega, tako se igrajo mnogi °troci, toda želja podoživeti neko drugo življenje, je ostala v meni vseskozi prisotna, oo sem obiskovala klasično gimnazijo v Mariboru, nas Je prva leta učil slovenščine dr. Sušnik. Bil je izjemno ^očna in zanimiva osebnost in spominjam se, kako sem se vsake ure veselila. Ta dragoceni profesor je tenkočutno razvijal moje veselje do recitiranja, vzgajal ^ ° j okus in močno vplival na moje oblikovanje. J-elo zgodaj se je moj interes usmeril v igralstvo, ne da i 1se mi sanjalo, da bom ta poklic kdaj tudi dosegla. 'nstinktivno sem čutila, da moram vse, kar znam, Nekomu povedati, posredovati. Brat in sesta sta bila Pfecej starejša in oba sta študirala, sestra na Učiteljišču - med vojno so jo ustrelili, brat pa je Postal duhovnik - kapucin; bil je sugestiven pridigar in zaradi velike nadarjenosti so ga poslali študirat v Rim. eliko sem bila sama in pogosto sem prosila mamo in °četa, da sta v kuhinji sedla, jaz pa sem jima Pripovedovala najrazličnejše pesmi. Nikoli mi nista 0cJrekla te pozornosti. Bila sta tiha in pazljiva Poslušalca. Zelo jasno se spominjam vsega. Oče na zooaj trd in nedostopen, je bil še kako ranljiv. Ob urah, 0 jo bil razpoložen, je znal sočno in barvito

pripovedovati. Mame je bila sama nežnost in milina, vsa je živela za nas otroke. In vendar je imela svoje sanje. Najraje je brala o raziskovalcih, o daljnih, tujih deželah. Na tihem si jih je vedno želela videti. Zelo rada in veliko je prepevala. Sama. Sicer pa čustev ni kazala. Nekoč, kasneje - zelo jasno se spominjam - sem prišla v hudi stiski k njej. Nikoli je ne bom pozabila. Bila je čudovita. V očeh je zadrževala solze, usta pa so se ji odpirala v nasmeh, ki me je vso objel in potolažil. Ostala je v mojem srcu kot luč, ki greje še danes. Spomin nanjo mi je pomagal oblikovati Cankarjevo Francko v filmu »Na klancu«, pa tudi Neža v Zajčevem »Vorancu« nosi del njenih sanj. V višjih razredih gimnazije sem že obiskovala gledališke predstave. Redko, ker ni bilo denarja, pa vendar. Spomin nanje je rahlo zabrisan, močno pa mi je ostala v zavesti predstava »Brez tretjega«, ko je gostovala Vika Podgorska s svojim možem. Sama sem mnogo let kasneje igrala to vlogo v Trstu skupaj z Miho Balohom. Igrali smo v krogu, predstava je bila zelo zanimiva in Miha je bil izreden. Toda te predstave v Mariboru se spominjam po vzdušju. Ne spominjam se detajlov, čeprav je bila predstava polna posebne svetlobe, vzdušja, ki je delovalo z magično močjo. Sama sem takrat že igrala na Ljudskem odru. Tja me je pripeljala sestra, ki je tam že nekaj let nastopala. Končala je učiteljišče in štiri leta čakala na službo. Dobro se spominjam njenih vlog. Bila je zelo nadarjena, sugestivna, toda njena pot je šla drugam. Ko sem prišla v družbo ljudi, navdušenih za teater, sem našla tam nekaj prijateljev, ki so se pozneje uveljavili v gledališču: Lukeš, Kumer, Leskovšek, Filipič. Iz tega časa se posebej spominjam Drabosnjakove »Božične igre«, v kateri sem igrala Marijo. Mislim, da je bila notranja čistost in svojska barva glasu tisto, kar jo je mnoga leta ohranilo v spominu ljudi, ki so me takrat gledali. Bila je vloga, ki sem jo zmogla tako čisto občutiti, ne da bi se jasno zavedala, kako delam in kaj zmorem. Danes vem, da glas sam ne pomeni nič, če

137

138

ne bi tistega, kar govoriš, verjel, če se ne bi znal potopiti v tisto izjemno stanje, ko ne govoriš več ti, ampak postajaš tisti drugi, ko ves žariš in z nevidnimi nitmi zapredaš srca, ki te poslušajo. Sredi vojne sem doživela ljubezen. Leta 1942 sem rodila hčerko Lucijo. Živela sem v Mariboru in sodelovala v OF. Kmalu po osvoboditvi sem se znova srečala z nekaterimi prijatelji z amaterskega odra in združili smo se v igralsko skupino, ki jo je vodil režiser Fran Žižek. Še vedno se spominjam ur, polnih sugestivne zbranosti, ko smo intenzivno študirali sistem Stanislavskega. Takrat še ni bilo igralske akademije in ta študij je bilo moje prvo profesionalno srečanje z delom v gledališču. Mislim, da so mi spoznanja, ki sem jih sprejemala ob tem študiju, bistveno pomagala in kasneje usmerjala vse moje delo. Seveda, takrat sem porabila za koncentracijo mnogo več časa kot mi je bilo potrebnega kasneje ali danes, vendar izhodišča so ostala enaka. Mnoge znamenite igralske šole se v jedru prepletajo s spoznanji Stanislavskega. V začetku, ko iščeš svojo lastno pot, je vsega preveč. Preveč navodil, preveč informacij, ko da se prebijaš skozi goščo, preveč je čustvovanj, gibov, mnogo preveč napetosti, da bi dosegel koncentracijo, energijo izgubljaš v predpripravah - takrat sem, da bi bila lahko na odru vesela, vsaj pol ure pred nastopom prepevala in poplesavala kje je tisto, ko je brez napora vse prav odmerjeno, tisto, ko gre v bistvu za čisto majhen premik, pa je vse preprosto in prepričljivo. Vse to sem dojela in zares znala veliko kasneje. Vendar sem bila oplojena. Vaje in študije, znameniti »kot da bi«, »če«, podzavest, intuicija, odnos do predmeta, premiki vedno povezani z notranjimi vzgibi, asociativni spomin. Živeti s pristnimi čustvi je premalo, treba je to znati pokazati. Vse telo se mora do skrajne meje tenkočutno odzivati na vsakršna podzavestna podoživljanja. Nikoli posiljevati ne telesa ne čustev, delati brez napetosti. Vse to vedenje sem nosila s seboj in kasneje razbirala iz vsega samo tisto, kar je bilo potrebno.

Ko so se znova odprla vrata mariborskega gledališča, sem bila angažirana in tako sem v decembru leta 1945, ko je bila otvoritvena predstava »Hlapca Jerneja«, prvič stopila na odrske deske poklicnega gledališča. Bila sem dekla, ki brez besed prinese skledo žgancev na mizo. Kako mi je tolklo srce in kako so mi sijale oči! Bil je čudovit večer. Potem sem veliko igrala, predvsem vloge mladih deklic, veselih in navihanih, pa tudi že zahtevnejše vloge. Po dveh gledaliških sezonah v Mariboru sem odšla skupaj z Jožetom Babičem v Trst, ki je potreboval mladih igralcev. Jože je postal umetniški vodja tržaškega gledališča. Imel je izostren posluh za repertoar, bogato domišljijo ustvarjalca in kot režiser senzibilen občutek za igralca. Celemu obdobju tržaškega gledališča je dal svoj pečat. Še preden sem lahko začela z delom v Trstu, pa sem bila angažirana v prvem slovenskem filmu »Na svoji zemlji«. Igrala sem Tildico, dekle, ki utrujeni, premraženi skupini partizanov pripoveduje, kako bo, ko bo svoboda. Neverjetno, kako smo se vsi, ki smo ustvarjali ta film, srečali brez izkušenj, ali vsaj brez večjih, pa vendar je nastal film, ki mu je usojeno, da ne bo pozabljen. V tržaškem gledališču sem delala trinajst let in to obdobje je zapisano v mojem srcu tako močno kot prva ljubezen. Kako naj razložim danes kolegu ali gledalcu, ki sedi v kateremkoli gledališču na Slovenskem, kamor je stopil iz potrebe ali po trenutnem vzgibu, da je bila naša publika v Trstu kratkomalo izjemna. Seveda so povsod senzibilni ljudje, ampak tam so nas poslušali tako, kot če bi razsušena zemlja pila dež. S pritajenim dihom, z globokim spoštovanjem do slovenske beseda ki je prihajala po tolikih letih z odra, z ljubeznijo, ki sm° jo čutili v pozdravih in pogledih, ki so nas spremljali. Kako naj vse to razložim danes, ko smo tako daleč od vsega zanosnega? Nikoli pozneje namreč nisem s tako gotovostjo vedela, da je moj poklic potreben, da ima svoj globok smisel. Morala bi dolgo govoriti o majhnih, neopremljenih, mrzlih dvoranah, o revnih garderobah;

n e i tr a ja lo

b i p r e d o lg o

S m e š n o je , k e r m i s i l i j o ''s t ih

d n i; v e m , d a jih

n a z a j. Ž i v e l i s m o

m o r d a je s o lz e

ni m o g o če

z l j u d m i in

P o tr e b o v a li. P a v e n d a r je je ž k im

ra z m e ra m

sm o

r o d ilo

^ ° lin a

B r e z t r e t je g a m a jh e n

P o d s ta v e , k je r n is m o in

d e lo v e n

J ® lu i g r a l e c

^ b o g a t im sem

ta k o

z a to

m nogo

seveda

'I j e

p o n u ja le

u g a ja l in

la h k o

š ir š o

sem

b ile

iz je m n o

sadove. O b

r a z v ija . žene

o b č u tila , b r e z b ile

v lo g

a li d e k le t a sem

v s v e tu ,

n a p o ra

b re z

k o m p le k s n e jš e , b o lj in

g lo b ljo

d e lo

r a z is k a v o

na sebi sam em .

p o n u ja l g lo b o k o , v z n e m ir ljiv o

p r i o b lik o v a n ju

p e d a lc u

re d k e

m la d e

z a n im iv e jš e

r e p e r to a r , k i je

v 6 s e lje

v U t v i,

s im p a t iji, Z a la ,

r a z p o n o m . U s tv a r ja la

m očno

^ je m n e , s o

g o v o r ili.

v e lik o , v e lik o

nežne

s P r e n e v e d a n ja . V lo g e , k i s o

te m

še

p r in a š a l s e v e d a

ig r a la

č u s tv e n im

g a ja s n o

v Č a ju

s o d e lo v a li v s i. V e s t a

č a s je

sem

v Ž e n it v i,

k a z n i, M a š a

a n s a m b e l in

r a s te , s a m o

N a jp o g o s te je

nam

T ih o n o v n a

“ re d a v V e le iz d a ja lc u , L a v r a

'9 r a l a . B i l i s m o

g o r v L ju b lja n o

v e te r, s o

D o n o s n i s lu ž b i, A g a tja

. ° n a , G ig a

iz je m n o

p r e d s t a v e . Š e le

v D e d in j i, J u lija , V io la , J a c in t a ,

M a te r in a I v a n o v n a v Z l o č i n u

naPet

sem

k lju b

p r ik lic a t i

nas

p r a v z a v e d e li s v o je

bi zavel svež

C a th e r in e

s p o m in ja m

o b n o v it i n e

g le d a liš č e

p r ih a ja li n a g o s t o v a n je

sem

odveč.

z a r a d i lju d i, k i s o

t u d i č u d o v it e

^ a Ue p o J u g o s l a v i j i , s m o R e d n o s t i. K o t d a

s p lo h

v o č i, k o

v lo g

seveda

č u s tv e n o

r e p e r t o a r , k i je

b o g a til.

^eta 1961 sem z Miho Balohom prišla v Ljubljano. recej nenadna odločitev. Morda. V življenju so stanja, 1° j e

n u jn o , d a

| e rn s e

® n e k a j je

znova

v p liv a lo

° b d o b je s e m s ° b ile

v s e b i in

o d lo č ila

b ila

n a to

a bi se

re s

v s e ta k o

s o o č ila

m i je

s tv a r i u r e d iš . T a k o

p o t.

o b č in s tv a , s k o r a j v s e

z e lo

v e č k r a t p r ik r a d la

d o b ro ?

z d r u g a č n im

^v ° j ta le n t p r e v e r it i v

sebe

o d lo č it e v . V s e t r ž a š k o

lju b lje n k a

n a ju g o d n e jš e , p a s e je

* e p s a : je

ra rn a

o k ro g

o d iti n a

T a k o je

o k o lje m . S v o je

k r it ič n e jš e m

k r it ik e

vam e

r a s la

ž e lja ,

z n a n je ,

o k o lju . L ju b lja n s k a

m o ž n o s t p o n u d ila . K a r m e je

P re s e n e t i l o , k o s e m

z a č e la

z d e lo m

v L ju b lja n i, je

b il

čisto drug repertoar, ki me je čakal. Kar nenadoma, z ostrim rezom sem začela igrati izjemne, vulkanske ženske, ki se komaj še dotikajo človečnosti. Medeja, Kesonija, nora dr. Zahndova, Klitajmnestra v znameniti Korunovi postavitvi Oresteie, pa Lady v Orfej se spušča, Ismena v Smoletovi Antigoni. Na Eksperimentalnem odru sem se srečala z eno najbolj zanimivih vlog - Temple Drake v Requiemu za vlačugo in nekaj kasneje z VVinnie v Beckettovih Lepih dnevih. Na Odru 57 sem bila Plesalka v Božičevih Kaznjencih. Koliko globlje sem morala raziskovati, odkrivati v sebi stvari, ki jih komaj slutiš, ob katerih bi se zgrozil, če se ne bi zavedal, da so zakopane v tebi samo kot možnost. Neverjetno je, kaj zmore čutiti človeško srce. Da lahko igraš živo, resnično osebnost, moraš v sebi samem najti vzgibe, pa če so še tako rahlo zaznavni in jih oživiti kot možnost, ki postane resničnost. Če te resničnosti ni, potem tega človeka v resnici ni, je samo lupina, vizdez nečesa. Treba je misliti in čustvovati, kot bi mislil in čustvoval človek, oseba, ki jo igraš. Vprašali so me, pred časom že, kje preneha moja osebnost in začenja podoba, ki jo ustvarjam. Mislim, da ni natančne meje. V sebi nosimo zametke vseh človeških čustvovanj, od utripov ljubezni do grozljivosti trenutka, ko se zaveš, da bi lahko tolkel, ubijal. V temi naše podzavesti ždijo goni, ki jim ne poznamo razmerij. Vzgoja in razum nam pomagata, da jih obvladujemo. Vendar - del nas so. Eksistirajo. Seveda je nad vsem našim delom kontrola, distanca. Jasno je: če še tako doživiš vlogo, če jo še tako močno občutiš, dobro veš, da ne boš ubijal, četudi v vlogi to počneš. Vse je storjeno tako »kot da bi«. Za dr. Zahndovo v Diirenmattovih Fizikih, Kesonijo v Camusovem Kaliguli (oboje v režiji A. Hienga) in za Plesalko v Božičevih Kaznjencih sem leta 1964 dobila Prešernovo nagrado in ta nagrada mi je omogočila štipendijo za Francijo. Tako sem nekaj mesecev študijsko preživela v Parizu. Koliko doživetij, koliko razmišljanj!

139

140

Igralski poklic je izjemen, lep - pa tudi žalosten. Ne vem, če si kjerkoli drugje lahko tako srečen, pa čeprav za en sam večer, ali pa tako zelo nesrečen. Tem skrajnostim nihče ne uide. Igralec mora znati izbrskati vse tisto, kar je v njem pridušeno. Tudi kadar je najgrše, najbolj nerazumno, najbolj poniglavo. Ni tako daleč od nežnosti, do izbruhov jeze, sovraštva. Treba je preigrati ne samo vso skalo, ampak vse odtenke. Seveda nam ponekod poje lepše, polno, brez napora, drugod je treba grebsti, iskati, se vračati, znova iskati. Zgodi se, da ostajaš z grenkobo v grlu - veš, da si prehodil samo del poti. Igralec se rodi - prav gotovo. Nadarjenost, talent - ta danost je seveda osnova, brez tega ne more nastati nič pomembnega, toda to je samo temelj, na katerega zidaš. Tisto potem pa je trdo delo. Malo stvari na svetu je nastalo kot čudež. Izjemnih vlog je zelo malo tudi v opusu velikih igralcev. Seveda pa je lahko mnogo dobrih vlog. Magnetizem, ki ga izžareva nekdo mimo talenta, fluid, ki je dan le nekaterim, vse to je zunaj kategorije »dobrega«. To so izjemna srečanja med igralcem in vlogo, ko se vse pokriva, ko je vse prav. Igralec to natančno ve. Nemogoče je, da bi takrat dvomil. In nemogoče je, da ne bi intimno vedel, kdaj nekaj ni zares dobro - skepsa ga pogosto spremlja. - Veseli me, da vedno pogosteje doživljam radost ob oblikovanju humornih vlog. Rada imam fino, duhovito komedijo. Mislim, da imam razvit občutek za mero. To me rešuje. Vem, do kod smem. Tistega, kar je »čez«, ne maram. Tisto ne zabava. Gledališče je prostor, kamor moraš prihajati čist. Ni se lahko otresti vsega, kar te v življenju spremlja in bremeni, vendar je taka samodisciplina nujna. Vsi delamo predstavo, mogoče je naloga enega težja, odgovornejša, vedar bi brez vseh drobnih kamenčkov ne bilo kompletne podobe. Treba je spoštovati tudi najmanjši del celote. Režiserjeva vizija je samo izhodišče. Kje pa si ti? Tvoje čutenje? Tvoje razumevanje? Naše delo je delo medsebojnega oplajanja. Cim več daješ, več boš dobil. To je kot v ljubezni. Velikokrat, kadar imam kaj posebno težkega,

se ponoči zbujam, kar vrže me pokonci, vzamem tekst in delam. Igralski poklic je delo. Radost iskanja, do trenutka, ko začutiš, da si prestopil mejo, kjer se začenja magičnost Tvoje telo je postalo inštrument, na katerega igraš, tvoje srce tolče v drugem ritmu, tvoja usta in oči govor® drug jezik. In nenadoma odmeva tvoj utrip tam doli v temi avditorija, v neznanem človeku. Čuti s teboj. Za trenutek mu je odvzeto lastno breme, izvabiš mu nasmeh, pretreseš ga, za hip, saj je dovolj za hip. Moja mladostna vera je bila, da je gledališče poslanstvo, da nam je dano spreminjati svet. Zdaj vem, da sveta ne bomo spremenili. Seveda lahko posameznega človeka za hip pretresemo, prisilimo ga, da razmišlja. Temple Drake iz Faulknerjevega Requiema za vlačugo govori nekje: Da bi mogli za hip prenehati, pregledati svoje početje! Tu, se mi zdi, se pričenja čudež gledališča. Če smo bili dovolj sugestivni, če je silovitost misli segl3 globoko v dušo, nas bo gledalec nosil s seboj še d o lg 0' morda do konca, pa čeprav kot bledo, komaj zaznavno svetlobo. Torej je vredno. Če smo mu dali zares nepozabno uro, je tako, kot če smo se z njim zvezali v ljubezni. Njegov spomin ne more več mimo nas. Vsak človek je svet zase. Žarči in se dotika drugih svetov. Nekateri sežejo s svojimi prsti dalje, odvisno je pač, s kolikšno močjo so prežeti. Krog, v katerem delujemo, je omejen. Tu živimo, tu se srečujemo. Dan za dnem stojimo pred novimi vprašanji. Niso tako velika, kot je smisel našega eksistiranja, zato pa so boleča: z njimi živimo. Če se v sebi zberemo, lahko morda v tem našem majhnem svetu kaj uredimo. Dokler mi bo pamet delala, bi rada ostala živ človek. Zares sreča: še vedno igram. Četrto leto pa sem tudi pedagog za umetniško besedo na igralski akademijiTo delo z mladimi je dragocena izkušnja. Preverjam svoje znanje in skupaj z njimi odkrivam možnosti za njihovo lastno pot. Lastna pot je edino prava. Štefka Drolc

IGRALKA ŠTEFKA DROLČEVA IN IGRALEC POLDE BIBIČ DOBITNIKA BORŠTNIKOVEGA PRSTANA, STA VEČKRAT' NASTOPILA NA BORŠTNIKOVIH MANIFESTACIJAH

142

Branko Gombač hvala za pismo! Še posebej mi je bilo drago, ker si mi ga pisal iz Modraških goric in sta tudi Knez in Kneginja pripisala nekaj prijaznih vrstic. Vesel sem bil pisma, ker mi je tako živo obudilo spomin na naše štajerske gledališke igre, da sem jih doživljal, kot bi bil tam. Kot bi hodil po žarečih goricah, po tesnih uličicah starega Maribora, po labirintih gledališča, majavih, trhlih, prašnih, pa vendar polnih nekega norega življenja. Posebej je bogato to življenje, kadar se gledalci, ki se drenjajo po ložah in stisnjenih sedežih parterja, prebudijo iz vseenosti vsakdanjosti in doživljajo »mizerijo in veličino, solze in smeh, žalost in veselje... pamet in norost... sovraštvo in ljubezen...« (po Jančarju). Ko se razplamti jesen po goricah in čez pleča utrujenega Pohorja, ko zagorijo barve na listih trt in kostanjev in bukev, ko na vsakem listu zažari, kot pravi Knezova devetindevetdeset milijonov barv, takrat, se mi zdi, je res najprimernejši čas za gledališče. Takrat, ko je zemlja polna sonca, ko v kleteh vre mlado vino, ko se v sodih s klokotanjem nabira nova sila za smeh, za vrisk, za pesem, za ples, za doživetje besede. Kadar sem poslušal brbotanje in klokotanje, mamljivo skrivnostne glasove pod kamnitimi oboki vinskih kleti, se mi je zdelo, kot da se okoli mene rojeva oni starodavni bog, ki je menda največ kriv, da smo ljudje dobili gledališče. Stari Dioniz. Poganski bogovi - praveselje do življenja, praosvobajanje oklepov s katerimi se zagovedno zapiramo pred radostjo, da si ne upamo globoko vdahniti duha polj in gozdov in rek in bajerjev in ... Ko jeseni hodim po gozdovih in pokajo kostanjeve ježevke, da leti seme na vse strani in pada na mehko toplo zemljo, se mi zdi, kot da vidim radoživega Dioniza, ki razposajen divja po zemlji in je tako bogat semena, da ga seje na vse strani. Rodi se smeh, radost, ljubezen. Rodi se teater. Tisti meni najljubši teater, ki ima svoje korenine v naravi, ki srka svojo hrano iz zemlje. Ki je preprosto lep kot drevo, kot trta, kot človek.

Povsod je lepo, vsak letni čas ima svoj čar - ampak na vsakem koncu naše očarljive dežele je kak letni čas majceno lepši kot drugod. Na Gorenjskem zime, na Primorskem pomlad, na Dolenjskem poletje, na Štajerskem pa jesen. Dionizična štajerska jesen. Grki so Dioniza pač slavili spomladi. Tam je drugače. Pri nas pa, Branko, že zaradi ljudi, ki so vsako jesen prevzeti od gledaliških iger, ne smemo poslušati tistih, ki hočejo Borštnikovo srečanje seliti. Naj ostane ne štajerskih poljih, goricah, v mestih, zaselkih, vaseh, kjer je doma. Naj bo na jesen. Čeprav imajo gledališki programerji mogoče malo težav. Nič zato, če koga kdaj ni. Njegova stvar. Mu je že drugje lepše. Nič zato, če se najdejo sitneži. Naj iščejo dlake v jajcu. Najdejo se tudi taki, ki bi dovolili BS samo vsaki dve leti. To se n11 zdi tako, kot če bi hoteli naj kranjska lilija ali lepi čevelj0 cvetita samo vsaki dve leti. Ker nista za pojesti, ne za prodati ali predelati v izvozni artikel, pa še zaščitena sta povrhu. Naj še živijo štajerske gledališke igre in še in še praznujejo dvajset let. Naj temperamentno občinstvo oo Maribora do Slovenske Bistrice, Ptuja, Makol, Čadranske vasi, Poljčan, na Tinjah, pod Pohorjem, ob Dravi, v Goricah užije v slovenski besedi slovenskega duha ob Ajshilu in Aristofanu, ob Shakespearu in Molieru, ob Steriji Popoviču in Cankarju, ob Partljiču in Jančarju. Polde Bibič

»Radijska« kultura So stvari, na katere se tako navadimo, da se jih več ne zavedamo. Nekaj takšnega je za nas radio. Šele ko bi utihnil, bi se ovedeli, da nam je bil del življenja. V svoji prenosni obliki, kot tranzistor, je postal tako rekoč naš intimni spremljevalec; multipliciran v tri in več programov pa se nam tudi izmika iz našega individualnega slišnega polja, vse več je v njem tistega, česar ne utegnemo ali ne zmoremo spremljati, vse manj pa tistega, čemur posvečamo posebno pozornost. Čudna pošast ta radio: zmerom bližji nam je in hkrati z večino sebe neznan, torej tuj. Koliko poslušalcev, lastnikov radia, plačnikov radijske naročnine ve, da je radio najbolj vsestranska kulturna inštitucija? Samo pritisneš na gumb in že lahko poslušaš najbolj izbrano operno glasbo, vseh vrst koncerte, najrazličnejšo vokalno in instrumentalno glasbo (da o popevkarskih paradah in sejmih sploh ne govorim), radijsko igro v vsaj štirih zvrsteh: tako imenovano »resno« in dostopno širšemu krogu poslušalcev pa eksperimentalno za »sladokusce«, za otroke ob nedeljah zjutraj in zabavno za nedeljske popoldnike, ko je ta igra (kriminalka ali komedija) pogosto nerazvozljivo povezana z najrazličnejšimi športnimi igrami. Ljubitelji literature imajo na razpolago tako vsak dan celo vzočno knjižnico: Literarne večere, Nokturne, Feljtone, 144 Kronike, ocenjevanje knjig, filma, gledališča, likovnega življenja, tudi problemska okrogla miza obstaja, ali v številkah (približnih): okrog 220 iger letno, od tega nad 60 premierskih predvajanj, 100 literarnih večerov, 50 portretnih večerov domačih in tujih znamenitih in manj znanih, pa vendar zanimivih avtorjev, nad 300 Literarnih nokturnov vsako leto, v katerih je res za vse dovolj prostora, čeprav so samo desetminutni, 50 knjižnih pregledov, prav toliko filmskih itd. itd. Če bi sproti tiskali vsa umetniška in kulturna besedila, ki jih na radiu interpretirajo igralci, preberejo špikerji ali govorijo avtorji sami, bi v enem samem letu imeli pred sabo knjižnico, ki je »povprečni« slovenski bralec ne bi prebral vse svoje življenje. Upravičeno se postavlja vprašanje, ali ni to morda razmetavanje energije, inflacija besed? Če fetišiziramo številke, bi bila taka pomisel morda upravičena, toda radio, kot rečeno, nam je sicer ves čas pri roki, »tiho« čakajoč na našo radovednost, vendar tudi v večini svojih nagovarjanj javnosti neznan. Radio, tudi v svoji kulturni in umetniški razsežnosti, ni individualiziran, ni dialoški (celo v kontaktnih oddajah ne, ker je tudi v njih element javnosti odločilen), zato pa mora biti radio za vse in ob vsakem času. To velja za radio kot medij, kot obliko komuniciranja z javnostjo, v vsebinskem in sporočilnem smislu pa neguje, upoštevaje prav to svojo medijsko posebnost, neki čisto določen tip kulture, ki jo lahko označimo za značilno radijsko.

Radio je predvsem emancipacija glasu, zvoka. Zato tudi tolikšna povezanost med besedo in glasbo. Vloga glasbe v radijski igri ali v literarnih oddajah je na primer čisto drugačna kot pri gledališki predstavi, tudi povsem drugačna kot na televiziji, v vsakem primeru tipično radijska. Način interpretacije in funkcija glasbe morata v okviru ene same oddaje neprestano pritegovati poslušalčevo pozornost, saj je dandanes radijsko poslušalstvo bolj naključno kot zavestno pripravljeno na poslušanje. Glas se kaj kmalu izgubi iz našega slišnega polja, če ni ves čas osvajajoče napadalen, vztrajen, nekako ljubeznivo vsiljiv, zaupen, domač in slovesen hkrati. Znameniti so radijski zvoki in šumi, ki jih noben drug medij ne uporablja, marsikdaj nadomeščajo živo ali umetelno kuliso, ki je del besedne pripovedi ali razpoloženja. Še boli kot ta, formalna, se mi zdi pomembna socialna vloga radia. Številni časovni termini, ki jih ima radio na razpolago (samo Radio Ljubljana ima nad 50 ur dnevnega programa), številne zvrsti in sorazmerno nizka cena realizacije (na prrmer radijska igra v primerjavi s televizijsko, filmom ali gledališko predstavo) daje prostor tako rekoč celotnemu slovenskemu ustvarjalnemu potencialu, pogostost avtorske prisotnosti je mnogo večja kot kjerkoli drugje, pa tudi poslušanost, tudi tako imenovanih manj komunikativnih oddaj, je večdesetkart višja, kot je sprejem na drugih področjih: knjižna naklada, koncertni ali gledališki obisk. Zlasti v slovenskih razmerah - najbrž pa tudi pri drugih narodih ni nič boljše - je že sama tako široka in odprta možnost dragoceno nadomestilo za mnoge, ki nič ali zelo malo berejo, ki ne hodijo ne na koncerte ne gledališče, ki sploh ne čutijo potrebe po kulturi. Radio jim jo »nevsiljivo vsiljuje«, od tega morda ne ostane mnogo, nekaj pa najbrž vendarle. In tam, kjer ni ničesar, je že upanje na karkoli veliko. Radio je nevidna kulisa našega vsakdana, dogaja se in živi za našimi hrbti ali pred našimi očmi, ki glasovom v njem ne iščejo obstojnih oblik. Radio čisto preprosto je. In eden njegovih pomembnih delov je kultura, ki jo zaradi številnih posebnosti imenujemo radijska. Radio je močan medij, dokler ga ne poskušamo predstaviti naši in tuji pozornosti. Zato tudi pogoste in nemajhne zadrege, ki Radio išče svoje mesto in smisel v okviru Borštnikovega srečanja. Pa vendar ima tudi ta radijska udeležba svoj smisel: ta skrivnostni velikan stopa iz svojega skrivališča pred žaromete predvsem otroških oči; tak, »razgaljen«, je še največkrat podoben otrokom, nebogljen je, a radoživ, in ko se spet umika v svoj vesoljski dom, v eter, je spet povsod pričujoča moč, naš vsakdanji spremljevalec in prijatelj. Tudi s svojim kulturno-umetniškim programom. Ciril Zlobec

BORŠTNIKOVO SREČANJE ZA NAJMLAJŠE - PO PREDVAJANJU RADIJSKIH IGER ZA OTROKE

ZDRUŽENJE GLEDALIŠKIH IN LUTKOVNIH SKUPIN SLOVENIJE Že od leta 1974 sodelujejo izven konkurence, vendar sicer povsem enakopravno na Borštnikovem srečanju uprizoritve slovenskih gledaliških ljubiteljev v okviru Združenja gledaliških in lutkovnih gledališč Slovenije. Gledališki ustvarjalci, ki si sicer vsakdanji kruh služijo z drugim delom, iz Maribora, Trsta, Horjula, Kranja, Murske Sobote, Šmartnega ob Paki, Nove Gorice, Radovljice in Pirnič so na Srečanjih odigrali predstave, ki jih še danes pomnimo! Pregled njihovega deleža je mogoče zaslediti v dodatku gledališkega lista v Prispevkih za dokumentacijo BS. Ze dve leti pa jim je na Srečanju posvečen poseben dan, DAN GLEDALIŠKIH LJUBITELJEV. Poudariti je treba, da to ni nikakršen dodatek k našemu Srečanju, ampak sestavni del, ki ga profesionalci in amaterji posvetijo promlemom gledališkega ustvarjanja, strokovnim posvetom, srečevanju, izmenjavi misli in seveda gledališkim predstavam. Letos je izbrana predstava Združenja gledaliških in lutkovnih skupin Slovenije uprizoritev Prešernovega gledališča Kranj - Maček v Žaklju. Vendar bodo sodelovale še številne druge dramske in lutkovne skupine, prav tako pa ljubiteljska dramska skupina Zarja iz Železne Kaple z Leskovčevima Dvema bregovoma. PREŠERNOVO GLEDALIŠČE KRANJ Georges Faydeau - MAČEK V ŽAKLJU Izbrana predstava Združenja dramskih in lutkovnih skupin Slovenije

GOSTOVALNE PREDSTAVE Lutkovna skupina LI-LU, Litija_________

Jana Kolarič - SLON BALON Mentor - Berta Juvan________________ Režija - skupina stvaritev_____________ Lutkovno gledališče KUD Kobanci_____

Tone Partljič - ŠPELA, PIKA

IN BAMBINA (Po motivih Seliškarjevih Mul)_________ Režiser in scenograf - Tine Varl_______ Kostumografka - Breda Varl__________ KUD Študent - Študentski oder Maribor

Eugene Ionesco - STOLI Režiserja - Dario Scenograf - Vital Kostumografka Glasba - Srečko PD

Z a r ja

Ž e le z n a

Varga, Bojan Emeršič Verlič______________ Janita Labaš_________ Bohinec K a p la

S L O V E N S K O »ZA R JA « A n to n

P R O S V E T N O

Ž E LE Z N A

D R U Š T V O

K A P LA

Leskovec

Dva bregova R e ž is e r

P o ld e

S c e n o g ra f

S aša

Zupan

F ra n c i

L ip u š

F ra n c i

S a d o lš e k

M a c a fu r

B ra n k o

K o ro ta j

F lo r e

A n d i O š in a

K r iš t o f

148

B o g a ta j

B r ig a

Z un der Kum p

K r iž e m s v e t

Pepi N ovak

R a z p o tn ik

M ih i

A rč o n

K o n ra d

K it

C ir il O ra ž e

K o ro ta j B la js

P o lic a j

P e p i O ra ž e

Rona

H e lg a

K o m p o s a r ic a

G a b r ije la

B e r a č ic a

R ozana

Z upanc M ik la v

D o b a je N ovak

B e r a č - m u z ik a n t

Z d ra v k o

S oba

Z in k a

M uha

M a r i D o v ja k

S e p e ta lk a

M o jc a

S r ie n c

K o s tu m i

B re d a

Z upanc

A n ic a

Fugger

M aske S p r e m lja v a

n a c it r e

B la js

M ile n a

N ovak

R a z s v e tlja v a

T o m i O š in a

B e s e d ilo

M a ja

song ov

H a d e r la p

M a r ja n

B e lin a

Z b o r o v s k i r e c it a li

Janez

B ite n c

S onge

Joško

V V r u lic h

u g la s b il

GLEDALIŠČE LJUDSKE VSTAJE BORŠTNIKOVEGA SREČANJA »Gledališče ljudstvu - ljudstvo gledališču« (Dr. Bratko Kreft, BS 71) »Šele narodno osvobodilni boj je potegnil umetnika iz ozkega krajevnega snovanja, iz zakotne zaverovanosti v eno samo omejeno okolje iz strokovnega lokalpatriotizma, če smemo tako reči - šele narodno osvobodilni boj mu je odprl vseslovenski razgled in ga postavil pred vsenarodne in vseljudske naloge. (Filip Kalan-Kumbatovič.)' Organizatorji Borštnikovega srečanja so se prav dobro zavedali, da bodo lahko z upoštevanjem teh besed oživili znamenito Kreftovo geslo o ljudstvu in gledališču, če bodo organizirali frontno gledališče po vzoru tistega iz narodno osvobodilne vojne, ki sta mu dala podpis za delovanje Boris Kidrič in Josip Vidmar. Prav zato je bila ena od mnogih organizacijskih novosti ob tekmovanju slovenskih dramskih gledališč za Borštnikova odličja, ustanovitev Gledališča ljudske vstaje. Potrebno je bilo obuditi in oživiti nekoliko v ozadje potisnjeno kulturniško dogajanje v revoluciji. Z osvobajanjem slovenskega kulturnega bogastva izpod socrealističnega objema, ki smo ga prinesli iz NOB in gojili še nekaj let po osvoboditvi, je prišlo do nujnega preloma v 150 1948. letu. Toda s stalinizmom in ždanovščino smo sicer gladko opravili, vendar so žal rigorozno opravili tudi z našo partizansko dramatiko. Fašistični osvajalci, belogardisti in drugi izdajalci so skoraj zginili z našega odra, partizanska poezija pa se je nekam sramežljivo umaknila v slavnostne in spominske dneve. Tudi repertoarji slovenskih festivalov, predvsem pa Borštnikovo srečanje, kot najbolj obširna manifestacija, je v tem pogledu kazala sušo. Pri Borštnikovem srečanju smo mislili celo na razpis te vrste, toda to je specifična veja dramatike in spada k tistim organizacijam, ki se ukvarjajo bolj na široko z obujanjem zgodovine NOB. Še mnogo let kasneje po organizaciji Gledališča ljudske vstaje, se je pojavilo na primer vprašanje: »Zakaj pa igrate prav gledališče ljudske vstaje samo pod kozolci, ne pa v oficialnem gledališču?« (na seji odbora za kulturo SRS Zveze borcev Šlovenije.) Kdo je pa kriv - se sprašujemo danes ob štiridesetletnici osvoboditve? 1981. leta smo proslavili obletnico vstaje slovenskega naroda z razstavo »Gledališče na osvobojenem ozemlju«, in z razstavo »Gledališče ljudske vstaje Borštnikovega srečanja«. Nazorno smo ob zgodovinskih fotografijah in grafikonih pokazali življenje in organizacijo našega sodobnega frontnega gledališča. Tudi danes lahko ugotavljamo, da nimamo vidnejših dramskih del iz naše herojske preteklosti, čeprav smo si takrat priborili svojo državnost in prvič »po Gosposvetskem polju« zapisali imena vojvod in generalov v

zgodovini slovenskega naroda. Kje je krivda, da smo ravno Prl vprašanjih kulturnega spomina iz revolucije kratkomalo zaspali? Odgovor bodo dali zgodovinarji. Jaz bi želel ob tem dejstvu, ki bi ga lahko seveda široko opisal in argumentiral, le zabeležiti ob obletnici Borštnikovega srečanja organizacijo in delo Gledališča ljudske vstaje, ki je postala z leti ena najbolj aktivnih spremljevalnih manifestacij Borštnikovega srečanja. V statut tega gledališča smo ob ustanovitvi zapisal' med drugim: »Gledališče ljudske vstaje je organizirano v okviru Borštnikovega srečanja z namenom, da v svojih umetniških programih oživlja revolucionarne, kulturne tradicije iz minule osvobodilne vojne. V umetniški program so enakopravno vključena literarna dela (proza, poezija, drama) ter samospevi iz preteklega in sodobnega časa, ki v idejnem in umetniškem izrazu dopolnjujejo duh narodnoosvobodilne vojne in sodobnega »socialističnega razvoja«.2 Za umetniškega vodjo v vlogi »komisarja« je bil imenovan Voja Soldatovič, režiser Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru. Za sodelavca iz vrst JLA pa smo imenovali zastavnika Dimeta Georgijevskega. Takoj smo si zagotovili sodelovanje mariborske enote JLA, ki nam je odslej nudila vso potrebno pomoč v motorizaciji, kulturni klub JLA pa nam je zagotovil orkester in posamezne vojake za sodelovanj v programih. Omenjeni Pravilnik je namreč predvideval nastope tega gledališča tudi za pripadnike JLA različnih jugoslovanskih narodnosti. »Gledališče vstaje« je bilo organizirano v letu 1973. S tem Pa je dobilo Borštnikovo srečanje institucijo, ki je bila posebnost ne le v slovenskem, temveč tudi v jugoslovanskem prostoru. Ob ustanovitvi smo se tudi pobrigali za posebno finansiranj® »gledališča«; tega smo našli v kolektivu Kreditne banke Maribor, ki je postal kar tradicionalni pokrovitelj Gledališča ljudske vstaje. Sicer pa je ta vzorni kolektiv ob navedenem bil kar dvakrat glavni pokrovitelj Borštnikovega srečanja, in sicer 1972. in 1975. leta. Skupščina Borštnikovega srečanja se je temu kolektivu skromno oddolžila lani na BS 84 z izbranim umetniškim programom Gledališča ljudske vstaje po partizansko, sredi njihovih delovnih prostorov. V programu s® nastopali Jože Zupan, Jerica Mrzelova, Janez Klasinc, Bert Sotlar, Štefka Drolčeva, Anica Vebletova, »komisar« Voja Soldatovič ter orkester JLA. Ob tej priložnosti je akademik dr. Bratko Kreft, predsednik Skupščine BS, podelil eno najvišjih odlikovanj BS kolektivu Kreditne banke Maribor zlato značko in diplomo Borštnikovega srečanja ter bronast® plaketo Ignacija Borštnika.

MAŠOJ ZEMLJI I ODNOSIM NAŠIM NARODIMA."

Svojega stalnega ansambla to gledališče nima. Tradicionalno sodelujejo v programih člani Drame in Opere SNG Maribor: Anica Sivec, Sonja Blaž, Anica Veble, Nataša Sirk, Breda Pugelj, Rado Pavalec, Jože Zupan, Ivo Leskovec, Franci Gabrovšek in Marjan Bačko ter drugi člani, iz opere pa Majda Švagan, Zorica Barač, Beba Podkrižnik, Emil Baronik, Alenka Pinterič in iz drugih slovenskih gledališč: Majda Grbac, Judita Hahn, Alenka Svetel, Jurij Souček, Jerica Mrzel, Polde Bibič; pa tudi člani bivšega slovenskega gledališča na osvobojenem ozemlju, Vladoša Simčič, ki je članica od začetka, Aleksander Valič, Ivanka Mežanova in Jože Zupan. Polde Bibič je v uniformi Gledališča ljudske vstaje požel s svojim Martinom Krpanom v odročnih partizanskih krajih npr. v Čadranski vasi pri kmetu Knezu, v garaži na Tinju, pa pri Kauklerjevih v Hošnici in drugod med preprostimi kmeti, navdušenje, kakršno lahko doživi le pravi ljudski um etnik... Ker ima Gledališče ljudske vstaje tudi mednacionalni pomen, saj nastopa tudi za pripadnike drugih jugoslovanskih narodov, sodelujejo tudi umetniki iz drugih republik, med temi naj omenim po spominu Miro Stupico, Branko Veselinovič (Beograd), Cvetanko Jakimovsko (Skopje), Vero Pregare 152 (Mostar), Milenko Vidovič, Doro Stojilkovič, Zijaho Sokolovič (Sarajevo) ter mnoge dramske umetnike iz Zagreba, med njimi Mladena Šermenta in Željka Vukmirico. V programu so sodelovali še APZ Boris Kraigher, KUD Študent, PZ Partizan, KUD Pošta. Gledališče ljudske vstaje je postalo v programu Borštnikovega srečanja nepogrešljivo. V zadnjih letih je nastopalo tudi med letom na različnih tradicionalnih prireditvah - naj omenim le Kraljevo, ob potovanju vlaka Bratstva in enotnosti, na spominskem pokopališču oktobrskih žrtev, v Partizansko vojašnico v Novem Sadu, na Čebinovo, v Ljubljani. Lani je imelo gledališče umetniški program za slušatelje političnih delavcev v Kumrovcu, kjer je govoril o Borštnikovem srečanju in pomenu Gledališča ljudske vstaje predsednik Skupščine BS dr. Bratko Kreft.

Nadalje so nastopali na Univerzi v Mariboru, v raznih podjetjih kot so npr. TIMA Maribor, Kreditna banka Maribor, Koloniale Maribor, Vodovod Maribor, Metalna Maribor, Swaty Maribor, Hotel Orel, Hotel Slavija, Konstruktor Maribor, Mariborska tekstilna tovarna, Dom železničarske šole v Mariboru, Srednja metalurška in kovinarska šola v Mariboru, KK Slovenska Bistrica in v skoraj vseh krajih od Murske Sobote do Šoštanja. Naštejmo le nekatere, čeravno jih je bilo okoli 75: Bohova pri Mariboru (proizvodna dvorana, obletnica 14. divizije), Črna na Koroškem (karavla in kulturni dom), Cerklje, Dravograd, Dobrovci (v dvorani), Duh na Ostrem vrhu (karavla, šola, gostilna, pri spomeniku Dure Dakoviča, Lackov dom), Fram (dvorana), Gorca pri Laporju (kmetija Aksentijevič Mikec ob odkritju spominske plošče padlemu partizanu in ustanovitvi Narodne zaščite), Gornja Radgona (dvorana), Lenart (na prostem), Leskovec (šola), Lendava (šola, kulturni dom), Kamnica, Kuzma, Kostanjevica na Krki, Krško, Libeliče, Ljubno v Savinjski dolini (kulturni dom), Ljubljana v MGL, na Rožniku, Mežica, Murska Sobota (kulturni dom), Osankarica Trije žeblji (pri spomeniku in v muzeju), Radlje ob Dravi, Ravne na Koroškem (kulturni dom), Remšnik (karavla in gasilski dom), Planica na Pohorju (na prostem), Skoke (v hangarju), Trbovlje (kulturni dom), Slovenska Bistrica (šola, kulturni dom, vojašnica, knjižnica, vrtec), Slovenske Konjice (šola), Sladki vrh (šola, karavla), Šentilj (šola, kulturni dom, karavla), Šmarje pri Jelšah (kulturni dom), Šmartno na Pohorju (gasilski dom, na prostem), Žabljek pri Slovenski Bistrici (gospodarsko poslopje), Zgornja in Špodnja Polskava, Stanovsko pri Poljčanah (gospodarsko poslopje, odkritje spominske plošče kurirjem NOB), Čadranska vas pri Poljčanah (kmetija Kneza Rudla), Sp. Poljčane (kmetija Kneza Ludvika), Črešnjevec, Modraše, Laporje pri Slovenski Bistrici (šola), Hošnica pri Laporju (kmetija Jožeta Kauklerja), Pekre, Juršinci, Tinje na Pohorju ter na vojaških vajah »nekje« na Pohorju. Na nekaterih mitingih je bilo tudi po 200 - pa tudi 350 do 500 ljudi (Črešnjevec, Gorca pri Laporju). Med gledalci so bili v večini kmetje, delavci in mladina. Ti kraji nastopov (niso vsi našteti) mnogo povedo o članih tega zanimivega gledališča.

GLEDALIŠČE LJUDSKE VSTAJE V METALNI 1985

154

In tako, kot je bilo v 1944 letu edino partizansko gledališče v zasužnjeni Evropi, je gledališče ljudske vstaje edino, ki se ukvarja s spomini na revolucijo v Jugoslaviji. Zanimiva je izjava Sergeja Kraigherja v govoru na mitingu v Gorici pri Laporju članom Gledališča ljudske vstaje in vaščanom tega kraja: »Posebno me je pritegnilo v programu to, da ste poklicali - »mobilizirali«, partizanske igralce, ki sem jih že videl nekoč nekje na Notranjskem med borbo, to, da ste skupno s krajani odkrili spominsko ploščo padlemu aktivistu in se spomnili tudi na ustanovitev Narodne zaščite v tem kraju. To so pomembne odlike. V taki povezavi umetnikov ter kmetov in delavcev gledamo nadaljevanje naše revolucije. Nadaljujte s tem delom, širite nenehno gledališko kulturo zunaj vašega mesta in vaše gledališke kulture!«3 Po nepopolnih podatkih je imelo Gledališče ljudske vstaje skupaj 325 nastopov, bodisi individualnih s posameznimi nastopi, pa tudi z manjšim ali večjim številom dramskih in opernih umetnikov. Težko bo zbrati točno število nastopov krajev, ker niso vsi nastopi vpisani v almanah BS, bila je pač na delu »partizanska improvizacija«. Predvsem pa ni zabeleženih tistih prireditev Gledališča ljudske vstaje, ki jih je komisar Voja Soldatovič sam programiral, organiziral in izvedel. Menim, da morajo biti člani Gledališča ljudske vstaje, dramski umetniki mariborske Drame s sodelavci iz drugih slovenskih in jugoslovanskih gledališč zadovoljni ob bogati žetvi dvanajstletnega dela pri obujanju umetniške besede in prakse iz naše herojske revolucije. To delo umetnikom ni bilo izpričano v denarju, ne zato, ker Borštnikovo srečanje ne bi imelo dovolj denarja, ampak zato, ker takih potovanj s težkimi vojaškimi avtomobili iz kraja v kraj, v pohorskih hribih, po vaških zaselkih, se ne da plačati in ne more. To je kratko in malo idealizem, ki ga na vso srečo naši dramski umetniki imajo. Gledališče ljudske vstaje Borštnikovega srečanja je dobilo za svoje umetniško delo dvoje odlikovanj, in sicer »Nagrado vstaje slovenskega naroda - Zveze borcev Slovenije in Priznanje KS Zagernik Joco v Mariboru. Ob nagradi ljudske vstaje je bilo zapisano: »Leta 1973 se je rodilo tako imenovano Gledališče ljudske vstaje, ki nadaljuje tradicijo partizanskih gledališč in deloma tudi partizanskih mitingov. To svojstveno gledališče občasno nastopa po šolah in tovarniških halah, v vaških gasilskih, domovih, pa tudi v kasarnah, obmejnih karavlah in še marsikje, kamor poklicno gledališče nikoli ne zaide. Kadar publiko sestavljajo vojaki, so

zmerom na sporedu točke v srbohrvatskem jeziku. Pri tem gledališču se največ udejstvujejo člani mariborske Drame in Opere, sodelujejo pa tudi člani ljubljanskih gledališč, zelo pogosto pa tudi umetniki iz bratskih republik. Gledališče ljudske vstaje je v desetih letih, odkar obstaja, imelo še več kot tristo nastopov in njegova odmevnost se dokazuje zmerom znova in znova.« Gledališče ljudske vstaje je otrok Borštnikovega srečanja, vzgojili smo ga skupno z Olgo, Tonetom in Vojo kot komisarjem... Naj bi se kmalu razvilo v poklicno ljudsko gledališče, da ne bi slovenskega kulturnega boja v NOB z novimi generacijami pozabili. Verujemo, da dolgoletne poskusne dobe ne bomo preizkusili v eventualni bodoči vojni. Da povežem našo dobo z revolucijsko pred štiridesetimi leti, mi dovolite, da končam z naslednjimi besedami direktorja partizanskega gledališča na osvobojenem ozemlju, majorja, književnika Filipa Kalana-Kumbatoviča: »V narodno osvobodilnem boju smo se naučili nečesa, čeprav prej nismo poznali: da naravni dar in resnični zanos, požrtvovalnost in prava zbranost pri delu premagajo marsikatero oviro, ki smo jo včasih le mukoma premagovali z vztrajnim in napornim študijem. Ta duh partizanščine in improvizatorskega programa, ta duh osvobodilne podjetnosti in borbene iznajdljivosti, ta duh nenehne nespravljivosti, ki ne klone ne pred nenadnim in ne pred trajnimi težavami, ta duh mora živeti v vsakem izmed nas, bo nemara rešil naš gledališki kader še m arsikdaj...5 Gledališče ljudske vstaje Borštnikovega srečanja lahko v miru misli na prihodnost, predvsem zato ker že vsa leta od ustanovitve bdi nad njim kot glavni pokrovitelj kolektiv Kreditne banke Maribor. Ob požrtvovalnem ansamblu in vplivnem kolektivu za nadaljnji razvoj tega idealističnega gledališča z etiko žive revolucionarne gledališke preteklosti ni bojazni in strahu. Branko Gombač OPOMBE: 1 Beseda o gledališču. Almanah BS, Maribor 1984. 2 Arhiv BS. Pravilnik objavljen v Almanahu BS 1981, str. 56. 3 Sergej Kraigher, Gorca pri Laporju BS 1977. 4 Iz utemeljitve nagrade Zveze borcev Slovenije, podane leta 1983. 5 Beseda o gledališču. Almanah BS 1984, Filip KalanKumbatovič.

MILENA MUHIČ IN JANEZ KLASINC, ZVESTA SODELAVCA BS, NA NASTOPU V DOMU DANICE VOGRINEC NA POBREŽJU. NASTOP ZA OSTARELE OBČANE.

POROČILO STROKOVNE ŽIRIJE 19. BORŠTNIKOVEGA SREČANJA Strokovna žirija v sestavi Slavka Glavina, Viktor Molka, Herman Vogel, Vladimir Kocjančič in Aleš Berger kot predsednik si je ogledala vse tekmovalne predstave letošnjega Borštnikovega srečanja in o njih sproti razpravljala. Na zadnji seji 28. 10. 1984 se je odločila takole: Borštnikovo diplom o za predstavo v celoti prejme predstava Ham let VVilliama Shakespeara v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega. Predstava je silovito ugledališčila Shakespearovo besedilo, našla v njem mnoge vzporednice z vprašanji in stiskami sodobnega sveta in jih izrazila z visoko kakovostno igro celotnega ansambla, podprto z učinkovito in skladno likovno podobo. Bila je miselno angažirana in tudi prodorna pri oblikovanju kriznega sveta in se tako v sodobni gledališki govorici izrazito dvignila nad raven letošnjega Borštnikovega srečanja. Borštnikovo nagrado z diplom o za režijo prejme Mile Korun za predstavo Hamlet Williama Shakespeara v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega. Mile Korun je s svežim in prizadetim videnjem besedila, brez samovoljnih posegov vanj odprl docela nove dimenzije Shakespearovega Hamleta kot igre od dvoma načetega 156 sveta. Korunov Hamlet je nov, sodoben razmislek o etičnih in filozofskih razsežnostih človekovih dilem v času, s presenetljivimi, a natančnimi in doslednimi režijskimi rešitvami izpisan gledališki esej. Borštnikovo nagrado z diplom o za dram sko igro prejme Boris Ostan za vlogo Hamleta. Boris Ostan je enega najbolj zahtevnih likov svetovne dramske literature oblikoval predano, tako rekoč s popolnim vživetjem vanj, z mladeniško senzibilnostjo in intenzivnostjo. Negotovost in breztalnost mladih generacij je izrazil z ironijo in zgroženostjo nad nerazložljivim in surovim svetom ter nad svojo nemočjo v njem. Borštnikovo nagrado z diplom o za dramsko igro prejme Jožica Avbelj za vlogo Ofelije v predstavi Hamleta. Jožica Avbelj je Ofelijin lik obdarila s-številnimi razpoloženjskimi stanji: od dekliške radoživosti in življenja željnosti prek bridkega samoodpovedovanja do že skoraj breztelesne blaznosti in ga zaokrožila v pretresljivo podobo neizživete mladosti. Borštnikovo nagrado z diplom o za dramsko igro prejme Silvij Kobal za vlogo Emerenziana Paronzinija v predstavi Delitev Piera Chiare v izvedbi Slovenskega stalnega gledališča Trst. Silvij Kobal je decentno izoblikoval zahtevno komedijsko vlogo, v kateri je suvereno obvladoval prostor igre in njene pomenske dimenzije z groteskno umerjenostjo, pod katero se s srhljivo eleganco oglaša nevarna polaščevalska sla.

Borštnikovo nagrado z diplom o za dramsko igro je žirija z večino glasov dodelila Stanetu Potisku za vlogo Andreja Arnoža v Jančarjevi igri in izvedbi SNG Maribor. Stane Potisk je svoj lik profiliral izrazito intelektualno in mu navdahnil strašljivo vednost moža, ki se zavestno odloči za pogubno akcijo; njegov fanatizem je rasel iz miselne podlage in se zlomljen prevesil v blaznost. Strokovna žirija je sklenila, da Borštnikove nagrade z diplom o za scenografijo ne podeli. Scenografski delež letošnjih predstav, ki so sicer prinesle nekaj zanimivih, a likovno ne do kraja izpeljanih zamisli, je bil razmeroma skromen in ni dosegal kriterijev, ki so jih narekovali ustvarjalci drugih področij. Borštnikovo nagrado z diplom o za kostum ografijo prejme Alenka Bartl za svoj delež v uprizoritvi Hamleta v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega. Alenka Bartl je z vsebinsko utemeljenim izborom barv in s pravo mero uporabljenih stilskih prvin ohranila historični okvir Shakespearove tragedije in z domiselnim oblikovanjem posameznih kostumov podprla igro igralcev v sozvočju s sodobno režijsko zasnovo. Borštnikovo diplomo in denarno nagrado RTV Ljubljana* TOZD Televizija za najboljšo igro m ladega igralca prejme Gojmir Lešnjak za vlogo Kifa v predstavi Hard core Gorana Gluviča in Matjaža Zupančiča v izvedbi EG Glej. Gojmir Lešnjak je izkazal vsestranski igralski talent in izpovedno moč, ki se je izrazila v oblikovanju govora, glasbenega dela in ekspresivnosti neme navzočnosti na odruBronasti kipec Otona Župančiča za najbolj dognan odrski je zik ansambla v celoti prejme Mestno gledališče ljubljansko za uprizoritev Shakespearovega Ham leta. Igralski ansambel MGL je zahtevno klasično besedilo v zahtevnem prevodu Otona Zupančiča zmogel podati v sodobnem in neprisiljenem jeziku z artikulacijsko jasnostjo in miselno logičnostjo. Borštnikovo nagrado z diplom o za najbolj dognan odrski je zik posam ezniku prejme Rado Pavalec. Vlogo Ignacija Detele v drami Disident Arnož in njegovi v izvedbi SNG Maribor je Rado Pavalec bistveno podprl in zaokrožil s skrbno oblikovanim in obvladanim odrskim jezikom. Žirija se je odločila, da izkoristi možnost in podeli še Borštnikovo diplom o za izredni dosežek ansambelske igre. Prejmejo jo Bogdana Bratuž, Miranda Caharija in Mira Sardoč za delež v predstavi Delitev Piera Chiare. Tercet treh sester je v omenjeni uprizoritvi pokazal primer zgledne, komedijsko uglašene in med seboj oplajajoče se ansambelske, ki je bila polna dragocenih igralskih domislic. Aleš Berger, Slavka Glavina, Viktor Molka* Herman Vogel in Vladimir K o c j a n i ^ Maribor, 28. 10. 1984

ŽIRIJA BS 1983 ZASEDA.

POROČILO O 19. BORŠTNIKOVEM SREČANJU od 20. do 30. oktobra 1984 Pregleda najboljših ustvarjalnih dosežkov slovenskih gledališč v pretekli sezoni so se letos udeležila slovenska poklicna gledališča: PDG Nova Gorica, SLG Celje, MGL, Drama SNG Maribor, SSG Trst, Drama SNG Ljubljana, EG Glej Ljubljana, AGRFT Ljubljana, svobodna skupina Tespisov voz in amaterska skupina Oder treh herojev z izbrano predstavo ZKO Slovenije. Tudi letos je program teh gledališč tvoril osnovo Borštnikovega srečanja, izmed ponujenih predstav pa ga je izoblikovala Rapa Šukljetova. Spremljevalni spored je izbral Tone Partljič in prav v ta gledališki spored nam je uspelo pritegniti vrsto izjemnih odrskih stvaritev iz Slovenije, Hrvaške, Srbije in Makedonije. Osrednji, tekmovalni program se je odvijal v dvorani SNG Maribor in na malem odru, predstave pa so tekle tudi zunaj gledališke hiše, že po tradiciji na Malem Borštnikovem srečanju v Slovenski Bistrici, v okviru gledališča ljudske vstaje in seveda na številnih gostovanjih. Ponovno nam je uspelo z življenjem gledališča in njegovimi idejnimi in estetskimi sporočili pokriti severovzhodno Slovenijo, ne le s predstavami v kulturnih domovih, ampak tudi v šolah, tovarnah, vrtcih, na kmetijah, vojašnicah itn., in to z visokimi umetniškimi stvaritvami, skratka, tudi letos nam je uspelo 158 pripeljati umetniško besedo v različne kraje in prostore iz njenega ustaljenega gledališkega hrama. Poglejmo, za primer, kraje, kjer so si ljudje lahko ogledali predstave BS: Slovenska Bistrica, Tinje na Pohorju, Ptuj, Lenart, Šmarje pri Jelšah, Celje, Poljčane, Murska Sobota, Juršinci, Čakovec, Makole, Lendava, Ravne na Koroškem, Zagorje ob Savi, Slovenj Gradec, Ljubljana, Svečina, Oplotnica. Poleg tega, da so si poznavalci in ljubitelji gledališč lahko ogledali najboljše, kar premore ta hip slovensko gledališče, so imeli tudi možnost njegove dosežke primerjati z odličnimi predstavami iz drugih republik. Po ustaljenih pravilih Borštnikovega srečanja je ponovno gostovala najboljša predstava Sterijinega pozorja, tokrat dramsko gledališče Gavella iz Zagreba, s predstavo Miroslava Krleže Gospoda Glembajevi, po daljšem premoru pa smo ponovno gostili Makedonski narodni teater iz Skopja. Gledaliških predstav in posameznih nastopov iz Hrvaške je bilo 13, iz Srbije 19 in iz Makedonije 2. Tako se je letos na Borštnikovem srečanju nenehno prepletalo in dopolnjevalo dvoje njegovih konceptualnih zamisli: preverjanje, pregledovanje in vzpodbujanje umetniške kvalitete slovenskega gledališča in približevanje umetnosti čim širšemu in čim bolj raznolikemu krogu ljudi.

Poleg tega, da v osrednjo gledališko hišo in na ostale nastope BS prihaja vse več občinstva, ki sicer ni tako pogost gost gledališča, že leta nazaj opažamo izjemno zanimanje mladih ljudi. Za prihodnost slovenskega gledališča je vsekakor vzpodbudno dejstvo, da )e dobršen, nemara pa celo pretežen del občinstva iz vrst mladih. V času BS so bile odprte številne razstave, ob večerih so tekle predstave gledališča v Orlu s komornimi in satiričnimi besedili. Skratka, z vsebinskim in organizacijskim širjenjem Borštnikovega srečanja smo prišli tako daleč, ko naprej zares ni več mogoče. Bili so dnevi, ko se je na različnih krajih zvrstilo tudi 15 predstav in prireditev. Tega prireditvenega okvira, ki mora ostati v mejah že do kraja napetih organizacijskih in materialnih zmogljivosti, smo se sicer zavedali že pred letošnjim srečanjem. Vseh prireditev je bilo 118 in na njih 29.785 obiskovalcev, od tega: - na 65 gledaliških predstavah 18.003 gledalcev, - na 14 nastopih Gledališča ljudske vstaje 4.890 gledalcev, - na Malem Borštnikovem srečanju na 22 prireditvah 4.630 gledalcev, - na ostalih nastopih in prireditvah 2.262 gledalcev. Povejmo še to, da je Borštnikovo srečanje ponovno potrdilo svojo odmevnost v jugoslovanskem prostoru in tudi zunaj jugoslovanskih meja. Letos so ga obiskali gledališki strokovnjaki iz Zvezne republike Nemčije, Nemške demokratične republike in Poljske. Kljub tolikšnemu o b s e g i odmevu in intenzivnosti dogajanja na BS še naprej dela brez rednega profesionalnega aparata in ob materialni pomoči KSS in KS Maribor. Še naprej pa BS vztraja pri svoji poveza'' z delovnimi kolektivi, letos je bil to SOZD TIMA iz Maribora, ki je prevzel pokroviteljstvo. Umetniška raven gledaliških predstav, odličen obisk občinstva, poglobljeno strokovno del° srečanje gledaliških delavcev, zbliževanje v slovenskem in jugoslovanskem prostoru - vse, kar se je v teh 10 dneh zgodilo, pa četudi s posameznimi spodrsljaji in nesporazumi, je pospeševalo ustvarjalnost našega teatra in dokazovalo vitalno moč naše kulture. Borštnikovo srečanje torej ni več samo organizacijska, programska shema in posoda, je tudi vsebina. Letošnje srečanje je še ena potrditev te že znane ugotovitve. 19. Borštnikovo srečanje je končano, začnejo se priprave na jubilejno 20. srečanje. Olga Janča'

ODBOR ZA PODELJEVANJE BORŠTNIKOVIH NAGRAD 1970: Dr. RADOVAN BRENČIČ, JOSIP VIDMAR, SERGEJ VOŠNJAK, SLAVKO JAN, BORIS BRUNČKO, BRANKO RUDOLF, IGOR PRETNAR, Dr. VLADIMIR BRAČIČ, BRANKO GOMBAČ

PRISPEVKI ZA DOKUMENTACIJO O BORŠTNIKOVIH SREČANJIH PREGLED DRAMSKIH PREDSTAV IN SPREMLJEVALNIH MANIFESTACIJ TEDNA SLOVENSKIH DRAMSKIH GLEDALIŠČ IN BORŠTNIKOVEGA SREČANJA

REPERTOAR TEDNA SLOVENSKIH DRAMSKIH GLEDALIŠČ 1. Teden od 17. do 22. oktobra 1966

Teden slovenskih dram \ le d a liš č j e bil š tirik ra t od leta 1966 Iram skih g do leta 1979, ko sei jje preim enoval z O dlokom o ustanovitvi odbora za podeljevanje B orštnikovih nagrad, 22. 9. 1970, kj ga je S kupščina o b č in e M aribor v B O R Š T N IK O V O Š R EČ A N JE Od tedaj so O db or za podeljevanje B orštnikovih nagrad, ozirom a kasneje G lavni o d b o r B orštnikovega srečanja in končno S kupščina B orštn ikovega srečanja podeljevala B orštnikove d iplo m e in denarne nagrade, zlate značke s plaketo Ignacija B orštnika in lis tin o B orštn ikovega srečanja in B orštnikov prstan, kot najvišje priznanje za življenjsko um etniško d e lo slovenskem u dram skem u igralcu. Neka] let so dajale svoje nagrade tud i posam ezne delovne organizacije, za najboljšo predstavo v c e lo ti pa Združenje dram skih " “S lovenije. je . Pok -' ......................... um etnikov R okrovitelj.za kro vitelj.za nagrado za na jb oljši..je z ik■ v predstavi (doprsnnii kip < O tona Ž u pan čiča ) je še vedno Radio Maribor, pookrovitelj krovitelj G led ališča ljudske vstaje pa K reditna banka M aribor.

DVAJSET LET SREČANJ SLOVENSKIH DRAMSKIH GLEDALIŠČ; PETNAJST LET BORŠTNIKOVIH SREČANJ 160

1. Teden slovenskih dram skih g le d a liš č od 1 7. do 22. oktobra 2. Teden slovenskih dram skih g le d a liš č od 13. d o 18. okto bra 3. Teden slovenskih dram skih g le d a liš č od 24. do 30. okto bra 4. Teden slovenskih dram skih g le d a liš č od 23. do 28. oktobra 5. Borštn kovo srečanje 19 70, od 16. do 23. okto bra 1 9 7 0 6. Borštn kovo srečanje 19 71, od 18. do 27. oktobra 1 971 7. Borštn kovo srečanje 19 72, od 18. do 28. okto bra 1 97 2 8. Borštn kovo srečanje 19 73, od 18. do 28. oktobra 1 9 7 3 9. Borštn kovo srečanje 19 74, od 1 7. do 26. oktobra 1 97 4 10. Borštn kovo srečanje 1975, od 16. do 25. okto bra 1 9 7 5 11. Borštn kovo sre čanje 19 76, od 21. do 30. oktobra 1 9 7 6 12. Borštn kovo srečanje 19 77, od 20. do 29. okto bra 1 97 7 13. Borštn kovo sre čanje 19 78, od 19. do 28. okto bra 1 9 7 8 14. Borštn kovo sre čanje 19 79, od 21. do 30. okto bra 1 9 7 9 15. Borsfn kovo srečanje 19 80, od 21. do 30. okto bra 1 9 8 0 16. Borštn kovo srečanje 1981. od 21. do 30. okto bra 1 981 17. Borštn kovo srečanje 19 82, od 21. do 3 0 . okto bra 1 9 8 2 18. Borštn kovo srečanje 19 83, od 21. do 3 0 . okto bra 1 98 3 19. Borštn kovo srečanje 19 84, od 20. do 29. okto bra 1 98 4 20. Borštn kovo sre čanje 19 85, od 19. do 29. oktobra 1 98 5

1966 19 67 19 68 1969

Anton Tomaž Linhart: TA VESELI DAN ALI M ATIČEK SE ŽENI Drama S N G Ljubljana režiser: V iktor Molka Ivan C ankar: POHUJŠANJE V D O LIN I ŠENTFLO RJANSKI Drama S N G Ljubljana režiser: M ile Korun Jean Paul S artre: U M AZAN E ROKE S lovensko ljudsko g le d a lišče Celje režiser: Franci Križaj M iloš M ikeln: IN VENTURA 65 M estno gle d a lišče ljubljansko režiser: M ilan H ercog Josip Tavčar: MRTVI KANAR Č EK S lovensko g le d a lišče Trst režiser: Jože B abič A leksander Popovič: PEPELKA S lovensko m ladinsko gle d a lišče Ljubljana re žise r: Branko Gom bač Slavko Grum : D O G O D E K V M ESTU G O G I Drama S N G M aribor re žise r: Fran Žižek

2. Teden od 13. do 18. novembra 1967 VVilliam S hakespeare: KRALJ LEAR Drama S N G Ljubljana režiser: M ile Korun Ivan Mrak: MARIJA TUDOR Drama SN G Ljubljana režiser: V iktor M olka Luigi P irandello: SAJ NI ZARES S lovensko stalno gle d a lišče Trst režiser: Jože B abič D om inik S m ole: CVETJE ZLA S lovensko ljudsko gle d a lišče C elje režiser: Franci Križaj Jean A nou ilh : V ALČ EK TOREADORJEV M estno gle d a lišče ljubljan sko režiser: (gor Pretnar Stefan^Hejmn in Hanus B urger: VELIKA P U S T O LO V Š Č IN A TO M A M ladinsko gle d a lišče Ljubljana režiser: V iktor M olka VVilliam S hakespeare: H AM LET Drama SN G M aribor režiser: Fran Žižek

BORŠTNIKOVA SREČANJA j j e d e n od 24. do 30. oktobra 1968

1. SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE TRST

Sofokles: KRALJ O ID IPU S 'oven s ko ljudsko gle d a liš č e C elje eziser: D ino Radojevič

1 9 7 0 Jaka Š toka: M O Č UNIFORM E dram aturg: M iroslav Košuta režiser: Mario U ršič kostum ografka: Marija Vidau scenograf: D em etrij C ej

J^Hiam Shakespeare: KAR HOČ ETE ^.ama S N G M aribor e*iser: B ranko G om bač jVistofanes: LIZISTRATA

rj!?demija za gledališče, radio, film in televizijo e*'ser: Mitja Milčinski L»man Frank Baum: Č A R O VN IK IZ OZA ° Vensko m ladinsko g le d ališče Ljubljana eziser: Franc Uršič ?.Scar W ild e : KAKO V AŽ N O JE BITI RESEN r0?.Vensko staln o g le d a lišče Trst re*'ser: Jože B abič !!ri"io ž Kozak: KO N G R ES r-?ma S N G Ljubljana e*'ser: Žarko Petan fj'e d ric h D urrenm att: PREKRŠČEVALCI ®stn° g le d ališče ljubljan sko ž|ser: Miran Herzog

I j e d e n od 23. do 29. oktobra 1969 frth u r M iller: C E NA

gledališče ljubljansko *'ser: Janez Vrhunc {“ sip J u r č ič - A n d re j Inkret: DESETI BRAT r t ?.Vensko ljudsko g le d a lišče C elje 2'ser: Franci Križaj & an Levstik - M irko M ahnič: MARTIN KRPAN rQ?Vensko stalno g le d ališče Trst *'Ser: M irko M ahnič ^ 'Ih e lm B usch: C IPEK IN CAPEK ra?Vensk ° m ladinsko g le d a lišče Ljubljana -žiser: D ušan Mlakar i ean G enet: SLUŽKINJI . r.arna S N G M aribor 2'ser: Franci Križaj patlo G old o n i: TAST PO SILI g o r s k o dram sko g le d ališče Nova G orica *'ser: Jože B abič f?*n G iraudoux: AM FITRION 38 r„,arna S N G Ljubljana J|ser: France Jamnik

1971 B erth o lt B recht: B O B N I V NOČI prevajalec: B oru t Trekman dram aturg: M iroslav Košuta režiser: M ile Korun scen ogra f in kostum ograf: Mile Korun in K lavdij P alčič 1 9 7 2 Luigi P irandello: LE PREMISLI, G IA C O M IN O ' prevajalec: Sm iljan Samec režiser: Mario U ršič scenograf: D em etrij Cej kostum ografka: Marija Vidau 1 9 7 3 Anton P avlovič Č ehov: ČEŠNJEV VRT prevajalec: Josip Vidm ar režiser: Mile Korun scenograf: D em etrij Cej kostum ografka: Marija Kobi 1 9 7 4 Ivan C ankar: ZA N ARO DO V BLAG O R režiser: Mario U ršič scen ogra f: D em etrij Cej kostum ografka: Marija Vidau 1 9 7 5 Anton Leskovec: DVA BREGO VA

režiser: Jože Babič scenograf: kostum ografka: Marija Vidau 1 9 7 6 Frank VVedekind: P O M LAD N O PREBUJENJE prevajalec: Bogdan G ujd in S ilvin Konšak režiser: Zvone Š e d lb a u e r scen ogra f: Sveta Jovanovič kostum ografka: Anja D olenc 1 9 7 7 Franček R udolf: KO ŽA MEGLE režiser: Jože B abič scenograf: D rago Turina 1 9 7 8 D ario Fo: SEDM A ZAPOVED: KRADI M A LO MANJ prevajalec: B oru t Trekman režiser: Jože B abič scen ogra f: Dorian S okolič kostum ografka: R užiča N ena dovič-S o količ 1 9 7 9 M ihail B ulgakov: IVAN VASILJEVIČ prevajalec: M ilan Jesih režiser: Zvone Š edlba uer scen ogra f:: Niko Matul kostum ografka: Marija Vidau 1 9 8 0 Edvvard A lbee: KDO SE BOJI VVIRGINIJE VVOOLF? prevajalka: Maila G olob režiser: Dušan Mlakar scenograf: N iko Matul kostum ografka: Marija Kobi 1981 VVilliam Shakespe.are: KAR H O Č E TE prevajalec: O ton Ž u pan čič dram atura: Bruno Hartman režiser: B ranko G om bač scen ogra f: N iko Matul kostum ografka: Alenka B rtl___________

161

1 9 8 2 F e derico G arcia Lorca: KRVAVA S VATBA prevajalec: M irko M ahnič dram aturg: Igo r Lam pret režiser: Zvone Š edlba uer kostum ografka: Marija Vidau scen ogra f: K lavdij P alčič 1 9 8 3 Matjaž Kmecl: MUTASTI BRATJE režiser: Jože B abič scen ogra f: K lavdij Palčič kostum ografka: Anja D olenc lektor: Jože Faganel 1 9 8 4 Pierro C hiare: DELITEV prevajalec: Jaša L. Z lo bec režiser: Mario U ršič scen ogra f: Sveta Jovanovič kostum ografka: M arija Vidau lektor: Jože Faganel

2. PRIMORSKO DRAMSKO GLEDALIŠČE NOVA GORICA 1 9 7 0 Ivan C ankar: KRALJ NA BETAJNOVI režiser: Jože B abič scen ogra f: Janez Lenassi kostum ografka: M ilena Kumar 162

1971 Tone P artljič: NAJ POJE ČUK režiser: Jože B abič scen ogra f: Janez Lenassi kostum ografka: Anja D olenc 1 9 7 2 Ivan P regelj: BERAČI IN VEST režiser: A ndrej Stojan scen ogra f: Sveta Jovanovič kostum ografka: Anja D olenc 1 9 7 3 Federico G arcia Lorca: DOM BERNARDE ALBE prevajalka: Mira M ihe lič režiser: Jože B abič scen ogra f: Sveta Jovanovič kostum ografka: M ilena Kumar 1 9 7 4 Jean A nouilh: SKUŠNJA ALI K AZN O V AN A LJUBEZEN prevajalec: B runo Hartman režiser: Dušan Mlakar scenograf: N iko Matul kostum ografka: M ilena Kumar 1 9 7 5 Joseph K esselrin g: ARZEN IK IN STARE ČIPKE režiser: Dušan Mlakar scenograf: D em etrij Cej kostum ografki: M ija Jarc in M ilena Kumar 1 9 7 6 Ivan C a n k a r-J a n e z Povše: MARTIN KAČUR režiser: Janez Povše scenograf: D em etrij C ej kostum ografka: M arija Vidau 1 9 7 7 Brendan Behan: TA LE C prevajalec: C iril Kosmač dram aturg: Janez Povše režiser: Janez Drozg scenograf: N iko Matul kostum ografka: Anja D olenc

1 9 7 8 C iril K o s m a č -J a n e z Povše: B ALAD A O TROBENTI IN OBLAKU režiser: Janez Povše scen ogra f: Sveta Jovanovič kostum ografka: Marija Vidau 1 9 7 9 Luigi P irandello: KAJ JE R E SN IC A ? prevajalec: C iril Kosmač režiser: Dušan Mlakar scen ogra f: N iko Matul kostum ografka: C veta M irnik 1 9 8 0 S lavko Grum : D O G O D E K V MESTU G OGI režiser: M ilan Herzog dram aturg in lektor: D om inik Sm ole scenografka: Meta H očevar kostum ografka: Alenka Bartl 1981 Jean B aptiste Poauelin M o ličre: DON JUAN ALI KAMENITI GOST prevajalec: Josip V idm ar dram aturg in lektor: D om inik Sm ole režiser: Ljub iša G eorgiievski scen ogra f: M iodrag Tabački kostum ografka: Alenka Bartl 1 9 8 2 Matjaž Km ecl: LEVSTIKO VA SMRT režiser: Dušan Mlakar scenografka: Meta H očevar kostum ografka: Marija Kobi lektor: S rečko Fišer 1 9 8 3 Peter T u rrin i: JOŽEF IN MARIJA, LOV NA PODGANE prevajalec: Lado Kralj režiser: Dušan Mlakar scenograf: S veta Jovanovič kostum ografka: M arija Vidau lektor: S rečko Fišer 1 9 8 4 Stanislavv lgnacy W itkie w icz: ČEVLJARJI prevajalka in dram aturgin ja:D arja Dom inkuš režiser: Jan S kotnicki scenograf: B oro R otovnik kostum ografka: Alenka Bartl

3. DRAMA SNG LJUBLJANA 1 9 7 0 Ben Jonson: VO LP O N E ALI LISJAK prevajalec: Janez M enart dram aturg: Janez N earo režiser: France JamniK scen ogra f: N iko Matul kostum ografka: Mija Jarčeva Jektor: M irko Mahnič 1971

Anton Tomaž Linhart: TA VESELI DAN ALI M A TIČ E K SE ŽENI dram aturg: M aila G olo b režiser: France Jam nik scen ogra f: V la d im ir Rijavec kostum ografka: Alenka Bartl lektor: M irko Mahnič 1 9 7 2 Jean B aptiste Poquelin M oliere: IM PR O VIZAC IJE V VER SAILLESU IN S C A P IN O V E ZVIJAČE prevajalec: Josip Vidmar režiser: Peter Lotschak

164

1 9 7 3 C arlo G old o n i: K R Č M AR IC A MIRAN D O LIN A prevajalka: S ilva Trdina režiser: Paolo M agialli scenograf: D uško R istič kostum ografka: Tanja B rilej lekto r: M irko Mahnič 1 9 7 4 M ilan Jesih: VZPON, PAD EC IN PO N O VNI VZPON ZA N E SE N E G A EKO N O M IS TA dram aturg in lektor: Marko S lodnjak režiser in scen ogra f: D ušan Jovanovič kostum ograf: Lu cija Marija S tupica 1 9 7 5 Tone S vetina - Janez Povše: UKANA režiser: Jože B abič scen ogra f: Sveta Jovanovič kostum ografka: Darja V id ic lektor: M irko M ahnič 1 9 7 6 John A rden: ŽIVITE KO T SVINJE prevajalka: Tita S im oniti dram aturga: Borka Pavičevič in Janez Negro režiser: Žvone Š edlbauer scen ogra f: Niko Matul kostum ografka: Alenka Bartl lektor: M irko Mahnič 1 9 7 7 Luigi P irandello: VELIKANI Z GORE prevajalec: Janko M oder režiser: Žarko Petan scen ogra fka: M elita Vovk kostum ografka: Alenka Bartl lekto r: M irko M ahnič 1 9 7 8 M iroslav Krleža: G O S P O D A GLEMBAJEVI prevajalec: Fran A lbreh t režiser in lektor: France Jamnik scen ogra f: N iko M atul kostum ografka: Mija Jarc 1 9 7 9 Dušan Jovanovič: O S V O BO D ITE V SKO PJA režiser: Ljubiša G eorgijevski scen ogra f: Sveta Jovanovič kostum ografka: M arija Kobi

lektor: Mirko Mahnič 1 9 8 0 Dane Zajc: V O R AN C dram aturg: D om inik S m ole režiser: M ile Korun scen ogra fka in kostum ografka: Meta H očevar lekto rica: Nada Šumi 1981

Ivan C ankar: H LA P CI režiser: M ile Korun scen ogra fka in kostum ografka: Meta H očevar lektorica: N ada Šumi

1 9 8 2 D rago Jančar: D IS ID EN T A R N O Ž IN NJEGOVI dram aturg: B oris A. Novak režiser: Zvone Š e dlba uer scen ogra f: N iko Matul kostum ografka: Alenka Bartl lekto rica: Nada Šum i 1 9 8 3 M ihail B ulgakov: M OLIERE ALI ZA R O TA S V E TO H LIN C EV prevajalec: Milan Jesih dram aturginja: M ojca Kranjc

režiser: Zvone Š edlbauer scenograf: Niko Matul kostum ografka: M arija Vidau lektorica: Nada Šum i 1 9 8 4 Tone P artljič: MOJ ATA, S O C IA LIS T IČ N I KULAK dram aturg: B oris A. Novak režiser: Jože B abič scenograf: Niko Matul kostum ografka: Anja D olenc lekto rica: Nada Šumi

4. MESTNO GLEDALIŠČE U U B U A N S K O 1 9 7 0 A ndrej H ieng : OSVAJALEC dram aturg: Lojze F ilip ič režiser: Dušan Jovanovič scen ogra f: S veta Jovanovič kostum ografka: Anja D olenc lekto r: Janko Moder 1971

N ikolaj R obertovič Erdm an: S AM O M O R ILEC prevajalec: M ile K lo p čič režiser: Igo r Pretnar scen ogra f: Sveta Jovanovič kostum ografka: Mija Jarc lektor: Janko M oder

1 9 7 2 Jean A nou ilh : NE BU DITE G O SPE prevajalka: Mira M ihe lič režiser: M ile Korun scen ogra f: Tomaž K ržišnik kostum ografka: M arija Kobi 1 9 7 3 David M alcolm Storey: O B LE TN IC A POROKE prevajalec: G re g o r M oder režiser: France Jamnik scenograf: N iko Matul kostum ograf: France Jamnik 1 9 7 4 W illia m S hakespeare: O TH E LLO prevajalca: O ton Ž u p a n čič in Janko M oder režiser: Franci Križaj scen ogra f: A vgust Lavrenčič kostum ografka: Mija Jarc lektor: Janko M oder 1 9 7 5 Fadil H adžič: N A R O Č E N A KOMEDIJA prevajalka: Tita S im oniti režiser: D ušan Mlakar scenografka: M elita Vovk lektor: Janko M oder 1 9 7 6 N eil S im on: V E Č N A M LAD E N IČ A prevajalec: Dušan Tom še dram aturginja: M ojca Kreft režiser: Dušan Jovanovič scen ogra f: N iko Matul kostum ografka: Alenka Bartl lektor: Janko M oder 1 9 7 7 M iloš M ikeln: ZARADI INVENTURE O D PRTO režiser: Miran Herzog scen ogra fka: M elita Vovk kostum ografka: Darja V idic lektor: Janko M oder

1 9 7 8 Federico G arcia Lorca: DONJA R O SITA ALI KAJ PRAVIJO ROŽE prevajalec: Janko Moder režiser: Zvone Š edlba uer dram aturg in lektor: Marko S lodnja k scen ogra f: G regory H ill kostum ografka: M ija Jarc 1 9 7 9 Ivan C ankar: KRALJ NA BETAJNOVI režiser in dram aturg: D ušan Jovanovič scen ogra fka in kostum ografka: Meta H očevar lektor: Marko S lodnja k 1 9 8 0 Friedrich S c h ille r: SPLETKA IN LJUBEZEN prevajalka: G itic a Jakopin režiser: Dušan Jovanovič scenografka: M eta H očevar kostum ografka: Alenka Bartl lektor: M arko S lodnja k 1981 Ivan C ankar: HLAPCI režiser: Dušan Jovanovič scenografka: Marija Š tih kostum ografka: Meta Sever dram aturg in lektor: Marko S lodnjak

166

1 9 8 2 A leksand er V alentin ovič V am pilov: LOV NA DIVJE RACE prevajalec: France V urnik režiser: D ušan Mlakar dram aturginja: A lja Predan scenografka: Meta H očevar kostum ografki: Mija Jarc in C veta M irnik lekto rica: M ajda Križaj 1 9 8 3 D om inik S m ole: A N TIG O N A režiser: Franci Križaj dram aturg: A leksand er Zorn scen ogra f: M iodrag Tabački kostum ografka: Alenka Bartl lekto rica: M ajda Križaj 1 9 8 4 W illia m Shakespeare: H AM LET prevajalec: O ton Z u p a n č ič režiser: M ile Korun scenografka: Janja Korun kostum ografka: Alenka Bartl lekto rica: M ajda Križaj

5. SLOVENSKO MLADINSKO GLEDALIŠČE LJUBLJANA

1 9 7 2 Franček R udolf: TR N JU LČ IC A PREVEC IN TRIJE PALČKI priredb a in režija: Miran Herzog scen ogra f: Tomaž K ržišnik kostum ografka: Darja V idic 1 9 7 3 Aurand H arris: A N D R O KLES IN LEV prevajalec: V eno Taufer režiser in scen ogra f: M ile Korun kostum ografka: M arija Kobi 1 9 7 4 A. E. G reidanus: Z U G O IN NJEGOVA S E N C A prevajalka: Jasna Taufer režiser: Lojze D om ajnko scen ogra f: Janez Jemec kostum ografka: Z ora Lupine 1 9 7 5 Dušan Jovanovič: ŽRTVE M ODE BUM BUM re žise r: Dušan Jovanovič scen ogra fka in kostum ografka: M eta H očevar 1 9 7 6 A urand H arris: PAVLIHA IN M IC A prevajalec: Milan Jesih dram aturg: Bojan M artinec režiser: Zvone Š edlba uer scenograf: Tomaž K ržišnik kostum ografka: B reda Jontes 1 9 7 7 Žarko Pe.tan: O B TO Ž EN I VO LK režiser: Žarko Petan dram aturg in lektor: D om in ik Sm ole scenograf: N iko Matul kostum ografka: Alenka Bartl 1 9 7 8 Dane Zajc: ABEC ED AR IJA režiserka: H elena Zajc dram aturg in lektor: D om inik Smole scen ogra f in kostum ograf: Milan B izovičar France Bevk: PASTIRCI PRI KRESU IN PLESU režiser: Božo Š pra jc dram aturg: M ilan Jesih scenografka: Meta H očevar kostum ograf: Marija Lu cija S tupica 1 9 7 9 Svetlana M akarovič: SEN ZELENJAVNE N O C l režiser: Dušan Jovanovič scenografka: Meta H očevar kostum ografka: M arija Štih lektor: D om inik Sm ole 1 9 8 0 Peter H acks: ŠU HU IN LETEČA PR INCEZA prevajalec: Ervin Fritz režiserka: Mira Erceg scen ogra f in kostum ograf: Alvvin Eckert lektor: D om inik Sm ole

1 9 7 0 C harles D ickens: OLIVVER TVVIST prevajalec: O ton Ž u p a n čič dram atizacija in režija: Dušan Mlakar scenografa: Dušan Mlakar in Uroš Vagaja kostum ografka: M ija Jarc

1981

1971 Jules V e rn e -P a v e l K ohout: V O SE M D ES E TIH DNEH OKOLI SVETA režiser: Miran Herzog scenografa: Miran H erzog in M elita Vovk Štih kostum ografka: M ija Jarc

1 9 8 2 Svetlana M akarovič - D avor R occo: SM RAD OPERA režiser: D ušan Jovanovič dram aturg: Janez Pipan scen ogra f: Niko Matul kostum ografka: D oris K ristič

Ljubiša R istič: M IS S A IN A M INOR režiser in scen ogra f: Ljubiša R istič kostum ografka: D oris K ristič

6. AKADEMIJA ZA GLEDALIŠČE, RADIO, FILM IN TELEVIZIJO LJUBLJANA 1 9 7 0 Tennessee W illia m s: STEKLENI ZVERINJAK prevajalec: Janko M oder režiser: A lb e rt Kos (m entor: Slavko Jan) scen ogra f: B ojči K lem enčič kostum ografka: Alenka Bartl lektor: M irko Mahnič 1971 A ugu st S trin d b e rg : G O S P O D IČ N A JULIJA prevajalec: Janko M oder režiser: A lb e rt Kos kostum ografka: A lenka Bartl 1 9 7 3 Janez Žm avc: PODSTREŠJE režiser: Emil Aberšek (m entorja: M ile Korun in Miran H erzog) scen ogra f: Tom o P odg ornik kostum ograf: Rok Zelenko lektor: Janko M oder 1 9 7 4 E uripid es: BAKH A N TK E prevajalca: A nton Sovre in Karel G antar režiser: M atija Logar (m entor: Miran Herzog) dram aturg: M ojca Kreft scen ogra f: Matjaž V ip o tn ik kostum ografka: Alenka Bartl lektor: Janko M oder 168

1 9 7 5 David S to re y - Dušan Tom še: KMETIJA režiser: Marjan B evk (m entor: M ile Korun) dram aturg: Primož Kozak scenografka: M elita Vovk kostum ografka: Alenka Bartl lektor: Janko M oder 1 9 7 6 John O sbo rne : OZRI SE V GNEVU prevajalka: M aila G olo b režiser: Marjan Bevk dram aturg: Pavle Lužan scenografka: M elita V ovk Štih kostum ografka: A lenka Bartl lektor: Janko M oder 1 9 7 7 Pavle Lužan: M O STO VI V ZA M B IJI ali N O C O J B O M O ZIDALI režiser: Bojan P odgoršek (m entor: M ile Korun) dram aturg: Prim ož Kozak scenografka: Meta H očevar kostum ografka: Alenka Bartl lektor: Janko M oder Eugene 0 ’N eill: PRED ZAJTRKOM prevajalec: Janko M oder režiser: Janez Jem ec (m entor: M ile Korun) 1 9 7 8 M iguel de C ervantes: TRI MEDIGRE prevajalec: S m iljan Sam ec dram aturg: Bojan M artinec režiser: Miran H erzog scenografka: M eta H očevar kostum ografka: Alenka Bartl

1 9 7 9 S law om ir M rožek: TA N G O prevajalec: režiser: Janez Pipan (m entor: Zvone Š edlbauer) dram aturg: Jože Mahne scenografka: Meta H očevar kostum ografka: Alenka Bartl lektorica: Ana Mlakar 1 9 8 0 G re g o r S trniša : ŽA B E režiser: S ergej V erč (m entor: Zvone Š edlbauer) dram aturg: D ušan D olam ič scenografka: Meta Hočevar kostum ografka: Alenka Bartl lektor: Jože Faganel 1981

H enrik Ibsen: STRAHOVI prevajalec: Janko M oder režiser: Matjaž Z u p a n čič dram aturginja: Dijana M a rtinc scen ogra f in kostum ograf: Ig o r Firstič lektor: Jože Faganel

19 8 2 H arold P inter: STARI Č ASI prevajalka: Maila G olo b re žise r: Bojan D obravc dram aturg: Mato Valjan scen ogra f in kostu m og raf: Bojan D obravc lekto r: Jože Faganel scen ogra f: Branko Drekonja 1 9 8 3 Dane Zaic: P O TO H O D E C režiser: Franc C egn ar dram aturginja: Irena Š im novec scenografka in kostum ografka: Metka Že rovn ik lektor: Jože Faganel 1 9 8 4 Slavvomir M rožek: KAREL prevajalec: režiser: D ušica Š kof dram aturginja: S lavica Petrovič scenograf: Branko D rekonja kostum ografka: Jelka Flis lektor: Jože Faganel

7. SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE CEUE ^ 19 7 0 O ton Ž u p a n čič: V ER O N IKA DESEN IŠKA režiser: Franci Križaj dram aturg: Janez Žm avc scen ogra f: A vgust Lavrenčič kostum ografka: Mija Jarc lekto rica: Majda Križaj 1971 Thomas S tearns E liot: UMOR V KATEDRALI prevajalec: Veno Taufer režiser: Franci Križaj scen ogra f: A vgust Lavrenčič kostum ografka: Mija Jarc lekto rica: Majda Križaj

1 9 7 2 M iloš M ikeln: STA LIN O V I ZDRAVNIKI režiser: Miran Herzog kostum ografka: Anja D olenc scen ogra f: A vgust Lavrenčič lektorica: M ajda Križaj 1 9 7 3 VVitold Gom brovvicz: IVONA, P R IN CESA BU RG UNDIJE prevajalec: Igo r Lam pret režiser: Dušan Jovanovič dram aturg: Igor Lam pret scenografka: Meta H očevar kostum ografki: M elita Vovk in A nja D olenc 1 9 7 4 Franček R udolf: C ELJSKI GROF NA ŽR EBC U re žise r: Dušan Mlakar dram aturg: Janez Žm avc scenograf: A vgust Lavrenčič kostum ografka: M elita Vovk lekto rica: Majda Križaj 1 9 7 5 Ferdo Kozak: KRALJ MATJAŽ režiser: Franci Križaj dram aturg: Primož Kozak scen ogra f: Niko Matul kostum ografki: M elita Vovk in Vera Pollak lekto rica: Majda Križaj

170

1 9 7 6 Ivan C ankar: POHUJŠANJE V D O LIN I ŠENTFLO RJANSKI režiser: M ile Korun scenografka in kostum ografka: Meta H očevar lekto rica: Majda Križaj 1 9 7 7 A rthu r M iller: SALEM SKE Č A R O VN IC E prevajalec: Janko M oder režiser: Franci Križaj dram aturg: Igo r Lam pret scen ogra f: A vgust Lavrenčič kostum ografka: M ija Jarc lektorica: Majda Križaj

1 9 8 2 W endy Kesselm an: SESTRI prevajalka: Tita S im oniti režiser: Zvone Š edlba uer dram aturginja: Darja D om inkuš scen ogra f: Niko M atul kostum ografka: Alenka Bartl lekto rica: Zorka Blažič 1 9 8 3 P eter S chaffer: AM AD EU S prevajalec: B ranko G ra dišnik režiser: D ušan Mlakar dram aturg: G oran S ch m id t scenografka: Meta H očevar kostum ografka: Alenka Bartl lektorica: Nada Šumi 1 9 8 4 D enis Poniž: ŠKO F TO M A Ž HREN režiser: Franci Križaj dram aturg: Janez Žm avc scen ogra f: Niko M atul kostum ografka: C veta M irnik lektorica: Metka Č uk

8. DRAMA SNG MARIBOR 19 7 0 G eorg B uchner: D A N TO N O V A SMRT prevajalec: B runo Hartman režiserja: Slavko in Aleš Jan scen ogra f: Matjaž V ip o tn ik kostum ografka: Mija Jarc lekto rica: Majda Križaj 1971 A nton Tomaž Linhart: TA VESELI DAN ALI M ATIČEK SE režiser: Voja S oldatovič dram aturg: B ratko Kreft scenografa: Sveta Jovanovič in M elita Vovk Štih kostum ografka: Mija Jarc lektor: Franc Planteu

1 9 7 8 R udi Š eligo: Č A R O V N IC A IZ ZG O R NJE DAVČE režiser: Dušan Jovanovič dram aturg: Igo r Lam pret scenografka in kostum ografka: Meta H očevar lekto rica: M ajda Križaj

19 72 B erth olt B rech t: ŽIVLJENJE G A LILEA prevajalec: Janko M oder dram aturg: B ratko Kreft režiser: B ranko G om bač scen ogra f: Sveta Jovanovič

1 9 7 9 Anton Pavlovič Č ehov: TRI SESTRE režiserka: Vida O gn jenovič dram aturg: Igo r Likar scen ogra f: M iodrag Tabački kostum ografka: B iljana D ragovič lektorica: M ajda Križaj

19 7 3 A ndrej H ieng: LA ŽN A IVANA režiser: D.ušan Mlakar dram aturg: Tone P artljič scen ogra f: A p o llo n io Žvest kostum ografka: Mija Jarc lektorica: Majda Križaj

1 9 8 0 Ivan C ankar: LEPA VIDA režiser: M ile Korun dram aturg: Igor Lam pret scenografka in kostum ografka: Meta H očevar lekto rica: Majda Križaj 1981

VVilliam Shakespeare: H AM LET prevajalec: O ton Ž u pan čič režiserka: Vida O gnjenovič dram aturga: Slavko P ezdir in Janez Žm avc scen ogra f: M iodrag Tabački kostum ografka: B iljana D ragovič lektorica: Majda Križaj

19 7 4 Tone P artljič: Š Č U K E PA NI režiser: Jože Babič dram aturg: Prim ož Kozak scen ogra f: N iko Matul kostum ografka: Vlasta H ege dušič lekto rica: C ita Kostevšek 19 7 5 D obriča Č osič: APO KA LIP S A prevajalec: Janez G ra d išn ik dram atizacija in režija: B ranko G om bač dram aturg: Tone P artljič scenografka: M elita Leskovec kostum ografka: Stana Jatič

'A 5

19 7 6 Tone P artljič: O NE, Š Č U K E PA NE režiser: Voja S oldatovič dram aturg: Tone P artljič scenografka: M elita V ovk Štih kostum ografka: Vlasta H ege dušič 1 9 7 7 M irko M ahnič: ŽE Č R IČ EK PREPEVA režiser in lektor: M irko M ahnič scen ogra f: N iko M atul kostum ografka: M ilena Kumar 1 9 7 8 Peter S haffer: EOUUS prevajalec: Dušan Tomše režiser: Branko G om bač dram aturg: Tone P artljič scen ogra f: A vgust Lavrenčič kostum ografka: Alenka Bartl lekto rica: Nada Šumi 1 9 7 9 R udi Š eligo: LEPA VIDA režiser: Franci Križaj dram aturgi: Taras Kerm auner, Tone P artljič, Bojan Štih scen ogra f: A vgust Lavrenčič kostum ografka: Vlasta H ege dušič lekto rica: Nada Šum i

172

1 9 8 0 Tone Č ufar: ŠČUR KI režiser: A leš Jan dram aturg: Tone P artljič scenograf: Sveta Jovanovič kostum ografka: A lenka Bartl lekto rica: Nada Šumi 1981

Luigi P irandello: N O C O J B O M O IMPROVIZIRALI prevajalec: Sm iljan Sam ec režiser: M ile Korun dram aturga: B ojan Š tih in Tone P artljič scenografka: Meta H očevar kostum ografka: Vlasta H ege dušič lekto rica: Nada Šumi

1 9 8 2 Maksim G orki: VASA ŽE LE ZN O VA prevajalec: M ile K lo p č ič režiser: B ranko G om bač dram aturg in lektor: B runo Hartman scenograf: A vgust Lavrenčič kostum ografka: Alenka Bartl 1 9 8 3 Ivo Brešan: PREDSTAVA H A M LETA V SPO DNJEM G R A BO N O ŠU prevajalec in dram aturg: Tone P artljič režiser: Ž e lim ir M esarič kostum ografka: V lasta H ege dušič scen ogra f: Zm ago Jeraj lekto r: Bernard Rajh 1 9 8 4 D rago Jančar: D IS ID EN T A R N O Ž IN NJEGOVI režiser: Aleš Jan dram aturg: Tone P artljič scenograf: Sveta Jovanovič kostum ografka: Alenka Bartl lekto rica: E m ica A nto n č ič

9. EKSPERIMENTALNO GLEDALIŠČE GLEJ LJUBLJANA 1 9 7 2 Bojan Š tih: SPO M E N IK G režiser: Dušan Jovanovič dram aturg: Igor Lam pret 1 9 7 3 R udi Š eligo: KDOR SKAK, TISTI H LAP režiser: Dušan Jovanovič dram aturg: Igor Lam pret scen ogra tinja: Meta H očevar laktor: Marko S lodnjak 1 9 7 4 M ilan Jesih: GRENKI SAD E ŽI PRAVICE režiser: Zvone Š edlbauer dram aturg: A leksander Zorn scen ogra f in kostum ograf: Matjaž V ipotn ik 1 9 7 5 Janko Messner, Tomaž Šalamun, D ušan Jovanovič: POGOVOR V M ATERNICI K O R O ŠKE SLO V E NK E režiser: Dušan Jovanovič dram aturg: M arko S lodnja k scenografka: Meta H očevar kostum ografka: Irena F e licijan-P reinfalk 1 9 7 6 Jure O brški: POTEPUHI režiser: Iztok Tory dram aturginja: M ojca Kreft scenografka in kostum ografka: M elita Vovk 1 9 7 7 M at^a^K m ecl: LEPA VIDA ALI PROBLEM SVETEGA režiser: Žarko Petan dram aturg: A leksand er Zorn scen ogra f: G regory H ill 1 9 7 8 Pavle Lužan: SR EBRNE NITKE režiser: B ožo Š prajc dram aturg: Marko Š lodnjak scenografka: D anijela B ida-Š prajc kostum ograf: M arija Lucia S tupica 1 9 7 9 V itom il Zupan: ZAPISKI O SISTEMU režiser: Janez Pipan dram aturg in lektor: M arko S lodnjak scenografka: Meta H očevar kostum ografka: Marija Štih 1 9 8 0 Radovan Ivšič: KRALJ G O R D O G A N prevajalec: Franci Z a g o ričn ik režiser: V inko M odern dorfer dram aturginja: Darja D om inkuš scen ogra f in kostum ograf: D rago M odic 198-1 Zdravko Duša: JASLIC E režiser: Vinko M odern dorfer dram aturg: Andrej Vajevec kostum ografka: Majolka Š uklje 19 82 V elim ir S tojanovič: NI ČLOVEK, KDOR NE UMRE režiser in scen ogra f: Vinko M o dern dorfer prevajalec: Tone Paršak 1 9 8 3 Martin Sherm an: RO ŽN ATI TRIKO TN IK prevajalec: Lado Kralj režiser: V inko M odern dorfer kostum ografka: Meta Sever

1 9 8 4 G oran G luvič - Matjaž Z u p a n č ič : HARD C O R E režiser: Matjaž Z u p a n č ič scenografa: Bojan B rece lj in Matjaž Z u p a n čič kostum ografka: Meta Sever

10. GLEDALIŠČE PEKARNA LJUBLJANA

1 9 7 2 Ivo Brešan: PREDSTAVA HAM LETA U SELU MRDUŠA DONJA Teater &TD Zagreb režiser: B ožidar V io lič

1 9 7 4 Rudi Š e ligo: ALI NAJ TE Z U S TJE M POSUJEM ad apta cija in režija: Lado Kralj scen ogra f in kostu m og raf: Tugo S ušnik

1 9 7 4 Jovan S terija P opovič: PO K O N D IR E N A TIKVA S rpsko narodno pozorište Novi Sad režiser: Dejan Mijač

1 9 7 5 M irko Kovač: TAKO, TAKO ! prevajalec: Milan Jesih režija in adaptacija: Ljubiša R istič s ce n o g ra f: Tugo S ušnik kostum ografka: Katja G a b rije lč ič

1 9 7 5 Andrej H ieng: IZG U BLJEN I SIN M estno gle d a lišče ljubljan sko režiser: M ile Korun

1 9 7 6 IZ LEPIH Č A S O V 1 8 98-1 901 (Pisma Ivana C ankarja A n ici Lušinovi) režiser: B oštjan Vrhovec 1977

Denis Poniž: IGRA O SMRTI režiser in scen ogra f: Boštjan Vrhovec d ram aturgin ja: Mojca Kreft kostum ografka: Breda Jontes

11. PREŠERNOVO GLEDALIŠČE KRANJ 1981 174

NAGRAJENE PREDSTAVE STERJINEGA POZORJA - GOSTJE NA BORŠTNIKOVEM SREČANJU __

Rudi Š eligo: S VATBA režiser: Dušan Jovanovič dram aturg: Marko S lodnjak scen ogra f: Niko M atul in Janez B erdnik kostum ografka: Anja D olenc lektor: Lu dvik Kaluža

1 9 8 2 V itom il Zupan: STVAR JURIJA TR AJBASA režiser: Matija Logar dram aturg: Taras Kerm auner scen ogra f: N iko Matul kostum ografka: Alenka Bartl lektor: Ludvik Kaluža 1 9 8 3 Vaclav Havel: AVD IEN C A, V ER N ISSAG E prevajalec in režiser: France Jam nik scen ogra f: N iko M atul kostum ografka: Alenka Bartl

12. SLOVENSKO NOVO GLEDALIŠČE TESPISOV V O Z MARIBOR 1 9 8 4 D rago Jančar: N O Č N I PRIZORI režiser: Tomaž Pandur scenograf: Aleš V odopivec kostum ograf: Tomaž Pandur

1 9 7 6 Jovan S terija P opovič: ŽENITEV IN MOŽITEV N arodno pozorište S om bor režiser: Dejan M ijač 1 9 7 8 M ilica N ovkovič: KAMEN ZA POD G LA V O A telje 212, Beograd režiser: M ilenko M a ričič 1 9 7 9 Dušan Jovanovič: O S V O BO D ITE V SKOPJA C entar za kultu rno djela tnost ZSM Zagreb režiser: Ljubiša R istič 1 9 8 0 G oran S tefanovski: DIVJE MESO DRamski teater Skopje režiser: S lobodan U nkovski 1981 Deana Leskovar: SLIKE Ž A LO S T N IH DOŽIVLJAJEV A telje 212, Beograd režiser: Zoran Ratkovič 1 9 8 2 Marin D ržič: D U N D O MAROJE Drama H rvaškega narodnega gle d a lišča Zagreb režiser: Ivica Kunčevič 1 9 8 3 S lobodan Š najder: HRVAŠKI FAUST Jugoslovansko dram sko gle d a lišče Beigrad režiser: S lobodan U nkovski 1 9 8 4 M iroslav Krleža: G O S P O D A GLEMBAJEVI Dram sko gle d a lišče G avella Zagreb režiser: Peter Veček

IZBRANE PREDSTAVE ZKOS GOSTJE BORŠTNIKOVEGA SREČANJA 1 9 7 4 N ikolaj R. ERdmann: S A M O M O R ILEC A m atersko g le d a liš č e Slava Klavora M aribor režiser: Bojan Č ebulj 1 9 7 5 B e rth o lt B rech t: IZJEMA IN PRAVILO S lovensko am atersko gle d a liš č e T rst režiser: S ergej Verč 1 9 7 6 C ankar-B elina: KURENT P rosvetno društvo H orjul režiser: Franci Končan 1 9 77 Jože Jaoršek: MANEVRI Prosvetno društvo H orjul režiser: Franci Končan 1 9 7 8 Slavvomir Mrožek: Č A R O B N A N OČ P rešernovo gle d a liš č e Kranj režiser: M atija Logar 1 9 7 9 B ranislav N ušič: ŽALU JO Č I OSTALI K lub m ladih M urska S obota režiser: Rajko S tupar 1 9 8 0 P olgar-Fridell-Z idar-V eras: N E KO Č IN DANES G led ališče pod kozolcem , Š m artno ob Paki režiser: B og o m ir Veras 1981

Pavel K ohout: VOJNA V TRETJEM NADSTROPJU ZK O Nova G o rica »Nova čitalnica« režiser: Emil A beršek

1 9 82 Andrej H ieng: LA ŽN A IVANA Am atersko g le d ališče Slava Klavora M aribor režiser: Bojan Č ebulj 1 9 8 3 VEČER C IG A N S K E POEZIJE Linhartov od er R adovljica režiser: Alenka B ole V rabec 1 9 8 4 Rene M arquez: PO KVEČ ENA S O N C A O der treh herojev P irniče režiser: Peter M ilitarov

STROKOVNE ŽIRIJE NA BORŠTNIKOVEM SREČANJU 1 9 7 0 France FO RSTNERIČ, književnik, M aribor Rapa ŠUKLJE. kritik, Ljubljana D ušan TO M ŠE, svetn ik sekretariata za kulturo in znanost SRS, IJubljana M irko Ž U P A N Č IČ , književnik, Ljubljana France VURNIK, književnik, Ljubljana D ane ZAJC, književnik, Ljubljana 1971

France FO RSTNERIČ, književnik, M aribor Rapa ŠUKLJE, kritik, Ljubljana Dušan TO M ŠE, svetn ik sekretariata za kultu ro in znanost SRS, Ljubljana M irko Ž U P A N Č IČ , književnik, Ljubljana France VURNIK, književnik, Ljubljana Dane ZAJC, književnik, Ljubljana

1 9 7 2 Matej BOR, književnik, R adovljica Mira DANILO VA, dram ska igralka, Ljubljana D rago JANČAR, književnik, M aribor Primož KO ZAK, književnik, Ljubljana M ire ŠTEFAN AC, književnik, M aribor Rapa ŠUKLJE, kritik, Ljubljana M irko Z U P A N Č IČ , književnik, Ljubljana 1 9 7 3 M ire ŠTEFAN AC, književnik, M aribor Andrej BRVAR, književnik, M aribor D rago JANČAR, književnik, M aribor Prim ož KOZAK, književnik, Ljubljana Rapa ŠUKLJE, kritik, Ljubljana M irko.ZU P A N Č IČ , književnik, Ljubljana Fran ŽIŽEK, režiser, Ljubljana 1 9 7 4 A ndrej BRVAR, književnik, M aribor A ndrej PIIENG, dram atik, Ljubljana Primož KOZAK, dramatik, Ljubljana Rapa ŠUKLJE, kritik, Ljubljana France VURNIK, književnik, Ljubljana Fran ŽIŽEK, režiser, Ljubljana 1 9 7 5 Rapa ŠUKLJE, kritik, Ljubljana A ndrej BRVAR, književnik, M aribor Slavko JUG, književnik, M aribor Vasja PREDAN, kritik, Ljubljana Leopold S U H O D O LČ A N , književnik, A leksander V ALIČ , dram ski igralec, Ljubljana France VURNIK, književnik, Ljubljana 1 9 7 6 B albina B A R A N O V IČ BATELIN O , režiserka, Ljubljana S lavko JUG, književnik, M aribor Vasja PREDAN, kritik, Ljubljana A leksander V alič, dram ski igralec, Ljubljana France VURNIK, književnik, Ljubljana Fran ŽIŽEK, režiser, Ljubljana 1 9 7 7 B albina B A R A N O V IČ BATELIN O , režiserka, Ljubljana S lavko JAN, režiser, Ljubljana Vsaj PREDAN, kritik, Ljubljana V ili VUK, kritik, M aribor Fran ŽIŽEK, režiser, Ljubljana 1 9 7 8 V ida JUVAN, dram ska igralka, Ljubljana Vasja PREDAN, kritik, Ljubljana A ndrej STOJAN, režiser, Ljubljana B run o HARTMAN, ravnatelj U niverzitetne knjižnice, M aribor Matjaž BERTONCELJ, arhitekt, M aribor Janez KARLIN, p redsed nik Z G LS S lovenije 1 9 7 9 S lavko JAN, Združenje dram skih um etnikov S lovenije A ndrej INKRET, D ruštvo tea trolo gov in kritikov S lovenije M irko ZD O V C , D ruštvo ob liko valcev S lovenije B reda P O G O R ELEČ , S la vističn o društvo S lovenije Janez KARLIN, S Z D L M aribor 1 9 8 0 Maks FURJAN, Z d ruže nje dram skih um etnikov S lovenije Aleš BERGER, D ruštvo tea trolo gov in kritikov Slovenije Vlasta H E G ED U Š IČ , D ruštvo ob liko valcev S lovenije Lojze SMASEK, B orštn ikovo srečanje M aribor Janez KARLIN, S Z D L M aribor

GLEDALIŠČE IZ GRADCA JE GOSTOVALO NA BS 1982 Z BOALOVO DRAMO S PESTJO PROTI REZILU NOŽA. V SREDINI ZNANI AVSTRIJSKI IGRALEC MANFRED LUKASLUDERER, JUNAK TV SERIJE JULIUS KUGY.

1981

B albina B A R A N O V IČ BATE LIN O , Z d ruže nje dram skih um etnikov S lovenije Tomaž KRŽIŠNIK, D ruštvo ob liko valcev S lovenije Breda PO G O R ELEC , S la vističn o društvo S lovenije Marjan PUNG ARTNIK, S Z D L M aribor M irko Z U P A N Č IČ , D ruštvo tea trolo gov in kritikov Slovenije

1 9 8 2 M ilo š M IKELN, D ruštvo slovenskih pisateljev S veta JO V A NČ V IČ , D ruštvo oblikovalcev Slovenije Slavka GLAVIN A, Združenje dram skih um etnikov S lovenije Marjan PU NG ARTNIK, S ZD L M aribor 1 9 8 3 A leksand er VALIČ, Združenje dram skih um etnikov Slovenije A leš BERGER, D ruštvo tea tro lo g o v in kritikov S lovenije Janez DULAR, S la v is tič n o društvo S lovenije Sam o S IM Č IČ , D ruštvo slovenskih pisateljev D ušan Z D O V C , D ruštvo ob liko valcev S lovenije 1 9 8 4 A leš BERGER, D ruštvo tea trolo gov in k ritiko v S lovenije Slavka GLAVIN A, Združenje dram skih um etnikov Slovenije Herm an V O G EL, D ruštvo slovenskih pisateljev V la d im ir K O C JA N Č IČ , B orštn ikovo srečanje V iktor MOLKA, D ruštvo ob liko valcev S lovenije 1 9 8 5 V ikto r MOLKA, D ruštvo ob liko valcev S lovenije Rapa ŠUKLJE, D ruštvo slovenskih pisateljev M iha B A LO H , Združenje dram skih um etnikov S lovenije France VURNIK, D ruštvo tea trolo gov in kritikov Slovenije V ida RUDOLF, B o rštn iko vo srečanje, M aribor 178

BORŠTNIKOVE DIPLOME IN DENARNE NAGRADE ZA DRAMSKO IGRO____________________________ 1 9 7 0 MARJAN B A Č K O , S N G M aribor, za vlogo Dantona v B uchn erjevi dram i D antonova sm rt PO LDE B IB IČ , SNG Ljubljana, za vlogo M osce v Jonsonovem V olpon u SILVIJ KOBAL, S SG Trst, za vlogo krojača C virna v Š tokovi burki M oč uniform e MILENA Z U P A N Č IČ , MGL, za vlogo C aetane v H iengovem Osvajalcu 1971 POLDE B IB IČ , MGL, za vlo g o Podsekalnikova v Erdm anovem S am om orilcu LIDIJA K O ZLO V IČ , S SG Trst, za vlogo A nne v B rechtovi drami B obni v noči B O R IS KRALJ, SN G Ljubljana, za vlogo profeso rja H iggin sa v S haw ovi kom ediji Pygm alion SAN D I KROŠL, S LG C elje, za vlogo Thom asa Becketta v E lio tovi dram i Umor v katedrali A R NO LD TO VORNIK, S N G M aribor, za vlogo G ašperja v Linhartovi kom ediji Ta veseli dan ali M atiček se ženi IVA ZU P A N Č IČ E V A , S N G Ljubljana, za vlogo Elize D oolittlo ve v S haw ovi kom ediji Pygm alion 1 9 7 2 JO Ž IC A AVBELJ, EG G lej Ljubljana, za vlogo v Š tihovem S pom eniku G BR AN K O GRUBAR, SLG C elje, za vlogo B orisa v M ikelnovih S talinovih zdravnikih RADO NAKRST, S SG Trst, za vlogo A gostin a v P irandellovem Le prem isli, G iacom ino! A LE KSAN D ER V ALIČ , S N G Ljubljana, za vlogo G eronta v M olierovih Im provizacijah v V ersaillesu in S capinovih zvijačah

1 9 7 3 PAVLE JERŠIN, S LG C elje, za vlo g o kralja Ignacija v G om brow iczevi kom ediji Ivona, p rin cesa B urg undije M ILENA M UHIČ, SN G M aribor, za vlogo sestre Monike v H iengovi Lažni Ivani MIRA S A R D O Č , S SG Trst, za vlogo Ranjevske v drami Č ehova Č ešnjev vrt DARE V ALIČ , SN G Ljubljana, za vlogo viteza R ipafratte v G o ld onijevi K rčm arici M ira ndo lin i 1 9 7 4 D R AG IC A KO KO T-ŠO LAR , PDG Nova G orica, za vlogo grofice v A nou ilh ovi igri S kušnja ali kaznovana ljubezen JANEZ K LA SIN C , SNG M aribor, za vlogo K adivca v P artljičevi Š čuke pa ni ANTON PETJE, S SG Trst, za vlogo Š čuke v C ankarjevi kom ediji Za narodov b lag or KRISTIJAN MUCK, S N G Ljubljana, za vlogo Jurija Ž u pančiča v Jesihovi m oraliteti Vzpon, padec in ponovni vzpon zanesenega ekonom ista 1 9 7 5 IGRALSKI ZB O R predstave Žrtve mode bum bum Dušana Jovanoviča v izvedbi S lovenskega m ladinskega g le d a lišča Ljubljana PO LDE B IB IČ , za vlogo S latteryja v S toreyevi K m etiji v i z v e d b i M G L in AGRFT Ljubljana JERICA MRZEL, G led ališče Pekarna Ljubljana, za vlogo Cipe v Kovačevi igri Tako, tako! BO R IS KRALJ, S N G Ljubljana, za vlogo majorja VVolfa v Povšetovi dram atizaciji Š vetinove Ukane 1 9 7 6 MAJDA POTOKAR, S N G Ljubljana, za v lo g o Rachel v A rd en o vi d ra m i Ž iv ite k o t s v in je

A N G E L C A JANKO, SN G M aribor, za vlogo Kalandrovke v P artljičevi kom ediji O, ne, ščuke pa nel D A N ILO B E N E D IČ IČ , Š N G Ljubljana, za vlogo Jacksona v A rdenovi drami Ž ivite kot svinje 1 9 7 7 RUDI KO S M A Č , EG G lej Ljubljana, za vlogo M ilka v Kmeclovi monodram i Lepa V ida ali P roblem svetega O žbolta IVANKA MEŽAN, S N G Ljubljana, za vlogo S c ric c ie v P irandellovi drami V elikani z gore JANA ŠM ID, SLG C elje, za vlogo E lizabeth P roctorjeve v M illerjevi drami Salem ske čarovnice 1 9 7 8 JO ŽIC A AVBELJ, MGL, za vlogo Donje Rosite v istoim enski drami B O R IS JUH, S N G Ljubljana, za vlogo Leona v Krležovi drami G osp oda G lem bajevi PETER TERNOVŠEK, SN G M aribor, za vlogo A llana Stranga v Shafferjevem Equusu 1 9 7 9 MINU KJUDER, SN G M aribor, za vlogo Vide v Š eligovi Lepi V idi BO R IS C AVA ZZA , SN G Ljubljana, za vlogo G eo rgija v Jovanovičevi dram i O svob odite v Skopja DARE ULAGA, MGL, za vlogo Jožefa K antorja v C a n k a r j e v e m K ralju na B etajnovi 1 9 8 0 JANEZ BERMEŽ, S LG C elje, za vlogo Poljanca v Cankarjevi Lepi V idi ŠTEFKA DRO LC , SN G Ljubljana, za vlogo Neže v Zajčevem Vorancu JANEZ H O Č EVAR , MGL, za vlogo M illerja v S chillerjevi drami S pletka in ljubezen

1981 POLDE B IB IČ , ADRIJAN RUSTJA, LIVIJ BOG ATEČ , S SG Trst, za vloae v S hakespearovi kom ediji Kar hočete M ILENA GRM, ALJA TKAČEV, MAJOLKA ŠUKLJE, MINA JERAJ, MARINKA ŠTERN, O LG A GRAD, EG G lej Ljubljana, za vloge v predstavi Z. D uša Jaslice M ILENA ZU P A N Č IČ , IVO BAN, P rešernovo gled ališče Kranj, za vlogi v predstavi R. Š elige Svatba 1982 ŠTEFKA D R O LC , S SG Trst, za vlogo matere v Lorcovi Krvavi svatbi M ILAD A KALEZIČ , SLG C elje, za vlogo Lee v Sestrah K esselm anove A N IC A KUMER, S LG C elje, za vlogo Isabelle v Sestrah W Kesselman BIN E M ATO H, PDG Nova G orica, za vlogo Frana Levstika v K m eclovi drami Levstikova smrt 1983 TO NE KUNTNER, MGL, za vlogo Kreona v S m oletovi A ntigo ni ZVO N E AGREŽ, SLG C elje, za vlogo W olfg a n g a Am adeusa M ozarta v S hafferjevem Am adeusu MIRA LAMPE VUJIČIČ, PDG Nova G orica, za vlogo Nje v Turrinijevem Lovu na podgane B R A N K Č GRUBAR, EG G lej Ljubljana, za vlogo H orsta v Sherm anovem Rožnatem triko tniku 1984 B O R IS O STAN, MGL, za vlogo Ham leta v istoim enski Shakespearovi drami SILVIJ KOBAL, S SG Trst, za vlogo Emerenziana Paronzimja v D elitvi P. Č hiare JO Ž IC A AVBELJ, MGL, za vlogo O fe lije v Shakespearovem Hamletu S TANE POTISK, SN G Maribor, za vlogo A ndreja Arnoža v Jančarjevi drami D isiden t A rnož in njegovi

Bo r š t n i k o v a d ip l o m a in d e n a r n a n a g r a d a z a r e ž ij o _____________________ 1970 FRANCI KRIŽAJ za režijo Župančičeve V eronike D eseniške v SLG č e lje 1971 MILE KORUN, za režijo B rechtove drame B obni v noči v SSG Trst 1972 BR AN KO G O M B A Č , za režijo B rechtove drame G a lile o G alillei v S N G M aribor 1973 MILE KORUN, za režijo H arrisove igre A ndrokles in lev v S lovenskem m ladinskem g le d ališču Ljubljana 1974 DUŠAN MLAKAR, za režijo R udolfove igre C eljski grof na žrebcu v S LG C elje . 1975 DUŠAN JOVANO VIČ , za režijo svojega besedila Žrtve mode bum bum v Slovenskem m ladinskem g le d a lišču Ljubljana 1976 MILE KORUN, za režijo Cankarjevega Pohujšanja v d o lin i šentflorjanski v S LG Čelje 1977 JOŽE B A B IČ , za režijo R udolfove Kože megle v S SG Trst 1978 ZVO N E ŠEDLBAUER, za režijo Lorcove drame D onja Rosita ali kaj pravijo rože v M GL 1979 DUŠAN JO VANO VIČ , za režijo C ankarjeve dram e Kralj na Betajnovi v MGL 1980 DUŠAN JOVANO VIČ , za režijo S chillerjeve drame S pletka in ljubezen v MGL 1981 BRANKO G O M B A Č , za režijo Shakespearove kom edije Kar hočete v S SG Trst 1982 DUŠAN MLAKAR, za režijo Lova na podgane A. Vam pilova v MGL

1 9 8 3 ZVO N E ŠEDLBAUER, za režijo Zarote sveto hlincev M. B ulgakova v S N G Ljubljana 1 9 8 4 MILE KORUN, za režijo S hakespearovega H am leta v M G L

BORŠTNIKOVA DIPLOMA IN DENARNA NAGRADA ZA SCENOGRAFIJO 1 9 7 0 SVETA JOVANO VIČ , za scen o v H iengovem O svajalcu v MGL (nagrada Večera in Radenske) 1971 Ni bila podeljena 1 9 7 2 A VG UST LAVRENČIČ, za sceno v M ikelnovi dram i S talinovi zdravniki v SLG C elje 1 9 7 3 META HOČEVAR, za sceno v Gom brovviczevi Ivoni, princesi B urg undije v SLG Culje (nagrada Lesnine Ljubljana) 1 9 7 4 A VG UST LAVRENČIČ, za sceno R udolfovega Č eljskeg a grofa na žrebcu v S LG C elje (nagrada Lesnine Ljubljana) 1 9 7 5 SVETA JOVANO VIČ , za sceno v Povšetovi dram atizaciji S vetinove Ukane v S N G Ljubljana 1 9 7 6 N IKO MATUL, za sceno v A rdenovi drami Ž ivite kot svinje v SN G Ljubljana 1 9 7 7 MELITA VOVK ŠTIH, za sceno v P irandellovih V elikanih z gore v SNG Ljubljana 1 9 7 8 META H O ČEVAR, za sceno v Š eligovi Č aro vnici iz Zgornje Davče v SLG C elje 1 9 7 9 N IK O MATUL, za scen o v predstavi P irandella Kaj je resnica v izvedbi PDG Nova G orica 1 9 8 0 META H O ČEVAR, za sceno v predstavi D. Zajca V oranc v S N G Ljubljana 1981 MARIJA STIH, za sceno v C ankarjevih H lapcih v MGL 1 9 8 2 META H O ČEVAR, za sceno v Levstikovi sm rti M. Kmecla v PDG Nova G orica 1 9 8 3 SVETA JOVANO VIČ, za sceno v predstavi Lov na podgane P. T u rrin ija v PDG Nova G orica 1 9 8 4 Ni bila podeljena

BORŠTNIKOVA DIPLOMA IN DENARNA NAGRADA ZA KOSTUMOGRAFIJO 1 9 7 0 MIJA JARC, za kostum e v Ž upančičevi V eroniki D eseniški v SLG C elje 1971 Ni bila podeljena 1 9 7 2 MARIJA KOBI, za kostum e v A nouilhovi igri Ne bu dite gospe v M GL 1 9 7 3 MIJA JARC, za kostum e v H iengovi Lažni Ivani v S N G M aribor 1 9 7 4 MELITA VOVK ŠTIH, za kostum e v R udolfovem C eljskem grofu na žrebcu v SLG C elje 1 9 7 5 MARIJA VIDAU, za kostum e v Leskovčevih Dveh bregovih v S SG Trst 1 9 7 6 META HOČEVAR, za kostum e v Cankarjevem Pohujšanju v do lin i šen tflorjan ski v SLG C e lje 19 77 ALENKA BARTL, za kostume v F*irandellovih Velikanih z gore v SNG Ljubljana in Petanovem O btoženem volku v Slovenskem m ladinskem g le d ališču Ljubljana

1 9 7 8 MIJA JARC, za kostum e v Lorcovi drami D onja R osita v MGL 1 9 7 9 C VETA MIRNIK, za kostum e v drami L. P irandella Kaj je resnica v PDG Nova G orica 1 9 8 0 A LE N KA BARTL, za kostum e v Č ufarjevih Š č urkih v S N G M aribor 1981 META SEVER, za kostum e v C ankarjevih H lapcih v MGL 1 9 8 2 A LE N KA BARTL, za kostum e v Jančarjevi dram i D is id e n t A rnož in njegovi v S N G Ljubljana 1 9 8 3 MARIJA VIDAU, za kostum e v up rizoritvi Zarote svetohlincev M. Bulgakova v S N G Ljubljana 1 9 8 4 A LE N K A BARTL, za kostum e v S hakespearovem Ham letu v MGL

BORŠTNIKOVE DIPLOME ZA NAJBOLJŠO PREDSTAVO V CELOTI

180

1 9 7 0 S N G Drama Ljubljana za predstavo B ena Jonsona Volpone 1971 S SG T rs t za predstavo B erth olda B rechta B obn i v noči 1 9 7 2 S N G Dram a M a ribor za predstavo B erth olda B rechta G alileo G alilei 1 9 7 3 S lovensko m ladinsko g le d ališče Ljubljana za predstavo Euranda H arrisa A ndrokles in lev 1 9 7 4 Drama SN G M a ribor za predstavo Toneta P artljiča Š čuke pa ni 1 9 7 5 S lovensko m ladinsko gle d a liš č e Ljubljana za predstavo D ušana Jovanoviča Žrtve mode bum bum 1 9 7 6 SLG C elje za up rizorite v C ankarjevega Pohujšanja v do lin i šen tflorjan ski 1 9 7 7 S SG T rst za up rizorite v R udolfove Kože megle 19 78 SLG C e lje za predstavo R udija Š eliga Č aro vnica iz Zg orn je Davče 1 9 7 9 AG R FT Ljubljana za predstavo S law om ira Mrožka Tango 1 9 8 0 Dram a S N G Ljubljana za predstavo Daneta Zajca V oranc 1981 Dram a SN G Ljubljana za predstavo Ivana C ankarja H lapci 1 9 8 2 M estno gle d a liš č e ljubljan sko za predstavo A leksandra Vam pilova Lov na divje race 19 8 3 E ksperim entalno g le d ališče GLEJ Ljubljana za predstavo M artina Sherm ana Rožnati trik o tn ik 1 9 8 4 M estno g le d a liš č e ljubljansko za predstavo VVilliama S hakespeara Ham let

1 9 7 4 Jožica AVBELJ, AGRFT, za vlogo Agaue v E vripidovih Bakhantkah V ladim ir JURC, AGRFT, za vlogo Teresiasa v E vripidovih Bakhantkah 1 9 7 5 Meta H O ČEVAR, za scen o in kostum e v Jovanovičevih Žrtvah mode bum bum v izvedbi S lovenskega m ladinskega gledališča A leksand er V O D O P IVE C , za glasb o v Leskovčevih Dveh bregovih 1 9 7 6 Stanislava B O N IS E G N A , S SG Trst, za vlogo M arthe v VVedekindovem Pom ladnem prebujenju A nica KUMROVA, SLG C elje, za vlogo Jacinte v Cankarjevem Pohujšanju v do lin i šentflorjanski Niko G O K Š IČ , S lovensko m ladinsko gled ališče, za vlogo Profesorja v H arrisovi ig ri Pavliha in M ica 1 9 7 7 A nica SIVEC, Drama S N G M aribor, za vlogo Ane v M ahničevi igri Že č rič e k prepeva Livij B O G A TE Č , S SG Trst, za vlogo Matjaža v igri Frančka R udolfa Koža megle 1 9 7 8 S LO V E N S K O M LA D IN S K O G LE D A LIŠ Č E, Ljubljana, za predstavo Bevkovih Pastircev pri plesu in kresu in Zajčeve A bece darije 1 9 7 9 Tone ŠOLAR, PDG Nova G orica, za vlogo Ponze v P irandellovi igri Kaj je resnica 1 9 8 0 B ogdana BRATUŽ, S SG Trst, za vlogo M arthe v predstavi E. A lbeeja Kdo se boji VVirginije VVoolf? A leš JAN, za režijo groteske T. Č ufarja ŠČUR KI v Drami SNG M aribor Janez STARINA, S LG C elje, za vlogo D ioniza v Cankarjevi dram i Lepa Vida 1981

M ajda G R B AC , MGL, za vlogo G eni v predstavi Cankarjevih H lapcev S onja BLAŽ, Drama S N G M aribor, za vlo g o Mom inne v P irandellovi igri N ocoj bomo im provizirali AKADEM IJA ZA G LE D A LIŠ Č E, RADIO, FILM IN TELEVIZIJO, za up rizorite v Ibsenovih Strahov DRUŠTVO O B LIK O V A LC E V SLOVENIJE za razstavo G led ališka scen ogra fija in kostum ografija Ni bila podeljena

DIPLOME BORŠTNIKOVEGA SREČANJA

1982

1 9 7 0 Dušan JO VANO VIČ , za režijo H iengovega O svajalca v M GL A nica SIVEC, AGRFT, za vlogo Laure v VVilliamsovem S teklenem zverinjaku

1 9 8 3 Darijan B O Ž IČ , za glasb eni do sežek v predstavi Drame SNG Ljubljana Zarota svetohlincev M. Bulgakova

1971

S ilvij B O Ž IČ , PDG Nova G orica, za vlo g o Dom inika v P artljičevi dram i Naj poie čuk Marjana KLANJŠEK, AGRFT, za vlogo Julije v S trind berg ovi G o sp o d ič n i Juliji A lb e rt KOS, AGRFT, za režijo S trind berg ove G o s p o d ič n e Julije Voja S O LD A TO V IČ , Drama S N G M aribor, za režijo Linhartovega V eselega dn e ali M atiček se ženi

1 9 7 2 Peter LO T S C H A K za režijo M olierovih Im provizacij v V ersaillesu in S capino vih zvijač v Dram i S N G Ljubljana Judita HAN, MGL, za vlogo matere v A nou ilh ovi ig ri Ne budite gospe 1 9 7 3 D ušan JO V A N O VIČ , za režijo Gom rovvizceve Ivone, prin cese B urg undije v SLG Celje Dušan MLAKAR, za režijo H iengove Lažne Ivane v Drami SNG M aribor

1 9 8 4 B ogdana BRATUŽ, M iranda C A HAR IJA in M ira S A R D O Č za izreden do sežek ansam belske igre v predstavi S SG Trst D elitev P. C hiare

RADO NAKRST, NOSILEC BORŠTNIKOVEGA PRSTANA NA POGOVORU V KNJIGARNI MLADINSKE KNJIGE V GOSPOSKI ULICI.

BORŠTNIKOVA DIPLOMA Z MINIATURNO PLASTIKO OTONA ŽUPANČIČA ZA NAJBOLJŠI ODRSKI JEZIK V PREDSTAVI IN BORŠTNIKOVA NAGRADA ZA NAJBOLJŠI ODRSKI JEZIK POSAM EZNIKA V PREDSTAVI

182

1 9 7 8 DRAM A S N G LJUBLJANA v up rizoritvi dram e M. Krleže G osp oda Glem bajevi BO R IS C A V A ZZ A za vlogo Pube Fabrizia G lem baja v isti predstavi 19 7 9 SLG CELJE v up rizoritvi A. P. Č ehova Tri sestre RADKO P O LIČ za vlogo Zorana v Jovanovičevem delu O svob odite v S kopja v izvedbi Drame S N G Ljubljana 1 9 8 0 DRAM A S N G LJUBLJANA v up rizoritvi V O R A N C A D. Zajca DARE V A LIČ za vlogo Jerneja v isti uprizoritvi 1981 DRAM A S N G LJUBLJANA v up rizoritvi C ankarjevih H lapcev PO LDE B IB IČ za vlogo Komarja v isti up rizoritvi 19 8 2 S LO V E N S K O LJUDSKO G LE D A LIŠ Č E CELJE v uprizoritvi W . Kesselm an S estri ŠTEFKA D R O LC za vlogo m atere v u p rizoritvi S SG Trst, Krvava svatba F. G. Lorce 1 9 8 3 MIRA S AR D O Č za vlogo m atere v up rizoritvi M. Km ecla M utasti bratje, S SG Trst 1 9 8 4 M ESTN O G LE D A LIŠ Č E LJU BLJAN SKO v up rizoritvi W . Shakespeara H AM LET RADO PAVALEC, v vlogi Ignacija D etele v up rizoritvi drame D. Jančarja D isiden t A rnož in njegovi v Dram i SNG M aribor

BORŠTNIKOVA DIPLOMA IN DENARNA NAGRADA RTV LJUBLJANA TOZD TELEVIZIJA ZA MLADEGA IGRALCA 1 9 7 6 A leš V ALIČ , za vlogo M oritza S tie fla v VVeldekindovem Pom ladnem prebujenju, predstava S SG T rst 1 9 7 7 Marjan TR O B E C , za vlogo Le slija v dram i Talec B. Behana, PDGa Nova G orica 1 9 7 8 M ilada KALEZIČ , za vlogo D arinke v Š eligovi Č aro vnici iz Z g orn je Davče, predstava S LG C elje 1 9 7 9 M ILO Š BATTELINO, za vlogo Edka v Mrožkovem Tangu, predstava AGRFT 1 9 8 0 S ilva Č U ŠIN , za vlo g o B abice-E vice v S trniše vih Žabah, AGRFT 1981 Peter B O Š TJA N Č IČ , za vlo g o Ham leta v Shakespearovi tra g e d iji Ham let v izvedbi S LG C elje 1 9 8 2 Slavko CERJAK, za vlogo zdravnika v S tojanovičevem delu Ni človek kdo r ne um re v izvedbi EG G lej Ljubljana 1 9 8 3 B oris OSTAN, za vlogo Rudija, P otohodca in paža 1 9 8 4 G o jm ir LEŠNJAK, za vlo g o Kita v predstavi G. G luviča Hard core, EG G lej Ljubljana

NAGRADE DELOVNIH ORGANIZACIJ IN USTANOV 1 9 7 0 Jože BABIČ , posebna nagrada Č G P Delo za režijo C ankarjevega Kralja na Betajnovi 1971 Livij B O G A TE Č , S SG Trst, nagrada M ladine za vlogo KragleO3 v B rechtovi drami B obni v noči Igo r PRETNAR za režijo E rdm anovega S am om orilca v MGL Miran HERZO G , za režijo Kohutove dram atizacije V 8 0 dneh okoli sveta v Slovenskem m ladinskem gled ališču 1 9 7 2 Miran HERZO G , za režijo M ikelnovih S talinovih zdravnikov v Drami SN G Ljubljana in R udolfove T rn ju lčica preveč in trije palčki v Slovenskem m ladinskem gled ališču - nagrada Ljubljanske banke M ile KORUN, za režijo A nouilhove igre Ne bu dite gospe nagrada RTV Ljubljana S LO V E N S K O M LA D IN S K O G LE D A LIŠ Č E, za ansam blsko igro v T rn u ljčica preveč in trije palčki - nagrada TAM Maribor 1 9 7 3 Nada G A B R IJELČ IČ , PDG Nova G orica, za vlogo B ernarde v Lorcovi drami Dom B ernarde A lbe Franci PRESETNIK, MGL, za vlogo Shaw a v Storeyevi O b le tn ici poroke AGRFT Ljubljana, za ansam blsko igro v Žmavčevem P odstrešju - nagrada TAM 1 9 7 4 B arbara JAKO PIČ , za vlogo K uharice v G reidanusovi igri Z u g ° in njegova senca - nagrada TAM v Jože B AB IČ , za režijo P artljičeve kom edije Š čuke pa ni v S N ^ M a ribor - nagrada RTV Ljubljana 1 9 7 5 M iranda CAHARIJA, za vlogo beračice Šove v Leskovčevih Dveh breaovih - nagrada RTV Ljubljana Ivo BAR ISIČ , za vlogo B rew eserja v K esserlingovi kom ediji A rzenik in stare čipke - nagrada RTV Ljubljana DRAM A SN G M ARIBOR, za ansam blsko igro v Č osičevi A pokalipsi, nagrada D olenjskega kulturnega festivala 1 9 7 8 Sveta JO VANO VIČ , nagrada za najboljši likovni dosežek v predstavi B alada o tro ben ti in oblaku v izvedbi PDG Nova G o rica - nagrada DOS 1 9 7 9 M iodrag TA B A Č K I, nagrada za najboljši likovni dosežek v predstavi A. P. Č ehova Tri sestre v izvedbi S LG C elje nagrada DOS 1 9 8 0 S LO V E N S K O M LA D IN S K O G LE D A LIŠ Č E, za celotno likovno podobo predstave Petra H acksa Šuhu in leteča princeza nagrada DOS 1981 Zdravko PAPIČ, za lepak predstave Jaslice v izvedbi EG Glej. nagrada DOS

NAGRADE OBČINSTVA 1 9 7 0 Radko Polič, za vlogo Baltazarja v H iengovem Osvajalcu, predstava M GL 1971 P olde B ibič, za vlogo P odsekalnikova v Erdmanovem S am om orilcu, predstava MGL 1 9 7 2 B oris Cavazza, za vlogo S capina v M olierovih Scapinovih zvijačah, predstava Drame S N G Ljubljana 1 9 7 3 Silvo Božič, za vlogo A ndroklesa v H arrisovi ig ri A ndrokles 1 9 7 4 Pavle Rakovec, za vlogo P irantela v G reidanusovi igri Zugo in njegova senca, S lovensko m ladinsko gled ališče

1 9 7 5 Zlatko Šugm an, za vlogo d ire k to rja g le d a liš č a v H adžičevi N aročni kom ediji, MGL 1 9 7 6 Peter Ternovšek, za vlogo Petra v P artljičevi kom ediji O, ne, ščuke pa ne, Drama S N G M aribor 19 77 Pavla B runčko, za vlogo Rezike v M ahničevi kom ediji Že č riče k prepeva, Drama S N G M aribor 1 9 7 8 M iranda Caharija, za vlogo Enee v Fojevi kom ediji Sedm a zapoved: kradi malo manj, S S G Trst 1 9 7 9 Anton Petje, za vlogo Ivana G roznega in Buše Koreckega v kom ediji Bulgakova Ivan V asiljevič, S S G Trst 1 9 8 0 P olde B ib ič , za vlogo V oranca v istoim e snki drami Daneta Zajca, Drama S N G Ljubljana 1981 Ratko Polič, za vlogo Jermana v predstavi Ivana Cankarja H lapci, Drama S N G Ljubljana 1 9 8 2 A ngelca Jen čič Janko, za vlogo Vase v dram i Maksim a G orkega Vasa Železnova, Drama S N G M aribor 1 9 8 3 B oris O stan, za vlogo Paža v A n tig o n i D om inika Smoleta, MGL 1 9 8 4 Polde B ibič, za vlogo Jožeta Maleka v P artljičevi kom ediji M oj ata, s o c ia lis tič n i kulak

DOBITNIKI BORŠTNIKOVEGA SREČANJA

184

1970 1971 1972 1973 1974 1975 1976 19 7 7 19 7 8 19 7 9 19 8 0 1981 1982 1 983 1984

- Elvira Kraljeva - V la d im ir S krbinše k - A rnold Tovornik - Mira D anilova - S lavko Jan - A nčka Levarjeva - Rado N akrst - V ida Juvan - Maks Furjan - Sava Severjeva — Ivan Jerman - V ladoša S im čič - B ert S o tla r - Š tefka D rolčeva - P olde B ib ič

1 9 7 7 . leta je S k upščina B orštn ikovega srečanja sprejela sklep, za podeljevanje Z la tne značke B orštn ikovega srečanja z bronasto plaketo Ignacija B orštn ika in z lis tin o B orštn ikovega srečanja. O m enjena nagrada se po deli slovenskim g led ališkim praktikom in teoretikom , g led ališkim organizatorjem , gled ališkim kritikom , dram aturgom , um etniškim vodjem, lektorjem , gledališkim zgodovinarjem , ki so s vojim delom zaslužni za razvoj slovenskega dram skega gled ališča. Izjem oma lahko prejm e to odlikovanje g led ališki teo retik ali praktik zunaj S lovenije, če njegovo de lo sega na po dročje slovenskega dram skega gle d a liš č a in je temu v prid. Za d o lg o le tn o usp ešno in pom em bno de lo na gledališkem področju lahko do b i to nagrado tud i g led ališki ravnatelj, ki je najm anj petnajst let opravljal um etniško organiza cijska dela v gled ališču. D obi jih lahko tu d i dram ski režiser, ki je ustvaril v petnajstih letih vrsto uspešnih in nagrajenih uprizoritev. Prav tako lahko prejm e to nagrado tu d i p o litič n i delavec, ki je zaslužen za razvoj slovenskega gled ališča, ali d o lg o le tn i kulturni delavec, ki je delal za razvoj in napredek slovenskega g le d a lišča ali B orštn ikovega srečanja.

DOBITNIKI ZLATE ZNAČKE BORŠTNIKOVEGA ŠREČANJA S PLAKETO IGNACIJA BORŠTNIKA IN LISTINO BORŠTNIKOVEGA SREČANJA 19 7 7 S ergej K raigher Josip Vidm ar 1 9 7 8 F ilip K um batovič Kalan M iroslav Krleža 1 9 7 9 Dušan Moravec Vasja Predan 1 9 8 0 Branko G om bač B run o Hartman 1981 Lojze Smasek S m iljan Samec 1 9 8 2 S lovenski g led ališki in film ski muzej Z d ruže nje g le d aliških in lutkovnih skupin S lovenije pri ZKOS 1 9 8 3 Tone P artljič FRan Žižek 1 9 8 4 A ndrej Inkret Kreditna banka M aribor

SPREMLJEVALNE PRIREDITVE NA BORŠTNIKOVIH SREČANJIH_____________________________________ 1- RAZSTAVE 1967 TEMELJI S LO V E N S K E G A G LE D A LIŠ Č A - v razstavnem salonu Rotovž. Razstavo ie otvo ril akadem ik dr. B ratko Kreft. S LO V E N S K A SC EN O G R AFIJA - v foyeru S N G M aribor. Razstavo je otvoril dr. Bruno Harman 1968 LIKO VN A RAZSTAVA TREH PRIJATELJSKIH M EST Greenvvich, M aribor, R einckedorf - v razstavnem salonu Rotovž. 1970 RAZSTAVA V S PO M IN HINKU N U ŠIČU , BOJANU S TU PIC I IN JOŽETU TIRANU - v foyeru SN G Maribor. 19?2 RAZSTAVA IN ODKRITJE D O P R SN EG A KIPA MILEVE ZAKRAJŠKOVE - v foyeru SN G M aribor. Razstavo je otvoril prof. Jaro Dolar. RAZSTAVA V POČ ASTITEV 50-LE TN IC E G LE D A LIŠ K EG A D ELOVANJA dr. BR ATKA KREFTA. 1g73 30 -LE T N IC A S LO V E N S K E G A N A RO DN EG A G LE D A LIŠ Č A NA OSVO BO JEN EM OZEM LJU IN P AR TIZAN SKEG A PEVSKEGA ZB O R A - razstavo v foyeru S N G M aribor je prip ravil Slovenski g led ališki muzej. O tvo rila jo je Ela U lrih-Atena, članica R epubliškega Izvršenga sveta, go voril pa Filip KalanK um batovič, prvi ravnatelj partizanskega g le d ališča na osvobojenem ozemlju. Predvajanje film a o g led ališki in film ski igralki M ilevi Zakrajškovi in BS 72 v Balkonski dvorani S N G Maribor. '974 ODKRITJE D O PR SN E G A KIPA HINKU N U Č IČ U - v foyeru SN G M aribor VEZI MED S LO VENSKIM I IN HRVAŠKIMI G LE D A LIŠ Č I razstava S lovenskega gled ališkega muzeja v foyeru SN G M aribor. G LE D A LIŠ Č E V FOTOGRAFSKI UMETNOSTI - razstava S terijine ga pozorja v P oskusni dvorani SNG Maribor. Razstava Umetnostne galerije v klubskih prostorih in re cepciji hotela Orel. 1975 D O B ITN IK I B O R ŠTN IK O VE G A PRSTANA - razstava S lovenskega gled ališkega muzeja v foyeru S N G M aribor. KARIKATURE S LO V E N Š K IH G LE D A LIŠ K IH UMETNIKOV razstava karikatur B oruta Pečarja v foyeru SN G ^Maribor. ODKRITJE D O PR SN IH KIPOV IGNACIJU BO RŠTNIKU IN JANKU RAKUŠI. 8 0 -LE T N IC A JOSIPA VIDMARJA - razstava v muzeju N O B Razstavo je otvoril dr. V la d im ir B račič, dekan U niverze M aribor. 1976 C ANKAR JEVO G LE D A LIŠ Č E - razstavo v foyeru SNG M aribor je prip ravil S lovenski g led ališki in film s k i muzej. Razstavo je otvo ril Dušan Moravec. Razne tem atske razstave posam eznih m ariborskih kulturnih ustanov v času BS: - razstava del Franceta M iheliča v U m etnostni galeriji - razstava kipov Janeza Pirnata v likovnem salonu Rotovž - razstava v A vli na I. gim naziji - H ajrudin K ujundžič razstavlja - razstava v Mali ga le riji Ivana č o b a la . P odelitev likovnih del Ivana č o b a la nagrajencem B orštnikovega srečanja - M ladinska knjiga. K njigarna v G osposki ulici. Razstava knjig Ivana Cankarja, v likovnem delu prodajalne pa razstava Ex libriso v

U niverzitetna knjižnica - R okopisne ljudsko m ed icin ske bukve s Štajerskega, Koroškega in Prekm urja P okrajinski muzej - M a ribor in njegovi ljudje v starih fotografijah. 1 9 7 7 R AZSTAVA IN ODKRITJE D O PR SN E G A KIPA AR NO LDU TO VORNIKU - v foyeru S N G M aribor. G LED ALIŠKI PLAKAT - razstava v ARS-u M ladinska knjiga v G osposki ulici. 20 LET SREČANJ IN REVIJ G LE D A LIŠ K IH SKUPIN SLOVENIJE - v dom u d ru žb e n o p o litičn ih organiza cij M aribor -

1 9 7 8 RAZSTAVA IN ODKRITJE D O P R SN E G A KIPA O TO N A ŽU P A N Č IČ A - v fovreru S N G M aribor. G LE D A LIŠ K I S C EN S K I IN KOSTU M SKI O SNUTKI - v razstavnem salonu ARS, M ladinska knjiga v G osp oski ulici. 1 9 7 9 RAZSTAVA IN ODKRITJE D O PR SN IH KIPOV MIRI D ANILOVI IN ELVIRI KRALJEVI - v foveru S N G M aribor. 60 -LE T N IC A S N G M ARIBOR - v domu d ru žb e n o p o litičn ih organizacij M aribor. Razstavo je otvo ril Juro K islinger, upravnik S N G M aribor. RAZSTAVA TISKO V O B 60-LE TN IC I G LE D A LIŠ Č A V MARIBORU - v avli U niverzitetne knjižnice. 1 9 8 0 15 LET BO R ŠTN IK O VE G A SREČ AN JA - v foyeru SNG M aribor. 1981 G LE D A LIŠ Č E NA O SVO BO JEN EM OZEM LJU IN G LE D A LIŠ Č E LJUDSKE VSTAJE - v foyeru SN G M aribor. O d kritje do prsne ga kipa Save Severjeve. 185 1 5 0 -LETN IC A FRANA LEVSTIKA - otvo ritev razstave v U niverzitetni knjižnici M aribor. S LO V E N S K A G LE D A LIŠ K A S C EN O G R AFIJA IN KOSTUM O G R AFIJA - razstava D ruštva O blikova lcev S lovenije v U m etnostni galeriji. S LO V E N S K A DRAM ATIKA NA TEM O N O B - razstava NUK iz Ljubljane v dom u d ru žb e n o p o litičn ih organizacij M aribor. Razstavo ie otvoril Jaro Dolar, ravnatelj NUK. RETROSPEKTIVNA RAZSTAVA G R A FIČ N E G A O B LIKO VAN JA BR AN ISLAVA FAJONA - v Salonu Rotovž. RAZSTAVA FOTOGRAFIJ B O R ŠTN IK O VIH PREDSTAV - v ARS-u M ladinska knjiga, G osposka ulica. B R EC H T V S LO VENSKEM PREVODU - v M ariborski knjižnici. LEVSTIKO VA DELA - razstava v M ladinski knjigi 19 8 2 D O B ITN IK I B O R ŠTN IK O VE G A PRSTANA - v foyeru S N G M aribor. Razstavo je otvoril akadem ik Josip Vidmar. PROJEKTI, G RADNJA IN O B N O V A SN G M AR IBO R - v foyeru S N G M aribor. Razstavo je otvoril ing. arh. B ranko Kocm ut. O MILANU SKR B IN Š KU - razstava S lovenskega gledališkega muzeja v g a le riji Rotovž. Razstavo je otvo ril F ilip KalanKum batovič. RAZSTAVA OLJ VLA STE H E G ED U Š IČ - v ARS-u M ladinska knjiga. KUD SLA VA KLAVO RA - v M ariborski knjižnici. Razstavo je otvo ril Janez Karlin. 1 9 8 3 BORŠTN IKO VI PLAKATI - v ARS-u, M ladinska knjiga, G osposka ulica. SC EN O G R AFIJA M AKSA K A V Č IČ A - v U m etnostni galeriji Maribor. 100-LETNICA N A RO DN EG A G LE D A LIŠ Č A IZ PRAGE - v Razstavnem salonu Rotovž. Razstavo je otvoril dr. B ratko Kreft.

1 9 8 4 4 0 LET PAR TIZA N S KE G A G LE D A LIŠ Č A - v razstavnem salonu Rotovž. Razstavo j e otvo ril akadem ik Josip Vidm ar, go voril pa prvi up ravnik S N G na osvobojenem ozem lju F ilip K alan-Kum batovič. D O B ITN IK I B O R Š T N IK O V E G A PR STAN A - v S rednješolskem centru Ptuj. G LE D A LIŠ Č E LJUDSKE VSTAJE - v K red itni banki M aribor. R AZSTAVA S C E N S K IH O SN U TK O V ZM A G A JERAJA - v ARS-u M ladinska knjiga, G osp oska ulica.

S LO V E N S K A DRAM ATIKA V N O B - glavni referent dr. Jože Koruza. BR EC H T NA SLO V E N S K E M - sim po zij v organizacijah M a rksističneg a centra M aribor. 1 9 8 2 S LO VENSKI O D R SKI JEZIK - sim po zij RK S ZD L Slovenije, sekcija sloven ščine v javnosti. S EM IN AR O D ELA VS K IH IN A M A TER SKIH OD R IH v organiza ciji M a rksističneg a cen tra M aribor.

19 6 7 S LO V E N S K A G LE D A LIŠ K A KULTURA PO S TO LETIH

1 9 8 3 O K R O G LA M IZA O IZHAJANJU D IA LO G O V KNJIŽEVNO D ELO V RADIJSKI D R AM ATIZAC IJI - sim pozij Radia Ljubljana. ... P O LIT IČ N O S T S LO V E N S K E G A POVOJNEGA G LE D A LIŠ Č A ' sim po zij M a rksističneg a cen tra M aribor.

19 6 8 UMETNIŠKI PROBLEM I S LO V E N S K IH G LE D A LIŠ Č - v domu d ru žb e n o p o litič n ih organiza cij M aribor.

1 9 8 4 KAJ JE S PO LITIČ N IM G LE D A LIŠ Č E M PRI NAS - okrogla miza v organizaciji M a rksističneg a centra M aribor.

2. SIM POZIJI

1 9 6 9 PROBLEM I M AR IB O R SK E DRAME V LUČI SKUPNIH PRO BLEM O V S LO V E N S K IH DRAM SKIH G LE D A LIŠ Č . KO N FER EN C A SKU PN O STI S LO V E N S K IH DRAM SKIH G LE D A LIŠ Č . 1 9 7 5 S LO V E N S K O G LE D A LIŠ Č E IN N JEGOVO O B Č IN S T V O sim po zij gled a liš k ih kritikov in tea trolo gov S lovenije. Uvodni S LO V E N S K A G LE D A LIŠ K A KRITIKA PRED IN PO VOJNI sim po zij D ruštva g le d aliških kritikov in tea trolo gov S lovenije. Uvodni referat B o ru t Trekman. 186

1981

1 9 7 6 IG R ALSKI ODSEVI C ANKAR JEVIH LIKOV - s im po zij Društva tea trolo gov in kritikov S lovenije. U vodni referat B oru t Trekman. O DRAM ATIKI BORE S TA N K O V IČ A - sim pozij Društva tea trolo gov in kritikov S lovenije. U vodni referat D rago Jančar. POLOŽAJ K LA S IČ N E G A D R AM SKEG A BES E D ILA - sim pozij D ruštva tea trolo gov in kritikov S lovenije. U vodni referat Andrej Inkret. 1 9 7 7 SO D ELO V AN JE MED P O K LIC N IM I IN LJUBITELJSKIMI G LE D A LIŠ K IM I U STVARJALCI V SLOVENIJI - sim po zij ZK O S lovenije. R eferenti: dr. B ratko Kreft, Marjan B elina in Polde B ibič. G LE D A LIŠ K A KRITIKA IN M A R K S IS IT IČ N A M ETO DA sim po zij D ruštva tea trolo gov in kritikov S lovenije. Uvodni referat ar. Janko Kos. KULTURA USTVAR JALN EG A G O V O R A V G LE D A LIŠ Č U sim pozij D ruštva te a tro lo g o v in kritikov S lovenije. Uvodni referat Janko M o der in M ajda Križaj. 1 9 7 8 SAM OUPRAVLJANJE V S LO V E N S K IH G LE D A LIŠ Č IH referent M itja Rotovnik. M LA D IN S K O G LE D A LIŠ K O SN OVANJE IN G LE D A LIŠ K A V ZG O JA - sim po zij ZK O S lovenije. 1 9 7 9 ZD R U ŽEVANJE DELA IN SREDSTEV MED FILMOM, G LE D A LIŠ Č E M IN RTV - glavni referent Igo r Lampret. POLOŽAJ IN V LO G A A M A TER SKIH G LE D A LIŠ Č V LJUBITELJSKEM G LE D A LIŠ K EM GIBANJU TER SLO V E N S K I G LE D A LIŠ K I KULTURI - glavni referent Marjan Belina. 1 9 8 0 G LE D A LIŠ K I DEL U M ETNIŠKE VZG O JE V USMERJENEM IZO BR A ŽE V AN JU : sim po zij ZK O S lovenije. G lavni referent Jože Humar.

3. SKUPŠČINE - S E J E ... 1 9 6 9 Razgovor Dram aturškega kolegija Drame SN G M aribor z o b čin stvom 1 9 7 0 S ku pščina skup nosti slovenskih gle d a lišč 1 9 7 2 S ku pščina skup nosti slovenskih gle d a lišč 1 9 7 3 S ku pščina skup nosti slovenskih gle d a lišč 1 9 7 4 S ku pščina skup nosti slovenskih g led ališč 1 9 7 5 Seja skup nosti slovenskih gle d a lišč Z b o r slovenskih g le d aliških ig ra lk - v p o častitev mednarodneS leta žensk - v sodelovanju z ZD U S S estanek po d p isn iko v sporazum a o sodelovanju dram skih festivalov Jugoslavije (M edfestivalski 1 9 7 6 S ku pščina sku p n o sti slovenskih dram skih gled ališč. 1977

S k u p š č in a s k u p n o s ti slovenskih dram skih gle d a lišč Kom em orativna slovesn ost in o d kritje kipa A rnoldu Tovorniku v S e ln ici ob Dravi. 1 9 7 8 P ogovori o predstavah B orštn ikovega srečanja S estanek M edfestivalskega odbora Jugoslavije Z b o r SKO J-evcev S hod delavcev od rsko te h n ičn ih služb iz slovenskih gledališč 1 9 8 0 Seja zveze g le d aliških kritikov in tea trolo gov Jugbslavije P ogovor o predstavah na BS 1 9 8 0 1981

Tiskovna konferenca o problem ih S SG Trst

1 9 8 2 Seja predsedstva ZDUJ S estanek M edfestivalskega odbora Jugoslavije 1 9 8 3 O bčn i zbor ZD U S Tiskovna konferenca Radio Ljubljana K onferenca skup nosti slovenskih dram skih g le d a lišč 1 9 8 4 K onferenca skup nosti slovenskih dram skih g led ališč Od leta 1970 je na dan otvoritve slavnostna S ku pščina BS

BORŠTNIKOVCI V KMETIJSKEM KOMBINATU V SLOV. BISTRICI. S KLOBUKOM MILOŠ MIKELN, PREDSEDNIK STROKOVNE ŽIRIJE 1982.

C. Kosm ač: B alada o tro b e n ti in oblaku - monodrama z Jurijem S oučkom iz Ljubljane BS na u lic i - nastopi Janeza Jemca I. O rken: M ačia igra - m onodram a z Niko Juvan B. M artinec: A vantura - drama S N G M aribor N astopi Maksa Furjana T. P artljič: N ekoč in danes - m onodram a z Daretom Ulago Z. B ajsič: Kako se dan lepo začne - Drama S N G Ljubljana U čna ura - štu d ijski program AGRFT Ljubljana

4. PREDSTAVE SLOVENSKIH USTVARJALCEV V SPREM UEVALNEM PROGRAMU BORŠTNIKOVEGA SREČANJA 1 9 7 4 Življenje Luka D. - nastop Poldeta B ibiča I. C ankar: G ospa Judit - nastop B ranke V erdonik F. Kafka: P oro čilo akadem iji - nastop Janeza K lasinca A rno ld To vorn ik vas zabava - kabaretni nastop igralcev Drame S N G M aribor Izbor iz S hakespearovih sonetov in m onologov - nastop M ire S ard oč in Jožka Lukeža N astopi V ide Juvan na šolah Š tu d ijski program za KUD in šole - program AGR FT Ljubljana

188

1 9 7 6 M. V učetič: Lizika - m onodram a z M ileno Muhič A. N icolai: S tara garda - S SG Trst Včeraj, danes, ju tri - gled ališka re trosp ektiva Jurija S oučka J. S vetokriški: En srečen, veseli inu vsih tro š to v polni dan voščim - m onodram a z Jožetom Zupanom J. Kesar: Kaj je m ogoče tovariši, da smo vsi mi voli - S N G M aribor. Š tudijski program - AGR FT Ljubljana C ankar-P artljič: Romar z belo krizantem o - Drama S N G M aribor 1 9 7 7 J. K islin ger: D ebele zgo dbe Petra Fuleža - nastop P oldeta B ib iča T. P artljič: Učna ura in V ariot: Velikaška norost - dram ski krožek OŠ bratov P olančič S. Mrožek: P olicija - DPD S voboda Lim buš Prežih-Šipek: S vetneči G ašper - m onodram a z M itjem Š ipkom Š tu d ijski program - AGRFT Ljubljana R. H ochh uth: Lovčeva sm rt - m onodram a z V o lodjo Peerom 1 9 7 8 G. Leautier: Raglja - m onodram a z M eto Vraničevo C ervantes: Tri m edigre - AGRFT Ljubljana G le d a liš č e v vrtcih R. G olo uh: Kriza - Drama SN G M aribor M. Km ecl: Intervju - Drama S N G M aribor Učna ura - AGRFT Ljubljana A. Fugard: Pozdravljen in zbogom - Dram a S N G M aribor A. A rbuzov: S tarom odna kom edija - Drama S N G Ljubljana Ura p ravljic v vrtcih - nastop M ilene G odinove 1 9 7 9 V ečer M urnove poezije - nastop S taneta Potiska P. Voranc: S vetneči G ašp er - nastop M itje Šipka T. P artljič: N ekoč in danes - m onodram a z Daretom Ulago BS na ulic i - nastopi Janeza Jemca A. Tkačev: Jacera - m onodram a z Aljo Tkačevo N astop in sig n irn a ura V ladim irja S krbinška I. Mrak: C h ry s ip p o s - v izvedbi avtorja (h im nična m onotragedija) Ž. Petan: K oncert za ig ra lko in ig ra lca - Dram a SNG M aribor Učna ura - pro d u k c ijs k i nastop AGRFT Ljubljana Pegam in Lam bergar - Lutkovno gle d a liš č e M aribor D. 2 a jc : Petelin se sestavi - Lutkovno g le d a liš č e iz Dravelj pri Ljubljani 1 9 8 0 BS na u lic i - nastop P ocestnega g le d a liš č a Pred razpadom,

1981

Učna ura - štu d ijski program AGRFT Ljubljana Sokratova sm rt - m onodram a z Jožetom Zupanom BS na ulici - nastopa P ocestnega g le d a lišča Pred razpadom S. G rum : Pisma Josipini - m onodram a z Brankom Grubarjem I. Mrak: S poved lučnim bratom , nastop Ivana Mraka, Ljubljana D. Maraini: Ž enske na podeželju - S ŠG T rst M. Km ecl: V eronika in Friderik - člani M G L Ljubljana D. L. C obu rn: Partija rem ija - S S G Trst Jurčič-M akarovič: Kozlovska sodba v V išnji gori - Lutkovno g le d a lišče U ubljana M. K ošuta: Š tirje fantje m uzikantje - skupina M ladje s S lovenske gim nazije C elovec M. Krleža: V agoniji - drama S N G M aribor F. Levstik: Martin Krpan - m onodram a z Marjanom Bačkom N astopi Mire S ard oč in Rada Nakrsta 19 82 T. Fornezzi: D obri vojak Švejk - nastopa Janez H očevar Rifle 'n D uo 12. nadstropje S. M akarovič-D. K occo: Sm rad opera - S lovensko m ladinsko ? leda lišče ubilej - 3 5 let dela in nedela ig ra lca - nastop B raneta M iklavca M. G heldero de: E scurial - nastop Ad hoc skup in e ZK O Koper V. Lanoux: O d p ira č - S SG Trst F. F o rstne rič: U ubstava - Drama S N G M aribor J. S vetokriški: En srečen, veseli inu vsih tro što v po ln i dan voščim - nastop Jožeta Župana Ž. Petan: O btoženi volk - Drama SNG M aribor F. Levstik: N ajdihojca - nastop Brede Pugelj

1 9 8 3 R. Oueneau: Vaje v slogu - SLG C e lje in CD Ljubljana M. V učetič: Lizika - m onodram a z M ileno M uhič O. Ž u p a n čič: V eronika D eseniška - Igralska skup in a Slovenske prosvetne zveze Zarja iz Železne Kaple A. N icolai: Ženske, oh, te ženske - nastop Brede P ugelj B. W u d le r: Pomota, Noe, N oe - Drama S N G M aribor N astopi M ilene M uhič in Janeza K lasinca C iciban , d o ber dan - nastopi Brede Pugelj H. A ch te rn b u sch : Ela - EG G lej Ljubljana 1 9 8 4 A. B ojetu: P ogovori v hiši Karelstein - Lutkovno g le d ališče in C ankarjev dom Ljubljana F. Levstik: M artin Krpan - m onodram a M arjana Bačka E. K ocbek: T išina osm ega ju tra - Drama S N G Ljubljana M. B elina: V rtiljak - nastopi C veta Severja iz Kranja J. Trdina: Bajke in povesti - Drama S N G M aribor S lovenske ljudske pesm i - Drama SN G M aribor

Ljubljana

S. B eckett: Konec igre - Drama S N G M aribor

H. C. A ndersen: Snežna kraljica - S S G Trst G rim ove pravljice - nastop B rede Pugelj

Zlata ptica - nastopi Brede P ugelj

S. M akarovič: B aladni večer - C ankarjev dom Ljubljana

5. GOSTOVANJA IZ DRUGIH REPUBLIK IN DRŽAV NA BS V MARIBORU PREDSTAVE IZ SR HRVAŠKE 1 9 7 4 VEČER U M ETN IŠKE BESED E - Š piro G uberina (HNK Zagreb) JAZAVAC PRED S U DO M - Fahrij K onjhodžič (H N K Zagreb) 1 9 7 6 M. Krleža: MOJ O B R AČ U N Z NJIMI - nastopa Rade š e rb e d ž ija iz Zagreba 1977 1 9 7 7 I. Kušan: Č A R U G A - Teatar u gostim a, Zagreb I. Kozarac: D U KA B E G O V IČ - m onodram a s Fabijanom Šovagovičem 1 9 7 8 G. Feydeau: G O S P O D LO VEC - Teatar u gostim a Zagreb B ALAD E PETRIČE KEREM PUHA - nastop Nade K lašterke in M ladena Š erm enta iz Zagreba 1 9 7 9 H. P inter: PREVARA - Teater u gostim a, Zagreb 1 9 8 0 ZG O D O V IN A MOJE N EUM N O STI - m onodram a z Željkom V ukm irico iz Zagreba KOJA GORA, IVO - Akadem ija za gled ališče, film in televizijo Zag reb M. Krleža: V AGO N IJI - Teatar u go stim a iz Zagreba 1981

190

Ž. V ukm irica: Z G O D O VIN A MOJE N EUM NOSTI - nastopa Željko V ukm irica BS NA U LIC I - nastopa K ugla alu m ište iz Zagreba PRAVIJO, DA JE SOVA N E K O Č B ILA PEKARNARJEVA H Č I N astopa gled ališka skupina AKTER iz Zagreba S. de B eauvoir: HAPPY NEW YEAR - m onodram a z V eroniko D urbešič iz Zagreba A. Rivemal: NEVARNA ZAD EVA - Teater u g o stim a Zagreb

19 82 ZG O D O V IN A MOJE N EUM NOSTI - nastopa Željko V ukm irica NOVI PRISPEVEK ZA KRLEŽEV O B R AČ U N Z NAMI - nastop Radeta Š erbedžije Leviš: PAST - Teater u go stim a iz Zagreba M. S herm ann: BEN T - Scena Moše Pijadeja Zagreb

M. Gavran: K R E O N TO V A.A N TIG O N A - DG Gavella iz Z a g r e b a BS NA U LIC I - N astopi Željka V ukm irice in Radoslava Milenkov' na kramarskem sejmu ZG O D O V IN A MOJE NEUM N OSTI - nastop Željka V ukm irice

PREDSTAVE IZ SR SRBIJE 1 9 7 7 Sedem ženskih likov svetovne dram atike - N astop M arije C rno bori, JDP Beograd 1 9 7 9 N eulovljivi sistem igre - m onodram a z G ordano M arič, Beograd Cvetajeva: M avrica v črnem - m onodram a z O lg o Savič, JDP B eograd 1 9 8 0 S. B ožovič: Tebi, moja D olores - m onodram a z Ružico Sokič, A telje 212, Beograd R. L. D žukič: Moram u b iti Petra - G led ališče na kolesih iz B eograda

1981

1 9 8 2 D. M ihailovič: Ko so cvetele buče - nastop Mirka B abiča Ruzante: M ušica - nastop G led ališča dvo rišča iz B eograda 1 9 8 3 D nevnik S ofije T o lstoj - m onodram a z M ajo D im itrijevič iz Beograda 1 9 8 4 J. Hašek: Švejk - nastopa M iroslav Ž u žič iz Niša S. Grum : D ogodek v mestu G ogi - Dram sko g le d ališče Beograd P. V ojnič-P určar: N astopi Janje S tip ič - m onodram a z V alerijo Kerekeš Bevk iz Novega Sada Ž. V ukojevič: Javna avd icija - m onodram a z Živkom Vukojevičem iz Niša V. K ostič: Pom račenje - nastop S onje V ukičevič iz Beograda

PREDSTAVE IZ SR BOSNE IN HERCEGOVINE 1 9 7 8 Z. S okolovič: Igralec je igra lec - nastop Ziaha S okoloviča iz Sarajeva. 1 9 7 9 L. D žukič: Razm išljanje nekega norega A vgusta m onokom edija z Ibrim om Karičem , N arodno po zorište Zenica I. Kozarac: D uka B egovič, m onodram a z Žarkom Mijatovičem iz Z enice M. Krleža: Legenda - N arodno gle d a lišče Zenica

1 9 8 3 KABARETNI PROGRAM - nastopa V roča Jagnjetina iz Zagreba VEČER Š A N S O N O V - nastopa D ragutin N ovakovič iz Varaždina M. Krleža: LAM ENTACIJE VALEN TE Ž G A N C A - gle d a liš č e A vgust 1981 n p c a r p p 17 V a ra J H in a

H E LO IZ IN A PISM A ABELARDU - nastop M ilke Podrug K okotovič iz D ubrovnika S. S najder: HRVAŠKI FAUST - G le d a liš č e A vgust C esarec iz Varaždina D. Jelačič-B u žinski: PO ŠTAR ZV O N I S AM O ENKRAT - DG Gavella Zagreb F. H adžič: LJUBEZEN NA PRVI POG LED - Teatar u gostim a Zagreb M. Krleža: B A R O N IC A IN KROKAR - gled ališka skupina Bent iz Zagreba Z G O D O V IN A MOJE N EUM N O STI - m onodram a z Željkom V u km irico iz Zagreba 1 9 8 4 D is-D om anovič: NAŠI DNEVI - nastopa Radoslav M ilenkovič iz Zagreba M. Krleža: M OLČANJA, S A M O T E PR OC ESI - nastop Gorana M aroviča iz Zagreba D. Kovačevič: BALKA N S KI ŠPIJON - Teatar u gostim a iz Zagreba

M. Km ecl: M arjetica ali sm rt d o lg o po um iranju - N arodno g le d a lišče B osanske krajine Banja Luka

PREDSTAVE IZ SR MAKEDONIJE 1981

K. G alčin ski: Zelena goska - G ledališka de lavnica FF Skopje G. O rvel: Živalska farm a - G ledališka delavnica FF Skopje

1 9 8 4 J. Plevneš: M azedonische Zustande - Makedonsko narodno S k n n ip

% Pšidal: ŠMEI^ERJI - G ledališka delavnica FF Skopje

PREDSTAVE IZ AVSTRIJE 1 9 8 2 A Boal: S pestjo na o d p rti nož - V ereinigte B iihnen Graz nastop g le d ališča iz G radca v okviru m edm estnega sodelovanj« 1 9 8 3 W . Shakespeare: Komedija zm ešnjav - V ereinigte B iihnen Gra* nastop gle d a lišča iz G radca v okviru m edm estnega sodelovanja-

192

6. BS GOSTUJE 1 9 7 3 M. Bor: R A ZTR G AN C I - M G L Ljubljana v M urski S oboti F. Levstik: - G ruen: KASTELKA - SN G M a ribor v K idričevem in U utom eru F. G. Lorca: DOM BERNARDE A LB E - PDG Nova G orica v Lenartu in S lovenskih K onjicah A. P. Č ehov: Č EŠNJEV VRT - S SG T rst v Ptuju J. Žm avc: PODSTREŠJE - AGRFT Ljubljana v Rušah A. H arris: A N D R O K LE S IN LEV - SM G Ljubljana v Radljah ob Dravi A. H ieng: LAŽN A IVANA - S N G M aribor v Orm ožu D. M. Storev: O B LE T N IC A POROKE - S M G Ljubljana na S ladkem vrnu za pokrovitelja S ladkog orsko 1 9 7 4 D ržič-R upel: BOTER A N D R A Ž - S N G M aribor v H rastniku S. J. P opovič: PO K O N DIRE N A TIKVA - S N P Novi Sad v C elju in Ljubljani W . Shakespeare: O T H E LLO - S N G Ljubljana v M urski S oboti T. P artljič: ŠČ UK E PA NI - DRAMA S N G M a ribor v V eliki Polani, Lendavi in Bakovcih I. C ankar: H LA P EC JERNEJ IN NJEGOVA PRAVICA - PDG Nova G o rica v Š entilju, S lovenski B is tric i in K ostanjevici na Krki A. G reidanus: ZU G O IN NJEGOVA S E N C A - SMG Ljubljana v V elenju M. Jesih: GRENKI SAD EŽI PRAVICE - EG GLEJ Ljubljana v Radljah F. R udolf: C ELJSKI GROF NA ŽR E B C U - S LG C elje na Ravnah na Koroškem R. Š e ligo: ALI NAJ TE Z LISTJEM POSUJEM - EG Pekarna na S ladkem vrhu E uripid es: BAK H A N TK E - AGRFT Ljubljana v Orm ožu P, Lužan: ŽIVLJENJE LU K A D. - nastop A ntona Petjeta na S ladkem vrhu 1 9 7 7 M. M ahnič: ŽE Č R IČ E K PREPEVA, Drama SN G M aribor v Ljutom eru na Koroškem v A vstriji, v H rastniku J. Javoršek: MANEVRI, Prosvetno društvo H orjul v S lovenski B is tric i pri Rušah M. M ikeln: ZARADI INVENTURE ODPRTO, M G L v Mežici in Č rni B. Behan: TALEC, PDG Nova G orica v Lenartu A. M iller: S ALEM SKE Č A R O V N IC E - S LG C elje v Radljah Ž. Petan: O B TO Ž EN I VOLK, SM G Ljubljana v V oličini, Lenartu J. Kesar: KAJ JE M O G O Č E TOVARIŠI, DA S M O Ml VSI VOLI, Drama SN G M a ribor v Sežani U Č N A URA, AGRFT Ljubljana na Ravnah F. R udolf: K O ŽE MEGLE, SSG T rs t na Ravnah W . Gom brovvitz: POROKA, Kamerni tea ter 5 5 Sarajevo v v Ljubljani, C elju 1 9 7 8 J. S vetokriški: EN SR EČ EN , VESELI INU VSIH TROŠTOV POLNI DAN V O Š Č IM , m onodram a z Jožetom Zupanom na Ravnah, v Č rn i F. Bevk: PASTIRCI PRI KRESU IN PLESU, D. Zajc: ABEC ED AR IJA, SM G Ljubljana v Lenartu Kosm ač-Povše: B ALAD A O TROBENTI IN O B LA K I - PDG Nova G orica na Ravnah M. N ovkovič: KAMEN ZA POD G LA V O - A telje 212 iz B eograda v Ljubljani p. S haffer: EOUUS - Dram a SNG M aribor v K ostanjevici

IGR ALEC JE IGR ALEC - m onodram a z Zijahom S okolovičem v Ljubljani D. Fo: SEDM A ZAPO VED : KRADI M A LO MANJ - SSG Trst v G ornji R adgoni F. H adžič: C E NTR ALA - m onodram a z Janezom Klasincem na Kotljah A rbruzov: S TA R O M O D N A KOM EDIJA - Dram a S N G Ljubljana v Radljah G. Feydeau: G O S P O D LO VEC - Teater u go stim a Zagreb v Ljutom eru 1 9 7 9 S. M akarovič: SEN ZELENJAVNE N O Č I - SM G Ljubljana v Dravogradu NEULOVLJIVI SISTEM IGRE - m onodram a z G ordano Marič " A telje 212 B eograd v Ljubljani T. Č ufar: Š Č UR KI - Dram a S N G M aribor v Ljutom eru M. Krleža: LE G EN D A - N arodno g le d ališče Ž enica v Ljubljani A. B ulgakov: IVAN V ASILJEVIČ - S SG Trst v G ornji Radgoni H. P inter: PREVARA - Teatr u go stim a v Orm ožu in Ptuiu A. Tkačev: JACERA - M onodram a z A ljo Tkačev v V rhn iki in Ljubljani 1 9 8 0 G. S tefaanovski: DIVJE M ESO - Dram ski te a tr S kopje v Ljubljani in C elju E. A lbee: KDO SE BOJI VIRGINIJE VVOOLF - S SG T rst v G ornji R adgoni in M urski S oboti H. C. A ndersen: S N E Ž N A K R A U IC A - S S G T rst v M urski S oboti in G ornji Radgoni J. K islin ger: DEBELE Z G O D B E PETRA FULEŽA - monodrama z Janezom K lasincem v Domžalah in v Kapeli pri B režicah S. Grum : D O G O D E K V MESTU G OGI - PDG Nova G orica v Ljutom eru B. M artinec: A VANTURA - Drama S N G M a ribor v Dravogradu ZG O D O V IN A MOJE N EUM NOSTI - m onodram a z Željkom V ukm irico v Lendavi S. B ožovič: TEBI, MOJA D O LO R E S - m onodram a z Ružico S okič v Ljubljani 1981

F. Levstik: MARTIN KRPAN - nastop M arjana Bačka, Drama SN G M a ribor v B akovcih in Domžalah F. Levstik: N AJD IH O JC A - nastop B rede Pugelj, Drama SNG M a ribor v B akovcih, Poljskavi F. M ilčin ski: BU TA LC I - Drama SN G M a ribor v Šm arjah pri Jelšah in Ljutom eru M. K m ecl: MARJETICA ALI SMRT D O LG O PO UMIRANJU narodno g le d ališče bosanske krajine B anja Luka v Ljubljani D. Leskova: SLIK E ŽA LO S T N IH DOŽIVLJAJEV - A telje 212 B eograd v C elju in Ljubljani W . Shakespeare: KAR H O Č ETE - S SG T rst v Ljubljani A. Rivemal: NEVARNA ZA D E VA - Teatr u go stim a iz Zagreba v Trbovljah D. L. C obu rn: PARTIJA REMIJA - S SG T rst v R u ju in L e n d a v i

1 9 8 2 M. K m ecl: LEVSTIKO VA SMRT - PDG Nova G orica v Lendavi M. S herm an: B EN T - scena Moše P ijadeja iz Zagreba v Celju Ljubljani V. Lanoux: O D PIR AČ - S SG T rst v M urski S oboti, Ormožu, Ravnah na Koroškem , Č rn i na Koroškem D. M iha ilovič: KO S O CVETELE B U Č E - m onodram a z Mirkom B abičem v Ljubljani I. Brešan: PREDSTAVA H A M LE TA V SPODNJEM G R A B O N O Š U - Drama S N G M a ribor v V elenju M. D ržič: D U N D O MAROJE - HN K Za gre b v Ljubljani

1983 P. S haffer: A M AD EU S - S LG C elje v Ljutom eru F. H adžič: LJUBEZEN NA PRVI P O G LED - Teatr u go stim a Zagreb v R u ju in Lendavi M. Krleža: B A R O N IC A IN KROKAR - gled ališka skupina Bent iz Z a greba v Ljubljani F. Levstik: MARTIN KRPAN - nastop Marjana B ačka - Drama S N G M a ribor v Juršincih F. Levstik: N AJD IH O JC A - nastop B rede Pugelj, Drama S N G M aribor v Juršincih M. Km ecl: M UTASTI BRATJE - SSG Trst v Titovem Velenju T. P artljič: MOJ ATA, S O C IA LIS T IČ N I KU LAK - Dram a SNG M a ribor v Šm arju pri Jelšah M. Krleža: LAM ENTACIJE VALENTE Ž G A N C A - gled ališče A vgust C esarec iz Varaždina v Ptuju B. W u d le r: POMOTA, NOE N O E - Drama SN G M aribor v Varaždinu P. T u rrin i: JOŽEF IN MARIJA, LOV NA P O D G A N E - PDG Nova G orica v M urski S oboti I. Brešan: PREDSTAVA H A M LETA V SPODNJEM G R A B O N O Š U - Drama S N G M aribor v H rastniku 1984 D. Kovačevič: B ALKA N S KI ŠPIJON - Teatr u go stim a Zagreb v Šmarjah pri Jelšah in M urski S oboti B. Pekič: NA NOREM BELEM KAMNU - Prešernovo g le d a lišče Kranj v Ptuju D. Jančar: D IS ID EN T A R N O Z IN NJEGOVI - Dram a SNG M a ribor v C elju, Slovenj G radcu in Zagrebu N astop Željka V ukm irice v Ptuju N astop M ilene M u hič v Zagorju ob Savi P. V. Purčar: NASTOPI JANJE S TIP IČ - m onodram a z V alerijo K o r o L o i- R o u lt v I o n r la v i

D. Kovačevič: BALKA N S KI ŠPIJON - Drama SN G M aribor v Ravnah na Koroškem in C erkovcah S. Grum : D O G O D E K V MESTU G O G I - Dram sko g le d ališče B eograd v Ljubljani in C elju J. Plevneš: M A ŽE D O N IS E ZU S TA N D E - M akedonski naroden tea tr iz S kopja v Ljubljani

7. PREDSTAVE BS V DELOVNIH ORGANIZACIJAH 1977 M. V učetič: LIZIKA - nastop M ilene M u hič - Dram a SNG M a ribor v C ertusu, Tovarni volnenih izdelkov M ajšperk, DO OPUM M aribor J. S vetokriški: EN SREČEN, VESELI INU VSIH TROŠTOV POLNI DAN VO ŠIM , m onodram a z Jožetom Zupanom v S trojni J. Kesar: KAJ JE M O G O Č E TO VARIŠI, DA S M O VSI Ml VO LI Drama S N G M a ribor v PINUS-u Rače in M etalni M aribor 1978 IG R ALEC JE IGRALEC, m onodram a z Zijahom S okolovičem v K onstruktorju F. H adžič: C E NTR ALA - m onodram a z Janezom K lasincem Drama S N G M aribor v K onstruktorju G. Leautier: RAGLJA - m onodram a z Meto V raničevo v KS M aribor ^ 9 7 9 N astop GLV v M ariborski te k s tiln i tovarni, v Tovarni volnenih izdelkov M ajšperk J. K islin ger: D EBELE Z G O D B E PETRA FU LEŽA - m onodram a z Janezom Klasincem - S N G M a ribor v M ariborski te k s tiln i tovarni, v Marlesu D. Mevlja: KD O R SE ZADNJI SMEJE IMA ZA M U D O - Drama S N G M aribor v H IM O

F. H adžič: C E N TR ALA - m onodram a z Janezom Klasincem Drama S N G M a ribor v M ariborski te kstiln i tovarni na Taboru in M elju T. P artljič: N E KO Č IN DANES - m onodram a z Daretom Ulago iz Ljubljane v M ariborski te kstiln i tovarni Melje 1 9 8 0 J. K islin ger: DEBELE Z G O D B E PETRA FULEŽA - monodrama z Janezom K lasincem - Dram a S N G M aribor v PIK-u, IMP-ju Tezno T. P artljič: N E KO Č IN DANES - m onodram a z Daretom U lago iz Ljubljane v M ariborski Livarni 1981

J. K islin ger: DEBELE Z G O D B E PETRA FULEŽA - monodrama z Janezom Klasincem - Drama S N G M a rib o r v Stavbarju Nastop GLV za TVT B oris K id rič TO ZD bojlerji v Lenartu M. V u če tič: LIZ IK A - m onodram a z M ileno M u hič - Drama S N G M a ribor v TVT B oris K id rič F. H adžič: C E N TR ALA - m onodram a z Janezom K lasincem Drama S N G M aribor v TO B I v B is tric i pri Lim bušu R. Pavelkič: ROJENA V ZNAM ENJU TE H TN IC E - m onodram a z M ajdo Herman - Drama S N G M a rib o r v Tovarni g lin ic e in alum inija K idričevo 1 9 8 2 J. S vetokriški: EN SREČEN, VESELI INU V SIH TROŠTOV POLNI DAN VOŠIM - m onodram a z Jožetom Zupanom v TAM-u J. K islin ger: DEBELE Z G O D B E PETRA FULEŽA - m onodram a z Janezom Klasincem - Drama S N G M a rib o r v TAM-u D. M iha ilovič: KO S O CVETELE BU ČE - m onodram a z z Mirkom B abičem v MTT Melje Leviš: PAST - Teatr u go stim a Zagreb za ZIV TAM 1 9 8 3 N astop M ilene M uhič v IMPOL-u v S lovenski B is tric i F. H adžič: LJUBEZEN NA PRVI P O G LED - Teatr u gostim a iz Zagreba v Ptuju za KK EMONA ZG O D O V IN A MOJE NEUM NOSTI - m onodram a z Željkom V ukm irico za KK EM O N A Ptuj 1 9 8 4 N astopa Željka V ukm irice iz Zagreba v Tim i b la g ovnici KVIK, T im in i trg ovski hiši na Teznu, v T im in i trg o vin i v Orm ožu, v Č akovečkih m linih v Čakovcu D. Kovačevič: B ALKAN SKI ŠPIJON - Teater u go stim a za Tirno J. H ašek: ŠVEJK - m onodram a z M iroslavom Žužičem iz Niša v Tim i in -TAM-u T. P artljič: SEKRETAR ZA HUM O R - Drama S N G M a ribor za Tirno v S večini

194

8. MALO BORŠTNIKOVO SREČANJE V SLOVENSKI BISTRICI 1 9 7 8 N astop V ide Juvan in Slavka Jana v S lovenski B is tric i in Poljčanah N astop G le d a liš č a ljudske vstaje v Šm artnem na Pohorju, S lovenski B is tric i in na O sankarici T. P artljič: VČERAJ IN DANES - m onodram a z Daretom Ulago v Im polu v S lovenski B is tric i in Laporju URA PRAVLJIC - nastop M ilene G odm ove v S lovenski B istrici M. V u č e tič : LIZ IK A - m onodram a z M ileno M u h ič - Drama S N G M a ribor v S tudenicah 1 9 7 9 O tvo ritev razstave D O B ITN IK I B O R ŠTN IK O VE G A PRSTANA v S lovenski B is tric i URA PRAVLJIC - nastop M ilene G od ina - Drama S N G M aribor v S lovenski B is tric i G le d a liš č e ljudske vstaje v S lovenski B is tric i N astop Maksa Furjana v S lovenski B is tric i, Poljčanah N astop V ide Juvan in S lavka Jana v O p lo tn ic i L P irandello: KAJ JE R E SN IC A - PDG Nova G orica v Slovenski B istrici L. D žukič: R AZM IŠLJANJA NEKEG A N O R EG A A VG U S TA m onokom edija z Ibrim om Karičem v S lovenski B is tric i J. S vetokriški: EN SRČEN , VESELI INU VSIH TR O ŠTO V POLNI D ^ N V O Š Č IM - m onodram a z Jožetom Zupanom v Tinjah, Šmartnem J. K islin ger: DEBELE Z G O D B E PETRA FULEŽA - m onodram a z Janezom K lasincem v S tude nicah 1 9 8 0 M. V učetič: LIZIK A - m onodram a z M ileno M uhič v Č rešnjevcu N astop V ide Juvan in Slavka Jana v Laporju N astop Maksa Furjana v S lovenski B is tric i, Tinju, Šm artnem N astop G led ališča ljudske vstaje v Laporju SREČ AN JE Z V O R AN C E M - m onodram a z Jožetom Zupanom v Poljčanah, O p lo tn ic i, S lovenski B is tric i, S pod nji Poljskavi J. K islin ger: D E BELE Z G O D B E PETRA FULEZA - m onodram a z Janezom Klasincem , Drama S N G M aribor v Impolu v Slovenski B istrici G R IM O VE PRAVLJICE - nastop Brede P ugelj - Dram a S N G M a ribor v S lovenski B is tric i Z. Petan: KO N C ER T ZA IG R A LK O IN IG R A LC A - Drama SNG M a ribor v S lovenski B is tric i 1981 U m etniški program Janeza K lasinca v Preskrbi Poljčane in pri kmetu R ibiču v S pod njih Poljčanah U m etniški program P oldeta B ib ič a na km etiji kmeta R udolfa Kneza v Č adranski vasi U m etniški program pri spom eniku P ohorskega bataljona na O sankarici S lavnosti ob od kritju obeležja pri kmetu Vinku šu rb e k u na S tanovskem pri Poljčanah T. P artljič: D O M A Č A N A LO G A - m onodram a z Daretom Ulago v LIP Poljčane J. S vetokriški: EN SREČEN, VESELI INU VSIH TROŠTOV POLN I DAN V O Š Č IM - nastop Jožeta Zupana v Poljčanah F. Levstik: N A JDIHO JCA - nastop B red e P ugelj na OŠ Laporje, v P oljčanah in na O Š Č rešnjevec U m etniški nastop M ilene M uhič v Iskri Makole 1 9 8 2 S lavnostna otvoritev M alega BS in razstava 10 let G led ališča ljudske vstaje v razstavnih pro sto rih gradu v Slovenski B is tric i

F. Levstik: MARTIN KRPAN - nastop Marjana B ačka na OŠ Č rešnjevec, na O Š M ilka N am estnik-S onja v S lovenski B istrici in na O Š Pohorskega odreda v S lovenski B istrici Literarni večer posvečen A lojzu G radniku v M atični knjižnici v S lovenski B istrici U m etniški nastop Maksa Furjana v avli O Š Z g orn ja Polskava N astop G led ališča ljudske vstaje v kasarni S lovenska B istrica Partizanski m iting z nastopom G le d a lišča ljudske vstaje v Leskovcu pri S lovenski B is tric i N astop Janeza K lasinca na Tinju in na Zg. Ložnici F. Levstik: N AJD IH O JC A - nastop Brede P ugelj na OŠ Pragersko, na OŠ M ilka N am estnik-S onia v S lovenski B istrici, na O Š Šm artno, na O Š Tinje in v VVZ S lovenska B istrica N astopJaneza K lasinca v M atični knjižnici v S lovenski B istrici S okratov zagovor - nastop Jožeta Zupana v S red nji kovinarski, stro jn i in m etalurški šoli v S lovenski B is tric i, O p lo tn ic i in Makolah Zabavni nastop M ilene M uhič in Janeza K lasinca pri kmetu Rudolfu Knezu v Č adranski vasi T. P artljič: N E KO Č IN DANES - nastop Dareta U lage v Zg. Polskavi in v Č rešnjevcu M. Košuta: VITEZ NA O B IS KU - S N G M a ribor v K ulturnem dom u v S lovenski B istrici ZG O D O V IN A MOJE N EUM N O STI - nastop Željka Vukm irice v V iteški dvorani v Slovenski B istrici F. G. Lorca: KRVAVA S VATBA - SSG T rst v S lovenski B istrici 1 9 8 3 O tvo ritev razstave D O B ITN IK I B O R ŠTN IK O VE G A PRSTANA v S lovenski B istrici O tvoritev razstave: RADIJCI MED OTRO KI v S lovenski B istrici N astop G led ališča ljudske vstaje v Č rešnjevcu in Poljčanah C IC IB A N , D O BER DAN - Drama S N G M a ribor v Slovenski B istrici ZG O D O V IN A MOJE N EUM N O STI - m onodram a z Željkom V ukm irico v S lovenski B istrici N astop Janeza K lasinca in M ilene M uhič v S lovenski B istrici M. Kmecl: MUTASTI BRATJE - S SG Trst v S lovenski B istrici . S em inar za režiserje lju b ite ljskih g le d aliških skupin v Slovenski B istrici J. K islin ger: IZLET - Drama S N G M a ribor v S lovenski B istrici S. Mrožek: A M B A S A D O R - Drama S N G M aribor v S lovenski B istrici I. Brešan: PREDSTAVA H A M LETA V SPODNJEM G R A B O N O Š U - Drama S N G M a ribor v S lovenski B is tric i 1 9 8 4 N astop G le d a lišča ljudske vstaje v Tinjah N astop M ilene M uhič in Janeza K lasinca v Poljčanah in S lovenski B istrici D. K ovačevič: B ALKA N S KI ŠPIJON - Drama S N G M aribor v S lovenski B istrici M. B elina: VRTILJAK - nastop C veta Severja iz Kranja v Laporju, Šm artnem na Pohorju in S lovenski B istrici J. Trdina: BAJKE IN POVESTI - Drama S N G M aribor v Laporju, Šm artnem na Pohorju, S lovenski B istrici. O p lo tn ic i in Makolan ZLATA PTICA - nastop Brede P ugelj v Č rešnjevcu, Poljčanah T. P artljič: SEKRETAR ZA H U M OR - Drama S N G M aribor v Poljčanah F. Levstik: MARTIN KRPAN - nastop M arjana Bačka v S lovenski B is tric i in Č rešnjevcu S LO V E N S K E LJUDSKE PESMI - Drama S N G M aribor v S lovenski B istrici, O p lo tn ic i in Poljčanah P. C hiara: DELITEV - S SG T rst v S lovenski B is tric i

EKIPA ODRSKIH DELAVCEV, KI »DEŽURA« MED BORŠTNIKOVIMI SREČANJI TAKO REKOČ DAN IN NOČ. MED NJIMI, ŽAL ŽE POKOJNI, RAVNATELJ TEHNIKE SREČKO LEBARIČ.

9. SLOVENSKI DRAMSKI UMETNIKI V RADIJSKEM MEDIJU 1 9 8 0 L. S uh o d o lča n : Č U D E Ž N A SRAJCA VEČER UMETN IŠKE BESED E ELVIRE KRALJEVE M. M arinc: RUMENI BALON F. M ilčin ski: STRM E STO P N IC E F. Puntar: A C ankar - Mejak: POLIKARP F. R udolf: STR AŠEN HRUP V TIHEM O C EAN U A. Brvar: SLUČAJ, KI JE M ESO POSTAL N. G ab oro vič: SITN O S TI S ČUSTVI T. P artljič: V E LIČ A S T N A SMRT D R AM SKEG A IN TV IG R A LC A V IN KA KU RENCA B. A. Novak: N E BE S N O G LE D A LIŠ Č E Z. Freca: SLED I IN O P R O Š Č A N JA V. K ocjančič: EN DAN D ENISA IV A N O VIČ A 1981

196

D. Zajc: K R A U MATJAŽ IN A LE N Č IC A F. R udolf: DEČEK ZA Č A R A N V V O LK A A. G oljevšček: H IŠ A L. K avčič: Z G O D B A O LEVU IN LEVČKU Kosm ač - Mejak: TANTADRUJ T. P artljič: MARJETICE, ŽEPNI KABARET K. B renk: D OBRI S O V R A ŽN IKO V PES S LO V E N S K E PESMI OTRO KO M G ostovanja v: Košakih, Š entilju, Staršah, Marjeti, Domu D anice V ogrinec, Laporju, Poljčanah, Tinjah, K ebliu na Pohorju, O p lo tn ic i, Z g o rn ji Ložnici, Šm artnem na F^ohorju, Makolah in v šolah po Mariboru

1 9 8 2 J. Z lo b e c : KJE JE G O S P O D FICKO F. Puntar: TR O B E N TIC E J. K russ - M. P older: PEVSKO TEKM OVANJE ZAJC EV NA GOLJAVI K. K ovačič: M A Č E K MURI V. G o lo b : ŽEPNI KABARET L. S uho dolčan : PETER N O S JE VSEMU KO S J. Z lo b e c : V R O Č E P O Č ITN IC E A. H ieng: KRVAVA PTICA F. F o rstne rič: KRAP KO NRAD HUJŠA G ostovanja v: Keblju na P ohorju, O p lo tn ic i, Zg. Ložnici, Tinju, Slovenski B is tric i, M uti, B enediktu, Marjeti na Dravskem polju, Staršah, Poljčanah, Šmartnem , Sp. Poljskavi, Laporju, Makolah, Zg. K ungoti, Sp. K ungoti in S večini 1 9 8 3 F. Puntar: LOV NA REP F. R udolf: POG U M N I ZAJČ EK H O P HOP A ndersen - Kerm avner: P ALČ IC A J. Prvanja: VSAK IMA SVO JEGA PSA F. Puntar: H O P

10. PREDSTAVITVE KNJIG IN AVTORJEV 1 9 8 0 K njigarna M ladinska knjiga: Predstavitev knjige RED IN PEKEL dram e B ore S tankoviča. R azgovor s prevajalcem in piscem sprem ne štu d ije Dragom Jančarjem 1981

M ladinska knjiga M a ribor - po g o vo r s pisateljem Tarasom Kerm avnerjem (Partizanska)

1 9 8 2 P redstavitev del Matjaža Km ecla v M ladinski knjigi (G osposka ulica) 1 9 8 4 M ladinska knjiga - P redstavitev pesniške zbirke S krčka čez pa lico in po g o vo r z avtorjem Andrejem Brvarjem (Partizanska) M ladinska knjiga - P redstavitev knjige Nebesa in pogovor z avtorjem Marjanom Rožancem

11. POGOVORI Z DRAMATIKI 1 9 8 3 TO NE PARTLJIČ - sog ovorn ik Taras Kerm avner RUDI Š E LIG O - so g o vo rn ik Mare S lodnjak DR AG O JAN ČAR - so g o vo rn ik Lado Kralj 1 9 8 4 MATEJ BO R - so g o vo rn ik Franček B ohanec in Branko G om bač P ogovor D U ŠA N A JO V A N O V IČ A in RUDIJA Š ELIG A o M aretu S lodnjaku

12. POKROVITEUI BORŠTNIKOVIH SREČANJ 1. B orštn ikovo srečanje 1970, po krovitelj RTV Ljubljana. 2. B orštn ikovo srečanje 1 9 7 1 , pokrovitelja GORENJE V elenje in ZLATO R O G Maribor. 3. B orštn ikovo srečanje 1972, po krovitelj KREDITNA B AN KA Maribor. 4. B orštn ikovo srečanje 1973, p o krovitelj S LA D K O G O R S K A S ladki vrh. 5. B orštn ikovo srečanje 1974, po krovitelj KIK PO M URKA M urska Sobota. 6. B orštn ikovo srečanje 1975, p o krovitelj KREDITNA B AN KA M aribor. 7. B orštn ikovo srečanje 1976, po krovitelji H ID R O M O N T A Ž A M aribor, JE KLO TEH N A M aribor, LJU BLJANSKA B A N K A podružn ica S lovenj G radec, ŽELE ZAR N A Ravne. 8. B orštn ikovo srečanje 1977, po krovitelja PR ED SEDSTVO SRS in KEMA M aribor. 9. B orštn ikovo srečanje 1978, pokrovitelja REPUBLIŠKI SVET ZS S lovenije in KON STR U KTO R M aribor. 10. B orštn ikovo srečanje 1979, po krovitelja REPU BLIŠKA KO N FER EN C A ZS M S in MTT M aribor. 11. B orštn ikovo srečanje 1980, po krovitelji G O S P O D AR S K A ZB O R N IC A S lovenije, LIVARNA M aribor, PIK M aribor in IMP-PMI Maribor. 12. B orštn ikovo srečanje 1981, po krovitelj ZD R U ŽE N O DELO M aribora in TVT BO R IS KIDRIČ Maribor. 13. B orštn ikovo srečanje 1982, po krovitelj ZIV TAM M aribor. 14. B orštn ikovo srečanje 1983, pokrovitelj EM O N A KMETIJSKI kom binat Ptuj. 15. B orštn ikovo srečanje 1984, po krovitelj SO ZD TIM A M aribor. 16. B orštn ikovo srečanje 1985, po krovitelj S KU P Š Č IN A MESTA M aribor, sop okrovite lja TO VAR N A UM ETNIH BRUSOV SW ATY, STROJNA M aribor, METALKA, SLOVENIJA SADJE.

13. SLAVNOSTNI GOVORNIKI NA OTVORITVAH BORŠTNIKOVIH SREČANJ 1970 1971 1972 1973 1974 1975 1976 1977 1978 1979 1980 1981 19 82 1983 19 8 4

M iloš Poljanšek, p redsed nik kulturno prosvetnega zbora SRS M iro B račič, član IS SRS Janez V ipotnik, p redsed nik re publiške konference S ZD L A leksandra Kornhauzer, m in istrica za kulturo SRS A vguštin Lah - p redsed nik IS SRS Beno Z u pan čič, p o d p re d se d n ik sku p ščin e SRS Franc Š etinc, sekretar izvršnega kom iteja predsedstva C K ZKS S ergej Kraigher, p redsed nik predsed stva SRS Vinko H afner - p redsed nik re p ubliške ga sveta ZS S B oris Bavdek, predsed nik re publiške konference ZS M S A ndrej V erbič, p redsed nik G osp oda rske zbo rnice Slovenije Marko Henrik, p redsed nik KPO TVT B oris K id rič A ndrej M arinc - p redsed nik C K ZKS V la d im ir K avčič, p redsed nik K ulturne sku p n o sti S lovenije dr. Matjaž Kmecl, p redsed nik re publiške ga kom iteja za kulturo

O pom ba: G radivo, ki obsega podatke o dogajanjih na B orštnikovem srečanju, tem elji na vsakoletnem gledališkem almanahu srečanja, na B iltenu (od 1979 dalje) in podatkih v dnevnem časopisju. U redništvo, žal, kljub temu ugotavlja, da nekatere stvari še niso zabeležene ali jih bo po trebno še nadalje preverjati. K ljub tem u smo prepričani, da priču jo či prispevki za dokum en tacijo o B orštn ikovih srečanjih zgovorno kažejo vsebinsko in kvantitativno podobo Srečanja. Za dodatne podatke ali popravke bomo vsem zelo hvaležni.

BCTPEMA EOPLUTHMKA 1985 19. BCTpena c/ioBeHCKMx TeaTpoB /jpaivibi b

r. M apn6ope

M e c T a x n o H a u ie M c e B e p H O M no

B c T p e n a B o p iiiT H M K a H B /ia e T c n c a M b iM n pyriH biM

B enepaM

M O H oapaM

r p a H M i/e .

č b iB a e T o c o č e H H a n

m / im

n p o rp a M M a

K a M e p H b ix B b ic T yn n e H M M

n pa3flH M K O M c a o B e n c K o r o T e a T p a .

B rOCTM H H M Lie » O p e /l« J B TO w e B p e M H C JlO B eH C K M e

H a 3T0M BCTpeMM yHaCTByK)T C C a M b IM JiyHWMM

ap TM C T bi B b ic T y n a iO T n o u iK o /ia M m a e T C K M M

n p e a c T a B /ie H M e M n p o iu /io r o c e 3 0 H a B c e

caaaM .

c jio B e H C K M e T e a ip b i,

m to

b b iB a iO T B b ic T a B K M , n o K a 3 b iB a K > m M e m M 3 H b

H a p o flH o r o T e a T p a

J lio č /iH H e ,

: f l p a M a c /io B e H C K o ro

M a p n 6 o p e , T op oflC K O M T e a T p r. JI 1 0 6 /1 0 h bi,

C noB eHCK M M H a p o flH b m T e a T p C /ioB eH C K M H T e a T p

H a p o f l H o r o c /i o B e H C K o r o T e a T p a

M T B O p e H M H C /10B eH C K M X T e a T p a /lb H b lX XyflO /K H M K O B .

f lp a M a c a o B e H C H o ro H a p o ^ H o ro T eaT p a b

0oae

L je /ib e ,

r. T p n e c T e , T e a T p M o n o a e m M

B c T p e n a B o p iiiT H M K a TaK M M o 6 p a 3 0 H

H e o B /io e T C fl

/1MLL1 O C M O T p O M C a M b lX BblCOKMX flO C TM /K eH M M c /io B e H C K M x T e a T p o B b o f lH O M c e 3 0 H e , O H a T a K m e LU M poK an K y /ib T y p H a n n o /iM T M H e c K a o M aHM <t>ecTauM O ,

J lto č /iH H M e , 3 K c n e p n M e H T a a b H b m T e a T p » T /ie n «

6 e 3 K O T o p o M m bi H e M o m e M c e č e 6 o / i b i u e

J lto č /ia o H e , n p M M o p c K M M flpaM C K M H T e a T p

n p ea c T a B M T b w m 3 hm c n o B e H C K o ro T e a T p a .

A K a a e M M fl T e a T p a , p aflM O , <j>M/ibMa,

T en e B H fle H M fl c o p e B H y K )T C fi McnbiTaHHKD

b m

J lio č /io H e . B c e

stm

T eaT pb i

6 /ia r o p o flH O n o flB e p ra tO T

cbom

cM /ibi c p a m a o c b 3 a a n n a o M b i

m H a rp a flb i B o p iiiT H M K a . B H e KOHKypeHLiMM BbicTynaiO T c a M o e /iy m u e e n p e a c T a B /ie H M e c u e H T p a a b H o r o io r o c /ia B C K o r o T e a T p a n b H o ro < £ecT H B ajia » C T e p n M H o r io 3 o p b e « h caM b iM JiyHlllMM C/lOBeHCKMM /IlOČMTenbCKMM T e a T p .

H a B C T p e n e n o /iy M a e T ca M b iM /iyhlijm m cnoBeHCKM M a w e p K o /ib u o B opiiJTHM Ka. flM n n o M b i, H a r p a n u , K o n b u o m B C T p e n a Ha3biBaiOTCH n o M rH a u M io B o piu TH M K y

(1858-1919

r o a a ) , o c H O B o n o /io m H M K y

c /io B e H C K o ro T e a T p a . K o /ib u o BopLUTHMKa o B /io eTC o c a M b iM BbICOKMM C/lOBeHCKM M n p M 3 H 3H M e M , KOTOpOe f lo cm x n o p no/iyHM/iM S n B M p a K p a /i, B /ia flM M M p C K p Č M H in e K , A p H O /ia T o b o p h m h , M o p a fla H M /i, C /ia B K o H h , AHM Ka J le B a p , B n a a JyB aH , P a ^ o H a a p c T , M a K c c t > y p M ja H ,C a B a C e B e p ,

JaHe3 JepMaH, B/ianoma C mmmmh, BepT CoT/iap, LLlTe(J)Ka .JUpo/ineBa m n o /iae B m6 mh. B c T p e n a BopLiJTHMKa H axo flM T co ho

M apM 6ope,

T eaT p b i n p o B O flfiT ra c T p o /iM T a K w e

M B O K p e C T H O C T flX M a p M Č O p a , M BO MHOTMX

Borštnik Meeting 1985 The 19th meeting of Slovenian dram a theatres in Maribor - called the B o ršnik M eeting - is the greatest theatre festival o f Slovenia. Every theatre in Slovenia co n trib u te s its best perform ance of the past season. The theatres taking part in this contest are the Dram a of the S lovenian N ational Theatre in Ljubljana, the Dram a o f the Slovenian National Theatre in M aribor, the Tow n Theatre of Ljubljana, the S lovenian N ational Theatre C elje, the Perm anent S lovenian Theatre Trieste, the Theatre fo r Youth in Ljubljana, the Experim ental Theatre “G lej" (Look), the Littoral Dram a Theatre Nova G o rica and the A cadem y fo r Theatre, Radio, Film und T elevision in Ljubljana. They ali enter into a noble Creative c on test to w in the B o rštn ik diplom as and avvards. The best p erform ance of the central Y ugoslav theatre festival “S te rijin o Pozorje” in Novi Sad and the best Slovenian amatuer g ro u p are appea rin g o u tsid e the contest. At the M eeting, the m ost deserving S lovenia actor receives the ring o f B orštnik.

Diplom as, avvards, ring and the m eeting itse lf are named after Ignacij B o rštn ik (1858-1919), the fo unde r of S lovenian theatre and h istrio n ic arts. The ring of B orštnik, this h ighest theatre acknow -ledgem ent received by now Elvira Kraljeva, V ladim ir S krbinšek, A rnold Tovornik, M ira Danilova, Slavko Jan, A nčka Levar, Vida Juvan, Rado Nakrst, Sava Sever, Janez Jerman, Vladoša S im čič, B ert Sotlar, Štefka D rolčeva and Polde B ibič. The M eeting is seated in M aribor. The theatres are also giving guests perform ances o u tside M aribor at num erous places along the northern border. In the evenings, special program m e of m onodram as or cham ber plays is on at the hotel O rel. D uring this time, the actors are appearing at sch o o ls and kindergartens. In the foyer o f the S lovenian N ational Theatre are exhibitions d edicate d to the life and vvork o f S lovenian artists. So the B o rštn ik M eeting is not only a review of the best theatre achievem ents of one season in Slovenia, but also a vvide culture p o litica l m anifestation w ith o u t vvhich w e could not im agine the S lovenian theatre life any more.

Borštnik-Treffen 1985 Die 19. B egegn ung d e r slovvenischen S ch a u sp ie lb iih n e n in M aribor D a sB o rštnik-T reffen ist das g ro s s te s lo w e n isch e n T heaterfestival. M it der besten Inszenierun g d er vergangenen S aison nehm en daran alle slovvenischen T heater teil. Das sind: d ie S ch a u s p ie lb u h n e des Slovvenischen N ationalth eaters in Ljubljana, die S ch a u sp ie lb u h n e des Slovvenischen N ationaltheaters in M aribor, das S ta d tis c h e Theater von Ljubljana, das Slovvenische V olkstheate r aus C elje, das S ta n d ig e slovvenische Theater in T riest, das Ju gendtheater aus Ljubljana, das E xperim entelle T heater GLEJ aus Ljubljana, die S ch a u s p ie lb u h n e von P rim orsko und die A kadem ie fu r Theater, R undfunk, Film und Fernsehen aus Ljubljana. D iese T heater bevverben sich in ein e r edlen s c h o p fe ris c h e n K ra fte p riifu n g um die B o rš tn ik -D ip lo m e und -Preise. A u sse r K onkurrenz treten dazu noch auf die beste Inszenierung vom zentralen jugoslavvischen T heaterfestiva l S te rijin o Pozorje, das in Novi Sad abgehalten vvird, und d ie beste slovvenische A m ateurgru p pe . A u f dem T reffen e rhalt der

ve rd ie n stvo llste slo w e n isch e T heaterschauspieler den B orštnik-R ing. D iplom e, Preise, der Ring und das Treffen sind nach Ignacij B o rštn ik (1858-1919), dem B e g riin d e r des slovvenischen T heaters und S ch a u sp ie le rtu m s benannt. Den B orštnik-R ing als die hochste slovvenische Theater-auszeichnung erhielten b isher Elvira Kraljeva, V la d im ir S krbinšek, A rn o ld Tovornik, Mira Danilova, Slavko Jan, Ančka Levar, Vida Juvan, Rado Nakrst, Maks Furijan, Sava Sever, Janez Jerm an,Vladoša S im čič, B ert Sotlar, Štefka D rolčeVa und Polde B ib ič. Das B orštnik-T reffen hat seinen Sitz in M aribor, doch gastieren da Theater m it ihren V orstellungen auch im H interland von M a rib o r in zahlreichen O rtsch a fte n an der nord lich e n G renze. A b e n d s lauft ein S o nderp ro gram m von M onodram en oder K am m erauftritten im H otel O rel, die slovvenischen S c h a u s p ie le r treten zu d ie se r Z e it in S chulen und K inderga rte n auf. In der A ula des Slovvenischen N ational-theaters g ib t es A u sste llu n g e n aus dem Leben und W e rk slo w e n is c h e r Theater-kunstler. Das B orštnik-T reffen ist dem nach nicht nur eine Revue d er H ochsten slovvenischen T heaterleistu ngen einer Saison, sondern es ist auch eine breite k u ltu rp o litis c h e M anifestation, ohne d ie man sich das slovvenische Theaterleben n ich t m ehr vorstellen kann.

TOVARNA UMETNIH BRUSOV SW ATY MARIBOR, TITOVA C. 60 Telefon: (062) 34-361 Telex: 33133 YU SWATY Telegram: SWATY MARIBOR

NAŠ PROIZVODNI PROGRAM OBSEGA BRUSNA ORODJA ZA VSE VRSTE OBDELAVE: -

RAVNE BR U S N E P LO Š Č E BR U SN I O B R O Č I BRUSI S T A N D A R D IZ IR A N IH O B LIK PRO FILIRANI BRUSI AR M IR A N E B R U S N E P LO Š Č E B R U S N E P LO Š Č E ZA REZANJE BR U SN I SEG M EN TI B R U S N E PILE IN KAM N I ZA H O N A N JE FIBER DISKI D IA M A N TN E IN B O R A Z O N S K E B R U SN E P LO Š Č E

ZASTOPSTVA TUJIH FIRM: - TY R O LIT SCHLEIFM ITTELVVERKE SVVAROVSKI KG, SCHVVAZ, AVSTRIJA (PR O IZV A JALE C UM ETN IH BR U SO V) - ESK ELEKTR O SC H M ELZVVERK KEM PTEN Gm bH , M U N C H EN , NEM ČIJA (PR O IZV A JALE C SILIC IJE VE G A K A R B ID A IN S P E C IA LN IH A B R A ZIV N IH M ATER IALO V) - VVAKRA-VVALTER K R A U M E N D A H L-M A S C H IN E N UND G ER ATEBAU Gm bH, LO R R AC H , N EM Č IJA (P R O IZVA JALE C STRO JEV Z A REZANJE BE TO N A IN ASFALTA)

TOVARNA STROJEV STROJNA MARIBOR, p. o. MARIBOR, LINHARTOVA ULICA 11

PROIZVODNI PROGRAM: -

Z O B N IŠ K A G O N ILA P O LŽ A S T A IN Z O B N IŠ K O P O LŽA S TA G O N ILA N A S A D N A P O LŽ A S T A IN Z O B N IŠ K O P O LŽA S TA G O N ILA B O B N A S T A G O N ILA G O N ILA ZA B R E ZS TO P E N JS K O R EG U LAC IJO VRTLJAJEV V A R IA C IJSK E JERM ENICE E LA S TIČ N E S K LO P K E EN O S M E R N E ZAP O R E ELEKTRO R E G U LAC IJSK A G O N ILA ZA VENTILE IN ZASU N E K O M PLE K SN E REŠITVE REG ULACIJ PO G O N O V ELE KTR O N IK A ZA KRMILJENJE P O G O N O V

@ metalka

______________

T rgovsko in p ro izvod no p o d je tje M etalka, n.sol.o. 61000 Lju b lja n a , D alm atin ova 2 J u g o s la v ija

Proizvodnja

Zastopstva zastopanje tujih podjetij pospeševanje kooperacij

Trgovina zunanja trgovina trgovina na debelo trgovina na drobno

montažni pribor in sidra raznih vrst za gradbeništvo oljni gorilci in električni kotlički valjarništvo in kovaštvo, strojna oprema za poljedeljstvo precizne merilne in kontrolne naprave

skladiščenje

Inženiring gradnja investicijskih objektov na ključ doma in tujini izdelava inženiring projektov in prodaja programov ter strojne opreme za računalništvo Trgovsko in proizvodno podjetje Metalka n. sol. o. 61000 Ljubljana Dalmatinova 2 Telefon: (061) 311-155, 327-261 Telex: yu metali 31-395 Telegram: metalka ljuDljana Poštni predal: 01-202

Svetovanje poslovno marketinško informacijsko tehnološko

sozd

Mercator Kmetijstvo Industrija Trgovina n. sub.o. Ljubljana

MERCATOR - MEDNARODNA TRGOVINA O R G A N IZ A C IJA ZA OPRAVLJANJE DEL ZUNANJE IN NOTRANJE T R G O V IN E P R O IZV O D N JE PREDELAVE IN P O S LO V N IH STORITEV, n. sol. o., LJUBLJANA, TITO VA 66

TOZD SLOVENIJA SADJE, ZUNANJA TRGOVINA, n. sol. o. LJUBLJANA, TITO VA 66

TOZD CONTAL, n. sol. o. LJUBLJANA, TITO VA 66

TOZD STEKLO, n. sol. o. LJUBLJANA, TITO VA 36

TOZD MALOOBMEJNI PROMET, n. sol. o., VRTOJBA, M E D N AR O D N I PR EH O D 4

TOZD SLOVENIJA SADJE, HLADILNICA, n. sol. o. ZALO G , H L A D ILN IŠ K A 38

TOZD SLOVENIJA SADJE, PREDELAVA SADJA, n. sol. o. BO H O VA, H O Č E PRI M AR IBO R U

TmI . TOVORNJAKI OD 3 DO 22 TON SKUPNE MASE OZIROMA DO 40 TON V VLEČNI KOMPOZICIJI . AVTOBUSI DOLŽINE 5, 6, 8, 11 in 12 M ZA VSE VRSTE POTNIŠKEGA PROMETA . TERENSKA VOZILA SKUPNE MASE 7 IN 11 TON . SPECIALNA VOZILA ZA NAJRAZLIČNEJŠE POTREBE . MOTORJI ZRAČNO HLAJENI DIESEL Z RAZPONOM MOČI OD 50 KW (68 KS] do 386 KW (525 KS) ZA VGRADNJO V VOZILA IN RAZLIČNE AGREGATE . ODKOVKI • ULITKI IZ SIVE LITINE IN ALUMINIJA . ORODJA • MENJALNIKI IN GONILA . KRMILA • POGONSKE IN NEPOGONSKE PREME . OBDELOVALNE ENOTE IN NAMENSKI OBDELOVALNI STROJI

ZIV TAM TOVARNA AVTOMOBILOV IN MOTORJEV MARIBOR, n. sol. o.

kogalO

KOVINARSTVO UDOVICIC KARLI Š e n tilj 3 5 , te le fo n (0 6 2 ) 651-110, 651-146

UDOVIČIČ LJUDMILA Š e n tilj 3 5 , te le fo n (0 6 2 ) 651-110, 651-146

S T O R I T V E :

REZANJE P LO Č E V IN A S TIH TR AK O V

STR U ŽEN JE R EZK A N JE BR U Š E N JE REZANJE GRAD. M IZ S TO R ITV E M O N TAŽE

P E R S P E K T I V A : FORM ATIRANJE P LO Č E V IN A S TIH TR A K O V

P E R S P E K T IV A : STRO JEG RADNJA

S T O R I T V E :

BIROSTORITVE grafika -tisk prepisi fotokopiranje razmnoževanje kopiranje načrtov

GLAVNI TRG 7 - p.p. 97 6 2 0 0 1 MARIBOR TELEFON ( 0 6 2 ) 2 6 3 6 0

E X PR ESS

TAJNICA

'HDfcOZS 10 let C70iM/Zi\ Sestavljajo s le de če delovne organizacije: Km etijstvo:

TIM A TIM A TIM A TIM A TIM A

A G R O K O M B IN A T M AR IBO R A G R O K O M B IN A T LENART KM ETIJSKI K O M B IN A T S LO V E N S K A BISTR IC A KZ Z A D R U Ž N IK M AR IB O R KM ETIJSKA Z A D R U G A LENART

Industrija:

T IM A Ž K INTES M A R IB O R PK Č A K O V E Č K I M LINO VI Č A K O V E C TIM A O LJAR N A FRAM HP TALIŠ M A R IB O R TIM A M A R IB O R S K A M LEKAR N A M AR IBO R TIM A TMI K O Š AK I M A R IB O R SLO V IN -V IN AG M A R IB O R TIM A A G R O S E R V IS M A R IBO R

Trgovina:

TIM A T IM A TIM A TIM A TIM A

Dejavnost:

Sadjarstvo, vinogradn ištvo, poljedelstvo, živinoreja, proizvodnja rib, proizvodnja testenin in m linskih proizvodov, kruh, meso, mesni izdelki, pivo, brezalkoholne in alkoholn e pijače, kis, vino, m leko in m lečni izdelki, bučno olje, proizvodnja kotlov za centralno gretje in cistern za higiensko neoporečne tekočine, prodaja na veliko in malo prehram benih artiklov in blaga široke potrošnje, te kstiln o in tehnično blago, izvoz-uvoz.

O S K R B N I CEN TER M AR IBO R VEM A M A R IB O R FER R O M O TO M A R IB O R TP O JS TR IC A D R AVO G R AD PR ESKR BA S LO V E N S K A B IS TR IC A

■ ^D R U ŠTVO I # GLASBENIH DELAVCEV M I HARMONIJA M I MARIBOR

I V

GLEDALIŠKA 8 62000 MARIBOR, TEL (062) 26-542 ORGANIZATORJI SLOVENSKEGA FESTIVALA NAREČNIH POPEVK »POPEVKA VESELE JESENI«

s p lo š n o gradbeno podjetje

konstruktor

m aribor n. sol. o.

Svet je vse manjši in razumljivejši za tiste, ki potujejo s KOMPAS-om

PISEC, GLASBENIK, SLIKAR, LJUBITELJ UMETNOSTI MORA NUJNO POTOVATI, ŠELE Z OBISKOM VELIKIH SVETOVNIH SREDIŠČ IN KULTURNIH ŽARIŠČ PODKREPI SVOJE NAZORE, DOBI NAVDIH, LAHKO NAPIŠE ESEJ, NAJDE SVOJE STANOVSKE TOVARIŠE IN PRIJATELJE, USTVARJA, KOMPONIRA. — S KOMPASOM LAHKO OBIŠČETE NAJVEČJA MESTA SVETA, ZIBKE CIVILIZACIJE, KOGAR ZANIMAJO IZVORI KRŠČANSTVA, BO POTOVAL V IZRAEL. ARHEOLOG SE BO ODLOČIL ZA EGIPT, SOCIOLOG, KI GA ZANIMAJO NAPREDNE DRUŽBE, SE BO NAPOTIL NA ŠVEDSKO, NORVEŠKO, FINSKO. DOMOVINA DON KIHOTA, MAVRSKA ARHITEKTURA, VRHUNSKI IZRAZ NAJSTAREJŠE CIVILIZACIJE V PRADU, MONDENA IN CENENA LETOVIŠČA ŠPANIJE TER PORTUGALSKE VAS VABIJO . . . — UDELEŽITE SE SPECIALNIH SEMINARJEV RUSKEGA JEZIKA, KI SO VSAKO LETO V MOSKVI, LENINGRADU IN KRASNODORU.

— LJUBITELJI ORIENTA BODO OBISKALI TURČIJO. VSAK KULTURNIK MORA NEKOČ VIDETI IZVORE EVROPSKE CIVILIZACIJE, FILOZOFIJE, EPIKE IN DRAMATIKE — ZATO BO OBISKAL GRČIJO— KADAR POTUJETE, RABITE POTNE LISTE, KUPUJETE KARTE, SKRBITE ZA REZERVACIJE. SVOJ DOPUST V DOMOVINI BI RADI PREŽIVELI KOT DOŽIVETJE. ZA VSE TO SKRBI KOMPAS, ZAUPAJTE NAM! — ZA PRIJATELJA, KI PRIHAJA IZ TUJINE, NAJAMETE KOMPASOV RENT-A-CAR AVTOMOBIL. — ZA SINDIKALNI IZLET ALI POTOVANJE NAJAMETE UDOBEN AVTOBUS! — ZA SEMINAR, SIMPOZIJ, KONGRES BI RADI S O D O B N O DVORANO. NUDIMO VAM JO! — NAŠI HOTELI SLEDE ČASU IN ZAHTEVAM, VSEH VRST GOSTOV. KOMPAS JUGOSLAVIJA TURISTIČNO IN GOSTINSKO PODJETJE 61000 LJUBLJANA, PRAŽAKOVA 4 TELEFON: (061) 327-761, 327-661 TELEX: 31-209

metalna

STROJEGRADNJA, KONSTRUKCIJA IN MONTA2A, N. SOL. O., 62001 MARIBOR ZAGREBŠKA 20, P. P, 200 TELEFON: (062) 32-751 TELEGRAM: METALNA MARIBOR TELEX: 33115 YU METMB

PROJEKTIRA, PROIZVAJA IN MONTIRA — — — — — — — — —

TRANSPORTNE NAPRAVE OPREMO ZA ENERGETIKO PROCESNO OPREMO STROJE ZA PREOBLIKOVANJE KOVIN GRADBENE ŽERJAVE IN OSEBNO TOVORNA DVIGALA AVTOŽERJAVE JEKLENE KONSTRUKCIJE KMETIJSKO MEHANIZACIJO LADIJSKO OPREMO

PREDSTAVNIŠTVA METALNE 11000 BEOGRAD: NUŠIČEVA 6/1, TELEFON: (011) 334-348 71000 SARAJEVO, UL. MARŠALA TITA 50/IV 91000 SKOPJE, PARTIZANSKI ODREDI 119, TELEFON: (091) 259-007

m e s o k o m b in a t

PR IPO R O Č A

NAKUP PRIZNANEGA »PTUJSKEGA PIŠČANCA« O D LIČ N E KAKO VO STI. P O S E B N O PA PR IP O R O Č AJO NAKUP O K U S N IH IZD E LKO V IZ PER U TN IN SKEG A MESA: PETOVIO KOKO POLI PIPI VSI PROIZVODI SO BOGATI Z BELJAKOVINAMI IN REVNI S KALO RIJAM I, ZA T O VAM O H R AN JAJO V IT A LN O S T IN ZDRAVJE.

n n tn is GRADBENO INDUSTRIJSKO PODJETJE GRADIS

LJUBLJANA

N. SOL. O. TELEFON: H. C. 41-422 — 2IRO RAČUN 50100-601-11095 — BRZOJAV: GRADIS LJUBLJANA — POŠTNI PREDAL ŠT. 101 — TELEX: 31216, YU GRADIS LJUBLJANA, ŠMARTINSKA 134/A

— GRADI INDUSTRIJSKE, ENERGETSKE, LUŠKE IN HIDRO-TEHNIŠKE OBJEKTE, MOSTOVE, CESTE IN DRUGE ZGRADBE, OBJEKTE DRUŽBENEGA STANDARDA IN STANOVANJA ZA TRG; — IZDELUJE GRADBENE ELEMENTE, VSE VRSTE BETONSKIH PREFABRIKATOV, KONSTRUKCIJSKE ELEMENTE IZ PREDNAPETEGA BETONA; — IZDELUJE IN MONTIRA TIPIZIRANE INDUSTRIJSKE HALE IN MONTIRA GRADBENE KONSTRUKCIJE; — IZDELUJE GRADBENE STROJE IN OPREMO; — OPRAVLJA VSA HIDROIZOLACIJSKA DELA; — IZDELUJE JEKLENE KONSTRUKCIJE; — PROJEKTIRA VSE VRSTE OBJEKTOV; — IZVAJA INVESTICIJSKA DELA V TUJINI GRADIS JE PROJEKTANT IN IZVAJALEC GRADBENH DEL PRI IZGRADNJI NOVEGA MARIBORSKEGA GLEDALIŠČA.

ISKRA ISKRA JE SESTAVLJENA ORGANIZACIJA ELEKTRONSKE IN ELEKTROMEHANSKE INDUSTRIJE S SEDEŽEM V LJU BLJANI. V NJEJ JEZDRUŽENIH 13 PROIZVODNIH DELOVNIH ORGANIZACIJ, ISKRINA INTERNA BANKA IN 6 DELOVNIH ORGANIZACIJ SKUPNEGA POMENA; VSE TE ZDRUŽUJEJO 99 TEMELJNIH ORGANIZACIJ IN DELOVNIH SKUPNOSTI. TEMELJNA USMERITEV ISKRE JE V PONUDBI SISTEMOV IN DELOV SISTEMOV INTEGRIRANIH KOMUNIKACIJ, IN FORMATIKE, KIBERNETIKE, ROBOTIKE TER VODENJA IN KRMILJENJA PROCESOV V INDUSTRIJI, ENERGETIKI, PRO METU IN VARSTVU OKOLJA. VKLJUČUJOČ LASTEN RAZVOJ IN PROIZVODNJO ELEMENTOV TER INTEGRIRA NIH VEZIJ, TER V AMBICIOZNEM VKLJUČEVANJU V MED NARODNO DELITEV DELA. TO JE NALOGA, KI JO USPEŠNO REŠUJE Z EKOLOŠKO ČISTO, ENERGETSKO IN SUROVIN SKO NEZAHTEVNO PROIZVODNJO, S PROIZVODNJO KVA LITETNIH IZDELKOV ZA DOMAČO RABO ALI ZA IZVOZ, V KATERIH JE VGRAJENEGA MNOGO DOMAČEGA ZNANJA. ZATO NI NAKLJUČJE, DA SE JE ISKRA OPREDELILA TUDI V SVOJIH PROGRAMIH ZA »PROIZVODNJO ZNANJA«. S TESNO POVEZANOSTJO RAZISKAV IN RAZVOJA, PROIZ VODNJE IN TRGA JE ISKRA SPOSOBNA ZAZNATI IN RE ŠEVATI MNOGE PROBLEME, KI NASTAJAJO V ODNOSU ČLOVEK-OKOLJE. DANES SE POSTAVLJA ENAKOPRAVNO OB BOK NAJVEČJIM PROIZVAJALCEM ELEKTRONIKE NA SVETU.

ISKRA

simbol, ki zagotavlja varnost, zaupnost, natanÄ?nost in ekspeditivnost

lju b lja n s k a b a n k a

ime, ki zagotavlja sodobno, uÄ?inkovito in zanesljivo banÄ?no poslovanje

•^sN viiam ol modna hiša MARIBOR VAŠA HIŠA MODE

Biosoft

& Kozmecika.

za kožo, potrebno vlage VODA JE MED NAJVAŽNEJŠIMI SESTAVINAMI KOŽE ŽE 10% ZMANJŠANJE VSEBNOSTI VODE POVZROČI ZELO NEGATIVNE SPREMEMBE NA KOŽI, ZATO PO STANE SUHA NEPROŽNA OBČUTUIVA IN SE LUŠČI. CELO ČE JE KOŽA MEŠANA ALI MASTNA ALI MLADA JI LAHKO PRIMANJKUJE VLAGE NOVA VITAMOLOVA LINIJA BIOSOFT ODPRAVUA TA PROBLEM. ZA ČIŠČENJE - ČISTILNO MLEKO ZA TONIZIRANJE - TONIK ZA DNEVNO IN VEČERNO NEGO - VLAŽILNA KREMA ZA DODATNO NEGO 2 DO 3 KRAT TEDENSKO ZVE ČER - VLAŽILNA KREM MASKA

nrz

Mercator

Z NEGOVALNO KOZMETIKO BIOSOFT ZAČNE POLT NOVO ŽIVLJENJE

HOTEL PALAČE,

JEKLO TEHNA export-im port, trgovsko in proizvodno podjetje Maribor n. sol. o. Smo tradicionalni oskrbovalec industrije, gradbeništva In obrti z repromateriali, stroji In orodjem. Naš prodajni asortiment obsega preko 80000 artiklov. Z njimi celovito oskrbujemo preko 6000 poslovnih partnerjev v državi. Imamo preko 3000 dobaviteljev; med njimi so vsi renomiranl proizvajalci kovinske stroke v državi. Ponudbo dopolnjujemo s proizvodi iz uvoza in z lastno proizvodnjo v kooperaciji z drobnim gospodarstvom. Naša predstavništva so v vseh glavnih mestih Jugoslavije.

LESNOINDUSTRIJSKI KOMBINAT,

* n .oi o.

63000 CELJE, Mariborska cesta 116, telefon (063) 32-421, p. p. 77, telegram SAVINJA CELJE, telex 33619 YU'SAVLIK PROIZVAJA IN NUDI: POHIŠTVO PARKET STROPNE IN STENSKE OBLOGE LADIJSKI POD FURNIR ŽAGAN LES

Portorož

TOP TURISTIČNA ORGANIZACIJA PORTOROŽ TOZD HOTELI PALAČE, PORTOROŽ OBALA 45, TELEX 341-56 palače yu TELEFON (066) 73-341, 73-541 HOTELI: GRAND HOTEL PALAČE, PALAČE HOTEL, APOLLO, MIRNA, NEPTUN RESTAVRACIJE: LJUBLJANA, JADRAN, PLAŽA, ISTRA, FLAMBE-FONDUE CLUB TIVOLI, DISCO CLUB, PLAVALNI BAZEN, TERMALNE KOPELI.

surovina m aribor 62000 M A R I B O R , POBREŠKA CESTA 20 UVOZ - IZ V O Z - Telefon 29-771, telex 33-194 Odkupuje po najvišjih dnevnih cenah vse vrste industrijskih odpadkov: železo, litino, pločevino, vse vrste kovin, papir, gumo, steklo in ostale odpadke iz proizvodnje in široke potrošnje; Prodaja po konkurenčnih cenah razne uporabne odpadke, kvalitetno čistilno volno, polim e in brusne plošče ter tapetniško vato. Obiščite nas in prepričali se boste!

KAZALO 2 4 6 18 20 22 24 26 28 30 34 36 38 40 42 44 45 46 51 59 63

SLAVKO SORŠAK: NAŠA SREČANJA DR. DUŠAN MORAVEC: BORŠTNIK PROGRAM SREČANJA VASJA PREDAN: POROČILO USKLAJEVALCA TONE PARTLJIČ: LETOŠNJI NOČNI PROGRAM JE BISTVENO OKRNJEN ZASEDBE: VELIKI BRILJANTNI VALČEK ZA NARODOV BLAGOR CHICCHIGNOLE POD PRESLERNOVO GLAVO POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI NOČ GOSTOV VELIKI BRILJANTNI VALČEK MEŠČANI TARTUFFE ŠEST OSEB IŠČE AVTORJA SREČNA NOVA 49 MAČEK V ŽAKLJU KORESPONDENCA Z DRUŽINO ORGANI BS DR. BRATKO KREFT: ZAPIS OB JUBILEJU BRANKO GOMBAČ: BORŠTNIKOVO SREČANJE V LETU 1985

83 96 98 100 102 104 112 120 144 146 148 150 156 158 160 201

RAPA ŠUKLJE: PRAZNIK ŽETVE DALIBOR FORETIČ: FESTIVAL ZA VZOR OLGA JANČAR: NEJUBILEJNO POROČILO SLOVENSKI GLEDALIŠKI MUZEJ: JUBILEJNEMU SREČANJU DR. BRUNO HARTMAN: PUBLIKACIJE BS ZDENKO PETERMANEC: BIBLIOGRAFIJA BS DR. DUŠAN MORAVEC: TRISTOŠESTDESET GRAMOV ZLATA ZA BORŠTNIKOVE DEDIČE PRIČEVANJE DOBITNIKOV BORŠTNIKOVEGA PRSTANA CIRIL ZLOBEC: RADIJSKA KULTURA GOSTOVALNE PREDSTAVE GLEDALIŠKIH IN LUTKOVNIH SKUPIN DVA BREGOVA - »ZARJA- ŽELEZNA KAPLA BRANKO GOMBAČ: GLEDALIŠČE LJUDSKE VSTAJE POROČILO STROKOVNE ŽIRIJE '84 POROČILO O BS ’84 BRANKA NIKL: PRISPEVKI ZA ZGODOVINO O BORŠTNIKOVEM SREČANJU OGLASI

SOPOKROVITELJI SWATY STROJNA MARIBOR METALKA MERCATOR-SLOVENIJA SADJE

j GLEDALIŠKI LIST BORŠTNIKOVEGA SREČANJA '85 Izdaja: Skupščina Borštnikovega srečanja, predsednik dr. Bratko Kreft Ureja uredniški odbor: Tone Partljič, urednik, Olga Jančar, Branko Gombač, Vojko Pogačar. Avtorji grafičnega obeležja 20. Borštnikovega srečanja - j Plakat in naslovnica na gledališkem listu - Tomaž Kržišnik - Oblikovanje in tehnična ureditev gledališkega lista - Vojko Pogačar Tisk: ČGP Večer, Maribor, 1985

T iiGNACIJ BORŠTNIK