., s ... _- / 1 C·r~ i ~ f .- 1 ;pJi a •• .. • {~ - • )! (- 1,.• CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 811.14' 02 811.124' 02 JAGER, Gerhard Uvod v klasično filologijo 1 Gerhard Jager; [prevod Kozma Ahačič ... [et al.] , dodatek k slovenski izpaji Kajetan Gantar]. -Ljubljana : ŠOU- Študentska založba, 1998. (Knjižna zbirka Scripta) Prevod dela: Einfi.ihrung in die Klassische Philologie ISBN: 961-6211-65-X 79572224 • Naslov izvirnika: Einfi.ihrung in die Klassische Philologie Copyright ©Becker Verlag Za slovenski jezik Copyright© 1998, ŠOU- Študentska založba Ljubljana, 1998 Naklada: 300 izvodov Ponatis celote ali posameznih delov je dovoljen le s pisnim dovoljenjem založbe. Po mnenju Ministrstva za šolstvo in šport Republike Slovenije št. 415-31/98 z dne 5.10.1998 šteje knjiga med proizvode, za katere se plačuje 5°/o prometni davek od prometa proizvodov. ---- -~ --~--------------- klasična ---- filologija Gerhard Jager ) Posamezna poglavja ~o :prevedli: Kozma Ahačič (2 z lj,ihliografijo) Lucija Krošelj (3 in ~.1-5.2) Matej Leskovar (1) i David Movrin (ostal~). Dodatek k slovenski ijzdaji: dr. Kajetan Gantar l · Strokovni pregled: dr. Matjaž Babič Uredil: David Movrin • Vsebina Slovenskikdajinapot ______________________________________________~9 Predgovor ____________________________________________________10 Predgovor k drugi in tretji izdaji ______________________.11 1 Klasičnafilologija: pojem, 1.1 Pojem klasične 1.2 Zgodovina filologije klasične 1.3 Današnje stanje v 2 Zap~besedila 2.1 zgodovina, današnje stanje __________.13 13 filologije klasični filologiji 17 25 _____________________________________________28 Rokopisi 28 2.1.1 Odkrivanje in pridobivanje gradiva 2.1.2 Popisni material in oblika knjige Papirus in papirusov svitek - pergament in kodeks - papir 28 29 2.2 Branje r o k o p i s o v - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - 31 2.2.1 Grškapaleografija 31 2.2.2 Latinska paleografija 33. 2.3 Tekstna kritika _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ 34 2.3.1 Recensio 2.3.2 Preoddajna zgodovina 39 2.3.3 Examinatio in emendatio 42 2A 3 35 Krti~na~d~a _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _~44 2.4.1 Uvodni del izdaje besedila (praefatio) 44 2.4.2 Besedilo 45 2.4.3 Aparat 46 2.4.4 Izdaje v serijah in zbirke fragmentov 47 Jezik besedil_·_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _48 3.1 Teoretičneosnove _________________________ 48 3.1.1 Jezik kot parole in kot langue: filologija in jezikoslovje 3.1.2 Jezik kot součinkovanje izraza in pomena 3.1.3 Slovnica 48 49 50 3.2 Jezikovni elementi in njihove funkcije _ _ _ _____:.____________ 51 3.2.1 Glasovi Izgovorjava (prozodija)- fonetika in fonologija _zgodovinsko glasoslovje 51 3.2.2 Besede ---:---:---:--~----:_----------_:;_----------55 Besedotvorje - besedna vrsta- besedni pomen - slovar - pregibanje 3.2.3 Stavki (skladnja) _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _~_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ 64 Splošne osnove- stavčni členi- fleksijske oblike in besedne vrste v stavku pojmovanja in problemi 3.3 Plasti jezika, narečja, stopnje jezika - - - - - - - - - - - - - - - - = - - - - - - 7 2 3.3.1 Plasti jezika Pogovomijezik -ljudski jezik- knjižni jezik 3.3.2 72 Narečja _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _~--------~-----75 3.3.3 Zgodovinajezika. 76 3.4 Prevajanje_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ 77 4 Literarna plat besedila ------------~---------81 ~1 Splošneosnove _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _~81 4.1.1 Hermenevtika kot teorija interpretacije 81 4.1.2 Filologija, literarna veda, literarna kritika 83 4.2 Posamezno literarno delo 87 4.2.2 Elementi jezikovne analize Elementi vsebine - elementi oblike podaj anja- elementi zgradbe - elementi sloga elementi ritma (metrika) 88 4.2.3 Funkcija elementov in njihovo součinkovanje Določanje funkcije- plasti nastanka- sinteza- celovitost knjige 95 4.3 Literarnozgodovin~ki 4.3.1 Avtor, položaj, kontekst občinstvo 99 99 4.3.2 Obdobje 103 4.3.3 Zvrst 106 4.4 Oblike prikaza pri filološki raziskavi Komentar- 4.5 5 87 4.2.1 Plasti dela kot vidiki besedilne analize Klasična članek- 109 notica- recenzija- monografija- literarnozgodovinski prikaz filologija kot del vede o kulturi starega veka (starinoslovja) 112 Študij ~rščine in latinščine _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ 115 5.1 Izbira študija _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ 115 5.2 Akademski pouk: cilji, vsebine, oblike dela 116 5.2.1 Predavanje (ciklus predavanj) in kolokvij 5.2.2 Seminar 116 117 5.2.3 Jezikovni tečaji: osnovni, prevajalski, tečaji lektire, jezikovne in slogovne vaje 5.2.4 Samostojni študij in lektira (predlogi) 118 119 5.2.5 Vaje iz specialne didaktike in praksa 120 5.3 Potek študija ----------------------------------------- 121 5.3.1 Splošni pregled: ureditev in program 121 5.3.2 Pridobivanje jezikovnega znanja: Latinum in Graecum 124 51 5.3.3 Temeljni študij --------------------------------------------------124 5.3.4 Glavni študij --------------------------------------------------124 51 5.4 Zaključek študija ------------------------------------------125 5.4.1 Možnosti ___________________________________________________ 125 5.4.2 Znanstvena razprava ---------------------------------------------127 5.4.3 Kla vz ura ---------------------------------------------------128 5.4.4 Ustni izpit --------------------------------------------~------130 55 64 5.5 Možnosti za zaposlitev in posebna priprava na poklic __________________ 130 5.5.1 Gimnazijski učitelj (učitelj na višji stopnji 1/II) 130 5.5.2 Drugi poklici 134 72 72 75 76 5.5.3 Pomembnejša strokovna združenja 6 Napotki k znanstveni literaturi ________________________________137 77 6.1 ~1 6.2 Izbrana bibliografija Sl 81 83 ~7 87 7 136 Bibliografija in knjižnica ___________________________ 137 141 Dodatek _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _164 7.1 Okrajšave v 7.2 Revije s 7.3 tekstnokritičnem področja klasične aparatu __________________________ 164 165 filologije 166 Ostale okrajša ve v splošni rabi 88 Začetki klasične filologije na ljubljanski univerzi ______________________167 (Kajetan Gantar) ;l5 Pomen klasične filologije za slovensko kulturo in njen soustvarja/ni delež _____---'173 (Kajetan Gantar) )9 }9 Opredelitev klasične filologije in njenega raziskovalnega )3 Latinistična )6 )9 l2 antične klasične l5 l6 l6 1,7 .8 9 ~o ~1 ~4 176 filologije in slovanske filologije • književnosti na slovensko književnost ________________ 176 Vloga, odmevnost in pomen prevodov iz antike _______________ 177 Izobraževalno in vzgojno poslanstvo antike in njene kulturne '5 173 174 književna ustvarjalnost na Slovenskem Vzajemni vplivi Vplivi področja._________ dediščine 178 Literatura _________________________________ 178 SLOVENSKI IZDAJI NA POT Ezop v eni svojih basni pripoveduje, kako je nekoč luna prosila svojo mater, naj ji sešije plašč. »Kako naj naredim plašč, ki ti bo prav,« ji je odvrnila mati. »Ta trenutek si prvi krajec, kmalu se boš spremenila v polno luno, kasneje pa ne boš ne eno ne drugo.« Pisec uvoda v stroko je v podobno zamotanem položaju kot lunina mati. S plaščem svojega uvoda mora pokriti pisano, predvsem pa neprestano spreminjajoče se področje; kroj, ki ga izbere, se mora stroki po eni strani prilegati, saj sicer ne bi odražal resničnega stanja, po drugi pa mpra biti dovolj ohlapen, da ga času ne bo treba takoj postavljati na laž. Paradoksalna naloga, ki pa jo je vendarle treba opraviti: čeprav je Ezop v basni konec zgodbe previdno zamolčal, si lahko predstavljamo, daje tudi skrivnostna »lunina mati« kot vsaka druga kljub začetnemu vzdihovanju konec koncev le nekako poskrbela, da hčerki -ni bilo treba nagi tavati po mrzlih vesoljskih prostranstvih. Med različno dolgimi in različno dobrimi uvodi v klasično filologijo smo za prevod v slovenščino izbrali Jagetjevega, ker je avt01ju v njem uspelo oboje; zaradi svoje kvalitete se je že pred dvema desetletjema napisana knjiga v (ne samo univerzitetnih) knjigarnah obdržala vse do danes, zaradi stalnega posodabljanja v novih izdajah pa je ohranila tudi svojo relevantnost. Za slovenskega bralca je včasih resda nekoliko preveč ne111ško usmerjena, predvsem pri navajanju literature in opisovanju_načina študija, vendar se da tudi s to hi bo potrpeti. Še naj laže pri literaturi, saj je prav nemška fi lo loška tradicija ustvarila vrsto najpomembnejših znanstvenih del. Pa tudi pri študiju; slovenskim študentom - maturantom šolskega sistema; kamor se klasična jezika iz svojega Ponta danes še vedno počasi vračata- so avt01jevi študijski standardi na nekaterih področjih (predvsem pri seznamu lektire) lahko v dragoceno spodbudo. Za konec še vprašanje, ki si ga zastavlja vsak od nas: Quoi dona lepidum novum lihellwn? Odgovor naj tokrat za spre1nembo ne bo abeceden, ampak kronološki. Prime, tihi: dr. Primož Simoniti je pokazal zaupanje elo svojih študentov, prižgal prevajanju zeleno luč in ·mu obljubil osebno in institucionalno podporo. Sehastiane, tihi: Boštjan Resinovič je knjigo brez oklevanja sprejel v program Študentske založbe, neclonosni nakladi navkljub. Caietane, tihi: dr. Kajetan Gantar je z dvema člankoma knjigo umestil v n!lš prostor ter jo tako v resnici poslovenil. Matthia, tihi: dr. Matjaž Babič je iz besedila odpravil vrsto diletantizmov (b~1nEpov f3A.E.rca 1:c0v aA.corcE.Kcov), hkrati pa ves čas jasno kazal, da se zaveda etimologije te besede. In nazadnje, a predvsem: collegae, vohis. Kolegi in kolegice v študentski sekciji Društva za antične in humanistične študije Slovenije, kjer se je zamisel o prevodu tudi rodila, so delo ves čas spremljali in ga nestrpno spodbujali z zanimanjem, ki bo prej ali slej spočelo in rodilo še kakšen nov prevod. Upajmo, da prej. Prevajalci 9 PREDGOVOR Uvod, ki ga držite v rokah, temelji na vajah v proseminarj"u, njegov nastanek pa je spodbudil profesor Hermann Bengtson. Ukvarja se z nalogami, problemi, postopki in pripomočki klasične filologije, ne pa s predstavitvijo njenega predmeta - grške in rimske književnosti - ali njenih dosežkov. Namenjen je laikom, ki jih ta snov zanima, in predstavnikmn sorodnih področij, še zlasti pa študentom. Tradicionalna in v predmetu samem ute1neljena povezava grške in latinske filologije danes pri študiju večinoma ne velja več za pravilo. Kljub temu naj bo njuna notranja soodvisnost razvidna tudi tistim, ki študirajo samo enega od obeh predmetov. Predstavitev se vrti predvsem okrog možnosti za primerno ravnanje pri določenih nalogah. Dostikrat se upravičeno poudarja, da ne obstaja ena sama, edina zveličavna filološka metoda. Kljub temu pa lahko poskusimo opisati nekatere ustrezne postopke, s pomočjo katerih se bo začetnik lažje znašel. Kmalu bo namreč ugotovil, še zlasti spričo preobilja teorij pri sodobni literarni vedi, da se klasična filologija otepa z veliko teoretsko revščino, da pa se v svoji zgodovini temu navkljub lahko ponaša s prav tako velikimi dosežki. Zgodovina fil~logije ostaja v našem prikazu v ozadju. V kratkem jo bo namreč predstavilo pristojnejše pero: vsem, ki jih to zanima, toplo priporočam v branje delo R. Pfeifferj a. Uvod v celotno področje klasične filologije smo v nemščini do sedaj pogrešali. Od novejših del v nemščini, ki so pri pomembnih vidikih primerna za uvod, bi rad opozoril na naslednja: A. Hentschke - U. Muhlack, Uvod v zgodovino klasične filologije [Einfiihrung in die Geschichte der Klassischen Philologie, Darmstadt 1972]; M. Fiihrmann H. Trankle, Kako klasična je klasična anti ka? [Wie klassisch ist die klassische Antike? Ziirich 1970]; J. Marouzeau, Uvod v latinščino [Einfiihrung ins Latein, Miil:tchen 1969]. Uvodi v posamezna področja so navedeni vsakokrat posebej. Napotki k literaturi na koncu knjige naj ne nadomestijo bibliografije, temveč naj bodo v pmnoč pri nadaljnjem razgledovanju po določenem področju. Opombe so kratke in jedrnate, saj bi sicer berljivost preveč trpela; skoraj vse so omejene na natančnejše navajanje virov. Dela, ki so bila že omenjena ali pa so navedena v poglavju z literaturo, so citirana v skrajšani obliki~ Za razgledano in potrpežljivo pomoč pri nastajanju knjige se iz srca zahvaljujem svoji ženi in gospodu dr. Raimundu Pfisterju. Munchen, julija 1975 10 Gerhard Jager PREDGOVOR K DRUGI IN TRETJI IZDAJI Drugo izdajo sem otrebil tako tiskovnih kot ostalih napak. Napotki k literaturi so posodobljeni in v skladu z današnjim stanjem. Zahvaljujem se za vse recenzije in dopise. Za dragocene izboljšave, ki pa sem jih v to izdajo seveda lahko vključil le v omejenem obsegu, se moram še prav posebej zahvaliti njihovim predlagateljem: to so B. Bischoff, W. Buchwald, J. Delz, W. Fauth, H. Happ, W. Maaz, G. Maurach, H. - W. Norenberg, W. Roser, E. - R. Schwinge in W. Stroh. Vse, česar nisem upošteval, bo prišlo prav pri načrtovani obsežnejši predelavi. Gospodu E. P. Wieckenbergu iz založbe C. H. Beck se zahvaljujem za ves čas prijazno sodelovanje. Za tretjo izdajo sem besedilo znova pregledal in dopolnil napotke k literaturi. Za predlagane izboljšave se še posebej zahvaljujem U. Dubielzigu in E. Vogtu. Miinchen-Gauting, v marcu 1989 Gerhard Jager • II 1 KLASIČNA FILOLOG/JA: POJEM, ZGODOVINA, DANAŠNJE STANJE POJEM KLASIČNEFILOLOGIJE 1.1 Filologija je kot samostojna disciplina nastala v tretjem stoletju pred Kristusom iz želje grških pesnikov, da bi se šolati pri svojem »klasiku« Hometju. 1 Opravka so imeli z besedili, ki so jih bili v času štiristoletnega izročila deloma popačili. Homerjeva ·govorica je izhajala iz nekega drugega časa in nekega drugega narečja, kot je bilo njihovo. Poleg tega je Homerjevo delo postavljalo vsebinska in literarna vprašanja. Tako so si zastavili tri naloge: • v besedilih ločiti pristno od nepristnega; • ugotoviti posebnosti tujih jezikovnih oblik; • razjasniti težave pri razumevanju besedila. Oznaka za ljudi, ki so se ukvarjali s takšnimi dejavnostmi, je bila sprva Kpt'ttK6<; ali ypcq..tJ.LCX.'ttK6c;. Tam kjer prvič naletimo na besedi <j>tA.6A.oyoc; in <j>tA.oA.oy'ta - v Platonovih dialqgih 2 iz četrtega stoletja pred Kristusom pomenita ljubitelja logosa in njegovo veselje do pogovora_:zdtugimi. Ko je nato v tretjem stoletju Eratosten samega sebe označil z--izrazom <j>tA.6A.oyoc;, je s tem mislil na vsestranskega učenjaka nasploh. Z istim pomenom je izraz philologus uporabljal Rimljan Seneka. Šele v renesansi so oznaki »filolog« in »filologija« začeli uporabljati za dejavnost, s katero se je v antiki ukvarjal grammaticus: »trud za besedo« (H. Friedrich). 3 Ker vsak jezikovni izraz kaže dva vidika, besedilo in smisel, je mogoče bolj natančno reči takole: »Filologija se imenuje ljubezen do besede in do duha, ki je v njej shranjen« (Conrady). 4 Jezikovni izrazi in njihova pisna· ustalitev v obliki besedila5 sta način razumevanja (komunikacije). Besedila so v splošnem razumljiva· takrat, ko jih izmenjavajo sogovorniki, ki pripadajo isti jezikovni skupnosti in istemu času. Težave nastanejo tam, kjer ima pomembno vlogo različnost jezika glede na prostor ali čas. Pri starih grških in latinskih tekstih sta za modernega bralca pomembna oba dejavnika: gre tako za tuja kot tudi za stara jezika. Filologija lahko pomaga premostiti takšne t~žave v razumevanju in sicer • posebej na vsakem od treh področij, ki ustrezajo omenjenim nalogam: • lahko gre za to, da ugotovimo pristen zapis besedila (besedilna kritika in izdajateljska tehnika); • lahko gre za to, da razumemo oziroma pojasnjujemo jezik besedila (leksikografija in slovnica; jezikovno kom~ntiranje); • pri književnih besedilih je lahko bistvene.ga pomena primerno razumevanje besedila kot književnega dela (interpretacija). K temu spadata tudi vsebinska razjasnitev besedila in njegova umestitev v zgodovinski kontekst. Večina antičnih besedil zahteva obravnavanje z vseh naštetih vidikov. Tako jezikovna pojasnitev ni mogoča brez zanesljive besedilne osnove, po drugi strani pa vzpostavitev besedila pogosto prav tako ni mogoča brez obravnave njegovih jezikovnih posebnosti. Literarno razumevanje predpostavlja preverjeno besedilo 1 2 Prim. R. Pfeiffer, Geschichte der klass. Philologie 1, MUnchen 1978, 18; W. H. Friedrich, geslo Philologische Methode, v: Fischer Lexikon Literatur, II 2, 408 in dalje. 2 Denimo Platon, Lahes 188 C; Teajtet 146 A. 3 H. Friedrich, v: Die Werkinterpretation (Wege der Forschung 36), Darmstadt 1967, 299. 4 O. Conrady, Ein.fiihrung in die Neue re deutsche Literatunvissenschaft, Hamburg 1966, 27. 5 Pojem ·»besedilo« je rabljen v tradicionalnem pomenu besede za pisno določene jezikovne izraze, četudi ga v novejši lingvistiki včasih uporabljajo z drugačnim pomenom. Prim. denimo B. I-t Glinz, Textanalyse und Verstehenstheorie, I. Frankfurt 1973, 20 in dalje. 13 in jezikovno razumevanje, po drugi strani pa v določenih primerih šele omogoča o zapisu besedila in o pomenu določenih izrazov. Za filološko delo je zato nujno sodelovanje med posameznimi področji in njim ustreznimi postopki. Seveda so ekonomija dela, zanimanje posameznih filologov in tudi svojskost besedila samega vzrok za to, da v večini primerov eno od navedenih področij stopi v ospredje. odločitev Ker gre v filologiji tudi za to, da »ohranimo, vzpostavimo in prepoznamo 6 zapis in pomen besedila« (R. Pfeiffer), ima filologija sebi lasten cilj v prepoznanju, se pravi v razumevanju pomena. Ta po H; Patzerju »Utemeljeno pokaže, kaj dani literarni tekst pravzaprav pomeni«. 7 To kazanje v filologiji tradicionalno označujemo z izrazom interpretacija. Njej služita tako ohranjanje oziroma vzpostavitev besedila kot njegovo jezikovno razjasnjenje. V tem smislu je A. Bockh - ki zavezuje k izrazoslovju kot Stvari po Schleiermache1jevi hermenevtiki - filologijo opredelil kot »spoznavanje tega, kar je proizvedel 8 človeški duh, se pravi, spoznavanje spoznanega«. Koliko je takšno spoznanje pomena mogoče, se skuša utemeljiti znotraj hermenevtike (prim. tudi 4.1.1). Pri interpretaciji je treba upoštevati več vrst povezav (kontekstov). »Filologijaje umetnost razumevanja iz povezav« (Gadamer). 9 Ena od teh povezav je zgodovinski kontekst. Zato mora filolog med drugim uporabljati tudi filološke metode. Iz tega pa vseeno ne sledi, da bi morali filologijo istovetiti z zgodovino, kar se v devetnajstem stoletju pogosto prepričano poudarjali: 10 tako je bilo vse dotlej, dokler je zgodovina veljala za kraljico znanosti in je bila raven neke znanosti ocenjevana glede na to, kako blizu je ta znanost zgodovini. Filologija se lahko specializira za določene predmete. Predmet klasične filologije so tako antična besedila (približno do polovice šestega stoletja po Kristusu), napisana v grškem in latinskem jeziku. Zato zavze1na klasična filologija .pomemben prostor v okviru širokega področja starinoslovja [die Altertumswissenschaft] oziroma znanosti o kulturi starega veka, v kolikor »naj bi omogočala dostop do jezikovnih stvaritev drugih časov in 11 kultur in jih ohranjala nepopa~ene«. Po drugi strani ji pri reševanju proble1nov pomagajo izsledki drugih disciplin starinoslovja, kot jezikoslovje, antična zgodovina, religiologija in arheologija. Vendar oboje ne pomeni, da sta· klasična filologija in starinoslovje istovetna. Filologijo lahko opredelimo kot »raziskovanje kulturnega razvoja nekega ljudstva na osnovi nJegovega jezika in književnosti« (Irmscher), 12 medtem ko opredelitev njenega početja kot Study of a Civilisation (West) 13 ne zadošča popolnmna. Tudi Wilamowitz je predmet »filologije« (v mislih je imel klasično filologijo) glede na današnjo prakso in današnjo jezikovno rabo pojmoval preširoko, ko ga je opredelil kot »grško-rimsko kulturo v njenem bistvu in vseh 14 izrazih njenega življenja«. F. A. Wolf je kot smoter svojega »filološkega seminarja« navajal »vzgajati 15 uporabne šolnike za višje razrede literarnih šol ali gimnazij«. Wilamowitz pa se je zelo določno izrekel proti takšnim smotrom filološkega seminarja: »Kandidatov za učiteljske službe tudi zdaj ne spoznamo po tem (se. da nas poslušajo): 6 R. Pfeiffer, Philologia perennis, Munchen 1961, 18. H. Patzer, Der Humanismus als Methodenproblem der klassischen Philologie, v: Humanismus (Wege der Forschung 17), Darmstadt 1970), 270. 8 A. Bockh, Enzyklopiidie und Methodenlehre der Philologischen Wissenschaften, Darmstadt 1966, 10. 9 H. G. Gadamer, Wahrheit und Methode, Tubingen 2 1965, 170. 10 A. Bockh, Enzyklopiidie und Methodenlehre der Philologischen Wissenschaften, Darmstadt H. ~~ener, Philologie und Geschichte, passim. 1966, H. Trankle, v: Fuh.rmannl!rankle, Wie klassisch ist die klassische Antike? Zurich 1971, 24. 12 J. Innscher, Praktlsche.E_u~fiihrung in das Studium der Altertumswissenschaft, Berlin 1954, 4. 13 Stuttgart 1973 l. M. L. West, Textual Crttlclsm and Editorial Techniaue 1 ' ' 14 • • U. von Wilamowitz-Moellendmff, Geschichte der Philologie, Leipzig 1921, l. 15 F. A. Wolf, nav. poR. Pfister, Linguistikfiir Latinisten, Dillingen 1972, 5. 7 \?; l4 poznamo samo ljudi, ki študirajo filologij o ... Ali je šola odvisna od filologije, je vprašanje, o katerem tukaj ne razpravljam: to, da naj bi filologija bila odvisna od šole, pa sploh ne pride v poštev«. Raba nemškega modernega jezika kot ironični komentar k Wilamowitzevemu izreku dodaja tole: ker so filologi v pretežni večini zaposleni kot učitelji in ker filologi med gimnazijskimi učitelji predstavljajo večino, je lahko izraz »filolog« [Philologe] označeval poklic gimnazijskega profesorja nasploh in zvezo gimnazijskih učiteljev so tako poimenovali »Zveza filologov« [Philologenverband]. Že dalj časa je sporno, ali naj bi klasična filologija še vedno terjala pridevnik »klasičen«. Pojem »klasičen« vsebuje več pomenskih sestavin, ki jih je teoretično mogoče razlikovati, vendar se v današnji govorni rabi neločljivo povezujejo, posamezna sestavina pa vsakič prevladuje glede na kontekst. Beseda »klasičen« izvira iz rimskega prostora. Tam je izraz classicus pomenil pripadnika prvega premoženjskega razreda (classis), torej zgornje 16 družbene plasti. To oznako ravni je bilo mogoče prenesti na filozofe ali pisce. Pri tem je bilo pomembno dejstvo, da so aleksandrinski fi lo logi določene pisat~ lje 17 različnih zvrsti razporedili v skupino najboljših. Tukaj označuje pojem »klasičen« tudi visoko stopnjo kvalitete. Za sodobno rabo besede sta pomembna še dva vidika. Eden od obeh se vzpostavi v renesansi, namreč pri francoskem humanistu G. Budeju v 16. stole1ju, kjer so kot classici označeni avtorji, ki so jih brali v šoli. To so bili za renesanso predvsem antični avtorji. Zaradi njihove kakovosti so ti -avtorJi veljali tudi kot zgledni. Pomen merodajnosti, zglednosti ali vzornosti je eden izmed bistvenih · sestavnih delov izraza »klasičen«. Drugi odtenek izraza »klasičen« je bil za klas~čno filologijo le posredno pomemben: kjer gledamo na visoko kvalitetQ. pojava v okviru določenega razvojnega procesa, uporabljamo besedo »klasičen« za čas »razcveta« ali »zrelosti« kot faze najvišjili dosežkov znotraj zgodovinskega razvoja na najrazličnejših področjih: Zatorej moremo govoriti o angleški, francoski ali nemški klasiki, pri čemer imamo pred očmi pojave umetnostne ali literarne zgodovine - na tem zadnjem področju, denimo, razlikujemo v Nemčiji weimarsko in staufovsko klasiko - končno pa govorimo tudi o najvišjih točkah filozofskega, znanstvenega in političnega razvoja, denimo o »klasičnem« obdobju historicizma (!). »Daljnosežen, pa tudi vprašljiv korak se 'je zgodil okrog leta 1800, ko so grško-rimsko antiko en bloc opredelili kot »klasično«. V tem pojmova~u, značilnem za novi humanizem, je osnova za oznako klasičnafilologija.« 18 Posledica dejstva, da sta bili umetnost in literatura Grkov visoko cenjeni, je bila, da je v devetnajstem stoletju prišlo do vsestranskega zgodovinskega raziskovanja grške in tudi rimske antike. Izteklo se je - v nasprotju s prvotnimi nameni- v popolnoma zgodovinski pogled na antiko: antiko so obravnavali kot zgodovinski pojav poleg drugih, ne da bi ji dajali prednost ali jo jemali za vzor. Pri tem se zdi, da filologija, ki se ukvarja s starimi besedili, nikakor n-i upravičena, da bi samo sebe ali svoje predmete imenovala klasične. Tako naslovi Bockh svoj poskus sistematične predstavitve filologije »Enciklopedija in. metodologija filoloških znanosti« in Wilamowitz prične svojo zgodovino filologije z besedami: »Filologijo, ki še vedno ohranja pridevek »klasična«, četudi se ne sklicuje več na prednost, ki jo ta oznaka izraža, bomo opredelili glede na njen predmet, grškorimsko kulturo v njenem bistvu in vseh izrazih njenega življenja.« 19 16 Prim. Ciceron, Academica II 73 o Demokritu; Gelij, Noctes Atticae 19, 8, 15. Prim. R. Pfeiffer, Geschichte der Klassischen. Philologie I, 254. E. R. ·cm·tius, Europiiische Literatur imAntike und lateinisches Mittelalter, Bern 4 1963, 256 (pogl. 14: »Klassik~~). 19 U. von Wilamowitz-Moellendorff, Geschichte der Philologie, Leipzig 1921, l. 17 18 15 S tega vidika se mora »klasična« filologija v določenem smislu zdeti paradoksna. Nietzsche je ta paradoks izrazil v delu »Mi filologi« [Wir Philologen.]: »1. Vsa višja vzgoja mora biti zgodovinska ... 2. Grška in rimska antika je drugačna kot vse ostalo, namreč klasična.« Toda klasicizmu novohuma~1ističnega kova se Nietzsche odpove prav tako odločno kot goli zgodovinskosti [Historismus]. Ne v te1n, da bi se odvrnil od obeh strani, marveč v novi povezavi obeh polov išče W. Jaeger v več delill0 obnovo ideala »klasične« antike, ne da bi s tem opustil pridobitve zgodovinskih raziskovanj historicizma. Pri tem si tako Jaeger kot tudi »tretji humanizem«, ki ga je deloma vzpostavil tudi sam, prizadevata pokazati določene stalnice v sodobnem mišljenju, ki so utemeljene v antiki. Zgled tega poskusa je serija predavanj, ki so se odvijala leta 1930 na kongresu v Naumburgu na temo »Problem klasičnega in ~ntika«?' Vendar je po mnenju Karla Reinhardta naumburško zborovanje samo obnovilo, kar je s svojo jedrnato izraženo logično alternativo ponazoril že Nietzsche: protislovje med klasicističnim idealom in zgodovinsko dejavnostjo v klasični filologij i, značilno za napredujočo specializacijo in junaško požrtvovalnost pri velikih načrtih zgodovinskega raziskovalnega dela, ki ga ne bo mogoče nikoli končati. Posredovanje W. Jaegra se je moralo po Reinhardtovem mnenju izjaloviti, ker se »klasika« dogodi bolj v obliki od· filoloških namer 22 odmaknjene »epifanije« kot pa skozi strokovne programe. • Bolj optimistično gleda na možnosti filologije, ki bi bila navsezadnje vendarle »klasična«, H. Patzer23 : besedila naj bi za filologa od samega začetka ne bila (zgodovinske) priče, ampak predmeti, ki imajo sami določeno vrednost. Prenekatera od njih želijo imeti »veljavo« sama v sebi ter bralca in interpreta neposredno soočati z »nagovorom resnice«. V takšnih besedilih je treba po Patzerjevem mnenju videti klasična dela. Zaradi ukvarjanja z njimi je filologija »humanistična« in se sme upravičeno imenovati »klasična filologija«. Filologija, ki se posveča grškim in latinskim besedilom starega veka, to ime dejansko nosi še naprej. Vendar pa je vredno priznati, kako zelo se je oznaka vtisnila v zgodovino preko pogledov časa, v katerem je nastala. 24 Po W. Margu »tega imena ni mogoče sprejeti br_~z pomislekov, zahteva, ki jo postavlja, pa tudi ni popolnoma neutemeljena«. 25 Odločilno merilo za izpolnjevanje te zahteve bi vendarle moralo biti, kolikor pri tem pomaga klasična filologija, da morejo antična besedila v sedanjosti veljati za živa in učinkovita; kajti »razmerje potovanja h klasiki Ue) določeno skozi nalogo, ki ji je bila dana v njenem času« (E. Hermes). ___; »Klasično je to, kar je vzorno, kar me nagovarja, kar povzroči 26 moje udejstvovanje« (J. A. Mayer). Katera besedila bi morala veljati za klasična je tako odvisno tudi od teh, ki se ukvarjajo s potencialno klasičnim, najsi so sprejemniki ali tudi filologi. 27 20 Philologie und Historie, baselsko nastopno predavanje 1914, tudi v: Humanistische Reden und Vortriige, Berlin 2 1960, 1-16, kot tudi v: Humanismus (Wege der Forschung 17), Darmstadt 1970, 1-17; revija Die Antike od 1925; Paideia 1 1934 ('1959), II 1944 e1954); III 1947 el955). 21 W. Jaeger (ured.), Das Problem des Klassischen und die Antike, Leipzig 1933 (ponatis Darmstadt 1961). 22 K. Reinhardt, Die klassische Philologie und das Klassische, v: Von Werken und Formen, Godesberg 1948, 419-457. 23 Der Humanismus als Methodenproblem der klassischen Philologie, v: Humanismus (Wege der Fm:~chung 17), Darmstadt 1970, 259 in dalje. 24 O »klasičnem« kot zgodovinsko večkratno pogojenem pojavu recepcije prim. W. Schmalzriedt, Vom Unklassischen der Klassik, nastopno predavanje, Ti.ibingen 1970, v: Inhumane Klassik, Mi.inchen 1971, 9-28. 25 W. Marg, Gymnasium 1972, 379. 26 E. Hermes, v: R. Nickel (ur.), Didaktik des Altsprachlichen UntetTichts (Wege derForschung 461), ~~rmstadt 1974, 107 in dalje; J. A. Mayer, prav tam, 288 in dalje. E. Vogt, Der Begriff der Klassik in der Klassischen Philologie (povzetek), v: Klassische Antike und G_egenwart, Dialog Schule- Wissenschaft 19, 1958, 85-88; R. Warning, Zur Hermeneutik des Klassischen, v: R. Bockholdt (ur.), Ober das Klassische, Frankfurt 1987, 77-11 O. 16 28 Po W. Jaegru obstaja toliko filologij kot filologov in dejatl.sko se težko zgodi, da bi mogli dokazati obvezujoča »filološko metodo«. Da pa se pokazati na probleme in vprašanja, ki so sledila iz druženja s predmetom »antična književnost«, kot tudi na postopke, ki so uporabni pri iskanju rešitve teh problemov. Problemi bodo videti kot iskanje rešitev iz zgodovine klasične filologije. ZGODOVINA KLASIČNE FILOLOG/JE 1.2 Zgodovina znanstvene discipline lahko pokaže predmete, naloge in metode v njihovem nastanku in razvoju. Poznati vse to ni zgolj vprašanje pietete, ampak lahko služi tudi kot korektiv za nadaljnji razvoj v prihodnosti. 29 Obenem se da na ta način ugotoviti, pod katerimi pogoji in za kateri čas je bilo doseženo »nekaj veljavnega«, »O čemer ... so trdili daje, ali se je celo samo izkazalo kot trajno«. 30 Sicer je že dolgo pred tretjim stoletjem bbstajalo razjasnjevanje in. kritika pesništva, razprava o izvoru in pravilnosti, vplivih in zgradbi jezika, pa tudi razpravljanje o zakonih medsebojnega pogovora, vendar se je vse to dogajalo v okviru pesniškega, filozofskega ali političnega udejstvovanja, ne I~ot samostojno postopanje, namenjeno »razumevanju, razjasnitvi m ponovm vzpostavitvi književnega izročila« (R. Pfeiffer). Takšno ravnanje se je prvič pojavilo tedaj, ko st Je po letu 300 v Aleksandriji krog pesnikov prizadeval za izbran in izpilj~11 jezik in so se zaradi tega hoteli šolati pri jeziku starih pesnikov, predvsempri Homerjevem. Zato je bilo besedila najprej treba osvoboditi popačenj, ki so se nabrala z dolgim izročilom. Kot prvi je to, kolikor nam je znano, poskušal Filetas s Kosa, ki so ga opisovali kot »pesnika in hkrati učenjaka« (nourc'hc; čq.ta Kat KptuK6c;). Njegov učenec je bil Zenodot Efeški, prvi homerski filolog in prvi knjižničar v aleksandrijskem raziskovalnem središču Moum::'iov, ki ga je ustanovil in podpiral Ptolemaj IT. Tukaj so zbirali in primerjali rokopise s Homerjevimi besedili in z besedili drugih zgodnejših avtorjev, da bi ugotovili, kateri od njih je najbolj zanesljiv. Kar je bilo slabo izpričano ali dvomljiva so zabeležili, jezikovne napake in pomenske nesmisle pri urejanju domnevno pravilnih besedil pa so skušali izboljšati. Tako so bili postavljeni temelji za vzpostavitev preoddanega besedila. Kot nadaljnje naloge so si aleksandrinski filologi zastavili: • • • • . razlago avtorjev v besednem, metričnem in vsebinskem oziru; kronološko ureditev avtorjev; njihovo razdelitev v določene zvrsti; njihovo umestitev po jezikovnih in vsebinskih merilih. Pri tem so oblikovali skupino najboljših avtorjev, poznejših »klasikov«. Pesnik Kalimah se je lotil katalogizacije pesnikov in njihovih rokopisov. Eratosten, ki so ga zaradi njegove vsesplošne učenosti imenovali <j>tA.6A.oyoc;, je razjasnil kronološka vprašanja in napisal monografijo o atiški komediji. Aristofan iz Bizanca je oskrbel pomembne izdaje Homerja, Hezioda in lirikov, pa tudi tragedij in komedij. Pri tem je postavil naglase in uporabil besedi/no-kritična • znamenja. Lirske odlomke je razčlenil na stroje in kola (razčlembene enote, večje kot metrum in manjše kot verz). K tragedijam in komedijam je napisal povzetke 28 W. Jaeger, Philologie und Historie (gi. zgoraj op. 20); prim. tudi W. Schadewaldt, Hellas und Hesperien, 2 1970, Il, 606 in dalje. 29 L. Tnl.ube, Ges. Vorlesungen undAbhandlungen, I, Munchen 1909, 13. 30 R. Pfeiffer, Geschichte der klassischen Philologie, I/11 Munchen 1978/1982. To poglavje se v precejšnji meri navezuje na Pfeifferjevo predstavitev. 17 vsebin (uno8f:crctc;). Z njegovo izdajateljsko dejavnostjo so povezane obsežne leksikografske in slovnične raziskave. Ali je pisal tudi komentarje (unoJ.lVflJlCX:ta), je sporno. V drugem stoletju je Aristarh na osnovi skrbnega opazovanja jezika in obširne primerjave odlomkov razjasnil homerske epe. . V določenem nasprotju s tem postopkom je stališče stoikov iz Pergama: pesnitve, zlasti Homerjeve, so pojasnjevali »na alegoričen način« in poleg površinskega ugotavljali vsakokratni skriti pomen (un6vota). To načelo, ki je upoštevalo kriterij vnašanja v pesnitev od zunaj, se kljub temu, da se je obnovilo v srednjem veku, njegov vpliv pa je segel vse do novega in najnovejšega časa, v klasični filologiji ni uveljavilo. Deloma na aleksandrijski in deloma na stoiški podlagi sloni grška slovnica Dionizija Tračana (1. stol. pr. Kr.). Ponuditi želi »normalno jezikovno rabo pisateljev in pesnikov« ter obsega šest delov, ki so posvečeni pravilnemu branju, razjasnjenju pesniških izrazov, mitologiji, analogiji in kritičnemu pogledu na pesnjenje. Posebno izvajanje o JlEP'fl A.6you je imelo močan vpliv v poznejšem nauku o partes orationis. V cesarski dobi je Apolonij Diskolos (2. st. po Kr.) to slovnico dopolnil s skladnjo. Onomastica (denimo Trifonova) so prikazala besedišče pisanega jezika, komentarji (denimo Didimov k Evripidu) so imeli veljavo neprekinjene razlage pisateljev, lexica (denimo Poluksova) so razlagala besede in stvari. • Poznejša aleksandrinska filologija je z Novo zavezo kot knjigo knjig razširila delovanje na novo področje in dobila s tem novo veljavo. Prvi višek je ta dejavnost doživela z življenjskim delom Origena na začetku tretjega stoletja. Njegova izdaja Nove zaveze zelo jasno kaže vplive Aristarhove homerske filologije. Pri razlagi se je zavzemal za povezavo slovnične, moralne in alegorične razjasnitve. V naslednjih stoletjih so gojili svetopisemsko filologijo predvsem v Aleksandriji in v Gazi. Od Prokopija iz Gaze- se nam je ohranil komentar k celotnemu Svetemu pismu. Vendar se je v filologiji pojavila tudi nova nevarnost: od tod, da so v obravnavanju Svetega pisma pogosto i11zlikovali med dobesednim pomenom in Božjim duhom, izhaja kasnejša nagnjenost k razločevanju med »nižjo« in »višjo« filologijo. V Rimu, kjer je filologija dobila domovinsko pravico že v drugem stoletjti pred Kristusom, se je prvič zastavil problem ukvarjanja s književnostjo v tujem jeziku. Pojavilo se je yprašanj'e- oprevajanju, povzemanju in primerjavi. V Rimu je bilo ukvarjanJe s pesniškimi deli tudi prvič pojmovano kot dostop k izobrazbi in znanosti in tako kot ključ k določeni obliki človeškosti. Kvint Enij in L. Ajlij Stilon sta najstarejša, Stilonov učenec Varan, ki se je udejstvoval kot izdajatelj, jezikoslovec in starinar, pa daleč najbolj znan zastopnik rimske filologije. Od njegovega dela De lingua Latina se je ohranilo šest knjig. V zgodnji cesarski dobi so bili dejavni Veri} Flak kot pisec pomembnega slovatja, Valerij Prah, Renti} Palajmon in Askonij Pedijan kot izdajatelji in razlagalci, Svetonij pa kot raziskovalec grškega in latinskega jezika. Komentiranje pisateljev in slovnice (predvsem šolske slovnice z oblikoslovjem in skladnjo) so bili v pozni antiki glavni predmeti rimske filologije, ki je živela samo od dosežkov svojih grških in rimskih predhodnikov. To do neke mere kažejo ohranjeni Poifirijevi komentarji k Horaciju, Servijevi k Vergiliju in komentarji Ajlija Donata k Terenciju; prav tako tudi Donatova, Diomedova in Priscijanova slovnica. Donat in Priscijan sta trajno vplivala na slovnične študije srednjega veka. Podobnega pomena so bili nekateri latinski prevodi iz grščine. Opozoriti je treba na prevod Svetega pisma, merodajen za srednji vek, ki ga je oskrbel Donatov učenec Hieronim (tako imenovana Vulgata), in na Boetijev prevod Aristotela. 18 Med sredino šestega in sredino osmega stoletja je zanimanje za književnost v splošnem neznatno. Številna dela se v neugodnih časovnih okoliščinah izgubijo, hkrati pa tudi filologija doseže eno svojih najnižjih točk. Seveda pa so tudi v tem času- denimo s Prokopijem iz Gaze na vzhodu ter s Kasiodorjem in /zidarjem Seviljskim na zahodu - dejavni posredovalci slovnice in retorike, antične književnosti in izobrazbe. V samostanih so prepisovali stara besedila in jih deloma komentirali. Vendar šele s tako imenovanima »renesansama« okrog leta 800 in pozneje, karolinško na zahodu in bizantinsko na vzhodu, zraste zanimanje za književnost in njeno poznavanje. Še enkrat se vzporedno z razcvetom novega samostojnega pesništva pojavi intenzivno ukvarjanje s predano književnostjo. Beda, Alkuin in Lupus iz Ferriera na zahodu ter Fotij in Aretas na vzhodu se ukvarjajo z antičnimi besedili, jezikom in knj iževnostjo. Ponovno ustvarijo leksikalne in slovni čne pripomočke. Med desetim in trinajstim stoletjem nastane na latinskem zahodu veliko število prepisov antičnih besedil, vendar zanimanje za avtorje samo mestoma sega onkraj področja šolskega branja. V dvanajstem stoletju nastane vrsta prevodov iz grščine, posebej v Španiji in v južni Italiji v okviru sprejemanja antične književnosti in znanosti, predvsem s področja prava, medicine, retorike in logike. Aleksander de Villa Dei napiše za naslednja stoletja odločilno latinsko slovnico. Pravo filološko delo v tem obdobju opravijo na vzhodu: v desetem stoletju nastane s Sudo nov leksikon, urejen po abecednetn vrstnem-redu. Evstatij v dvanajstem stoletju pregleda besedilo grških ·p-esnikov, predvsem Homerja; v svojem komentarju zavzame pozitiven odnos do metode alegorične razlage Homerja. Tzetzes med drugim komentira Homerja, Hezioda in Aristofana. Maksim Planudes, ki zna latinsko, se udejstvuje kot zbiralec, učitelj in pisec povzetkov in izda razširjeno različico grške antologije, ima ozasluge za zbiranje ohranjenih Plutarhovih spisov ter za pomemben in znamenit rokopis Laur. 32, 16 v knjižnici Lorenza de Medici v Firencah. Poznavalci poznobizantinskega časa so o poznem 13. in zgodnjem 14. stoletju govorili kot o bizantinski predrenesansi: njen glavni lik je Demetrij Triklinios. Sam je pisal oziroma predeloval pomembne rokopise, do podrobnosti je preučil starogrško metriko in na novo napisal opombe (sholije), ·ki so jih pisali na rob besedil in pogosto prevzemali iz predlog. Zaradi svojega metodičnega ravnanja lahko velja za predhodnika sodobnih založnikov. Posebej pri predaji Evripida igra odločilno vlogo. Nove spodbude za filologijo pa so prišle z druge strani. Kot pri pesnikih v Aleksandriji se je v štirinajstem stoletju tudi pri mladem pesniku Petrarki porodila želja, da bi mogel natančneje spoznati veliko književnost lastne preteklosti. Tako je proučeval Cicerona in Vergilija, da bi se učil od njiju. Njegovo zanimanje za stare avtorje je raslo - med drugim je pritegnil v svoje · obzorje Terencija, Livija in Avguština - in priskrbel si je stare rokopise. Kritično delo na zapisih besedil in živahno zanimanje za njihovo vsebino se povežejo v nekakšnem humanizmu, ki mu je bila stara književnost zgled za lastno delovanje. Petrarka je kmalu našel posnemovalce: takšna sta bila denimo Salutati in Foggio. V petnajstem stoletju je Lorenzo Valla skozi svoj pristop k ciceronski latinščini povzročil preobrat novoveškega razvoja latinščine, ki je imel velik vpliv. V svojih Emendationes Livianae je dal za svoj čas izstopajoč primer dela besedilne kritike. ·Na osnovi jezikovnih značilnosti je dokazal nepristnost Konstantinove darovnice in dopisovanja med Pavlom in Seneko. Komentirane »Opombe« k Novi zavezi, prevod Tukidida in Herodota ter lastni filozofski spisi kažejo na raznovrstnost Vallovega zanimanja. V petnajstem stoletju se je med grškim vzhodom in latinskim zahodom pričelo živahno trgovanje z rokopisi, izmed katerih so številni končali v Benetkah ali v Firencah. Grški učenjaki so kot potniki ali kot izseljenci prihajali na zahod in delovali tukaj kot poznavalci in učitelji grškega jezika. Ustanovljene so bile nove knjižnice. Zanimanje za antiko je koristilo tudi zgodovinskim in arheološkim ~~~ . Med znanostjo in šolo so nastale nove povezave: šola je s poukom latinščine kazala na priznane starodavne vire vedenja in razširjala posnemanje ciceronskega sloga. Latinska slovnica, ki jo je leta 1460 napisal Guarino iz Verone, je bilo za to primerno delovno orodje. Tudi prve grške slovnice in učbeniki za latinski zahod so nastale v tem času. Odkritje tiska je omogočilo visoke naklade izdaj besedil. Za osnovo prvih izdaj (editio princeps) seveda pogosto niso uporabili najboljših rokopisov, ampak tiste, ki so bili trenutno dosegljivi. Poleg izdaj so nastajala pojasnila k posameznim mestom (miscellanea) in tudi monografije o posamičnih spisih antičnih avtorjev, komentarji pa le v omejenem obsegu in relativno pozno. Okrog 1500 se je sprva na Nizozemskem, nato v Parizu in končno v Baslu Erazem Rotterdamski posvečal proučevanju Svetega pisma in cerkvenih očetov. Pri te1n je dojel, da se morata duhovni preporod in nravna kultura pričeti pri jeziku. Na osnovi obsežnega jezikovnega znanja je izboljšal besedilo Svetega pisma, klasikov in cerkvenih očetov. Zagovarjal je pojmovanje, da je mogoče predajo rokopisov zvesti na en sam pravzorec in je svoje metodične poglede razKlžil v uvodu v svojo izdajo Nove zaveze iz 1516 z naslovom Methodus, kjer je opisal naloge izdajatelja, poznavalca jezikov in trgovca z rokopisi. Skrb za podrobnosti in obsežno vedenje se povežeta v ars critica filologov, ki jo zagovarja Erazem. Erazmov vpliv seže daleč. Njegovo besedilo Nove zaveze je bilo osnova za Lutrov prevod. V eksegezi je Luter strožje kot Erazem zagovarjal izključno slovnično pojasnitev in je z geslom scriptura sacra sui interpres izrazil hermenevtično načelo filološkega kolobarja: pomen posamičnega in pomen celote sta odvisna drug od drugega in osvetljujeta drug drugega. Med Erazmovimi učenci je izstopal Beatus Rhenanus (1485':;:1547), urednik in poznavalec rimskih zgodovinopiscev. Z Johannesom Reuchlin01n se je Erazem spopadel glede pravilne izgovarjave grščine: v Nemčiji so se večinoma učili Reuchlinove izgovarjave in jo posredovali naprej, še posebej prek Reuchlinovega nečaka Philippa Melanchtona. Medtem ko se je Erazmova izgovarjava, ki je bližja starogrški, uveljavila v večjem- delu Evrope, so se v Nemčiji- tako kot v Italiji - vse do leta 1800 pod Reuchlinovim in Melanchtonovim vplivom držali izgovmjave, ki je bila bližja novi grščini. Približno v istem času kot Erazem je živel mnogostranski francoski filolog Guillaume Bude (1468-1540). V De philologia je razmišljal o temeljih filološke znanosti in je odločilno prispeval k ustanovitvi pariškega College Royal, finančno radodarno podprtega kraja za srečevanje in raziskovanje. Lektor na College Royal je bil Jean Dorat (1508-1583), ki je dajal pomembne pobude predvsem na področju grškega pesništva. V njegovem času je bil ustanovljen Kraljevi tisk (1541), ki je do konca šestnajstega stoletja pripadal tiskarski dinastiji Stephani (Etienne): Robert Stephanus je tukaj tiskal, denimo, svoj Latinae linguae thesaurus, predhodnika »Forcellinija« in modernega Thesaurus linguae Latinae, pa tudi izdajo Nove zaveze (1550) z Erazmovim besedilom. Robertov sin Henry Stephanus je natisnil več kot sedemdeset izdaj grških besedil, 1ned katerimi sta bili senzacija Anacreontea (1554), ki so jih sprva imeli za pristne, in izdaja Platona (1578), ki je še danes merodajna za štetje strani Platonovih dialogov. Med njegovimi lastnimi deli je treba posebej poudariti Thesaurus Graecae linguae v petih zvezkih (1572) in »prvo zgodovino klasične filologije« (Pfeiffer) z naslovom De criticis veteribus Graecis et Latinis (1587). V Pariz je sredi šestnajstega stoletja prišel tudi sin Julija Cezarja Scaligerja, Joseph Justus Scaliger, čigar delo Poetices libri septem je celi dve stoletji določala klasicistično pesniško teorijo. Njegovo odlično poznavanje latinščine je 20 bilo v prid njegovim izdajam latinskih pesnikov, njegove zgodovinske in pravne študije pa izdajam latinskih napisov. Z novimi in novimi prije1ni je razjasnjeval temeljna vprašanja antične kronologije. Pri tem mu je zadoščala celo drzna rekonstrukcija izgubljenega dela Evzebijeve kronike, katere pravilnost se je potrdila dvesto let pozneje. S svojo predstavo o skupinah sorodnih jezikov je napovedal odločilen razmislek zgodovinsko-primerjalne jezikoslovne znanosti devetnajstega stoletja. Ko se je Scaliger končno preselil v Leiden, je tam našel vrsto dobrih učencev (znana sta recimo Hugo Grotius in Daniel Heinsius) ter tako utemejil izročilo nizozemskih študij, kije imelo daljnosežen vpliv. V teku sedemnajstega in osemnajstega stoletja so se na raznih posebnih področjih filologije pojavili novi nastavki, ki so kazali v prihodnost: Richard Simon se je kot izdajatelj Nove zaveze prvič lotil raziskave zgodovine besedila, kakršna se je v klasični filologiji -ne da bi ta upoštevala Simonove dosežkerazvila šele v devetnajstem stoletju. Francoski benediktinci iz kongregacije svetega I\1avra so pripravili v teku stoletnega dela pripravili mavrinsko izdajo grških in latinskih cerkvenih očetov, osnovo za številne zvezke poznejše Mignove patrologije, prav tako pa vse do danes predstavljajo osnovo za prenekatero besedilo. Francoska benediktinca Mabillon in Mon(faucon sta v delih De re diplomatica (1681) in Paleographia Graeca (1708) utemeljila disciplino latinske in grške paleografije. Slovarja poantične latinščine in grščine je sestavil Du Cange. Tudi načela izdajateljske tehnike je še dalje razvijal H. Le Clerc v Ars critica (1696). Pet let poprej je izšla Epistula ad Milhun Richarda Bentleya (1662-1742), ki je očarala z nenavadnim jezikovnim znanjem, bogato vednostjo in kritično ostrino duha in imela velik vpliv. Z dokazom nepristnosti in z obširno jezikovnozgodovinsko-kritično raziskavo pisma, pripisanega sicilskemu tiranu Falaridu, je dal Bentley primer kritike pristnosti. Njegova zbirka Kalimahovih fragmentov predstavlja prvi metodični poskus zbirke fragmentov lirike. Tukaj in v svojih izdajah Horacija, Terencija in Manilija se je izkazal kot mojster konjekturne kritike, o katere načelih je razmišljal tudi na teoretični ravni. Njegova razprava o Terencijevi metriki je prvič osvetlila metrični sistem latinskih dramatikov. Pri svojih študijah o grškemjezikuje razkril izgubljeni F (digamma, izgovarja se kot dvoustnični y ), ki se je izgubil pri zapisu homerskih pesnitev. Kmalu po Bentleyevi smrti je l. l.· Winckelmann bral grške pesnike, ki so ga navdušili za grško· umetnost. Iz tega je zrasla Winckelmannova študija »Zgodovina antične umetnosti« [Geschichte der Kunst des Altertwns (1764)], s katero je spodbudil navdušenje nad Grki, značilno za nemški novi humanizem, obenem pa dal zagon zgodovinskemu raziskovanju. Od tod izhaja prenova klasi~ne filologije, pa tudi razvoj zgodovinsko usmerjenega klasičnega starinoslovja. Winckelmannov temeljni razmislek, Bentleyeva filološka načela in nauk gottingenskega filologa Chr. G. Heyna so vplivali na Fr. A. Wolfa. Wolf je v svojih Prolegomena ad Homerum (1795) metodično poskušal razviti zgodovino starega besedila kot osnovo za presojo rokopisnih različic in za izdajo besedil. Pri tem se je izkazalo, da ni dostopna nobena predaja, ki bi bila starejša od izdaj aleksandrincev, pač pa imamo dostop do zgodovinskih podatkov o zgodnejši usodi besedil. Wolf se je v svojem »Prikazu klasičnega starinoslovja« [Darstellung der Altertumswissenschaft] navezal na Scaligerjeve in Winckelmannove predstave o obsežni znanosti o antiki. Kot njen cilj je Wolf postavil spoznai1je »antičnega človeka«. Pri tem je mislil predvsem na lepoto in vzornost antike v Winckelmannovem smislu. Temu cilju je podredil svoje pedagoške namere: v filološkem seminarju, ki ga je ustanovil v Halleju, bi se morali izobraževati predvsem gimnazijski učitelji starih jezikov. Wolfova »zgodovinska« obdelava Homerja je F. Schlegla spodbudila k prvemu zgodovinskemu prikazu grške književnosti, pri čemer je Schlegel izhajal iz Homerja in Platona, čigar dialoge Je na njegovo spodbudo prevedel F. Schleiermacher. Pri tem je odprl vprašanje enotnosti posameznih dialogov, pa tudi enotnosti v razvoju Platonovega življenjskega dela. Končno je v povezavi z Ernestijevo teološko in Astovo filološko teorijo interpretacije razmišljal o načelnih možnostih razumevanja besedila in jezikovnega izražanj~ sploh v nekakšni hermenevtiki. Poleg slovnične interpretacije in upoštevanja filološkega kolobarja je pomembna še psihološka interpretacija, s pomočjo katere razjasnim o mišljenje avtmja v celotni sovisnosti njegovega življenja, pri čemer lahko krog med življenjem in delom obvladujemo s pomočjo vživljanja. Za Schleiermacherja je edini problem v razdalji med avtorjem in bralcem, ne med preteklostjo in sedanj ostjo. K O. Miiller je s svojo »Grško literarno zgodovino« na drugačen način še naprej udejanjal Schleglove namene. Prav tako pomembna so njegova dela o grški mitologiji. Razločen obrat k pozgodovinjenju filologije najdemo v dejavnosti A. Bockha, ki je svoja teoretična razmišljanja zapisal v »Encikopedijo in metodologijo filološke znanosti« [Enzyklopiidie und Methodologie der philologischen Wissenschaften]. Ker Bockh v izrazu 'A6yor; prvotno vidi človeško spoznanje v obliki »preko izročila posredovanega vedenja«, ki se izraža v govornem liku, je filologija zanj »spoznavanje spoznanega« in kot takšna istovetna z zgodovino. Viri zanjo so predvsem napisi, ki so jih po Bockhovi spodbudi pričeli zbirati v vePike Corpora. Pri besedilu je treba raziskati tudi, »kako je nastalo«, ne samo, kje se nahaja ali kaj pomeni. »Način, kako je napis sestavljen« bo zdaj pojmovan kot »način, kako je nastal«, kot se kaže pri Bockhovih raziskavah o Pindarju. Ta način nastanka, takorekoč poustvaritev, vodi >>Umetnost« filologov v zgodovinsko razumevanje in jo takorekoč odpravi. Približno v času Bockhovega delovanja je K. Lachmann pri izdajah latinskih elegikov in študijah o Novi zavezi v povezavi s predstavami Erazma, Scalige1ja in Bentleya ter v razpravi s sodobniki v svojem Komentarju k Lukreciju (1850) razvil stematsko teorijo besedilne kritike. 31 Ta teorija je svoj pomen ohranila še daleč v dvajseto stoletje in v bistvenih točkali velja še danes. Sredi stoletja je na osnovi pobude K. Lachmanna in danskega filologa Madviga zaradi enake pozornosti; ki jo je zgodovinski pristop namenjal vsem pričam antike, ponovno postala zanimiva tudi rimska literatura. Zgledna so dela F. Ritschla in tako imenovane »honnske šole«: Beucheler, Vahlen, Ribbeck in Haupt so pripravili Z(l svoj --čas mojstrske izdaje latinskih, pogosto samo v fragmentih ohranJenih besedil. Vendar pa so pri literarni osvetlitvi rimskih avtorjev še vedno igrali glavno vlogo grški zgledi. Obdelava slovnice je sprva prej ko slej veljala za nalogo filologije: primera za to sta De emendanda ratione linguae Graecae izpod peresa G. Hermanna in Predavanja o latinskem jezikoslovju [Vorlesungen iiber lateinische Sprachwissenschaft] K. Reisiga. Oba sta imela slovnico za samostojno panogo znotraj filologije. Z nastankom primerjalnega jezikoslovja je prišlo do odtujitve in končno institucionalne ločitve med filologij o in jezikoslovjem. Prva posledica je bila, da se je »znanstvena« slovnica metodično osredotočila na primerjanje jezikov, zgodovinski prikaz posamičnih prvin in tudi na psihološko razjasnitev, vsebinsko pa tudi na glasoslovje in oblikoslovje, medtem ko je skladnja ostala v glavnem prepuščena učenju po gimnazijah kot praktiki jezikovnega pouka. Filologija sama se je večinmna mnaknila od slovnice. Na šolsko slovnico - kot se da recimo videti iz zglednih del R. Kiihnerja (Grška slovnica 1834, Latinska slovnica 187779) -je delovalo izročilo logične slovnice. Tega sta po eni strani posredovala G. Hermann in grška slovnica, ki jo je napisal Matthia, po drugi strani pa W. von 31 -S ..Timpanaro, La genesi del metodo del Lachmann, Firence 1964. 22 Humboldtova jezikovna teorija in sistem stavčnih členov K. F. Becketja? 2 Slovnice iz zgodovinske šole jezikoslovja, ki so bile uporabne za filologijo, so nastale šele v dvajsetem stoletju. Zgodovinska smer filologije je dosegla višek z U. von Wilamowitzom. Ta je misel F. A. Wolfa o zgodovini besedila uporabil pri grški tragediji in bukolikah. Pripravil je izdaje grške tragedije in komedije, helenističnih pesnitev, zgodnjegrške lirike in Platona ter vse to obravnaval v komentarjih in monografijah. Grško metriko je postavil na nove temelje. Filo~ogija in starinoslovje je- ne po metodi, kot pri A. Bockhu, marveč iz njunega predmeta - opredelil kot istovetna: zbrana grško-rimska antika mora biti - predvsem na osnovi besedil - v podrobnostih in končno v celoti strogo navzoča po dokumentih. Analitično raziskovanje služi spoznanju posameznih pojavov, sintetično pa celotnemu razvoju kulture starega veka. Na dtugi strani poskuša Wilamowitz odpraviti specializacijo v interpretacyt kot posredovanju strokovnega razumevanja nestrokovnjakom. Njegov cilj ni spoznanje, ampak »ponazoritev 1 oživljanje<< [Verlebendigung], kjer je upravičeno tudi času primerno aktualiziranje. Že zgodaj se začne kritika zgodovinskih teženj v filologiji: že G. Hermann je poudarjal razliko med filologijo in zgodovino in je zastopal bolj ·filozofsko kot zgodovinsko pojmovanje slovnice; F. G. We/eker je ovrednotil pomen »klasičnega« starega veka in njegovih pojavov. Ostrejšo kritiko je zgodovinskim težnjam namenil F. Nietzsche: namesto da bi zastavil vprašanje »Kaj srno mi znanosti?«, je vprašal: »Kaj pomeni znanost nam?« Zgodovini-jasno dodeli njen prostor: »Zgodovini želimo služiti samo dotlej, -dokler ona služi življenju.« V imenu svoje lastne teorije o prednosti življenja je kritiziral zgolj zgodovinsko znanstveno dejavnost, prav tako pa tudi samo zgodovinsko obarvan šolski pouk. Okrog 1800 so zagovorniki novega humanizma (F. A. Wolf, W. von Humboldt) dajali grščini v okviru šolskega pouka posebno prednost. Pouk latinščine, ki so se je do ted~j učili in jo poučevali kot jezik znanosti in izročila, je v devetnajstem stoletju poleg svoje naloge, da pripravlja na branje starih besedil, prejel še novo: omogočiti, da jezik »postane viden kot oblika« (W. von Humboldt), 33 in šolati tako formalno mišljenje kot tudi pisno in ustno izražanje, predvsem - po Siivernovem učnem načrtu iz 1813 - skozi »vajo v lastni rabi tujega jezika«, ki »je enakopravna branju«. 34 To so v devetnajstem stoletju ostali poglavitni cilji latinskega pouka. Šele na koncu stoletja so zahteve in obseg omejili. Latinski spis je bil ukinjen, število ur zmanjšano. Grščina po letu 1900 ni bila več obvezna za vse maturante. S tem je bil gimnazijski monopol odpravljen in v šolskem sistemu, v katerem so bfle navzoče razlike, je bilo mogoče poudariti svojskosti raznih vrst .šole. Nasproti jezikovno-formalnemu šolanju- ki ga bolje opredeljuje izraz »slovnično« kakor »logično« -je zdaj ponovno prišlo v ospredje branje antičnih avtorjev in ta položaj ohranjalo še dolgo časa. Šele v najnovejšem času je bilo- zaradi novih razmer- ponovno postavljeno pod vprašaj. Po prvi svetovni vojni je bil pouk starih jezikov sprva sporen, vendar je ohranil, še posebej pouk grščine, določen zagon tudi v času »tretjega humanizma«, čigar šolski program je bil zakoreninjen v njegovih znanstvenih prepričanjih. Na drugačni osnovi, kot je bila Nietzschejeva, je W. Jaeger na začetku dvajsetega stoletja zgodovinsko stališče spet postavil pod vprašaj. Zavzemal se je za »klasično« oziroma »humanistično« prvino v filologij i. Medtem ko zgodovinar 32 Glede tega prim. J. Latacz, Klassische Philologie und moderne Sprachwissenschaft, Gymnasium 1974, 67 in dalje; R. Pfister, Zur Geschichte der lateinischen Grammatik, v: Linguistik.fiir Latinisten, Dillingen 1972, 13-38. 33 W. von Humboldt, Bildung und Sprache, Paderborn 1959. 34 R. Pfister, Grammatik als Denkschulung... , v: Der Altsprachliche Unterricht 1961, zv. 2, 128 (= Lateinische Grammatik. .. 54). 23 pojmuje besedila kot vire v službi spoznanja zgodovinskega dogajanja, služijo filologu kot nekaj, kar je samo sebi namen, da bi razumel njihovo resnico in pripoznal njihovo veljavo. Filologija naj bi bila razumevajoča duhovna znanost v Diltheyevem pomenu besede. Najprej je treba razumeti ideje in inte11ce nekega dela in s tem njegov »nagovor«. Seveda bi bilo treba - v okviru duhovne zgodovine - razumeti ideje v njihovi zgodovinski svojskosti, v njihovem zgodovinskem kontekstu, predvsem pa v njihovem zgodovinskem delovanju, ki naj bi se s pomočjo filologije raztegnila tudi na sedanjost. Takšno delovanje imajo po Jaegrovem mnenju v mislih že Grki sami: ideja vzgoje (n:c:n8t:ta) je bila ves čas osrednji del njihove misli in je tako omogočila vse humanizme in vse renesanse vzgoje: gre za to, da »se bodo dela velikih vedno znova ponujala času«. Praktično filološko delo je tudi v prvi polovici dvajsetega stoletja samo pogojno ustrezalo programskim izjavam. Najprej opazimo porast materiala, do katere je prišlo zaradi odkritij papirov v Egiptu. Ta so med drugim prinesla na svetlo večje dele nekaterih Menandrovih komedij. Papirologija se je razvijala kot samostojno področje raziskovanja .. Izdajateljska praksa se je izboljšala. V zorna je, denimo, Housmanova izdaja Lukana in Manilija ali izdaja Evzebija, ki jo je pripravil E. Schwarz. Tudi teo rUa besedi/ne kritike je bila postavljena pod vprašaj, najprej v recenziji Housmansove izdaje Lukana (1926), ki jo je E. Fraenkel objavil v reviji Gnomon; nato je sistematičnemu prikazu stematske teorije P. Massa sledila razprava o njej, ki jo je sprožil G. Pasquali/ 5 predvsem z ozirom na vprašanje kontaminirane predaje. Okrog 1900 so utemeljili obsežen slovarski podvig, Thesaurus linguae Latinae. Obenem so nastajale pomembne raziskave pojmov, kot denimo raziskava R. Heinza o fides in auctoritas, ali· pri grščini dela B. Sneila o pesniškem in filozofskem načinu izražanja (prim. tudi 2.2.2). Kiihnerjevi slovnici sta na novo predelala Gerth in Stegmann ter izdelala najpomembnejši sistemsko usmerjen prikaz skladnje, ki se mu pozneje pridružijo Wackernaglova »Predavanja o skladnji«. Tudi v zgodovinski šoli zdaj nastajajo sloynične predstavitve, ki so uporabne za filologe: »Priročnik latinskega glasoslovja in oblikoslovja« [Handbuch der lateinischen Laut- und Formenlehre] ter »Skladnja šolskih jezikov« [Syntax der Schulsprachen] F. Sommerja; nova Leumann 1 Hofmannova predelava latinske slovnice Stolz 1 Schmalza iz leta 1928, ki pomeni prvo zgodovinsko skladnjo latinskega jezika, tako kot tudi Schwyzerjeva Grška slovnica (prim. 2.2.3). J. B. Hofmann napiše tudi temeljno delo o latinskem pogovornem jeziku. E. Lofstedt (in po njegovem zgledu švedska šola) je raziskoval skladenjsko-slogovna vprašanja, pri čemer je privzel zgodovino jezika in jezikovne plasti (prim. pogl 2.3). E. Norden 36 je raziskoval oblikovne sklope in sklope zvrsti (oblike molitve, etnografija, umetniška proza, predstave o onstranstvu) in njegovi izsledki so bili v prid tudi posameznim besedilom (komentar k Vergiliju, Eneada VI) in literarnemu zgodovinopisju. Delo F. Lea je poleg izdaj zajemalo delo posameznih avtorjev in tudi literarno zgodovino: njegove predstavitve stare rimske književnosti ni še nihče presegel. R. Heinze je izvršil pri Analizi besedil prehod od vprašanja o izvmu prvin (denimo v Horacijevih Satirah) k vprašanju o tem, kako učinkujejo kot gradbene enote kompozicije, ki predstavlja celoto duha njenega pisca, kot lahko pokaže primerjava Homer- Vergilij (Vergilijeva epska tehnika; prim. 4.2.3). Vprašanje o izvirnosti rimske književnosti izstopa pri Heinzeju, priE. Fraenklu (»Plavtovsko pri Plavtu«) in končno pri F. Klingnerju. Z vprašanjem o tem, kar je rimsko, poveže v delih o Boetiju, Prudenciju, Vergiliju in Horaciju vprašanje o enotnosti 35 Prifn. pogl. 2.3. Prim. H. Fuchs, Rilckschau und Ausblick im Arbeitsbereich der lateinischen Philologie, Museum Helveticum 1947, 147-198. 36 24 v duhovni vsebini in o umetniškem liku. Poleg tega je Klingner izrecno postavil tudi vprašanje o enotnosti umetnikovega življenjskega dela (prim. 4.2.3 in 4.3.1). Prav vprašanje o enotnosti v posameznem delu in v življenjskem delu je pričelo postajati tudi za grško filologijo vedno pomembnejše: W. Jaeger ga je zastavil glede Aristotelovega razvoja, P. FriedUinder za Platona, K. Reinhardt za Homerja in Sofokla, W. Schadewaldt za Pindarja in Homerja. Tudi v grški filologiji je šlo za vprašanje svojskosti, pri čemer je zdaj v vedno večji meri stopala v ospredje razdalja med grškim in modernim načinom mišljenja. Ta težnja je na vzorčen način postala jasna že pri raziskavah T. von Wilamowitza o Sofoklovi dramatski tehniki, ko je sin v nasprotju s posedanjajočim očetovim postopanjem poudaril tujost psihološkega predstavljanja. K. von Fritz je zelo jasno opozoril na to svojskost grške književnosti (»med tujostjo in domačnos'tjo«) 7 kot enega od glavnih vidikov tedanjih raziskav? Kos nazadnje naštetega dela je bil opravljen v tridesetih letih. Na drugo svetovno vojno lahko tudi v zgodovini klasične filologije gledamo. kotna zarezo, 38 po njej se prične neposredna sedanjost. DANAŠNJE STANJE V KLASIČNI FILOLOGIJ/ 1.3 Klasična filologija se pojavlja na različne načine: kot znanstvena disciplina, kot študijski program in kot poklicno področje, ki ga v družbi predstavlja določen krog oseb? 9 40 Ker prva dva vidika predstavljata poglavitno-vsebino te knjige, naj tukaj na kratko orišemo, kakšen je položaj klasične filologije na zunaj, v okviru družbe. Tukaj je danes klasična filologija v kritični fazi. V odnosu do nje v javnosti pogosto naletimo na ravnodušnost. Poslušati mora očitke o pomanjkanju aktualnosti, begu pred resničnostjo in določenih oblikah »ponotranjenosti«, s čemer se povezuje težnjo po poučnosti (namesto po emancipaciji) in pogosto tudi 41 dovzetnost za poljubne ideologije. Ravnodušnost do klasične filologije je bržkone delno utemeljena v relativizaciji predmeta stroke, do katere je prišlo v pozgodovinjenju in ki izvira tako iz njene nagnjenosti k enačenju42 kot tudi iz določenega »vzpostavljanja razdalje«. Zgodovinsko· raziskovanje njenim predmetom nujno najprej odvzema domač prizvok ali zanimivost za sedanji trenutek in jo poriva v tuje okolje. Temu se na strani »publike« pogosto pridružuje pomanjkljiva dojemljivost za zgodovino. 43 · Glede te točke filologiji kot disciplini ni treba, da bi si karkoli očitala. Odločilno vprašanje je, ali se njeni predstavniki pri posredovanju področja drž;jo prepričanj, ki so skregana z resničnostjo in za katera so omenjeni očitki upravičeni. Vprašanje ni pomembno le za oblikovanje študijskih programov in učnih načrtov, ampak tudi za delovanje študija na univerzi in še posebej za vlogo grščine in latinščine v šoli. Prav o tej vlogi pa se - tako kot tudi o vrednosti in motivacijski moči področij - v zadnjem času temeljito razpravlja. Razprava o tem je ,glavni predmet razprave o učnih ciljih v okviru nove didaktike (prim. poglavje 5). 37 Prim. K. von Fritz, Die neue Interpretationsmethode in der klassischen Philologie, Neue Jahrb . .f Wissensch. und Jugendbildung 8, 1932, 337-354. 38 To velja še zlasti za nemški zorni kot, pa tudi za druge evropske države, manj jasno morda za Ameriko. Prim. R Fuchs, Rtickschau und Ausblick im Arbeitsbereich der lateinischen Philologie, Museum Helveticum 1947, 147-198; A. B. Hentschke- U. Muhlack, Eil1fiihrung in die Geschichte der klassischen Philologie, Darmstadt 1972, 136-142. 39 Za razločevanje tega vidika prim. denimo F. Maier, Fachdidaktik in der Berufsausbildung fiir die - Lehrer der Alten Sprachen, v: Zur Didaktik der Alten Sprachen in Universitat und Se/ude, 9-31. 40 Prim. tudi poglavja 2-4. 41 Prim. M. Fuhrmann, Die Antike und ihre Vermittler, 14 in dalje. 42 W. Schulz, Philosophie in der veranderten Welt, Pfullingen 1972, 574. 43 E. Heitsch, Klassische Philologie zwischen Anpassung und Widerspruch, Gynuwshun 1974, 369 in dalje. V teh vprašanjih se kaže, da je logična alternativa med zgodovinskostjo [Historismus] in humanizmom [Humanismus], ki jo je izrazil ter se je znova in znova loteval Nietzsche, odločilna tudi_ za današnje stanje v klasični filologij i. V posameznem se pojavlja v razliki med besedili kot zgodovinskim~ pojavi in njihovim nagovorom k zavzemanju stališča, med zgodovinsko in posedanjajočo interpretacijo (oziroma hermenevtično razlago in uporabo; prim. 4.1.1 ), med Starimi samimi in njihovim pomenom za današnji čas, med teoretičnim vedenjem in praktičnim ravnanjem z njim. Ali je pod vidikom povezave s sedanjostjo početje klasične filologije mogoče prepričljivo utemeljiti in pokazati, da filologija služi tudi »osmišljanju žive sedanjosti«44 in da je zmožna izdelati »v prihodnost usmerjeno delovanjsko držo?«45 S takšnim dokazovanjem so prav v zadnjem času poskušali na različnih koncih. Pri tem se priznava, da ne moremo dokazati, da je ukvarjanje z antičnim jezikom in književnostjo kratkomalo potrebno ali aktualno takoj na prvi pogled. Tudi z močno kategorijo »uporabnega« tukaj ne moremo dokazovati. Vendar bi se klasična filologija in ukvarjanje z njenimi predmeti mogla, podobno kot druge zgodovinske duhovne znanosti, izkazati smiselna kot »razprtje« obzorja, omejenega na sedanjost. Znanstveno spoznanje, ki je v načelu nevezano in se ga da poljubno razširiti, je tu povezano z življenjsko držo, tako da v okviru analiz in poskusov oblikovanja sedanjosti pomaga premagovati ozka in okorela stališča. 46 • Potem ko so starejše teorije o obvezujočnosti in vzornosti, o resnici in lepoti antike izgubile veljavo, poskušajo danes dokazati smisel ukvarjanja z antičnimi besedili iz času primernih vidikov. Eden od teh poskusov je teorija modela, kot jo je zagovarjal W. Schadewaldt. 47 Po njej kaže antika prvine začasnosti, ki se bodo udejanile v poznejšetn času, pri čemer se ohranja določena analogija med pojavi in strukturami antične in sedanje resničnosti, književnosti in znanosti. Drugi poskusi izhajajo iz izkušnje nasprotja, ki more posredovati antiko skozi njeno relativno tujost pri načelni primerljivosti. Po U. Holschetju48 more biti ukvarjanje z antiko kot »bližnjo tujko« smiseln temelj za kritiko pojavov sedanjosti, občevanje z grško in latinsko književnostjo pa posredovanje »razsvetljenstva« v širšem pomenu. H. Patzer49 poskuša pokazati vrednost takšne izkušnje nasprotja prav na jezikovnem področju. Po K. von Fritzu50 je p-omemben razlog za ukvarjanje z antiko tudi to, da nimamo znanosti o tem, kaj je za človeka_ dobro in mu more nuditi usmeritev v njegovem delovanju, v katero bi nato vključevali spoznanja posameznih znanosti. V antiki je namreč veljalo načelo, da je treba posamično spoznanje umestiti v celovito vedenje o človeku. Aristotel ponuja primer za to, kako obravnavati ta vprašanja in o njih svobodno razpravljati. Kritičen povzetek in pregled stanja klasične filologije je skušal narediti R. _Kannicht. 51 Po njegovem mnenju spoznanje zgodovinske pogojenosti predmeta klasične filologije kot tudi »metodična začetna slovnica« ne more in ne sme vzeti veljave zgodovinskemu starinoslovju. Toda te metode in pridobljena spoznanja bi bilo treba »narediti uporabna«, tako da bi služila sodobnemu življenju. To pa mora uresničiti posamezen filolog sam, s svojo radovednostjo in z usmeritvijo svojega 44 M. Fuhrmann, v: Fuhrmann/Trankle, Wie klassisch ist die klassische antike? Zurich 1971, 51. W. Schulz, Philosophie in der veranderten Welt, Pfullingen 1972, 543. 46 Prav tam, 544 in dalje. 47 W. Schadewaldt, Sinn und We rt der humanistischen Bildung im Leben unserer Ze it, He/las und Hesperien, Zurich 21970; kritično o tem Wittelman, Anregun.g 28, 1982, 36-44. 48 U. Holscher, Die Chance des Unbehangens, Gottingen 1965. 49 H. Patzer, Aktuelle Bildungsziele und altsprachlicher UntetTicht, v: Didaktik des Altsprachlichen Unterrichts (Wege der Forschung 461), Darmstadt 1974, 46-65. 5 K. von Fritz, Philologische und philosophische Interpretation, v: Die lnterpretation in. der Altertumswis.~enschaft (5. kongres FIEC, Bonn 1969), Bonn 1971,55-74, in K. von Fritz, Ruckblick, prav tam, 83-86. 51 R. Kannicht, Philologia perennis? v: Didaktik des altsprachlichen Untenichts (Wege der Forchun.g 461), Darmstadt 1974, 353-385. 45 ° 26 delovanja. Referenčna točka in cilj našega ukvarjanja s filologijo pa naj bo sodobnost: geslo naj ne bo »antika ali sodobnost«, ampak »antika in sodobnost«. Če vzamemo vse te razmisleke resno, se danes priložnost ponuja še zlasti klasični filologij i. V besedi »klasično« v njenem imenu je po eni strani prav to, »kar je vzdržala dosedanjo kritiko« (Gadamer), po drugi strani pa nekaj, »kar je v 52 vsakem pogledu živo« (Mtiller-Seidel). Njeni zagovorniki bi tnm·ali biti predvsem pripravljeni in zmožni v pogovoru, najsi bo znanstven ali pedagoški, prispevati k temu, da antična besedila še naprej ohranijo možnost živega delovanja. Klasična filologija ima potemtakem nalogo posredovanja med dvema vidikoma: v odnosu do antičnih besedil in njihovega smiselnega naboja bi morala biti pripravljena in zmožna razumeti, v odnosu do vsakokratnih sodobnikov pa pripravljena in zmožna pogovoriti se. Na nalogo interpretacije kot na središče filologije bi bilo tako treba gledati v okviru procesa sporazumevanja, v katerem je treba zgodovinsko snov razumeti in posredovati sedanjosti. 53 ( • 2 52 H. G. Gadamer, Wahrheit und Methode, Tiibingen 1965, 271; W. Miiller-Seidel, v: Das biirgliche Trauerspiel (15. zvezek zbirke Klassische deutsche Dichtung, ured. F. Martini in W. Mi.illerSeidel), Freiburg/Basel/Wien 1964, 537. 53 E. Heitsch, Klassische Philologie und Philologen, v: Gymnasium 93, 1986, 417-434. 27 2 ZAPIS BESEDILA Osnova za razumevanje besedila kot jezikovne in pomenske tvorbe je zanesljiv zapis. Grška in latinska besedila nam niso na voljo v izvirniku, torej v zapisu, ki bi ga avtor zapisal z lastno roko ali pa vsaj avtoriziral. Kdor danes bere antično besedilo v izvirnem jeziku, navadno uporablja moderno izdajo. Katere vire uporablja takšna izdaja, kako jo sestavljamo in kako jo lahko uporabljamo? Ta vprašanja ne zadevajo samo izdajatelja; velikokrat je tudi za bralca koristno, če je seznanjen z njimi. Ker tako antika kot srednji vek nista poznala tiska, so pisna besedila vse do 15. stoletja razširjali s prepisi (kopijami). Pri tem pa se je izvirnik praviloma bolj ali manj skazil. Ker želi danes izdajatelj ponuditi čim bolj avtentično besedilo (torej tako, ki čimbolj ustreza avtorjevemu namenu), mora vrniti različna skažena tnesta v prvotno stanje. V podrobnostih zahteva ta poseg naslednje postopke, ki pa se seveda v konkretni situaciji med seboj na različne načine prepletajo: • obstoječe prepise besedila je treba najti; •. prepise je treba prebrati; • ko jih preberemo, jih je treba zgodovinsko-kritično oceniti in jih glede na skupne lastnosti in razlike primerjati, urediti in zbrati v skupine; • na podlagi izsledkov poskusimo kar najbolje določiti besedilo. Izdaja se mora v najvišji možni meri približati potrebam bralca. Vendar mora pri tem izdajatelj upoštevati nekatera pravila: kritična izdaja nas običajno informira o obstoječih izpričanih besedilih, o njihovem zgodovinskem položaju v preoddaji, pa tudi o postopkih pri postavitvi besedila. V nadaljevanju bomo poskusili na kratko pregledati posatnezne postopke, omenili pa bomo tudi discipline, ki predstavljajo splošno in sistematično podlago zanje, in sicer: kodikologijo, paleografijo, tekstno kritiko in izdajateljsko tehniko. 2.1 ROKOPIS! 2.1.1 Odkrivanje in pridobivanje gradiva Izdajatelj si na začetku svojega dela zastavi dve temeljni vprašanji: • Kateri prepisi besedila obstajajo? • Kje jih lahko najdemo? Za mnoga besedila že obstajajo seznami obstoječih prepisov, in sicer v obliki seznamov, v katerih so izpričana besedila našteta in včasih tudi opisana. (Pri1neri: za Ajshila H. W. Smyth, 1933; za Evripida Spranger, 1939; 'za Sofokla Turyn, 1944.) Iskane podatke pa lahko najdemo tudi v uvodih (praefationes) k obstoječim izdajam, v člankih o besedilu, kolikor obravnavajo izpričana besedila in preoddajo, ~ knjižničnih katalogih in v literarnih zgodovinah. Nadaljnja odkritja so prepuščena izdajateljevemu nosu. Dandanes je nove rokopise skoraj nemogoče najti. Ena redkih izjem je recimo star rokopis Proklovega komentarja k Plato novi Državi, ki ga je našel R. Reitzenstein. Poizvedovanje po gradivu nas običajno pripelje do določenega števila srednjeveških (včasih tudi antičnih ali zgodnjenovoveških) rokopisov, ki jih danes hranijo v velikih knjižnicah kot so Vatikanska knjižnica v Rimu, Narodna 28 knjižnica v Parizu ali Bavarska državna knjižnica v MUnchnu. Večkrat lahko kraj hrambe spoznamo kar iz imena rokopisa. 1 Natančnejše informacije o posameznih rokopisih nudijo knjižnični katalogi. V katalogih, ki so večinoma razdeljeni na manjše enote, so popisani in opisani rokopisi posameznih knjižnic. Registri razporejajo njihovo vsebino po avtorjih in po začetkih besedil. Opis rokopisa, ki ga sestavijo poznavalci vede o rokopisih (kodikologije), obsega podatke o rokopisu kot »knjigi«, o njegovi pisavi in besedilu. Podrobno navaja naslednje podatke: oblika knjige (npr. Cod. = codex), trenutna oznaka v okviru katalognega sistema določene knjižnice (npr. A. lat. 3208, kar je okrajšava za auctores Latini = latinski pisci), čas nastanka (npr. saec. X = -10. stoletje), popisni material (npr. pap. - papirus, membran[aceus]- pergament, bomb[ycina]- papir), format (višina in širina listov), pole (npr. quaterniones), število strani (j. = folia), število vrstic na strani, vodna znamenja in drugo (kar je pomembno za datacij o rokopisov -na papirih), oblika pisave, po potrebi opozorila na ilustracije in vezavo. Sledijo podatki, ki se tičejo samega besedila: številke listov in strani rokopisa, na katerih je določeno besedilo (npr. 103v[ersoJ - 208r[ectoJ, torej od hrbtne strani lista 103 do sprednje strani lista 208), naslov, vsebina, začetek besedila (inc[ipit] ... ), včasih delni naslovi, konec besedila (expl[icit]. .. , taka oznaka zato, ker se je papirov svitek na koncu »odvil«), nazadnje pa še nekaj besed o izvoru in zgodovini ter o prejšnjem lastniku rokopisa. Sem spadajo tudi podatki o znanstveni literaturi k rokopisu in napotek na dotlej najboljšo kritično izdajo celotnega rokopisa ali posameznih besedil. Na mestih, kjer čuvajo rokopise, lahko izpričane prepise vidimo ali jih damo fotografirati (v originalni velikosti ali na mikrofilm). Če nas zanimajo določene podrobnosti, je priporočljiva avtopsija (predvsem kadar opazujemo mehansko uničene dele rokopisa in posebnosti, ki se tičejo materiala), za druge namene (kadar smo prisiljeni vedno znova preverjati ali primerjati več rokopisov) pa je bolj smiselno uporabljati fotografije. 2.1.2 Popisni material in oblika knjige Papirus in papirov svitek V antiki so kot popisni material največkrat -uporabljali papirus. Največkrat je izviral iz Egipta. Plinij Starejši (NaUtra/is historia XIII 68 in nasi.) poroča, kako so ga obdelovali: trakove iz stebla papirove rastline so položili pravokotna enega poleg drugega, na to so dodali nov sloj, vse to s tolčenjem in stiskanjem spojili in nato posušili. Nastale liste so zlepili v daljši trak, ki so ga zvili v svitek, tako da so bili vodoravno ležeči trakovi (recto) znotraj, navpično ležeči (verso) pa zunaj. V poznejšem času (od l.stol. po Kr. dalje) pa naletimo tudi na papirove »knjige« v obliki kodeksov. Na takšnih papirovih kodeksih iz pozne antike so se nam recimo ohranila v zadnjem času najdena Menandrova besedila. V svitku je bila popisana predvsem stran recto. Besedilo je bilo razporejena v stolpce s približno enakim številom vrstic (med 25 in 45); besed niso delili. Dolžina vrstic je bila različna, v povprečju se je ujemala z dolžino enega heksametra. Od helenizma naprej so v grških besedilih kdaj pa kdaj uporabili tudi naglasna znamenja. Lirska besedila so bila sprva zapisana brez člen itve na kola in kiti ce, dramska besedila pa le z enostavnimi znaki (-, : ) za menjavo govorca (brez poimenske navedbe) na robu stolpca. Pri branju so morali svitek z desnico odvijati, z levo roko pa so zvijali prehrane dele. Med obema rokama je bil 'odvit' stolpec, ki so ga brali. Če so hoteli kak· del ponovno brati, so morali svitek odviti nazaj, kar je bil precej neprijeten postopek, pri katerem se je svitek zlahka mehansko poškodoval. - 1 Glede pomena latinskih oznak rokopisov prim. Lexikon der Alten Welt, stolpec 3375 in nasi. . Pisne zapise na papirih najdemo na grškem področju od 6. stoletja pr. Kr. dalje (homerski epi, Heraklit), razmnoževanje s prepisi in knjigotrštvo se začne v 5. stoletju, založniška dejavnost pa v4. stoletju. 2 Papiri so za preoddajo grško-rimske literature pomembni predvs~m takrat, ko so cela ali fragmentarna ohranjena besedila znana samo iz njih. V grški književnosti so tak primer Aristotelova Ustava Atencev ( A811vaicov noAt'tEia), dela zgodnjegrških lirikov (Sapfo, Bakhilides) in Menandrove komedije. V rimski književnosti ne poznamo nobenega večjega dela, ki bi bilo ohranjeno samo na papirih; morebitna izjema je tu le pesem o bitki pri Akciju (31. pr. Kr.). Kjer so papiri nosilci preoddaje poleg mlajših prepisov, so zanimivi kot starejši izpričani rokopisi. Pri tem seveda višja starost ne zagotavlja nujno tudi boljše kakovosti. Kako se je določeno besedilo preoddajalo na antičnih papirih in kako na srednjeveških rokopisih, lahko recimo primerjamo pri Evripidovi Heleni in Platonovem Fajdonu, pri Terencijevi komediji Andria in nekaterih delih Livijeve zgodovine. Kot popisni material za literarna dela so papirus uporabljali tja v četrto stoletje po Kr., kot popisni material za listine pa vse do enajstega stoletja. V novejšem času so nove najdbe papirov prihajale na plan postopoma: 1752 so v Herkulaneju našli vrsto zoglenelih, toda deloma dobro berljivih pa~irov; v 19. stoletju so se posamezne najdbe sem in tja posrečile egipčanskim felahom; po letu 1877 je prišlo do množičnih najdb v egiptovskem mestu Fayum (nekoč Arsinoe); po letu 1895 so organizirali sistematična izkopavanja, ki jih je podpirala družba, ustanovljena v Angliji posebej za to priložnost pod vodstvom oxfordskih papirologov Grenfella in Hunta. Ker obravnava in branje, pa tudi izdaja papirov postavlja čisto posebna vprašanja in terja specifično znanje, se je razvila posebna znanost: papirologija. Pergament in ko'deks Pergament- v Pergamonu razvito obliko usnja- so kot popisni material občasno uporabljali že od približno drugega stoletja pr. Kr., po četrtem stoletju po Kr. pa je že prevladal nad papirom, ker je bil bolj obstojen in primernejši za kodeks, obliko knjige, ki se je pojavila v prvih stoletjih po Kr. Za kodeks potrebujemo pole iz dvojnih prepognjenih listov, največkrat štirih, kar da osem listov (torej 16 strani) in jih imenujemo quaterniones. Uporabljali so tudi quiniones (pet dvojnih listov, torej 20 strani), ki jih ima recimo codex Bodmerianus, papirov kodeks iz tretjega stoletja, ki vsebuje med drugim tudi Menandrovo komedijo Samia. Ker so kodeks lahko popisali in ilustrirali z obeh strani, je imel v pozni krščanski antiki prednost pred drugimi oblikami knjige. Najstarejši ohranjeni fragmenti pergamentnih kodeksov z grškimi besedili izhajajo iz drugega stoletja po Kr. (recimo del Evripidovih Krečanov). Dva skorajda popolnoma ohranjena pergamentna kodeksa sta rokopisa Biblije iz 4. stoletja (codex Sinaiticus in codex Vaticanus). Pomembni pergamentni kodeksi z deli Terencija in Vergilija izhajajo iz 5. in 6., večinakodeksov z antičnimi grškimi in latinskimi besedili pa iz 9.-12. stoletja. Kjer si nerabljenega pergamenta niso mogli privoščiti, so v srednjem veku s pergamentnih kodeksov pogosto zbrisali -prvotna besedila in jih popisali na novo (palimpsest oziroma codex rescriptus, torej na novo zglajeni ali na novo popisani kodeks). 3 Krščanski teksti so pri tem praviloma prekrili stare 2p· 3 r~m. H. Hunger, Geschichte der TextUberlie.ferung, I, ZUrich 1961, 61. Pnm. E. A. Lowe, Codices rescripti, Melanges Tisserant V, Rim 1964. 30 poganske. Od 19. stoletja naprej jih lahko spet beremo s pomočjo kemijske obdelave, z ultravijolično fotografijo in z uporabo fluorescentnih svetilk. Kot palimpsest se nam je ohranil večji del Ciceronove Države (De re publica). Tudi pomembni codex Ambrosianus s Plavtovimi komedijami je palimpsest, vendar lahko Plavtova dela najdemo tudi v drugih rokopisil1. Dele palimpsesta z Evripidovimi deli so našli v Jeruzalemu in jih od ~971 poznamo po vzorni izdaji S. Daitza. Papir Od kitajskih ujetnikov so se Arabci v 8. stoletju v Samarkandu naučili izdelovanja papirja. Od takrat naprej so ga v Orientu in južni Španiji pro izvajali sami, izvažali pa so ga tudi v bizantinsko cesarstvo. Tu so papir arabskega porekla uporabljali od srede 11. stoletja, papir italijanske izdelave pa od okoli 1250 naprej. Po tem letuje začela močno padati tudi uporaba pergamenta, ki ga je papir naposled dokončno izpodrinil.· 2.2 BRANJE ROKOPISOV Ko imamo izvirnike ali kopije potrebnih rokopisov pred sabo, jih moramo prebrati. V ta namen moramo najprej poznati določene zgodovinske tipe pisave. Branja rokopisov (v smislu praktične spretnosti) se da pod dobrim vodstvom razmeroma hitro naučiti. Veliko težje je pridobiti pravi pregled nad grško in latinsko pisavo v vsej njuni razvejanosti. Celotno opravilo pa tudi tu lahko zares obvladamo samo s potrpežljivo vajo in dolgoletno prakso. Zgodovina pisave je predmet samostojne znanosti, pa(eografije. Ta opazuje, opisuje, primerja, ureja in razlaga specifične oblike posameznih pisnih znakov in celotni,h tipov pisave glede na to, kako so med sabo povezani in kako so se razvijali. Omogoča nam, da na podlagi pisave rokopise bolj ali manj natančno datiramo, določimo kraj nastanka in jih včasih pripišemo določeni pisarski šoli ali celo posameznemu pisarju. Tako je recimo M. Delisles razpoznal skriptorij v Toursu po posebnostih tamkajšnje pisave, G. Zuntz pa podrobneje predstavil Demetrija Triklinija (14. stoletje), njegovo pisavo in krog ljudi okrog njega. S pomočjo paleografije pa lahko (kot opozarja Traube) tudi razumemo in odstranimo napake, ki so se prikradle skozi pisno preoddajo. Napake lahko izvirajo iz starejšega rokopisa, lahko pa se vtihotapijo ob prepisovanju. Kaj lahko jih torej povzroči dvoumna ali napačno razumljena pisava. Tudi zato je paleografija pomembna za razkrivanje preoddajne zgodovine in je temeljna podlaga tekstne kritike in izdajateljske tehnike. Dober primer je recimo članek F. Brunholzla o preoddaji Lukrecija. 4 Paleografiji kot vedi o pisavi sta sorodni še epigrafika, ki se ukvarja z napisi na trdi podlagi (recimo na kamnu) in njihovo pisavo, ter diplomatika, ki se ukvarja s starimi listinami in njihovo pisavo. Tudi če se sami ne ukvarjamo z izdajanjem rokopisov, moramo poznati glavna obdobja razvoja pisave in razlikovati glavne tipe grške oziroma latinske pisave. 2.2.1 Grška paleografija Grki so prevzeli svojo pisavo od Feničanov, in sicer približno stoletja pr. Kr. Kirchhoff deli grško pisavo od začetkov do 5. 4 F. BrunhOlzl, Die Lukreztiberlieferung, Hermes 1962, 97-104. krajevnih posebnostih na štiri skupine. Miletski alfabet so malo pred letom 400 prevzeli v Atenah. Imel je naslednje znake: ABI~EZH8LKAMN!OTIPLTY~X~n Ker to pisavo najdemo samo na napisih, se z njo ukvarja epigrafika. Na papirih lahko najdemo dve vrsti pisav: neliterama besedila so pisana v kurzivni vsakdanji pisavi, literarna besedila pa v skrbno izpeljani knjižni pisavi. Grško knjižno pisavo lahko na podlagi najdb iz 19. stol. opazujemo vse od 4. stoletja pr. Kr. Najstarejša izpričana literarna besedila, med drugimi recimo pap.irus s Timotejevimi Peržani iz 4.stoletja, so napisana v epigrafskem slogu; skrbno izoblikovane, oglate oblike črkovnih znamenj (fE, :E, t), ki zapolnjujejo prostor med dvema namišljenima črtama (majuskule), namreč spominjajo na napise. Ptolemejska knjižna pisava (uncialka) uporablja bolj zaobljene poteze. ta pisava, imenovana tudi starejša papirusna uncialna pisava, se je okoli leta 30 pr. Kr. soočila z mlajšo papirusno uncialno pisavo v kljukičastem slogu. Iz 2. in 3. stoletja po Kr. je ohranjena knjižna pisava v strogem slogu, kjer se kaže nasprotje med zelo širokimi in čisto ozkimi črkami. Pojavijo se različni znaki, ki olajšujejo branje: naglasna znamenja, ločila, opuščaji (v različnih vlogah).· Ta slog je predhodnik bibličnega sloga (biblične uncialne pisave, starejše pe~gamentne uncialne pisave), ki ga uporabljajo najslavnejši prepisi Biblije (glej zgoraj) in ki uravnoteži prejšnje razmerje med ozkimi in širokimi ter manjšimi in večjimi črkami. Videti je takšna: A!rb.fZHBIK"M. N :IOn. rC T ycpx fw Papirologijo in paleografijo (Montfaucon, Palaeographia Graeca, 1708) poleg kaligrafskih oblik uncialne pisave ·zanimajo tudi kurzivne oblike vsakdanje pisave, ki jih bomo tu izpustili. Iz elementov obeh se je okoli leta 800 kot nova pisava razvila kaligrafska minuskula, ki je sprva videti takšna: QJ p T u. j lJ y o rz:r 4> ~ 6- 3 x t CD V njej je napisanavečina rokopisov iz 9.-15. stoletja, zato jo mora klasični filolog še posebno dobro poznati. Uncialna pisava je po 9. stoletju še vedno živela, zlasti kot okrasna pisava, v njej pa so pisali tudi naslove in zapiske na robu. Od tega stoletja naprej oblike uncialne pisave spet prodirajo v minuskulo in so pomemben kriterij za datacijo posamezne pisave. Več uncialnih oblik ko vsebuje minuskula, v poznejši čas jo moramo umestiti. Razlikujemo starejšo (9./10. stoletje), srednjo (11./12. stoletje) in mlajšo (13.-15. stoletje) minuskulo. Razvile so se tudi okrajšave za nomina sacra kot so 8E6~, a'tcx:up6~ in nvEUJ.lcx., na katere je,. kjer je bilo mogoče, vplival hebrejski način pisanja. Okrasne vijuge se, deloma pod vplivom pisarniške pisave, sčasoma- zlasti od 13. stoletja naprej - vse pogosteje pojavljajo v rokopisih na papirju. Podobo črk zaznamujejo številne nepravilnosti. Že cesar Andronik II. je poskušal 32 uveljaviti določena načela reda v pisavah, ki so dobesedno podivjale. Proti koncu 14. stoletja se je pojavila jasna in pregledna humanistična pisava; samo to so uporabljali učenjaki, ki so po osvojitvi Konstantinopla prišli na Zahod. Iz te pisave izvirajo grške tiskane črke, ki so jih uporabljali po letu 1476. Tega leta je bila v Milanu natisnjena grška slovnica Konstantina Laskarisa. Grških tiskanih črk ni bilo lahko razviti in sprva niso bile· enotno urejene. Naposled se je uveljavil tip, ki ga je iz sodobne rokopisne minuskule razvil Aldus Manutius iz Benetk. V njem so deloma še ohranjene ligature (povezave črk), ki so jih po pisanih prevzele tiskane pisave. 2.2.2 Latinska paleografija V svojem delu De re diplomatica ( 1681) razlikuje J. Mabillon 5 obdobij v razvoju latinske pisave: • • • • • rimska pisava (s petimi vrstami pisave); nacionalne pisave; karolinška minuskula; gotska minuskula; pisava humanistov. Latinska pisavaje izpeljana iz g'rške pisave v južni Italiji, morda iz mesta Kume (Cumae). Če se ne oziramo na stare rimske tipe pisav na napisih iz časa republike, ki sodijo v področje epigrafike, - lčibko v okviru rimske pisave razlikujemo več tipov: Monumentalno pisavo napisov iz zgodnje cesarske dobe so rokopisi le izjemoma posnemali kot capitalis quadrata. Tu prevladujejo pokončne črte, posameznim znakom pa lahko - grobo gledano - očrtamo kvadrat: 1\.&CDffG H 1 lMNOPQ R.STVX y Najpomembnejša pisava cesarske dobe je kanonizirana kapitala rimskih kaligrafskih rokopisov, capitalis rustica. Najdemo jo v več prepisih Vergilija, slaven je recimo Vergilius Mediceus iz poznega 5. stoletja. Najdemo jo tudi v pariškem rokopisu Prudencija iz prve polovice 6. stoletja, v palimpsestu s Plavtovimi deli iz Ambrozijanske knjižnice v Milanu in v Bembovem kodeksu (codex Bembinus) s Terencijevimi deli. l\. {', C b E f G~ H 1 l M N O r Q. t.. S t U X r •% Kakor v razvoju grške pisave igra tudi na latinskem področju kurziva kot preoblikovalna prvina odločilno vlogo. Razlikujemo starejšo in mlajšo rimsko kurzivo. Mlajša, ki so jo uporabljali približno od leta 300 po Kr. dalje, se imenuje zaradi črk, ki imajo za minuskulne pisave značilne poditljške navzgor in navzdol, minuskulna kurziva. Oba tipa kurzive organsko prehajata drug v drugega. Skozi zgodovino sta se iz izpeljanih kurzivnih pisav razvili novi, bolj izdelani kaligrafski pisavi: uncialna in poluncialna. Uncialna pisava se je razvila iz starejše kurzive in se je uveljavila v 4. stoletju skupaj s pergamentnim kodeksom. Prevladujejo zaokrožene oblike: To pisavo so najraje uporabljali kristjani, pri preoddaji antičnih del vecmoma za prozo. Pomembni rokopisi s to pisavo so npr. deli Livija (Puteanus:. 3. dekada) in palimpsest s Ciceronovim spisom De re publica. Uncialno pisavo so uporabljali od 4. do 8., deloma še do 9. in 10. stoletja, ob njej pa še manjšo nagnjeno varianto za zapiske na robu in korekture. Poluncialna pisava, ki se je razvila iz mlajše kurzive (minuskulne kurzive), se ni kaj dosti razširila in je za preoddajo manj pomembna .. V času uncialne pisave so se tudi v latinskih besedilih razvile okrajšave, ki so izhajale iz nomina sacra (deus, dominus, Christus itd.). Raziskal jih je L. Traube in v pionirski razpravi začrtal razliko med dvema ti poma: • suspenzija, pri kateri prvi del besede ostane, drugi pa odpade, recimo e namesto est; • kontrakcija, pri kateri sta ohranjena začetek in konec, sredina pa izpuščena (recimo ee namesto esse). Iz poluncialne pisave in rimske kurzive so se razvile predkarolinške pisave (nacionalne pisave): irska pisava z mnogimi okrajšavami in ligaturami, kot jo najdemo v slavni Book of Kells. V taki pisavi je napisan tudi codex Bernensis 363 s Horacijevimi deli, ki je nastal na začetku 9. stoletja v gornjem Porenju. Na podlagi njegove pisave so nekateri domnevali, da je preoddaja Horacija potekala »čez Irsko«. Sem sodijo še keltske in anglosaške pisave, španska pisava (zahodnogotska ali španska minuskula) in beneventanska pisava, ki izhaja iz M~nte Cassina in je najpomembnejša na področju Italije. Benediktii}Ci so jo pogosto uporabljali in obdržala se je ob karolinški minuskuli, vendar je svoj vrhunec doživela šele v 10./11. stoletju. V tej pisavi je recimo napisan edini rokopis s Tacitovim delom Historiae. Pod Karlom Velikim se je v okviru zavestno nadzorovane reforme, ki so jo uvedli razkošni rokopisi dvorne šole, znotraj cesarstva pisava močno poenotila. Nastala je lahko berljiva, eno vita in lepa pisava, ki je imela zelo malo ligatur in okrajšav: karolinška minuskula. Tesne povezave med samostani so težnje po poenotenju še pospešile. Tako je ta pisava za približno štiri stoletja določila stil ' rokopisov rimskih klasikov. A f, 1: J_ #-fs,., l l tn n D f' 1 rrt"'U..)' Šele v 12. stoletju je nastala nova oblika pisave- »gotska pisava«, in sicer v dveh oblikah: kot knjižna pisava (textura) in kot kurzivna pisava (notula). Značilne posebnosti gotske knjižne pisave so: zalomljena pokončna črta (basta), tanke črte naravnost in navzdol pri malih črkah, povezave med sosednji1ni črkami in več okrajšav. aab c D t f J ~ 1 f m n o l' q rl fJ r u ; vl V tisku pa se je uveljavila različica karolinške minuskule - zanjo se je namreč v 15. stoletju odločil humanist Poggio.Tako je prešla ta oblika pisave v prve tiske antičnih klasikov iz tiskarne Alda Manucija in posredno vplivala tudi na zapis današnjih malih črk. a & c d.efg bi (mno f'lt"t"stu.v.x:. 2.3 TEKSTNA KRITIKA Tekstna kritika nam omogoči, da določimo zapis besedila, ki se z odpravo v preoddaji nastalih napak čimbolj približa originalu (constitutio textus). Izraz sprva označuje poskus, da bi zapis posameznega rokopisa kritično pregledali glede na izvirno - avtorjevo besedilo (do katerega smo seveda prišli s sklepanjem). Poleg rokopisov, ki so nosilci glavne (torej neposredne) preoddaje, moramo upoštevati tudi stransko (posredno) preoddajo: citate, 34 izvlečke, imitacije, namige, parodije, parafraze in prevode. Tu so še antične in srednjeveške navedbe v leksikonih, komentarji k določenemu besedilu, v posameznih primerih tudi tiski in izdaje, ki so lahko pomembne zaradi virov, s pomočjo katerih so nastale- izdajatelj je lahko rabil rokopis, ki se je medtem izgubil (kot je storil Cruquius v 16. stoletju v svoji izdaji Horacija). Drugi primeri so citat iz tretje Vergilijeve ekloge pri Kvintilijanu, parodija na Evripidovo Heleno pri Aristofanu, prevodi Aristotelove Poetike v arabščino in latinščine ali Donatov komentar k Terencijevim komedijam. V okviru. tekstne kritike ločimo več korakov: ko zberemo in preberemo izpričana besedila, je treba najprej kritično preveriti odnose med njimi (recensio ). Na ta način lahko izločimo izpričana besedila, ki so odvisna od znanih rokopisov, in ugotovimo, v kakšnem sorodstvu so si preostala. Cilj vsega tega je, da bi s pomočjo preoddaje prišli do čimbolj avtentičnega besedila. Nadalje je treba preveriti (examinatio), ali lahko različico besedila, za katero verjamemo, da je najbližja originalu (glej spodaj pojem 'preoddano'), tudi štejemo za original; če je ne moremo, se velja vprašati, aii je še vedno dobra, ali vzbuja precej dvomov, ali pa je nasploh nesprejemljiva. Če verjamemo, da preoddano besedilo ni enako originalu, moramo v tretjem koraku (em.endatio, divinatio) poskusiti vzpostaviti izviren zapis besedila s spreminjanjem pokvarjenih mest (konjektura), dopolnjevanjem vrzeli in brisanjem (ateteza) poznejših dodatkov (interpolacij). 5 2.3.1 Recensio Nosilec preoddaje je lahko eno samo izpričano besedilo (codex unicus) (recimo ohranjeni deli Tacitovih Historiae in Annales ali Menandrov Dyskolos). Njegov zapis je tedaj enak »preoddanemu«. Če pa imamo na voljo več izpričanih besedil, lahko ugotovimo odnose med njimi predvsem s pomočjo dejstva,.da pri prepisovanju nastajajo spremembe (readings of second origin), recimo izpusti besed. V vsakdanjem govoru jih velikokrat imenujemo »napake«, čeprav gre lahko pri spremembah tudi za izboljšave predhodnih napak. Kadar gre za dejanske napake, pa lahko govorimo tudi o okvarah. Razmerja med različnimi rokopisi lahko najprej ugotovimo tedaj, kadar je imel pisar samo en vzorec. Če obstajata dva rokopisa (kar je seveda najenostavnejši primer), potem imamo, če upoštevamo, da je bilo besedilo vedno prepisana iz ene same predloge, naslednje tri možnosti: A • B 2. 1 1 B A 1\ A B Lahko je B odvisen od A (1), lahko je A od B (2), lahko pa prepisa nista odvisna eden od drugega, ampak oba od nekega skupnega predhodnika (3). Črte v gornji shemi predstavljajo odvisnost, ne povedo pa nič po tem, ali je odvisnost neposredna (prepis) ali posredna (prek ene ali več vmesnih sto·penj). Shema torej poenostavi dejansko zgodovino besedila, vendar pa ustrezno ponazori tisto, kar je za obravnavo v okviru preoddaje in recensio odločilnega pomena .. Katera izmed gornjih treh možnosti nastopa v danem prepisu, ugotovimo tako, da opazujemo »napake«. »Napake«, s pomočjo katerih opazujemo odnose med rokopisi, se imenujejo (po vzoru geoloških »odločilnih fosilov«) odločilne 5 Navedeni trije koraki ustrezajo teoriji P. Maasa. Lachmann je zahteval prvi in tretji korak. Pas·quali kaže, kako se nenehno prepletajo. 35 napake (errores significativi). Postopek za ugotavljanje takih napak je formuliral P. Maas: 6 »Neodvisnost enega izpričanega besedila (B) od drugega (A) se izkaže z napako v A proti B, ki je takšna, ... da se je ne da odpraviti s ~onjekturo. Takšne napake bi mogli imenovati ločujoče napake (errores separatžvi).« V tem primeru izključimo možnost l. Ločujoča napaka v B proti A izloči možnost 2. Možnost 3 pa nastopi, če l.očujoče napake nastopajo v obeh smereh, kar izključuje vsako soodvisnost medA in B. »Povezava med dvema izpričanima besediloma (Bin C) glede na tretje (A) se pokaže po napaki, ki je skupna besediloma Bin Cin je takšna, da do nje po vsej verjetnosti ne bi moglo priti, če bi bili besedili B in C neodvisni. Takšne napake bi mogli imenovatipovezujoče napake(errores coniunctivi).« Pri daljših besedilih praviloma ni odločilna samo ena napaka, ampak več povezujočih in ločujočih napak, ki zanesljiveje pokažejo, na kakšen način je določeno besedilo povezano z drugimi. Ko potrjujemo odvisnost med besedili, smo najbolj pozorni na vrzeli, dodatke, zamenjave inpreureditve. Podoben pomen kot »napake« imajo lahko v besedilu tudi odstopanja v naslovih ali ilustracijah rokopisov. Z naslovi si pomagamo recimo pri obravnavanju Horacijeve preoddaje, z ilustracijami pa pri skupini Terencijevih rokopisov. Prav tako so nam v pomoč tudi izpuščene ali zamenjane strani kal<:ega besedila. K odkrivanju odvisnosti lahko seveda pripomorejo tudi zunanji dokazi. Če je posebnost v materialu ali pisavi rokopisa A očiten vzrok »napake« v B, nam to že nakaže smer odvisnosti. Tako je G. Zuntz s pomočjo drobcenega delčht slame razrešil neko vprašanje glede preoddaje Evripida, o katerem so na veliko razpravljali. Če naletimo na satne povezujoče napake (če ne najdemo nobene ločuj oče), nam je lahko pri dataciji (in s tem pri odkrivanju odvisnosti) v pomoč paleografija. Dodatna pojasnila pa lahko dobimo tudi iz sholij. Če je izpričano besedilo odvisno od ene same ohranjene (ali rekonstruirane) predloge, je kot preoddajna priča - ne pa tudi kot nosilec možnih smiselnih konjektur- brez vrednosti in ga ne upoštevamo (elimžnatio codicum descriptorum). 7 »Preoddano« je torej tisto, kar stoji v predlogi (pri 1, kar stoji v A, pri 2, kar stoji v B). Če sta dve izpričani besedili odvisni od neohranjene predloge, potem je podlaga - in torej »preoddano« - tisto besedilo, ki je skupno obema izpričanima besediloma. Kjer pa se obe besedili razlikujeta, navedemo v recensio samo alternativo med dvema formulacijama (variantama), ki ju nato presojamo v examinatio. Če imamo na voljo več kot dva rokopisa, potem preverimo - če predpostavimo, da je bil vsakič prepisan samo en vzorec -razmerja po enakih postopkih. Število možnih primerjav med napakami in tipov odvisnosti se poveča. Kadar se izkaže, da je eno od teh besedil odvisno od kakega drugega, ga lahko izločimo in upoštevamo le preostali dve besedili {z njima ravnamo po zgornjem postopku). V nasprotnem primeru Imamo na voljo naslednje štiri možnosti: rt: IX /\ t. ~ A 1\ B 6 ~ 2.. C / 'B 1\C A IX 1\ ~ 3· 1\B c 4· A AB C A P. Maas, Textkritik ( 11927, v: Gercke-Norden, Einleitung in die Altert.- Wiss. I 2) 4 1960, str. 26. 7 P. Maas, 5. Tak postopek je v rabi že od Politiana, Pasquali pa nas opozori, na kaj moramo pri tem paziti (Storia della tradizione e critica del testo, 2 1952, 23-40). 36 Velike latinske črke označujejo dejansko ohrm~jena besedila (večinoma rokopise), male grške črke pa predloge, do katerih pridemo s sklepanjem in rekonstrukcijo. Pri prvih treh primerih smo naleteli na napako, ki je skupna dvema besediloma, v enem pa je ne najdemo. In kakor lahko sklepamo (v primeru 1) iz besedil BC na besedilo ~, lahko sklepamo tudi na besedilo a iz A in ~· Pri trojni cepitvi (primer 4) se praviloma odločimo za različice, ki jih najdemo v dveh rokopisih, medtem ko osamljene različice izločimo (eliminatio lectionum singularium). Seveda ima lahko tudi osamljena varianta kot domnevna varianta poseben pomen, na kar bomo opozorili v nadaljevanju besedila. Velikokrat je mogoče predstaviti odvisnosti med rokopisi z drevesno shemo (stemma), 8 kot v naslednjem primeru: ~ ~ ~ A 1 G B y ~ C D E 1 F Najstarejša s to metodo rekonstruirana predloga (v našem primeru a) se imenuje arhetip (izraz sta uporabljala že Erazem in J. J. Scaliger, tenninološko ga je določil Lachmann), ostale rekonstruirane predloge (v našem primeru ~ in y) pa hiparhetipi. Pri arhetipu se torej sterna prvič razcepi. Iz kopice srednjeveških rokopisov se v arhetip »kot v nekakšno zbiralno lečo stekajo preoddajni žarki«. 9 Zgodovinsko gledano je tak arhetip večkrat najstarejši kodeks v minuskuli, če seveda izhaja iz njega vsa dosegljiva preoddaja. Na to največkrat naletimo na grškem področju. Tu so namreč v .9. stoletju iz dobrih antičnih primerkov sistematično izdelovali nove rokopise, te pa nato uporabljali kot vzorec za naslednje prepise. Ni še povsem razjasnjena: • ali so imeli srednjeveški arhetipi eno ali več antičnih predlog - niti ene • niti druge možnosti se ne da povsem zavreči; • ali lahko, če se sterna prvič cepi že pri antičnih rokopisih, tudi te označimo . 10 za arhet1pe; • ali praviloma tvori izhodišče za nadaljnjo pteoddajo en sam ali več srednjeveških rokopisov. Če drži slednje, bi bil izraz archetypus v Lachmannovem pomenu na to možnost moramo računati predvsem na latinskem ~ nesmiseln 11 področju. 8 Predhodnik tega izraza je izraz tahila genealogica, ki ga je okrog leta 1730 skoval 1. A. Bengel, ko je raziskoval preoddajo Nove zaveze. Najprej ga je prevzel Lachmann, ko-je obravnaval isti problem. Izraz stemma je uvedel leta 1831 C. Zumpt v svoji izdaji Ciceronovih govorov proti Veru. Prevzeli so ga Ritschl, Madvig in leta 1847 Bernays (stematski prikaz preoddaje Lukrecija), Lachmann pa je leta 1850 v svojem komentarju k Lukreciju pojem in postopek tudi teoretično razložil. Njegov metodično zasnovani postopek je pomenil tudi velik napredek v prime~javi s prejšnjo dostikrat kar poljubno izbiro rokopisov, na katerih je slonela izdaja. Prim. S. Timpanaro, La genesi del metodo del Lachmann, Firence 1964. 9 O. See!, Gnomon 1936, 20. 10 Tega mnenja je med drugimA. Dain. Temu primerno definira arhetip kot »le plus ancien temoin de la tradition, ou le texte d'un auteur se trouve consigne dans le forme, qui nous a ete transmise«. 11 To mnenje zastopa med drugim G. Pasquali; prim. O. See!, Gnomon 1936, 20. 37 S temi vprašanji so tesno povezani drugi temeljni problemi stematske metode. To metodo, ki jo je zgledno sistematiziral P. Maas, 12 lahko načeloma uporabljamo samo pri »vertikalni« . preoddaji, torej takrat, ko ·je vsak prepisovalec uporabil samo eno predlogo: c /'\. A B Nasprotno pa jo lahko le pogojno uporabljamo pri »horizontalni« preoddaji, kjer je eden ali več piscev uporabljal več kot eno predlogo: Cl "/ ~ A Temu postopku rečemo kontaminacija, kodeksu A iz našega zgleda pa codex mixtus. V tem primeru eliminatio codicum in jasna razmejitev »družin« glede na skvpne napake nista mogoči. Ne moremo biti namreč prepričani, ali ni bila »napaka« ene predloge popravljena z besedilom druge predloge. Kontaminirano besedilo nam zato ne kaže karakterističnih napak prve predloge, poleg tega pa lahko vsebuje dodatne napake druge predloge. Zato nas lahko pri trojni cepitvi osamljena varianta (če je boljša od drugih dveh ali celo nedvoumno pravilna) navede , k razmišljanju, da je imel prepisovalec še neko dodatno predlogo. S tem se vrednost osamljeni varianti kot domnevni varianti poveča. »Rokopisov, ki imajo takšne variante, ne smemo nikoli izločiti.« 13 A (napačna varianta, kot C) (pravilna varianta) (napačna varianta, kot A) Ker so v antiki praviloma primerjali več dosegljivih besedil, stematski model za ta del preoddajne zgodovine na splošno ni uporaben. Zlasti pri zelo branih avtmjih je prihajalo do mnogih kontaminacij, tako recimo pri šolskih avtorjih, kakršna sta Evri pid in Terencij. Toda tudi v srednjem veku je- kot je prvi opazil Pasquali in kot vedno znova potrjujejo nove raziskave kontaminacija zelo pogosta, tako da moramo računati z več codices mixti, kot bi pričakovali glede na prej povedano. To velja tudi za nastanek samih arhetipov. Če so pri »prepisovanju« primerjali več (antičnih) primerkov, govorimo o odprti preoddaji. Zdi se, da na to praviloma naletimo v grškem prostoru, a o taki preoddaji bi lahko govorili recimo tudi pri Horaciju. To seveda ne izključuje možnosti, da bi bil arhetip vseeno iz srednjega veka. Ob tem je vedno bolj vprašljivo tudi mnenje, da naj bi šlo pri prepisovanju praviloma za mehansko početje., Velikokrat so se ga namreč lotili tudi izobraženi ljudje z laštno filološko mislijo, ali pa so prepisi nastajali v njihovem krogu. Tako so 12 13 P. Maas, Textkritik 11927, 3 1957. Prim. H. Erbse, Gnomon 1959, 97-103. H. Erbse, LAW, stolpec 3022; prim. Maas, 8. 38 tudi codices interpolati (rokopisi s prepisovalčevimi korekturami) veliko pogostejši, kot bi bili na prvi pogled pripravljeni priznati. Izkazalo se je, da je preoddajna zgodovina neločljivo povezana z zgodovino klasične filologije. 14 , V posameznih primerih lahko dokažemo celo to, da je pustil varianti v besedilu že sam avtor, recimo Aristofan v Oblakih ali Tertulijan v spisu !5 . Apo l ogetlcum. · Tudi v primeru kontaminirane preoddaje lahko postavimo določena metodična načela. Predvsem moramo biti pozorni na določene skupine variant znotraj obstoječih izpričanih besedil, recimo na med seboj odvisne ali neodvisne skupine, prav tako na starejše in mlajše variante, pa tudi na besedila, , ki so samostojni nosilci preoddaje. Sodbo o kvaliteti rokopisov in morda celo o »najboljšem« rokopisu lahko izrečemo šele po tem, ko primerjamo vse značilne rokopise. Kvaliteta rokopisa nikakor ni sorazmerna z njegovo starostjo, ampak jo ocenjujemo glede na to, koliko si je z originalom vsebinsko blizu. Za srednjeveške in zgodnje novoveške rokopise velja načelo, ki ga je postavil Pasquali: recentiores non deteriores (tako rokopis Laurentianus 35, 31 iz obdobja renesanse z Lukrecijevimi besedili mnogokrat že sam ponuja pravilne variante). Če v poznem rokopisu zasledimo dobre variante, moramo na vsak način ugotoviti, ali izhajajo iz kake neodvisne preoddajne veje, ali pa imajo le dobre konjekture iz časa, ko so bile 'prepisane'. Rokopisi iz drugega primera so kot preoddajne priče za recensio vsekakor deteriores, lahko pa so pomembni za razmišljanja v okviru examinatio in emendatio. 2.3.2 Preoddajna zgodovina Pri dognanjih med recensio se izkaže, da moramo za resnično avtentično rekonstrukcijo besedila čim popolneje ugotoviti njegovo zgodovinsko usodo v preoddaji. Z izrazom preoddajna zgodovina je mišljena usoda besedila od avtorjevega zapisa do prvega natisa (editio princeps). Preoddajna zgodovina zajema torej celotno razdobje, v katerem so besedilo preoddajali prek prepisov. Pri odkrivanju preoddajne zgodovine se opiramo zlasti na ugotovljiva dejstva, na verodostojna poročila, pa tudi na podatke, do katerih pridemo s sklepanjem in kombiniranjem danega gradiva. Preoddajna zgodovina je deloma rezultat tekstnokritičnega dela, ki se opira na dejstva in spoznanja, dobljena med recensio, deloma pa spet osnova· za novo tekstnokritično delo ( examinatio, emendatio). • Preoddajno zgodovino nam odkrivajo predvsem pričevanja, ki vsebujejo obravnavano besedilo, glavna in stranska preoddaja torej. Iz obeh lahko tudi sklepamo, kaj se je z besedilom dogajalo pred začetkom rokopisne preoddaje. 16 Pogosto pa nas zanimajo tudi najrazličnejši podatki in poročila o usodi besedila. To so lahko okoliščine objave (zapis, narek, izdajateljevo delo, drugačne verzije), način širjenja in prepisovanja besedila (igralski izvodi, »izdaje« v obliki temeljito predelanih vzorcev, navadni prepisi za nadaljnje širjenje), oblika »knjig« in tipi pisave. 17 Potem je to način rabe besedila (kot lektira, kot vir za stvarna dejstva ali misli, kot šolska lektira), vloga šole pri njegovem spoznavanju, širjenju in obdelavi, filološka obdelava v obliki »izdaje«, komentarja, monografije ter slovnične ali stvarne razlage, ter končno 14 Prim: Reyndols-Wilson, Scribes and Scholm-s, Oxford 1968, 2 1974. Prim. K. Dover, Aristophanes Clouds, Oxford 1968; C. Becker, Tertullians Apologeticum, Werden und Leistung, Mi.inchen 1954. Splošno: G. Pasquali, Storia della tradizione e critica del testo, Florenz 2 1952 ( 1 1934) in H. Emonds, Zweite Auflage in Altertum (Klassisch-philologische Studien 14). . 16 Prim. F BrunhOlzl, Zur Lukrez-Oberlieferung, Hermes 1962, 97 in nasi. 17 Prim. poglavje 2.1 in 2.2. 15 39 zgodovinska usoda posamičnih izvodov (poškodbe, darovanje, prodaja, posojanje itd.). Takšne podatke in poročilaje treba nato oceniti ob upoštevanju splošnih zgodovinskih in kulturnozgodovinskih tokov. Preoddajna zgodovina grških besedil Ko obravnavamo preoddajno zgodovino grških besedil starejših obdobij, je treba upoštevati nekatere posebne okoliščine. Še danes se prepirajo, ali so homerske epe v času nastanka samo deklamirali ali so bili takrat _že zapisani. 18 Heraklit poroča, da so vzorni primerek homerskih epov hranili v Artemidinem templju v Efezu. Uradne izvode grških tragedij so že zelo· zgodaj hranili pri upravah posameznih gledališč, krožili pa so tudi v igralskih izvodih in pozneje v izvodih za branje - pri prepisovanju pa so se v besedila vtihotapile tudi napake. Uradni atenski izvod treh slavnih tragikov, Ajshila, Sofokla in Evripida, so v tretjem stoletju posodili v Aleksandrijo in ga niso nikoli več dobili nazaj. Vendar pa so ga tam rabili kot podlago za filozofsko obdelavo tragiških besedil, zaradi česar pomeni danes izhodiščno točko pri obravnavi nam dostopnega dela preoddajne zgodovine; Aleksandrijska filologija predstavlja bistveni dejavnik, ki je vplival na prooddajno zgodovino skoraj vseh grških besedil: tu so s pomočjo tekstne kritike in eksegeze (razlage besedila) kritično obdelali Homerja, lirike, tragedije in starejše komedije. Rezultat tega dela so bile različne publikacije: izdaja (EKbocn~), komentar (1m:6J.LV11J.LCX), monografija (cruyypa~-tJ.La), seznam besed (AE~tK6v). Filološka obdelava besedil se je nadaljevala v cesarski dobi, ki je prinesla tudi novo obliko preoddaje besedil - skrajšano izdajo (kn:t'toJ.L'll). Iz tega časa so tudi številni citati, izvlečki~ imitacije, pa tudi flori legij i celih besedil ali odlomkov iz njih. O spremembi oblike knjige (svitek - ko~eks) in popisnega m.ateriala (papirus - pergament) v pozni antiki in o spremembi oblik pisave smo že govorili. 19 Odločilna pojava, ki povezujeta preoddajno zgodovino večine besedil, sta: • prepis antičnih svitkov iz papirusnih zvitkov v pergamentne,kodekse v 4./5. stol. po Kr., pri čemer se je zamenjala tudi oblika pisave (transliteracija); • prepis teh besedil iz uncialtie pisave v knjižno minuskulo v 9. stoletju. Na preoddajo so vplivali tudi zunanji zgodovinski dogodki. Zelo važen je podatek, da se je, preden je bila aleksandrinska knjižnica leta 48 zaradi Cezmja uničena, mnogo · besedil in filoloških metod že razširilo na ostala grško govoreča področja in v Rim, tako da v tistem času do resničnega preloma v preoddaji grških besedil ni prišlo. To se je zgodilo šele v stoletjih selitve narodov in širitve Arabcev. Takrat so se mnoga besedila izgubila, nekatera pa so preživela samo v obliki prevodov (v sirščino, arabščino in latinščino ). Na splošno veljata 7. in 8. stoletje za najbolj mračno obdobje v preoddaji besedil. Ti za preoddajo neugodni zgodovinski dogodki so bili preseženi v 9. stoletju, ko so za časa »bizantinske renesanse« večino antičnih avtorjev načrtno prepisali v minuskulne rokopise. Ti so bili izhodišče za vso kasnejšo preoddajo. Na vprašanje, ali so vsakokrat uporabili kot predlogo samo en primerek besedila ali jih je bili več in ali so besedilo samo enkrat prepisali ali so naredili več prepisov, ne moremo dati splošnega odgovora. Zavedati se je treba, da so verjetno ravnali različno. Iz filološkega zanimanja so gotovo včasih primetjali več antičnih primerkov in izdelali iz njih nov prepis (včasih tudi z variantami). Antični primerki so se lahko znašli tudi v različnem času na različnih koncih in tako priprnnogli k nastanku nadaljnjih med sabo različnih novih prepisov. Do 18 19 Prim. A. Heubeck, Die homerische Frage, Darmstadt 1974, 97 in nasi. Prim. poglavje 2.1 in 2.2. 40 tega je, kot domnevamo na podlagi razlik med obstoječimi rokopisi, verjetno prišlo pri Platonu; podobno lahko trdimo za šolske avtorje. Predstavnik te filološke dejavnosti je v Bizancu v 9. stoletju patriarh Fotij. Sestavil je seznam knjig, ki so jih prebirali v njegovem krogu, zraven pa je dodal še vsebine in kratke ocene del. Poleg tega je sestavil tudi leksikon in utemeljil poslej neprekinjeno tradicUo filološko-klasičnih raziskav v bizantinskem prostoru, katere sledi lahko opazujemo v celotni nadaljnji preoddajni zgodovini vse do Demetrija Triklinija. Ta je poleg rokopisov, ki so nastajali v njegovem krogu, lastnoročno popravljal tudi starejše rokopise. Na novo je spisal tudi sholije in s svojim vplivom postavil osnovo za mnoge prve izdaje. Preoddajna zgodovina latinskih besedil Kar smo povedali o pisalnih potrebščinah, obliki knjige in pisavi grških besedil, velja tudi za latinska. Rimska literatura se od grške bistveno razlikuje po dejstvu, da je v Rimu skoraj istočasno z njenim začetkom že obstajala filologija in da so tam že bile- vsaj zasebne- knjižnice. Pozneje, v cesarski dobi, pa je bilo celo zaukazano, da je treba besedila prepisovati za velike javne knjižnice. Filologi so si najbolj prizadevali ohraniti zapis besedila. Po Eniju in Ajliju Stilonu sta za avtentičnost besedil skrbela V aron s slovničnimi raziskavami ter kritiko pristnosti ter predvsem Probus, ki je v prvem stoletju--po Kr. predelal besedila pomembnejših avtorjev (med drugimi- recimo Flavta, Lukrecija, Vergilija in Horacija). Podobno je bilo tudi z izdajatelji, ki so oskrbeli posmrtne objave, tako Ciceron za Lukrecija ali Varij za Vergilija. V zgodnji cesarski dobi je nastal kanon šolskih avtorjev, ki so ga odtlej pogosto in bogato preoddajali in komentirali. Zanimanje za arhaična besedila (po 2. stoletju) je krepko pripomoglo k njihovi ohranitvi. Tudi za zahod je pomembno obdobje prepisov s papirov na pergamentne kodekse, pri čemer so se mnoga besedila ohranila zlasti zato, ker so _bila zanimiva za kristjane in za poganski krog rimskih senatmjev. V času selitve narodov je bilo tradiranje tudi tu zelo ogroženo. Vendar sta stara samostana Monte Cassino (Benedikt) in Vivarium (Kasiodor) s svojim vplivom na hčerinske samostanske ustanove dosegla, da so se te. razvile tudi v prepisovalne in kulturne centre. Predvsem samostani, ki so jih ustanovili misijonarji iz Anglije in Irske v frankovsko-bavarsko-alemanskem prostoru južne ·Nemčije in na langobardskem področju severne Italije, so ohranjt:Tli izročilo in hranili besedila (Luxeuil, Bobbio, St. Gallen in drugi). Karolinška renesansa je bila za antična besedila koristna v več pogledih: obnovila je šolstvo in izobraževanje, z njima pa tudi poznavanje antičnih avtorjev in zanimanje zanje. Zbirali so kvalitetne stare primerke s pomembnimi besedili in jih skrbno prepisovali v novo minuskulno pisavo. Pri tem je bila zelo pomembna dvorna knjižnica Karla Velikega. Novirokopisi so bili izhodišče za nadaljnje prepise na dvoru, pa tudi v samostanih in stalnih šolah. Ko se je nato pozni srednji vek od antičnih avtorjev zaradi spremembe v zanimanju nekoliko oddaljil, so se v 14. stoletju ,za stare rimske pisce začeli zanimati predstavniki italijanske zgodnje renesanse, o čemer je bilo govora že pri zgodovini filologije. To jih je vodilo k temu, da so začeli stare rokopise zbirati, jih prepisovati, prebirati in nazadnje tudi tiskati. Kot primer preoddajne zgodovine kakega avtorja bomo izbrali Horacija: od tridesetih let naprej je svoja dela izdajal sam. V prvem stoletju po Kr. se je z njegovimi besedili ukvarjal filolog Probus. Ne vemo natančno, ali je bil Horac ij »šolski avtor«, ohranjene pa so metrične študije in komentarji k njegovemu delu. Iz Horacijevih citatov, ki jih najdemo pri poznorimskih sloyničarjih, in iz Prudencijevega posnemanja lahko sklepamo, da so ga v tistem času poznali. 41 Poznamo tudi Mavorcijevo izdajo (6. stol.) in mnoge preoddajne povezave, ki vodijo vse do srednjega veka. O usodi Horacijevih besedil v 7. in 8. stoletju vemo malo. Nekdanja teorija, ki je na podlagi Kolumbanovega poznavanja Horacija in irske pisave v codex Bernensis (prim. 2.2.2) predpostavljala, da je za Horacijevo preoddajo pomembna Irska, je danes že skoraj povsem opuščena. Najstarejši ohranjeni rokopisi izvirajo iz prve polovice 9. stoletja; v kodeksu R iz WeiBenburga lahko v pisavi prvega korektorja (R 1) prepoznamo roko Walahfrieda Strabona. Codex Bernensis je moral nastati na področju zgornjega Porenja. Nadaljnji prepisi so nastali po drugi polovici 9. stoletja. Editio princeps je izšla leta 1482. Izdajatelji in zgodovinarji, ki se ukvarjajo s preoddajo, še ne soglašajo v tem, kako je bilo s Horacijevo- preoddajo in katera razvrstitev variant in rokopisov je najbolj pravilna. 20 2.3.3 Examinatio in emendatio Examinatio Vrednost preoddanega besedila, pa naj bo enovito ali razcepljena v variante, ki naj bi nas s pomočjo recensio privedle do najboljšega besedila, m~ramo najprej oceniti. Če je neoporečno, ga lahko sprejmemo za original, če je dvomljiva, ga pregledamo, če je nesprejemljivo, pa izboljšamo. Kriterij za tako oceno je predvse1n poznavanje jezika in stila ter avtorjevega načina mišljenja in ravnanja v podobnih primerih; deloma je torej pogojen z interpretacij o. V jezikovni obravnavi moramo pogosto dati prednost »težjemu« branju (lectio difficilior) - manj pogostemu in posebno izbranemu načinu izražanja, ki ga je bilo laže pokvariti in je· zato verjetno bolj avtentičen. Jezikovno (slovnično, semantično, metrično) napačne variante (anomalije) je treba odpraviti. Posamične variante sprejmemo, če so jezikovno možne in vsebinsko smiselne. Najprej pa bomo seveda s pomočjo paralel poskusiti podpreti bolj nenavadne variante. V okviru eksmninacije je treba tudi primerjati neposredno preoddajo s posredno in s pomočjo druge kontrolirati prvo. Pri tem je treba preveriti vsak · posamičen primer in se odločatrsproti. Izkazalo se je, da neposredna preoddaja zelo pogosto sama ponuja pravilno besedilo (recimo Kvintilijanova navedba začetka Livijevega besedila). Stranska preoddaja je pogosto neodvisna od celotne siceršnje preoddaje in ji je v tem pogledu enakovredna. Toda tudi neodvisnost moramo najprej dokazati. Prav tako moramo biti gotovi, da gre za dobesedni citat. Emendatio »Cilj emendacije je pripraviti čim boljše besedilo« (H. Erbse ), torej besedilo, ki se najbolj približa avtorjevi nameri in njegovemu izvirnemu načinu izražanja.· Določitev vrste in izvora napake sicer ne more zagotoviti pravilnega popravka, lahko pa pripomore, da ga lažje najdemo. 21 Odstopanja od izvirnega besedila so lahko pojavijo že zelo zgodaj. Poleg samega avtorja so krivci zanje lahko rapsodi, igralci, izdajatelji, neavtorizirani 20 Prim. F. Klingner, Uber die Rezension der Horaz-Handschriften, Rennes 1935, 249-268 in 361-403 (= Studien z. griech. u. riim. Literatur, Zurich 1964, 455-518); Ch. O. Brink, Horace 011 Poe try, zvezek 2: The Ars Poeti ca, Cambridge 1971, 1-54; I. Borzsak, Zur Oberlieferungsgeschichte des Horaz, Acta Antiqua 1972, 77-93; Q. H(n·ati Flacci opera. Edidit St. Borzsak. Leipzig 1984; recenzija te izdaje: J. Delz, Gnomon 60, 1988, 405-501. 21 Poučen primer navaja H. Frankel, Einleitung zur kritischen Ausgabe der Argonautika des Apollonios, Gottingen 1964, 23-25. 42 zasebni prepisi ali pa sam popisni material. Ko so citirali po spominu ali ko so krščanski avtorji uporabljali poganske, so se besedila lahko iznakazi la in nato preoddajala v »novi« obliki. Pri prepisovanju je lahko prišlo do optičnih, 22 akustičnih ali spominskih napak. Med najpogostejšimi so: • napake, pogojene z določenimi značilnostmi rokopisa (kakega pisca ali obdobja); • napake zaradi podobnih glasov; • izpustitve, in sicer .a) izpustitev ene ali več črk, b) preskok s podobnega na podobno oz. enakega na enako, predvsem na·začetku in koncu besede, c) izpustitve celih vrstic; • dodatki, in sicer a} ditognifije (dvakratni zapisi), · b) vključitev glose (zaznamka na robu ali med vrsticami predloge); • zamenjava črk, besed, verzov, stavkov ali delov stavka; • napake zaradi konteksta (recimo podobne oblike ali besede; spominjanje, predpostavljanje); • miselne napake (recimo krščanske asociacije); • namerne »izboljšave«. Ko pripravljamo besedilo, lahko dosežemo očitno izboljšavo (coniectura palmaris), sprejemljivo domnevo (konjektura), lahko p(l tl.ldi pridemo do spoznanja, da se mesta ne da ozdraviti. (V takem primeru interpret označi mesto s križem: crux [t].) Ko odpravljamo tiste anomalije v besedilu, ki ne ustrezajo izdajateljevemu namenu, moramo biti pozorni na tri dejavnike: vsebino, jezikovno obliko in 23 zapis besedila. Popravek mora zato (po M. L. Westu) izpolnjevati naslednje tri pogoje: • Besedilo, za katerega se odločimo, mora ustrezati namenu (intenci) sporočila, kolikor se nam ta kaže iz konteksta. Izhajati moramo torej iz 24 »avtorja samega« oziroma iz njegovih »misli«. • Besedilo mora v jeziku (glasovne značilnosti, oblikoslovje, skladnja), slogu in ustreznih tehničnih prvinah (oblika verza, prozni ritem. itd.) ustrezati načinu, v katerem bi se bil avtor lahko izrazil. • V se preoddajne variante morajo biti take, da jih lahko posredno ali neposredno izpeljemo iz domnevnega originalnega besedila. Pri tem upoštevamo zgoraj navedene tipe napak - v posameznem primeru ~e seveda lahko hkrati skriva več tipov. Najpreprostejši posegi so: • sprememba stavčnega ločila (pri večini antičnih besedil tako ali tako 111 računati z avtentičnimi ločili, zato jih je bralec prisiljen členiti po lastni presoji); · • sprememba deljenja besede; . • sprememba ene same črke; • popravek napačno razumljene okrajšave; • prestavitev besede drugam. Ko je P. Maas 25 podal nekaj primerov očitno posrečenih izboljšav, jih je pospremil z opazka, da se »metodično tega seveda ne da naučiti«. Prav emendacija zahteva ustvarjalno žilico in smisel za kombiniranje. Možnega razmišljanja se ne da omejiti s kanonom pravil. 22 Prim. M. L. West, Textual criticism and editorial technique, Stuttgart 1973, 53 in nasi. West,'53 in nasi. 24 Prim. Reyndols, 162, s citati iz avtoritet, kot sta Haupt in Housman. 25 P. Maas, Textkritik, 22. 23 43 KRITIČNA IZDAJA 2.4 Kritična izdaja poskuša bralcu ponuditi čim bolj avtentičn~ besedilo. Bralec mora izvedeti, kateri viri so osnova natisnjenemu besedilu, katere variante se pojavljajo v preoddaji, kako so te variante med seboj povezane, kakšna je bila pre oddajna usoda besedila, kako se je. izdajatelj odločal pri posameznih variantah ter katere izboljšave so na pokvarjenih mestih predlagali prejšnji izdajatelji in katere sedanji izdajatelj. Pri tem ne smemo toliko govoriti o delu izdajatelja, 26 ampak bolj o stvareh, ki zanimajo bralca kot uporabnika. Ta mora v vsaki kritični izdaji v pravem pomenu besede (editio maior) najti tri razdelke: praefatio, besedilo in aparat. 2.4.1 Uvodni del izdaje besedila (praefatio) V uvodu so našteta in na kratko opisana izpričana (večinoma rokopisna) besedila. 27 Izdajatelj mora bralcu natančno razložiti, kako se je seznanil s posamezni1n rokopisom in v kakšne1n stanju je ta bil. V nadaljevanju uvoda poizkuša izdajatelj opisati medsebojna razm.erja n~d rokopisi in jih, če je le mogoče, predstaviti v obliki ste me. Po možnosti predstavi tudi zgodovino posameznega besedila in morebitno zgodovinsko povezanost med besedili, ki jih je v izdaji upošteval. V praefatio prav tako pojasni sigla (okrajšave) za besedila, ki jih uporablja v uvodu in pozneje pri obravnavi besedila, ter morebitn~ druge okrajšave. Ohranjene rokopise označujemo z velikimi (ali tudi majhnimi) latinskimi črkami (A, B, V, P, K, L), ki so včasih pQstavljene tako, da si jih z mnemotehniko lažje zapomnimo. Rekonstruirane hiparhetipe označujemo z malimi grškimi črkami, arhetipe ali skupine, ki so med seboj povezane, pa večinoma z velikim grškimi črkami. V zadnjem času se je ustalila navada, da v bibliografij i28 poleg tega opozorimo na vse pomembne prejšnje izdaje in izdajatelje ter na vse razprave, ki se dotikajo zgradbe celotnega besedila ali njegovih posameznih delov. 29 Skratka, praefatio mora vsebovati vse tisto,· kar je bralcu potrebno za razmnevanje glavneg3: beseaila, še posebej pa za razumevanje kritičnega aparata (glej sp-ocfaj). V komentiranih izdajah najdemo zato podatke: • o biografsko-zgodovinskih okoliščinah nastanka dela, torej predvsem biografijo pisca skupaj z dogodki tistega časa, v kolikor so pomembni za pisca in delo; • o snovno-vsebinskih okoliščinah _samega besedila, torej opozorila na dokumentarne oziroma literarne »vire« za snov in vsebino določenega besedila; • o izpričanih besedilih in povezavah v okviru zgodovine učinka in recepcije besedila; tu se lahko izdajatelj dotakne vprašanj o uporabi, citiranju, imitacijah, parodijah in ocenah besedila; • o vprašanju pristnosti literarnega dela (če je to potrebno). 26 O izd,ajateljevem delu prim. West, 61 in nasi.; Frankel, 123 in nasi. Prim. poglavje 2.1. 28 Prim. poglavje 6. 29 Prim. recimo Euripides, Helena, ed. Alt, Leipzig 1963; Cicero, De oratore, ed. Kumaniecki, Leipzig 1969. 27 44 2.4.2 · Besedilo V besedilu je načeloma podano tisto, kar je avtor po mnenju izdajatelja napisal. To besedilo je običajno natisnjena brez prekinitev. V posebnih primerih se lahko ravna tudi drugače: če je namen izdaje med sabo primerjati dve verziji določenega besedila, sta ti verziji lahko natisnjeni v vzporednih stolpcih; v dvojezičnih izdajah stojita običajno besedilo in prevod na nasproti ležečih straneh. Ob robu glavnega besedila je označeno običajno štetje: pri metričnih besedilih teče štetje verzov neprekinjeno, pri besedilih v prozi pa se štetje vrstic začne na vsaki strani znova. Poleg tega najdemo tudi tradicionalno razdelitev na knjige, poglavja in paragrafe (oznaka Verg. Aen. II 221 recimo navaja številko knjige in verza v Vergilijevi Eneidi; Platon Men. 99e označuje peti razdelek (e) na strani 99 v dialogu Menon v ustreznem (2.) zvezku izdaje H. Stephana v treh zvezkih iz 16. stoletja). Tovrstne ustaljene navade pri citiranju lahko spremenimo samo takrat, ko se izkažejo kot pomanjkljive, saj spremembe 30 večinoma povzročijo zmedo. Pravopis v glavnem besedilu si prizadeva ostati karseda blizu izvirniku, ločila pa so ponavadi postavljena po modernih pravilih, kljub težavam, ki nastanejo zaradi različnih pravil o postavljanju ločil v modernih jezikih. Ne glede na tradicionalno štetje pa lahko celotno besedilo razdelimo tudi po vsebini. V takih primerih se velikokrat odpovemo preoddanim členitvam, zlasti 31 če vemo, da niso originalne, ampak drugotne. v dialoško oblikovanih besedilih so govorci navedeni pred novo vrstico ali pa v oklepajih med besedilom, ki teče neprekinjeno. V bysedilu uporabljamo vrsto kritičnih znakov, ki nam povedo, v kakšnem razmerju je natisnjena besedilo do preoddanega: () <) [] { } razvezava ( ekspanzija) okrajšav v izpričan em besedilu predlagano dopolnilo (če v rokopisu ni vrzeli) ateteza (po mnenju izdajatelja je mesto potrebno črtati) pri papiru: luknja s predlaganim dopolnil om pri besedilih na papiru: po mnenju izdajatelja je mesto potrebno črtati [] LJ tt izbrisal že prepisovalec najdemo samo v stranski preoddaji focus desperatus (crux): mesta se ni dalo razrešiti nečitlj ive črke .. xxxx manjkajoče črke :ali- menjava govorca (tu je lahko navedeno tudi 1me dramske osebe) Izdajatelj se inora pogosto odločati, ali naj da prednost dokmnentaciji dejanskega stanja v rokopisih ali berljivosti samega besedila. V zadnjem času je prevladalo mnenje, daje treba dati berljivosti prednost pred dokumentiranjem pri tistih izbirah (še posebej pri dopolnitvah), ki jih lahko sprejmemo brez dvomov (prim. recimo praefatio k Barrettovi izdaji Evripidovega Hipolita ali v Sandbachovi izdaji Menandra). Zanesljivo pa ima berljivost prednost v izdajah za širše, ne predvsem znanstveno usmerjeno bralstvo in v šolskih izdajah. To seje zgodilo pri označevanju Menandrove komedije Scunia. Najprej so leta 1905 šteli vrstice takrat znanih fragmentov, nato sta leta 1969 editio princeps in Austinova izdaja v štetje vključila še mi novo odkrite vrstice, nazadnje paje Jacques brez prave potrebe vzel za podlago svojega štetja domnevne vrstice celega dela. 31 Tak primer srečamo re~imo pri Kvintilijanu ali Tacitu. 30 45 2.4.3 Aparat Razdelku z glavnim besedilom se na vsaki strani pridruži tekstnokritičn i aparat, po potrebi pa še drugi aparati, in sicer v naslednjem vrstnem redu: • (neobvezni) aparat, ki zajema predloge in vire (jontes) za dolo.čene dele besedila; • (neobvezni) aparat, ki navaja imitacije in citate (testimonia); • v vsakem primeru kritični aparat; • komentar k besedilu (v primeru, da ga želimo na isti strani - samo v komentiranih izdajah) z jezikovnimi in stvarnimi pojasnili k posamičnim problemom v besedilu. Na začetku kritičnega aparata so navedeni obstoječi rokopisi, v katerih najdemo obravnavani odsek besedila (če ne vsebujejo vsi rokopisi celotnega besedila). Vzorčni primeri so recimo Evripid in Hipolit, ed. Barrett, ter Horacij, ed. Klingner. Temu sledi predstavitev variant, kjer so razumljivo in pregledno združene vse prejšnje tekstnokritične rešitve. Bralec tu izve, med katerimi možnostmi je v dvmnljivih primerih založnik izbiral. Poleg variant v preoddaji (prim. 2.3 .1) prikaže izdajatelj tudi emendacije in konjekture ter njihov izvor . • Variante predstavimo takole: • najprej označimo mesto, kjer se variante pojavljajo, tako da navedemo številko verza ali vrstice; • nato navedemo besedilo prve variante; • nazadnje opozorimo na izvor tega besedila, tako da navedemo sigle enega ali več rokopisov ali ime avtorja konjekture ali emendacije. Za tem zapisom (lahko tudi ločeno z dvopičjem) navedemo besedilo in podatke o Izvoru naslednje variante, ne da bi znova označevali mesto, kjer se nahaja. Variante navedemo v naslednjem vrstnem redu: • glavna preoddaja (primarni rokopisi); • stranska preoddaja; • konjekture glede na vrednost; • morebitna pop:lembna sorodna mesta. Izdajatelj lahko tu še enkrat navede svoje lastne odločitve (pozitivni aparat), ali pa samo tiste variante, ki jih ni prevzel v svoje besedilo (negativni aparat). Izdajatelji največkrat uporabljajo mešanico med obema načinoma, tako da besedilo sprejete verzije še enkrat omenijo le takrat, kadar db njega še nimajo povsem jasnega stališča, ali kadar izvor teh verzij ni preoddaja, kar pa iz negativnega aparata ne bi bilo jasno. Jezik tekstnokritičnega aparata je latinščina (prim. seznam okrajšav v dodatku). V primeru z naslednje strani iz Klingnerjeve izdaje Horacija je komentar razdeljen na dva dela: testimonia in variantni aparat. Testimonia se začnejo z opozorilom, da je 24. verz besedila citiral gramatik Eutyches (6. stoletje); ta citat najdemo v 5. zvezku zbirke Grammatici Latini (ed. Keil) na strani 484, vrstica 29. Naslednje citate najdemo v Servijevem komentarju k Vergilijevem delu Georgika (2. knjiga, verz 277), v Priscijanovi gramatiki in v Servijevem komentarju Eneide. Pri ugotavljanju celih imen avtorjev in načina citiranja si pomagamo s seznamom v slovarju Thesaurus linguae Latinae. Variantni aparat nas najprej opozori na skupine rokopisov. Preoddajno povezavo 3 za besedilo te strani zastopata rokopisa C in K, ki se jima občasno pridruži g (accedente interdwn g) itd. Prvo varianto najdemo v 15. verzu. V skladu z načeli pozitivnega aparat navede Klingner najprej varianto cantat, ki jo je prevzel v glavno besedilo. Ta varianta nastopa v preoddajni povezavi 3, torej v rokopisih C 46 in K (tu tudi g), poleg tega pa še v dveh rokopisih: z in R, v zadnjega jo je vnesel drugi korektor. Nadalje je navedena druga varianta ut cantat in zraven rokopisi, v katerih jo najdemo. Na koncu je še opozorilo na Klingnerjevo razpravo o tem mestu v časopisu Hermes iz leta 1935, str. 397, opomba 2. SERK. 16 exspectans comites. iam Iiox inducere terris umbras et caelo diffundere signa parabat: tum pueri nautis, pueris convicia nautae ingerere: 'huc ~pelle'; 'trecentos inseris'; 'ohe, iam aatis est.' dum aes exigitur, dum mula ligatur, tota abit hora. mali culices ranaeque palustres avertunt somnos; absentem can tat amica.m multa prolutus vappa nauta atque viator certatim; tandem fessns dormire viator incipit ao misšae pastum retinacula mulao ,nauta piger saxo religat ster~itque supinua. iamque dies aderat, nil cum procedere lintrem sentimus, donec cerebrosus prosilit unus. ac mulae nautaeque caput ·}umbosque saligno !uste dolat: quarta vix demum exponimur hora. ora manu.sque tua lavimus, Feronia, Jympha. mili,a tum pransi tria repimus atque ~ubimus inpoeitum saxis late. candentibus Anxur. huc venturus erat Maccenas optimus atquo Cocceius, missi magnis de rebus uterque legati, aversos soliti conponere amicos. hio oculis ego nigra meis collyria lippus inlinere. inter~a Maecenas advenit atque Cocceius Capitoque simul Fonteiu.s, ad u.nguem factus homo, Antoni, non ut magis alter, am.icua. F,undos Aufidio Lusco praetore libenter linquimus, insani ridentes praemia scribae, praetextam et latum clavum prunaeque vatillum. in Mamurrarum lassi deinde urbe manemus, Murena praebente domu:m;' Capitone culinam. :!.1 Etltych.5,48l,2911:J~ad-33hom.Sm.G.2,2i'i'll3S 2, 62, 17 11 aa Serv. A. 11, 788 10 1~ 20 i3 oo M Pri&e. E: CK acc. interd. g 191: Fi.' zR acc. interrl. K 1 Q: ayEM acc. ;nterd. R Q modo ad rte. E, modo ad 91 pertinet. 15 canta.t E<acc.l}zR• ut cantat F.\'R1 Q ef. Her~nu 1935, 397, 2 11 ZI saxi.s Intel late saxis Kga 1 Anxur] anxyr Fi.' Il 38 vatillumE(acc.r> lP'l8l batil(l)um R1 ' par&. codd. Bert)., ef. Gou thes. glos&. VII 395 BMheler Umbr. 63 2.4.4 Izdaje-v serijah in zbirke fragmentov Besedila različnih avtorjev, ki jih združuje tema, zvrst ali čas, lahk~o izidejo kot izdaje v serijah. Posamezni zvezki take izdaje nosijo skupno ime. Podobno velja za zbirke fragmentov, ki so večinoma večina sestavljene po zvrsteh. Izdajatelj mora ob takih izdajah upoštevati raznovrstne vire; posebno važni sta dve obliki virov: • • fragmentarna ohranjeni rokopisi (srednjeveški kodeksi ali antični papiri); besedila poznejših piscev, v katerih so ohranjeni citati iz kakega starejšega besedila. Primer za prvo obliko so Menandrove komedije, primer. za drugo pa fragmenti predsokratikov ali starejših rimskih zgodovinarjev. 47 3 ]EZIK BESEDIL TEORETIČNE OSNOVE 3.1 3.1.1 Jezik kot parole in kot Iangue: filologija in jezikoslovje Glavna filologova naloga je razumeti jezik besedila in ga narediti razumljivega tudi drugim. Pogoj za razumevanje in razlago antičnih besedil je znanje grškega in latinskega jezika. Ko govorimo o jeziku besedila na eni in o latinskem jeziku na drugi strani, uporabljamo besedo »jezik« v dvojnem pomenu. ~V prvem primeru imamo v mislih jezik izjave, ki izvira od avtorja in je navadno namenjen bralcu, v drugem primeru pa mislimo na jezik kot sistem, ki ga uporabljata oba: avtor pri pisanju in bralec pri branju besedila. Jezik izjav (govornih dejanj) se v jezikoslovju imenuje parole, naj gre pri tem za govorne ali pisne izjave. Jezik v smislu parole lahko razumemo kot sredstvo (medij) sporazumevanja (komunikacije) med »pošiljateljem« (o~dajnikom) in »naslovnikom« (prejemnikom). Posamezen jezik kot jezikovni sistem pa se imenuje langue. Sestavljen je iz elementov, potrebnih za sporazumevanje, in iz pravil za njihovo skupno delovanje v smiselnih izjavah. Langue in parole drug drugega predpostavljata: znanje določenega jezika kot langue je pogoj za uporabo in razumevanje jezika kot parole. Jezik kot langue je dojemljiv le kot abstrakcija iz izjav jezika kot parole. Raziskovanje in prikaz sistema grškega in latinskega jezika sta predmet jezikoslovja. Izjave v pomenu parole, take kot so zapisane v besedilih, pa so predmetfilologije. Podobno kot parole in langue sta tudi filologija in jezikoslovje medsebojno pogojena. Kdor pri branju besedila uporablja slovnico, posega na področje jezikoslovja. Tisti pa, ki v slovnici sistematično sestavlja elemente in pravila nekega jezika, mora najprej razumeti jezikovne izjave ali besedila, kar je cilj filologije. Filolog in jezikoslovec se ukvarjata z jezikom besedil, vendar v različnem pogledu. Znanje jez~}<:a(govorna kotnpetenca) je večstopenjsko. Poleg razumevanja pri poslušanju ali branju (pasivno ali receptivno obvladovanje jezika) obstoja še sposobnost tvorjenja pravilnih stavkov in oblikovanja lastnih idej kakor tudi razlikovanje med slovničnimi in neslovničnimi izjavami (aktivno obvladovanje jezika). Takšno sposobnost ima v polnem pomenu le »rojeni govorec« (native speaker), ki govori nek jezik kot materni. In končno obstaja na drugi ravni še sposobnost teoretičnega opisa nekega jezika in razlage njegovega delovanja (jezikoslovna kompetenca). Kompetenca obvladovanja grščine in latinščine kot ne več govorjenih jezikov obstoji najprej v receptivnem obvladanju jezika. Gre torej za sposobnost razumevanja besedil v teh jezikih. Filologi, ki kot učitelji omenjena jezika po~čujejo ali kot interpreti posredujejo razumevanje grških in latinskih besedil, potrebujejo . v določenem obsegu tudi aktivno znanje jezika in jezikoslovna kompetence. Smisel grških in latinskih besedil morajo zanesljivo dojeti ter besedila prevesti in pojasniti. Prav tako morajo zasnovati različice pri tekstni kritiki in analizi ter znati (npr. za šolske naloge) spisati lastna besedila. Pri grškem in latinskem jeziku v določenih primerih govorimo o diferenciaciji: krajevne različice se kažejo (v grščini) v narečjih, časovne v različnih stopnjah jezika, različice specifičnih skupin pa v plasteh jezika. Poleg tega so do~očene posebnosti značilne tudi za literarne zvrsti (slog literarne 48 zvrsti) in jezik posameznega avtorja (osebni slog). 1 Za pregled nad vsemi diferenciacijami grškega ali latinskega jezika je potrebna najvišja stopnja jezikovnega znanja. K temu idealnemu cilju naj bi filolog sicer težil, vendar se mu v praksi tudi najboljši poznavalci približajo le do določene mere: 3.1.2 Jezik kot součinkovanje izraza in pomena Jezikovna izjava se v skladu s svojim časovnim potekom členi v vrsto majhnih enot. Če izhajamo iz pisne podobe, se kot take enote ponujajo odstavki, stavki, besede in črke. Pisava predstavlja- vsaj v evropskih jezikih - glasovne tvorbe. Te se členijo podobno kot besedilo: na dele govora, stavke, besedne skupine, besede in glasove. Glasovne tvorbe na svoj način predstavljajo pomen (vsebino). Po Palmerju je »smisel opisovanja jezika v tem, 2 da se glasovom pripiše ustrezen pomen«. Glasovno tvorbo imenujemo v jezikoslovju tudi signifikant ali označevalec, vsebino pa signifikat ali označenec (significans in significatum). Signifikanti s tem, da so nosilci jezikovne vsebine, izpolnjujejo v okviru razumevanja nalogo, ki se imenuje signifikativna funkcija. 3 To funkcijo opravljajo zlasti besede in fleksijska obrazila. Z glasovno vrsto besede labor se povezuje besedni pomen (besedna vsebina) NAPOR (velike črke naj bi razlikovale besedno vsebino _od glasovnega telesa). V sebino, ki jo nosijo posamezne besede, imenujemo leksikalni pomen. V stavčni soodvisnosti dobijo besede poleg tega pogosto še kontekstualni pomen (prim. 3.2.2). Fle_ksijska obrazila (fleksijski sufiksi) prikazujejo slovnični pomen: -i v labori označuje dajalnik (sklon) ednine (število) (prim. 3.2.2 in 3.2.3). Besedni in slovnični pomen sodelujeta pri oblikovanju stavčnega pomena (stavčne vsebine). Stavek Nil sine magno vita lahore dedit mortalibus - »Življenje ne da smrtnikom ničesarbrez velikega truda« (Horacij, Sat. I 9,59) ima sam zase nek pomen, ki velja na enak način tako za prevod kot za izvirnik in v obeh primerih za govorca (avtorja) kot za poslušalca (bralca). Poslušalčevo (bralčevo) razumevanje besedilnega pomena je omogočeno tako, da govorec (avtor) razstavi svojo predstavo na manjše enote (besede) in izbira zanje take formulacije, ki so skladno z dogovori v konkretnem jeziku njegovemu poznavalcu prepoznavne in razumljive; vsaka izmed njih je izbrana iz možnosti, ki jih nudi besedni zaklad jezika. Če bi za kateri koli del stavka izbrali kako drugo besedo, bi se smisel stavka spremenil. Med seboj zamenljive enote stojijo druga z drugo v paradigmatskem razmerju (npr. nil- multum - omne oziroma • omnia). V našem primeru so izbrane enote nil- nič; sine- brez; magnusvelik; vita - življenje; labor - trud; dare (oziroma do) - dati; mortalis umrljiv. Medtem ko se glasovna telesa v obeh jezikih razlikujejo (npr. labor.trud), so njune vsebine v obeh jezikih enake (ali podobne), npr. NAPOR. Ko poimenujemo enote v taki obliki, poimenujemo besede kot slovarske enote z leksikalnim pomenom. Ko pa so rabljene kot enote znotraj stavka, je pri nekaterih izmed teh ·besed osnova povezana s končnico v fleksijsko obliko (lahor-e, ded-it, mortali-bus), skladno s pravili vede o pregibanju (prim. 3.2.2) in z ozirom na skladnjo, ki urejuje sintagmatska razmerja besed (prim. 3.2.3). Na eni strani se predlog sine glede na leksikalni pomeni pojavlja v slovarju in si je njegovo besedno vsebino BREZ v določenem pomenu mogoče predstavljati samostojno. Po drugi strani pa je to predstavo možno aktualizirati le v soodvisnosti od stavkov (ali vsaj besednih skupin) in sine ne more nastopati »Slog« pomeni občasno bolj individualne poteze v določenem jeziku, ki so značilne za neko Osebni slog, slog literarne zvrsti, slog obdobja in jezikovni slog so relativne količine, ki jih primerjamo s povprečjem na ostalih področjih (prim. 4.2 in 4.3). 2 F. Palmer, Grammatik und Grammatiktheorie, MUnchen 1974, 38. 3 O funkcijah in njihovem možnem razlikovanju prim. H. Happ, Zur funktionalen Grammatik, Altsprachlicher Unterricht 1973, zvezek I, 64 in nasi. 1 področje. 49 kot samostojen del stavka, ampak s pomoeJo slovničnega pomena pomaga zgraditi pomen besednih povezav kot sintagem, podobno kot to sicer počno končnice. Zato je predlog sine s svojo uporabo obravnavan tudi v slovnici. 3.1.3 Slovnica Medtem ko je seznam besednih vsebin stvar slovarja, so možnosti gradnje besedil iz besed predmet slovnice. »Tako vsebuje slovnica pravila za povezavo besed v stavke«. 4 Medtem ko torej slovar nudi leksikalne pomene, je slovnica tradicionalno pristojna za druge pomene in funkcije. (Izraz slovnica lahko označuje tako znanstveno disciplino kakor tudi knjigo, ki vsebuje izsledke te discipline.) Slovnica kaže, kako določen jezikovni sistem (langue) deluje v součinkovanju njegovih elementov. »Slovnica opisuje, kaj počno ljudje, ko govorijo svoj jezik.«5 Slovnice se po vsebini, načinu prikaza in cilju v podrobnostih zelo razlikujejo. Glede na vsebino imamo slovnice, kjer prevladuje bodisi glasoslovje bodisi oblikoslovje ali pa skladnja, po drugi strani pa sta v nekaterih glasoslovje in skladnja komaj omenjena. Glede na način prikaza poznamo slovnice, ki elemente (glasove, oblike) opisujejo kot gradivo in jih registrirajo na osnovi preoddanih besedil, ter slovnice, ki prikazujejo tudi funlcije in součinkovanje posameznih elementov. Pri tem ravnajo deskriptivno, v kolikor razpoložljivo gradivo zbirajo, registrirajo, razvrščajo po skupinah, poimenujejo in opisujejo. Lahko ravnajo sinhrono, v kolikor pri registriranju in določanju funkcij elementov izhajajo iz posameznih besedil ali avtorjev iz ozko ker opisujejo omejenih obdobij. (Obenem imajo prediktivni značaj, pričakovane možnosti pri novo odkritih, prvič slovnično in tekstnokritično obravnavanih besedilih ter tudi pri besedilih iz jezikovnih in stilnih vaj.) Obstajajo tudi slovnice, ki opisujejo zgodovinski razvoj posameznih jezikovnih elementov in jih razlagajo v medsebojni soodvisnosti (diahrona slovnica), ter slovnice, ki med sabo primerjajo dva večinoma podobna jezika, recimo grščino in latinščino. Tudi zgodovinska slovnica lahko zapusti okvir posameznega jezika in privzame morda indoevropske, italske ali romanske jezike. Glede na cilj pa imamo znanstvene priročnike, ki služijo jezikoslovju ali filološki razlagi piscev, ob njih pa tudi takšne, ki bolj upoštevajo praktične šolske potrebe in zato izbirajo snov in metode glede na učenje jezika in šolsko branje ter pogoste pojave delno prikazujejo kot »pravila« (pedagoška slovnica). Slovnica kot teoretičen model posameznega jezika (langue) opisuje možnosti oblikovanja jezikovnih izjav. Ta model je z abstrakcija nastal iz obstoječih jezikovnih pričevanj, v našerri primeru iz celotne snovi (korpusa) preoddanih latinskih in grških besediL Ker so za latinščino in grščino na razpolago samo besedila, ne pa tudi govorci, govorimo o »korpusnih jezikih«. Za šolsko slovnico se je temeljni korpus še bolj omejil: grška šolska slovnica ima za osnovo atiško grščino (prim. 3.3.2) četrtega stoletja pr. Kr., latinska pa Ciceronovo in Cezarjevo latinščino. Deskriptivna slovnica nam kot prikaz pogostega in običajnega lahko služi kot izhodišče za ugotavljanje in presojanje neobičajnega, redkega in enkratnega, kar je za tekstno kritiko in stilistiko zelo pomembno. Prav tako je osnova za kontrastivno slovnico dveh jezikov, ki je namenjena govorcem določenega maternega jezika. 6 4 Lyons, EiT1fiihrung in die moderne Linguistik, 136. F. Palmer, Grammatik, 12. 6 R. Vischer, Probekapitel zu einer kontrasti ven Syntax des Lateinischen und Deutschen, AU 1973, zvezek 1,18-31; H. Happ, Kontrastive Grammatik und Lateinische StilUbungen, AU 1973, zvezek 1, 32-63. 5 50 3.2 jEZIKOVNI ELEMENTI IN NJIHOVE FUNKCIJE 3.2.1 Glasovi /zgovorjava (prozodija) Glasove lahko proučujemo z različnih vidikov. Z vidika pisave je videti, kot bi imeli glasovi nekaj skupnega s črkami. Toda za črke ne moremo reči, da »so« glasovi, temveč predstavljajo glasove. Tako stoji denimo črka t za glas [t] .7 Glasovi in črke so v grščini in latinščini - drugače kot v današnji angleščini in francoščini dodeljeni drug drugemu precej, seveda pa (kot v nemščini) ne vedno povsem enoznačno: tako zaporedje črk sch v nemščini ne predstavlja treh, ampak en glas [š], v latinščini pa tri glasove [skh]. Tudi v kvaliteti izgovorjave obstajajo časovne in krajevne razlike: tako odgovarja črka t v Hamburgu pridihnjenemu glasu [th], v Bambergu [d], v Firencah [t] brez pridiha in v latinščini prav tako.* Tako kot pri drugih tujih jezikih je treba tudi za pravilno govorjenje (ortoepija) in pisanje (ortografija) v latinščini in grščini razložiti razmerje med glasovi in črkami. 8 Ortoepija je delno področje prozodije, ki prvotno obsega vedo o naglasu, od pozne antike dalje celotno vedo o izgovorjavi, od renesanse naprej pa predvsem vedo o izgovorjavi kot osnovo metrike. 9 Pozna antika in razvoj jezika v srednjem yeku sta visoko enoznačnost dodelitve glasov in črk delno uničila. 10 Moderna doba se je najprej navezala na izgovorjave, ki je bila v rabi v 15. stoletju, z delnim upoštevanjem krajevnih posebnosti. Kasneje pa se je (na različnih območjih različno dosledno) zopet približala antični izgovorjavi, ki se jo da z določeno gotovostjo rekonstruirati predvsem iz pričevanj antičnih piscev (recimo Kvintilijan, inst. I 4,10 k etiam in vos), iz posnemanja naravnih glasov, besednih iger, starih etimologij (npr. J3il, J3il za kozje meketanje), iz prevzema grških in latinskih besed kot izposojenk v druge jezike (npr. Caesar = Ka1aap = Kaiser). Zaželeno je, da bi se ta izgovorjava vsaj v načelu zopet uveljavila; pravilna izgovorjava bi namreč zagotavljala večjo enotnost in s tem večjo mednarodno razumljivost, prispevala pa bi ·tudi -k večjemu razumevanju pojavov, kot sta asimilacija ali glasovni razvoj, kot tudi metrike. Sedanja praksa se v veliki meri približuje antični izgovorjavi, vendar je prepredena z elementi tradicionalne izgovorjave. V pričujoči pregledn~i vsebuje prvi stolpec znak, drugi grški ali latinski glas v antični izgovorjavi (in sicer v grški iz časa okrog leta 400 pr. Kr. in v latinski iz časa okrog leta 50 pr. Kr.), tretji opozorilo na primere, kjer se naša šolska praksa od te izgovorjave oddaljuje oziroma primere, kjer bi se bilo stranpotem, ki so dolgo veljale za pravilne, potrebno izogniti. 7 V rabi je naslednji način pisanja: s stoji za grafem s, [s] stoji za izgovotjeni glas (fon) s, Is/ pa stoji za fonem s. • Tako v slovenščini črka d zaznamuje glas [d] v besedi dar, toda glas [t] v besedi rad (op. prev.). 8 Da bi bilo moč enoznačneje opisati določene glasove, kot je to recimo mogoče pri znaku [t], so na osnovi konvencije razvili mednarodno fonetično abecedo, katere pisna znamenja stojijo za artikulacijsko in akustično kar najbolj natančno prepisane glasove. Ta natančen prepis omogoči opis njihove artikulacije ali akustične podobe. V številnih primerih zadostuje za določen krog uporabnikov namig na temu krogu znane glasove, v našem primeru na slovenske (ker smo avtmjeve n.em.fke primere nadomestili s slovenskimi, op. prev.). 9 Prim. W. S. Allen, Accent and Rhythm, Cambridge 1974. 10 Tako je v grščini že v helenisti čni dobi (3 .-1. stoletje pr. Kr.) in nato v srednjem veku vedno več znakov prevzelo glasovno vrednost [i] (v današnji grščini jih je 5: t, TJ, u, Et, ot); latinski c (=[k]) se je v pozni latinščini izgovarjal kot [c], v romanskih jezikih pa med drugim kot [cl ali [s]. Grška izgovorjava (ok. 400 pr. Kr.) O ombe Znak E ii, ii (kratko ali dolgo) b g d e (kratko, široko) ~ dz 11 e (dolgo, široko) e th l i (kratko ali dolgo) K k A, l m n a f3 'Y 8 • ~ v ~ ks o o (kratko, široko) 1t p p r O" s (nezveneče) "(; t u il (kratko ali dolgo) ep 'V ph kh ps co o (dolgo, široko) at ou ai (ločeno) ii(+ i) au e (+ i) eu e (dolgo, široko [+ i]) o (zelo ozko) q> 6 (+ i) x q. au El EU 11 šolska izgovorjavaf šolska izgovorjavah šolska izgovorjava ei šolska izgovorjava u Pri večini grških samoglasnikov je kvantiteta razvidna že iz črk. Le pri a, t in u je treba poznati konkretno besedo oziroma obliko, da lahko ugotovimo dolžino (gl. slovarje). Tudi naglas se v grščini od helenističnega obdobja dalje označuje že na črkah: kratki zlo gi imajo na naglašen ih zlo gih kot akcent / ali ', dolgi zlogi pa /' ' ali ~ . Naglašeni zlog se je verjetno izgovarjal predvsem z višjim tonam, močnejša jakostna izrazitost je bila šele drugotnega pomena. 52 Latinska izgovorjava (v prvem stoletju pr. Kr.) a a,a b b k c d e f g h ne c (v poklasični šolski izgo'vorjavi c pred e, i, ae in oe, v skladu z rabo, ki jo je del govornega področja dokončno privzel v 6. stoletju) d e,e f g h r, z; j (pred samoglasniki) (k) m n Starolatinski znak k se je obdržal le v izjemnih primerih. ·.k m n o o,o p q p (brez pridiha!) kv r r s t (u) v x (y) (z) ae s (nezveneče) t (brez pridiha) Znak uje nastal v antični kurzivni pisavi. Do u, ii (kot samoglasnik) y kot polvokal oziroma razlikovanja med u in v pride šele po antiki; ~t se izgovori kot v slovenskem prav. soglasnik, pred samoglasniki • ks ii dz ae au e1 eu oe au ei ui gn eh ph ui kh ph ti ti Ta dva znaka sta bila v rabi le. v grških tujkah od Avgustove dobe naprej. (ločeno) od zgodnje cesarske dobe dalje (tudi v tradicionalni šolski izgovorjavi) ii eu(ločeno) oe (ločeno) o od cesarske dobe dalje (tudi v tradicionalni šolski izgovorjavi) gn neh f od cesarske dobe dalje ne ci 53 Kratke in dolge samoglasnike ločujemo v latinščini težje kot v grščini, saj ni nobenih posebnih črk. V splošnem lahko navedemo nekaj osnovnih pravil (nadaljnja posamična pravila so na voljo v slovnici). Dolgi so: • po naravi dolgi samo glasniki (tu je potrebno poznavanje besed ali njihovega izvora; prim. navedbe v slovarju); • dvoglasniki; • iz dvoglasnikov ali po krčenju nastali samoglasniki (npr. fucus < loucos; cogere < coagere; prim. navedbe v slovarju); • samoglasniki pri nadomestni podaljšavi (miila < mandsla); • samoglasniki pred -ns in -nJ, pa tudi pred ne+ soglasnik (infans, sanctus). Kratki so: • po naravi kratki samoglasniki; • samoglasniki pred drugimi samoglasniki (izjeme: grške besede kot Aeneas <gr. A'tvt:iac;). Zlog je dolg: • če vsebuje dolg samoglasnik, • • če stojita za samo glasnikom dva ali več soglasnikov (pozicijska dolžina); 11 če pa gre pri dveh soglasnikih za muta cum liquida, velja zlog lahko za kratkega ali dolgega. Kot naglasno pravilo v latinščini velja, daje predzadnji zlog naglašen, če je dolg. Če je predzadnji zlog kratek, je naglašen predpredzadnji. Naglašeni zlog so verjetno izgovarjali malo višje (muzikalni akcent), vendar je bila v latinščini s tein očitno povezana tudi nekakšna ojačitev (dinamični akcent). V pozni antiki je dinamični akcent Uakostni naglas) prevladaL Fonetika infonologija Glasove lahko obravnavamo kot enote govomega dejanja (parole) ali kot enote jezikovnega sistema (lqngue). Glas kot najmanjšo enoto, ki se jo da pri govornem dejanju izbratiin ki jo poslušalec še lahko razločuje, imenujemo na ravni signifikantov fon. Poni so predmetfonetike. V sklopu jezikovnega sistema se glasovi glede na svojo funkcijo kažejo kot najmanjše pomensko razlikovalne enote jezika. V tej funkciji jih imenujemo fonemi. Fonemi so predmet fonologije. Ta raziskuje: • katere govorne razlike so povezane s pomenskimi razlikami; • v kakšnem odnosu so razločevalne značilnosti in • po kakšnih pravilih se smejo fonemi med seboj kombinirati v besede oziroma obsežnejše skupine. Tudi pri grškem in latinskem fonološkem opisu je potrebna popolnost. Poleg tega lahko fonologija skozi opis v nekem jeziku možnih glasovnih skupin in njim relevantnih nasprotij (recimo med kratkim in dolgim a pri malus in malus) ter variant (recimo pri g kot [g] ali kot [ng], odvisno od glasovnega okolja) poda določene osnove za razumevanje zgodovinskih sprememb v obstoju glasov. Taki zlogi so dolgi samo zato, ker njihova izgovorjava traja relativno dolgo. Grški slovniča1ji so predpostavljali;daso ti zlogi dolgi zaradi »dogovora« (8E:crEt). Positione je napačen latinski prevod besede 8E<YEt. 11 54 V splošnem pa je njen pomen za praktično delo klasičnega filologa neznaten. Zato je razumljivo, da fonološke raziskave in dognanja na področju starih jezikov nimajo prevelikega odmeva. Zgodovinsko glasoslovje Spoznanje, da se določeni glasovi s časom spremmJaJO ll1 da se zato podoba spremeni tudi pri »istih« besedah (in v sklaqu s tem tudi izgovorjava napisanega ali način zapisa), je bilo povod za nastanek samostojne znanstvene discipline - zgodovinskega glasoslovja. To najprej ugotavlja razlike in spremembe glasov v preoddanem gradivu, pri tem lahko spoznava 12 določene pravilnosti (glasovna pravila) in na podlagi teh pravilnosti nato med seboj povezuje in zgodovinsko »razlaga« zgodnejše in kasnejše glasovno stanje. Poleg pravilnosti pa mora upoštevati tudi odstopanja zaradi analogije 13 (priključitev na pogosto in podobno obliko) ali menjalnih odnosov. Filologom pomaga zgodovinsko glasoslovje že pri učenju, saj omogoča lažjo razlago zapletenih pojavov (kot so teneo- contineo, 'tEtvco 'tE'tCX.'tat). Na podlagi glasovnih pravil se da pri branju besedil, pisanih v jeziku na starejši jezikovni stopnji, besede in oblike manj zastopanih glasovnih podob pogosto izpeljati na besede in oblike, katerih glasovno podobo in pomen bolje poznamo (tako recimo quom ali istuc pri Terenciju na kasnejša cum in istud, ki je poenostavljeni istu(d)-ce). zvočna 3.2.2 Besede Besedotvorje Čeprav splošno priznane definicije besede ni, lahko na področju klasične filologije izhajamo iz tega, da z izrazom »beseda« ]Jlislimo bodisi na enote znotraj stavka, ki so v zapisu ločene druga od druge (recimo lahore, mortalibus), ali pa na leksikalne enote (prim. 3.1.2). Z zgradbo besed kot leksikalnih enot se ukvarja besedotvorje. To je poleg vede o pregibanju del oblikoslovja, vede o besedili podobi. Besedotvorje je v grščini in latinščini v prvi vrsti tvorjenje besednih debel iz korenov ali drugih besednih debel. Pojma koren (ta je nastal v 16. stoletju pod vplivom hebrejske slovnice) in deblo označujeta elemente, ki so izsledki slovnične analize in v jezikovnih izjavah le redko. stojijo sami zase (in sicer v neflektiranih obli~h korenskih besed, recimo sai; in v oblikah, ki so identične čisti osnovi, recimo lauda!). V tem pogledu so to abstrakcije. Nadaljnja abstrakcija je členitev besednih oblik na osnovo in končaj. Osnova je del, ki ostaja pri pregibanju vseskozi nespremenjen (ncx.t8Eu- od nat8cuctv; laud- od laudare). Velja: deblo + končnica = osnova + končaj. Besedna osnova je nosilec leksikalnega pomena (prim. 3.1.2). Ker v besedilih najprej naletimo na signifikante, obravnavamo besedotvorje najprej na ravnini signifikantov. Elementi, ki gradijo osnovo, pristopajo h korenu (ali k osnovi) spredaj ali/in znotraj ali/in zadaj, in sicer kot predpona (prefiks), medpona (infiks) ali (največkrat) kot pripona (sufiks), recimo in-sano, vi-n-co, o ra-tor. 14 12 Najpomembnejša grška glasovna pravila je pregledno zbral H. Zinsmeister, Griechische Grammatik, I. del, Munchen 1954, 32-38; latinska pa recimo K. Bayer - J. Lindauer, Lateinische Grammatik, Munchen 1974, 6-11. 13 Za izvor in metode zgodovinskega glasoslovja (izpričevanje starejših besednih oblik v besedilih, poro'čilih ali preko izposojenk) prim. Hofmatm-Szantyr 54x in nasi. _ 14 Za poskuse definiranja prim. Lyons, Einfiihrung, poglavje 5.4; Palmer, Grammatik, 39 in nasi. 55 Med glavnimi tipi v besedotvorju so korenske besede, ki so tudi najenostavnejše in najredkejše. Tu sta osnova in koren identična: koren sam nosi besedni pomen; v jezikovnih izjavah se fleksijska obrazila navezujejo neposredno na koren, recimo v grškem "t-J.leV ali v latinskem i-mu_s 'gremo'. Drugi tip, ki je daleč najbolj razširjen, so izpeljane besede (izpeljanke). Pmnen nosi njihova osnova, ki jo sestavljata koren (aJi druga osnova) in (največkrat) pripona, ki je del osnove, npr. pfj-'twp ali ora-:tor 'govorec'. Tretji tip so . zloženke (composita). Pri teh se dve osnovi s samostojno predstavljivimi signifikanti (besednimi pomeni) povežeta v novo osnovo z novim pomenom. V latinščini so te besede razmeroma redke (npr. alti-volantes 'visoko leteči, ptiči'), nasprotno pa SO V grščini ter V VeČini modernih jezikov zelo pogoste (npr. aKp61tOAt<; 'gornje mesto, gornji grad'). Med omenjenimi tipi se pojavljajo tudi mejni primeri, kot recimo pomembna skupina s predlogi sestavljenih glagolov, tako advolare. Tradicionalno jih imamo za sestavljenke, saj so lahko predlogom za osnovo samostojno predstavljivi signifikanti (prim. 3.1.2). S stališča signifikantov je delitev sestavljenk takšna: največja skupina so determinat1vne zloženke, pri katerih deluje zadnja beseda kot temeljna, ki jo predhodnik natančneje določi: aKp0-1tOAtc; višji de/ mesta', parricida 'očetomorilec'. Druge sestavljenke izražajo glagola biti ali in-zeti: noA.u-nfJJ.Lwv 'žajosten (=tisti, ki ima veliko žalost)'. Redkejši je tip kopulativnih sestavljenk, kot recimo 8c.6-8eKa in duo-decim 'dvanajst(= dva+ deset)'. Poznavanje tipov in pomenskih skupin nam lahko pomaga, da iz konteksta besedila prepoznamo način tvorbe in pomen prvotno neznane besede 15 ter primerno ocenimo slog besedila. Besedna vrsta Poleg besedne vsebine (leksikalni pomen) se pri tvorjenju besed izoblikuje tudi besedna vrsta. Tako se izkaže pomen besedne vrste, recimo pomen samostalnika (labor) ali glagola (laborare ), in tudi določene možnosti rabe besed v stavku. Izpeljana beseda ne pridobi nobene nove besedne vsebine, ampak zgolj drug pomen besedne vrste in s tem druge možnosti skladenjske rabe, kot recimo beseda »zapeljevanje« nasproti »zapeljevati«. Vprašanje, ali to velja tudi za primere~ot beatiiudo poleg beatus, igra veliko vlogo predvsem pri interpretaciji filozofskih besedil. Delitev besednih vrst na ime (samostalnik + pridevnik), zaimek, glagol, deležnik, člen, predlog, prislov, veznik in medmet, izvira iz stare slovnične tradicije. 16 Vendar pa danes ne zadošča več povsem, saj uporablja povsem različne delitvene kriterije enega poleg drugega, denimo oblikoslovne poleg 17 skladenjskih. Primer za morfološki kriterij je ločevanje glagolov (verba) (ker se spregajo) od imen (nomina). Po tem kriteriju je treba nepregibne besede zbrati v eno skupino. 18 S pomočjo skladenjskih kriterijev pa se denimo prislovi označujejo kot besede, ki natančneje določajo določene besedne vrste. Od prislova, ki je besedna vrsta, razlikujemo prislovno določilo, ki je stavčni člen (prim. 3.2.3). Sorodnost med obema je v tem, da v vlogi prislovnega določila v stavku pogosto, a ne vedno, najdemo prislov. V nasprotju s tem pa prevzema prislov sicer povečini funkcijo prislovnega določila, ne e~_vedno: v primeru »tisti avto tam«, ali pa eh EKEL av8prorcot nastopa prislov kot prilastek. 15 Za Home1jaje to prikazal M. Leumann, Homerische Worter, MUnchen 1950. Dionysios Thrax 11 p. 23, lf. Člen je v latinščini odpadel, medmet paje dodan. Delitev imen na samostalnik in pridevnik (in delno na števnik) je poznejšega izvora. 17 Prim. Schwyzer/Debrunner, Griech. Grammatik II; 14 in nasi. z lit. 18 Prim. Bayer-Lindauer, Lat. Grammatik, pogl. 11, str. 12. 16 56 Glede na besedno vrsto, v katero spadajo, so besede primerne za določene vloge v stavku in sicer kot samostojne (glagoli, samostalniki, pridevniki, zaimki, prislovi) ali v povezavi z drugimi besedami (predlogi, vezniki, členi). Tako se glagol lahko rabi predvsem kot povedek, pridevnik kot prilastek, povedkov prilastek ali povedkovo določilo, prislov pa kot prislovno določilo ali kot prilastek (primerjaj podrobneje o tem 3.2.3). Besedni etimologija) pomen (semantika ali semaziologija} onomaziologija} Pravi nosilec leksikalnega pomena je besedna osnova. Ker pa pomen besede kot leksikalne enote ni nič drugega kot pomen osnove, upravičeno govorimo kar o pomenu besede. Ker mora filolog pojasniti pomene besed v sobesedilu, se mu postavljata dve vprašanji: • Kakšne vsebinske možnosti (potencialne pomene) ima določena beseda? • Katero specifično vsebino je treba iz okvira možnih izbrati oziroma ugotoviti v povezavi s sobesedilom (pomen v sobesedilu, siceršnji pomen, aktualni pomen)? 19 Pri odgovoru na prvo vprašanje je treba najprej upoštevati splo§no jezikovno rabo, nato .pa značilnosti dobe, kraja in literarne zvrsti pri avtorju besedila. Ustrezne informacije je moč dobiti v splošnih in posebnih slovarjih, zanesljivost njihovih podatkov paje potrebno preveriti s pomočjo besedila. Pri odgovoru na drugo vprašanje je treba upoštevati neposredni, deloma pa tudi posredni kontekst. Često se govorni pomen neke posamezne. besede izkaže šele iz nadaljnjega konteksta. Bistveno pa je, da si predočimo osnove povedanega in govorno situacijo. Za obe vprašanji je lahko koristno, da sami raziskuj emo zgodovino besede ali pa si pomagamo z že obstoječimi dognanji. V pomoč so tudi vzporednice iz istega besedila, iz drugih besedil istega avtorja, iste literarne zvrsti, istega narečja in istega obdobja. Pri tem pa je treba paziti, če in v kolikšni meri gre res za prave vzporednice. Povedano bo pojasnil naslednji primer. V Evripidovem Hipolitu govori Fajdra v nekem daljšem govoru (v. 373 in nasl.), da za človeško nesrečo dostikrat ni krivo pomanjkljivo spoznanje, ampak nedosledna ravnanje; pri tem je med drugim v igri dvoje vrst citScbc;, ena »dobra« in ena »slaba«, ki te oznake pravzaprav sploh ne zasluži. Pomena besede citScbc; in smisla mesta, kjer se pojavlja, sprva ni lahko razumeti in v • dosedanjih raziskavah sta bila pojasnjena zelo različno. Izhajati je treba iz splošne jezikovne rabe, kjer beseda pomeni 'boječnost' ali '~ramežljivost'. Poleg tega upoštevamo še očitne vzporednice iz istega dela, kjer nastopa a'tScbc; ali pripadajoči glagol a'tOEOJ..Lat v tem pomenu. Toda nobeno izmed pojasnil ne more podati besedilu 20 prepričljivega smisla. Navedena besedno-zgodovinska raziskava ponuja sicer bogato gradivo, vendar to v tem primeru ni dovolj. 21 Do ustrezne razlage lahko v tem primeru pridemo samo s pomočjo konteksta govora. Izkaže se, da Fajdra z dvema vrstama a'tScbc; misli na pravilno (oziroma napačno razumljen o) upoštevanje svoje družine. Ker so spodleteli vsi poskusi, da bi bil prepovedani epcoc; premagan, pravilno razumljena citScbc; zahteva, da Fajdra izroči svoje življenje ter s tem reši lastno čast in ohrani dober glas družine. Slaba a'tScbc;, ki pa pravzaprav sploh ni citScbc;, pa bi v skladu z nasvetom Fajdrine dojilje pomenila željo po ohranitvi svojega življenja »za svojo družino« kljub spoznanju, da njena 19 Prim. Ullmann, Semantik, 57. Prim. A. Lesky, Tragische Dichtung der Hellenen, Gottingen 3 1972, 324. C. E. von Erffa, a\15cb<; und verwandte Begriffe in ihrer Entwicklung von Homer bis Demokrit, 1937 (Philologus Suppl. XXX 2), 166 in nasl. 20 21 57 prepovedana ljubezen do Hipolita družino na slab glas. 22 zavrača veljavno moralo in spravlja njo in njeno Vsa vprašanja, ki se nanaSaJO na pojasnjevanje besednega pomena, SO predmet semaziologije ali semantike. 23 Predpostavlja se, da glasovnemu telesu besede v večini primerov najprej odgovarja en sam nazor. Tako ima torej nek označevalec izvorno samo po en označenec. V označencu besede pa lahko nato vidimo povezavo več 1nanjših vsebinskih značilnosti. Imenujejo se semantične komponente ali semantične 24 značilnosti. To pogosto pojasnjujejo s preprostim primerom: pri človeku pri konju moško moški žrebec žensko ženska ko bila otroško otrok žrebe vrsta človek konj V tabeli Itayedene besede so določene z »značilnostmi« iz levega stolpca in zgornje vrste in jih je tako moč tudi semantično analizirati. V grščini bi v prvi vrsti pisalo avflp, yuvfl, 'tEKVOV, av8pconos, V latinščini pa vir, je1nina, infans, homo (pri tem pustimo ob strani dejstvo, da se besede treh jezikov pomensko ne prekrivajo povsem). • Različni govorci (avtorji), pa tudi poslušalci (bralci) lahko poudarijo različne značilnosti neke besede, tako da v določenih izjavah določeni vidiki besedne vsebine izstopajo, drugi pa se umaknejo. Pri tem gre lahko za navezovanje na vsebino pojma (pomensko jedro) ali na t. i. »semantični kolobar« besed, torej na asociacije in komponente, ki se vrstijo okrog jedra. Tako se v skladu s kontekstom pokaže možnost različne uporabe neke besede. Zgodovinsko gledano se to sprva zgodi istočasno, torej v različnih kontekstih istega besedila. Tako lahko pri grškem 'tpEco, ki vsebuje komponento bati se, stopijo v ospredje komponente telesne podobe, doživetja ali reakcije. Tej različni rabi ustrezajo prevodi trese~ se-- bojim se- pobegnem-. Dober primer za premikanje besednega pomena v okviru konkretnih izjav in za nastanek različnih načinov uporabe nudi raba besede vou~ v Platonovih dialogih. V zgodnjih dialogih nastopa omenjena beseda samo v atiških pogovornih izrazih kot vouv EXEtV, avEu vou in pri tem odgovarja pogovorni rabi besede pamet v izrazih biti pameten, brez pameti-; V kasnejših dialogih pa se v vedno večji meri pojavlja samostojno in pomeni uvid v smislu spoznanja idej, značilnega za Platonovo filozofijo. Prehod med obema načinoma rabe je moč natančno opazovati na štirih mestih v dialogih Gorgija (467a 5 in 510c 1) in Menon (99c 8 in 99e 6). Izraz avEu vou nastopa tu v novem pomenu- brez (pravega) uvida (v Platonovem smislu), vouv EXEtv pa temu ustrezno kot imeti (pravi) uvid. Oba izraza sta nato izrecno razložena v tem smislu. S tako spremenjeno vsebino opremljeni pojem vou~ Platon od tu naprej ves čas uporablja poleg pogovornih izrazov. Novo rabo podpre še jezikovna raba predsokratikov,- ki so besedo (v jonski obliki v6o~) že uporabljali kot uvid v skladu s svojim lastnim pojmovanjem resnice. 25 · Spremembe pomena neke besede v večini primerov posredno vplivajo tudi na besedno družino (to so besede z istim korenom) in besedne zveze. Družina besede vouc; se spremeni podobno kot beseda sama: tudi voE'iv, v61lf..LCX in v611crtc; dobijo pri Platonu nov pomen- uvid idej. Problem natančneje obravnavam drugje. Obe oznaki izvirata iz 19. stoletja: C. Reisig, Lat. Semasiologie, 1839; M. Breal, Essai de senwn.tique, Paris 1897. 24 Prim. J. Lyons, Ei1~{iihrung, pogl. 9 in 10; H. Brekle, Semantik, 31 in nasl. 25 Natančneje je to izpeljano v G. Jager, Nus in Platons Dialogen, Gottingen 1967 (Hypomnemata ! 7). 22 23 58 Zveza različnih pomenov se lahko zaradi konkretnega jezikovnega občutka navkljub zgodovinski povezanosti prekinjena, recimo pri grški (homerski) besedi cuxo~at.:! V tem primeru govorimo o polisemiji. Različni pomeni se tudi po svojem nastanku ločijo denimo v naslednjih pri1nerih homonimije: homerska beseda oupo<; lahko pomeni 'meja' (atiško opoc;), '(ugoden) veter' (sorodno z aupa), 'čuvaj' (od bpaco), 'jarek' (sorodno z bpucrcrco) in 'gora' (atiško opoc;). 27 Analiza sestavnih delov (komponent) omogoča opis drobnih pomenskih razlik kot razlik v eni komponenti in opis večjih pomenskih razlik kot razlik v več komponentah. S pomočjo komponent je moč pojasniti tudi razliko med pojmom (kot enoto komponent) in jezikovno predstavo (brez popolne pojmovne opredeljenosti in popolne nazornosti, toda določeno z delom komponent in z močnimi asociacijami). Dodatne pomenske možnosti, ki nastanejo z izrazitim poudarkom v nekem določenem kontekstu in jih je moč ponazoriti s komponentno analizo, se pokažejo pri metaforični rabi, tako v primeru metonimije , (izraz, ki je z mišljenim izrazom logično ali empirično povezan, recimo opvtc;, dobesedno 'ptica', preneseno 'znamenje') kot tudi metafore v ožjem smislu (recimo AECDV, dobesedno 'lev', preneseno 'junak'). Možnosti pomena neke besede osvetljujejo tudi njena sintagmatska in paradigmatska razmerja (prim. 3.1.2), saj so jezikovne povezave izraz miselnih zvez. Tako je na primer za besedo labor28 pomembno dejstvo, da se pogosto rabi kot osebek glagolov s pomenom 'izčrpati' in kot predmet--glagolov ferre in tolerare. Tej besedi torej ne ustreza izraz 'delO', ampak 'trud, napor'; kar . ustreza tudi etimologiji (izpeljano iz labi = 'zdrkniti, opoteči se'; labor 'opotekanje pod bremenom'). Paradigmatična razmerja kažejo v isto smer, saj so kot sinonimi 29 (besede s podobnim pomenom) na različnih področjih rabljeni: labor~ fructus (pridelek) v poljedelstvu, labor~ periculum (tveganje) v vojski, labor~ industria (marljivost, skrbnost) na področju duhovnega dela. V določenih zvezah je labor lahko blizu tudi pomenu iustitia (v državi) ali virtus (pri ocenjevanju osebnosti). Dostikrat se je že razpravljalo, ali obstaja kak idealen primer besed s popolnoma enakim pomenom. Medtem ko je bil prej odgovor večinoma negativen, 30 pa bo danes prej pozitiven, vendar le pod pogojem, da ne govorimo o pomenski enakosti besed kot izoliranih enot, temveč šele v, primeru, ko se z uporabo dveh različnih besed (oziroma izrazov) v sicer enako zvenečih stavkih ali sintagmah smisel stavka ali sintagme ne spremeni. Sporno pa ostaja, ali se • smisel stavka spremeni, če ostane zaznamovanec (recimo konj kot žival) sicer nespremenjen, spremeni pa se asociacija (rjavec, konj, kljuse, rusec)? Vprašanje o sinonimih je pomembno zlasti pri onomazioloških raziskavah. Medtem ko gre pri semazioloških vprašanjih, ki zadevajo poslušalca in bralca, za iskanje označencev danim označevalcem, gre pri onomazioloških vprašanjih 32 za iskanje izraznih možnosti (ki ustrezajo antični ali moderni predstavi) danim vsebinam pojmov, kar pa se nanaša predvsem na vlogo govorca in pisca. Na ta način recimo npr. B. Sneli raziskuje pojmovno področje 6 Tudi pri slovenskem vroč (op. prev.). Prim. J. Latacz, Gnomon 1969, 350. Prim. A. Bockh, Enzyklopadie, 95. 28 D. Lau, Der latein.ische Begr(ff LABOR, Munchen 1975. 29 Preučevanje besed s podobnim ali nasprotnim pomenom (synonyma in antonyma) je dostikrat služilo tudi kot pomoč za njihovo pravilno uporabo pri pisanju v šoli in na fakulteti. Prim. H. Menge, Lateinische Synonymik, Heidelberg 5 1959. 30 Prim. npr. A. Bockh, Enzyklopadie, 96. 31 Prim. zlasti J. Lyons, Structural Semantics, 1963 (k 'tEXVTJ, lorncr't'flj..LTJ in podobno pri Platonu). 32 Izraz prvič pri A. Zaunerju, Die romanischen Namen der Karperteile. Eine onomasif)/ogische Studie, 1902.. 26 27 59 vedenja? 3 Ta postopek je v sistematizirani obliki iz ok. l. 1930 ponovno spodbudil nemške besedne raziskave kot teorija besedne ravnine. 34 V klasični filologiji njene metode v zadnjem času upošteva J. Latacz. 35 Vzporednost različnih pomenov lahko postane zaporedno~t (premik pomena). Emolumentum je prvotno pomenilo to, kar je zmleto, nato izkupiček mletja in končno izkupiček in prednost. Tak pojav je pri izvorno novih pomenih besede (ob opustitvi starih) nekaj običajnega in ga imenujemo spreminjanje komponent. Med različnimi tipi premika pomena gre poudariti predvsem razširitev in zožitev pomena ter izboljšanje (semantična revalvacija) in poslabšanje pomena (semantična devalvacija). 36 Take premike proučuje zgodovina besede. O notranji zgodovini besede govorimo, kadar se ukvarja s. spremembo besedne vsebine, o zunanji pa, kadar zadeva spremembo zaznamovanca. Pri besednozgodovinskih raziskavah mora priti do prepletanja filološke interpretacije z jezikoslovnim postopkom. Njuni izsledki so v pomoč pri boljšem razumevanju konteksta besedila, v katerem se obravnavana beseda pojavlja, zlasti, ker poskušajo raziskave razjasniti številna pomenljiva mesta sama. Naloga etimologije je ugotavljanje prvotnega poinena besede?7 Pravila o glasovnih spremembah nam omogočajo rekonstrukcijo starejše podobe besede. S primerjanjem besed sorodnih jezikov, ki so si podobne po glasovni podobi in pop1enu, ugotavljamo zgodnji pomen skupnih prednikov in pri tem upoštevamo jezikovni kontekst in stvarna dognanja arheologije. Pri tem se recimo izkaže, da indoevropska praoblika *agros (gr. ayp6c;, lat. ager, nem. Acker) ne pomeni polja, temveč pašnik, in da je s pomočjo pripone -ro- izpeljana iz glagola, ki je osnova tudi grškemu ayw in latinskemu ago 'ženem'. V stari indijščini je izvorni pomen ohranjen, evropski jeziki pa kažejo na pomenski premik. Izsledki etimoloških raziskav so zbrani v etimoloških /slovarjih (glej napotke k literaturi, 6). Slovar (leksikografijo) V slovarju je ob besedah naveden tudi pomen. Načini za to so različni, saj je slovar vsakokrat prirejen določenemu krogu uporabnikov. Žepni slovarji posredujejo začetnikom m študentom pomene besed, izbranih tz najpomembnejših šolskih avtorjev. Izmed ustreznic, ki so navedene kot potencialni pomeni, mora uporabnik vsakokrat sam prepoznati tisto, ki ustreza smislu in sam aktualizirati pomen v skladu s sobesedilom. Izčrpnejši slovarji pogosto ločujejo besede od sinonimov in nudijo podrobnosti v zvezi z načinom rabe besed v besednih povezavah. Tako so v pomoč pri ustreznetn presojanju območja, ki leži med besedo in stavkom. Še natančnejše informacije, recimo o besedah in besednih zvezah pri določenih pisatelj ih, nudijo priročni slovarji. Že zgodaj so v znanstvene namene poskušali na podlagi vseh preoddanih besedil dokumentirati besedni zaklad grščine in latinščine, ga pomenskim vidikom ustrezno razčleniti in ga na posameznih primerih prikazati ter razložiti. 33 B. Snell, Die Ausdri.icke fi.ir den Begriff des Wissens in der vorplatonischen Philosophie, Berlin 1924 (Philolog. Unters. zv. 29). Podobna vprašanja spremljajo B. Snell, Die Entdeckung des Geistes, Gottingen 4 1975; M. Treu, Von Homer zur Lyrik, Munchen 2 1968; W. Luther, Weltansicht und Geistesleben, Gottingen 1954. 34 Prim. L. Schmidt, Wortfeldtheorie, Darmstadt 1973 (Wege der Forschung 250). 35 J. Latacz, Zum Wor~feld Freude in der Sprache Homers, Heidelberg 1966 (k temu razprava M. Bissinge1ja, Indog. Forschungen 1968). O metodiki J. Latacz, Gnomon 1969, 347-353; Gnomon 1970,143-147; isti, Die klassische Philologie und die moderne Linguistik, Gymnas ium 1974, 67 in nasi. 36 Prim. predvsem H. Kronasser, Handbuch der Semasiologie, Heidelberg 2 1968. 37 . Označba je nastala v antiki kot izraz mnenja, daje moč dognati »resnično« (E'tuj..wc;) podobo ~n s tem resnični pomen neke besede. Etymologica kot rezultat takih prizadevanj vsebujejo tudi stvarna m slovnična pojasnila k besedam, ker naj bi med drugim služila tudi razlagi pisateljev in jezikovni rabi. 60 Ker za uporabnika takega slovarja prevod ni prvi cilj in se za izdajo v različnih ciljnih jezikih potrebno delo ne bi izplačalo, je razlagalni del napisan v latinščini. To so t.i. enojezični slovarji, pri uporabi katerih uporabnikove predstave v matemem jeziku ne igrajo nobene vloge. Taki slovarji _ predpostavljajo temeljito poznavanje konkretnega jezika. Prva poskusa te v~ste v novejšem času sta bila Thesaurus Graecae Linguae (avtor H. Stephanus) in Latinae Linguae Thesaurus (avtor R. Stephanus) ve 16. stoletju. V 18. stoletju je E. Forcellini sestavil Totius Latinitatis Lexicon. Vrhunec leksikograflje na področju klasične fllologije danes je dosegel veliki skupni projekt Thesaurus Linguae Latinae, ki so ga začeli leta 1900 in od takrat izhaja v rednih snopičih. Skrbna metodična razmišljanja in preverjanje teoretičnih načel v poskusnih člankih so nastajala že pred delom samim, zdaj pa ves čas spremljajo njegov potek. 38 Osnova: člankov je material iz arhiva slovarja v MUnchnu. Ta zajema ves preoddani latinski besedni zaklad do približno leta 600 po Kr., in sicer vse besede s konteksti za avtorje do Apuleja ter v reprezentativnem izboru za poznejše pisce. Arhiv in knjižnica instituta sta obiskovalcem na razpolago za znanstveno delo. V omejenem obsegu pa so na voljo tudi pisne informacije. Slovarski članki iz omenjenega materiala prinašajo smiseln izbor, praviloma v dveh oblikah: najprej so navedeni dokazi za npr. besedotvorje, etimologijo, prozodijo, pravopis, kot tudi antične razlage pomena, potomci besede v romanskih jezikih, sinonimi in antonimi ter končno tudi citati (včasih s tabelami pogostnosti). Poleg tega se poskuša v zgodovinsko--razvojni obliki podati sliko »življenja« besede. To so njeni --različni pomeni in pomenski odtenki v različnih kontekstih in v njihovi zgodovinski povezavi in premiku. Pri razlagi lahko igrajo pomembno vlogo jezikovni, stvarni, logični, psihološki ali zgodovinski vidiki, ki lahko pri posameznem primeru določajo obliko in zaporedje prikaza. 39 Za grščino nimamo nobenega podobno zajetnega poskusa leksikografije. Pred leti so začeli izdajati Lexikon des friihgriechischen Epos. Predstavo o sodobnem cilju tega leksikona podaja predgovor k prvemu fasciklu, kjer so prikazana metodična načela. Izbrani material je znotraj abecedno urejenih člankov predstavljen v tem vrstnem redu: etimologija, naglas, pravopis, obstoječe oblike (z navedbo pogostnosti), metrična raba, antična razlaga (iz komentarjev, sholij, leksik), skladenjska raba, znanstvena literatura, analiza pomena. Glavni poudarek je na analizi pomena. Izpeljana in prikazana je z ozirom na vse veljavne vidike v sodobnem jezikoslovju in filologiji: sinhrone in diahrone pomenske zveze, besedna ravnina, skladenj ske poveza~e posamezne besede, besedna družina, stvarne povezave. Kot primer navajamo slovarski članek a't8c.6~, ki ga je napisal B. Sneli. Lexicon des friihgriechichen Epos, ki ima arhiv in delovno mesto v Hamburgu, predstavlja del projekta Thesaurus Linguae Graecae, ki bo opravil še druge naloge grške leksikografije. Leta 1989 je bil končan Index Hippocraticus, ki prikazuje celoten besedni fond Hipokratovega korpusa. V zadnjem času so na kalifornijski univerzi Irvine v Ameriki začeli z novim raziskovalnim projektom, ki se prav tako imenuje Thesaurus Linguae Graecae. S pomočjo elektronske obdelave podatkov bo registriran in v banko podatkov shranjen celoten grški besedni zaklad iz besedil do leta 200 po Kr., kasneje pa še do leta 500 po Kr. 38 Prim. Beitrage aus der Thesaurusarbeit, izdal Thesaurus Linguae Latinae, spremno besedo napisal H. Haffter, Leiden 1979; dalje prim. Museum Helveticum, »Beitrllge... XXIV« MH 45, 1988, 111-128. 39 Metodično je poučna primerjava med besednimi raziskavami in gesli v slovarjih; prim. k.ftdes: R. Heinze, Fides (1929), sedaj v: Vom Ge ist der Romertums, Darmstadt 1960, 59-81; E. Fraenkel, geslo .fides v ThLL; C. Becker, geslo .fides v Reallexiconfiir Antike und Christentum; k labor: D. Lau, Der Lateinische Begriff LABOR, Munchen 1975; geslo v TLL, A. Lumpe. 61 Obdelava v okviru slovarjev ali raziskav bo prepuscena drugim institucijam ali posamičnim raziskovalcem, vendar pa ta novi podvig ponuja materialno osnovo brez zamudnega dela. "At&(.o)~; cdd, ai, cd~ B GottderUnterwelt(s.~Bm) E190(Panduoll dsod Gi~· w_tr_"de -cb> 1 xal dkil;· ~'1%k ,..de opč~ zu Ainei&s) (Diomedea) ~)>roy' 4>di4'1" -ijr ~··· 1 . !Uhj.\ow• (soh. B[T) TO tPa ,ut) ~· ~. Tel 6d mel [~ 6' 0011 l&ipauaa Y61 IJ•ww IJ'· Wril'l(>{n(•} c'!ra$ l'taW) 661 ~ ~ c:hoJe~t; lan, Kal ...V (·oo) {}ta(;' bl IJuJ"P 1 1 blf!W• -~. &laat; IJ' k .fJr!6r-ov c'!ATo Kal laz" · h. Cer. 2 ' c'!AAano dvii~ N.122 dll' b ~al 6~a kaaTo<; 1 Lf.jprrr11' ~fJKOIAO" aap:~~ 6ro. .6exo,u' dal&&•, 1 aUo}ll r}<W iJt1.. ..<i) (-da) xal •iJJM•• (ech. B[TJ n7to n ,_,.~Kal joar~T~ /jtf -etlt; l·~w 84. (Heli01 zu Demeter) ~E c'!Alanoireocrr•ro~Jdl"f'"• vgL ltOh. BT066lf.) b) -W~; olf TOl· cie~<;. 1 yap{J~ b d~Jatoci:or~ noJ.tx1f!pčncve ·"' 1 ltrrl Tlfl (1. u. 3• {J oV6i ol ~); di ee und du Folgende (o) m}rt»um/'Y")To<; !<al o,uOcmt>eo<;• dptpl 6d T_'flt)l' 1 Wazw ~Td 8 ott fAlechlioh mit 'Sohande' tibenetzt (1, Xx alartMI, 6J-Woi;); ~ <M-rl!•xa 6aa~ trV#q 3117 ~ 6d ~ bf.eon beim Beginn oiner Rede, die die Krieger zum Kampf an.~.1 ~"• oM' dniiJr]a~<Lf.O. {Jat;V.ijo<; irpt;Tpijt; 376 ~ treibt, meiat, wenn aie.fiiehen wollen (dooh •· O !102): ~ .6.! ~6n tiM ;tQt!Cflourw Jzaarpc• 1 lmJn ·d6modT~ (IC. laTw v,ui•) E 787 .,. 8 228 -cd<;, }tqyir<u, xdx' l},jyxaa, m>AW71.udnwi? -tV<; Hes. Th •.D13 atlT~· IJ (Zeua) .d.jpr;rllf" 11•~ dyqrol (Hioh. ·~ ~·· alaxWrJ y')'OJ'IiT~<t;) · N 95 111M"'i"SefJ'I• it; .U-to<; 'JAfeJ', 1 lj Ttn. liif!tT~ kvlccb.WO., · (a. u. 2a N 1221) 002· ~. ~&, (soh. (B]T h/m, ijP ·til,; 1 rjeptat1€ ~ na(ld Jlf]T~' ~ lii prrrlera ZeV<; 'l:yr••ialh»') II~ -Wt;, wAtlxwt, m>ae ~~n; e) pddik. · Fr. Bch. -<~>!:' 10.ltrrw o. inf. "._ mv{J .tdl ~: P 338 ·~ ph · u m. ~e ,... ~19>lJ.aw ~n> .XxwGw 1 1;.,.", •lo awz/liiwu d.,..,_tliOJ «~ E von ar&,ua~: Risoh § 32b S. 81. Abi. aldO~ da,uinat; (8. u. 3d yU) B, BcM.u vor dem Frevel a) mit ch-wd.jt; drw&t'l Negation fJ ~ .Xx~ ·a- pb dnWJ.eaw, oMI oL -~ 1 A ..Qi (aoo.) ..Ariat. Pamphil. Hdn.; .OJ Dion. Sidon.., [Yi)'RTcu, ~ -r' ~ ptya airmu +S' 61lf'f/C11 (interpol. < = Dion. Thr. (Lehra, Aristaroh1 24.9) · 10 Ili~. Op. 318, vgl. soh. T kbru Tcl'ioT{.,')] ti 171 chcla6aAa O Die un.kontrahierten Formen -&o<;, -Or, -Oo boi Hom. /'1JxczrOcuyrol 1 o!Mp b ci.Um-elcp, oM' ~ ,uo"fea'tl havaw auBer v 171 (~) atet. m!Sglioh, im 4. u. tl. Metrum er- Hea. Op.192 ~ 6" b ;ti{!(Jl ~~ ~ 1 o.Jx laTa•• (die.Fortrinaoht, nur kontr. Form m!Sglioh v 171 (·oiJt;) Hea. Op. 1etzung {JJ.tjye1 d' 4 ~ TcW ~a 9'(.UTa zeigt, d&8 dio 324 (..<i)) So. 3M (-of) F 96,« (·oi") Kypr. 6,tl·Ki (.W) (1. M): Jl unter 1 beeproohene Vontelluilg einwirkt) · h) 617.2 (von einom guten Redni!!") oliJl T' lt; atlTO. 1 T~fiDO' kOOaooa••• Beohtel,. Vooal.kontr•. D.2; Chantn.ine, Gr.h.I 47. M F -cd<; 19;, -o1il; bzw. (2 x) -Oo<; 3; -of bzw. (tlX) 7; o 6' da9"1Uwp!yoeellu 1 ·Or,uW.I,tirJ ('l>.tiv del Beglei~fiihll\ ..<i) bur. (7 x) -da 9 • Sohwyzer, Gr. Gr. II 162o), ~UTd 6i ~ ~p.bcxa••• 1 ][ al. •teht im longum au.Ber PJ -W. h. Cer. 190 u. 18 4!r,O,ur:ww 6" dtod aaTV IJeO. ~~·(-Jr ,uall. zu ).el!aaoww [..!] ..v Hee: Op. 324 (1. 0), und z:war beim nom. E 787 ZU ziehen (ao d. Miihll u. ha.rt,. wenn auoh d.uroh Hee. o;= .B 228 N Dtl = O 502 ll 42.2 P 336 rU e 347 lfee. Op. Th.ll2 [1. o. 1 b] nahegelegt, . .Or pnL = er redet 'mit 200 317-319 (3ma.l) [!]O 129 667 D « h. Cer. 214 Hee. Op. gewinnenderSoheu' [eo.Ameia- entze; Boh:ne8n l. o.: oben 1 b D '*' NOJ""" '"f" «" =·o « -or m v. ·eilt ~!~ o~fr~ ~ ~2;(:i;;.~Ere~ !:;. ! :b~.J~ ~! ~~=~~t:, ~i~:!~~C:Sf!!~~~:) 2 • 7 11 1::. erglbe) .[!] Hea. F 96,« (1. O); beim dat.[!] f 172 >Hoa. Aa#igui4 (vgL auch fi) ~ 324 Bt,ltlr~ 6d ~rol p.boo. .Or Th. 92 [!] IJ- 3U EtlOtl [!] K 238 [!] Hee. BO. 3M (1. O)" oZ:.COa bultmJ Kypr. F 6,tl Ki. (Nemeaia flieht vor Ze111) Xypr. F 6,15 Ki. (1. O); beim ·gen. nur [!]yU 6 480 v 171M he/el:ro'Ydl! ~-oi 1 ~~ah&piau. Hea. F 96,« [6$ [6ixp .(1. 0); im 2. u. 3. Metrum nur an den beiden Btellen, wo ~ r ai}fOt; lNKro fJin (10. ~) riJJM{• 'f' dno6riro l«<l al-l:~oh~;:,.~o~f::,~ ~~ \~•• :We' Oprk<P ~. mrd.vuw lii naed To~ c'!AAo~t;. EM 30,26 'a!MJ,•· Tlp.j, ala:cVn/, 6.EJ!Jot; · ' ;t) l:r' d!v.Scf~~TI:~Jx!o!4 ~~eJ. ~~':,X'&Z~~~ <pO{Jo<;, 40 Tlf!<W iEI!Qkafal 4. &Mv d&vor, niedrige .Arbeit anr.ufauen, von Hee. ~~~eutet zur fl!UcMw. &Mm Hea. Op. · L R. Schultz, A1.1!2:&, DiM. Ron. 1910; Wilamowitz, 317ff. ·W. 6' otlx d).oath) Ne'J.qt'J,Utww cbo1Jea ~ro,u(Cu, 1 -cd<;, jf GIH I 3tl3ff.; C. E. Frhr. v. Erffa, .AI.1Q:& u. verwandte T' 4""eat; p/;ya a/rn-au}cl' 6'1l"JO••· 1 ~ To& ~ tiPoAfllrJ, Begriffe, Phil. Buppl. (30,2) 1937; W. J. Verdeniu, Mnem. "~Of: 6d neclt; 6Afkp, d&nn aber im Binne von 13 324m' Ill12, 19«, "-60. .. ob. 6.) ~ .OO.. iEananfarJ 1 M(!<lmow, ..v dl T' c:hocu&t., B BW.v I. urapr. die ei.nzelne Regung der Seheu vor JUIT~rJ (S..U.ohopp 97): 317 > (Sellaohopp 68) ·1! :U7 dem M!ohtigeren: la) vor Gottorn, b) vor Bcheu er- .,jal«Jat &h~" ~' Il oiM dyaiJ-t) xrxurudwtJ d~l weckenden l>enonen, 2. vor den VonrUrfen der Mit-u naeci"vaa u. 362 ..<i) (-oo) d' o.Jx d;-aiJ-tfp 'f1'1<1' l,ipn{U d7<lel menaohen, a. tiberhaupt vor etw&ll Frevelhaftem, ferner neotKcn II. ScAamglWJ. B 262 'J.Aai"l'd• T' t)di 'J.ITWm, Tei ScAam, Bcl.~il. 4. die unangebn.ohte Scheu (Hee.); T' ..V (·oo) dptp<xalwrm (110h. BT ~ Toii IJ).uu arb,uaro<; fi II. konlcret-pasaiviaoh: du, wovor man Soheu, Soham ~ TW.. ,uoeU.W) . X 16 dll' ara 6.) no.UO.. Ta ~ ...,A,&,. ,.., empflndet, d&ll BcAamgl~; lll. Aldw. s.ls Gottin 81 )lbi!MW 1 ..V (oo) T' alazWma• MWI<t; t«apbow yi(!OY.ro<; (soh. Ila) Bcheu var Gottern (ll.: anderer Gotter vor Zeus [und BT al&ia ;j n7r dnO njt; ~ -roii acbparo<; alo~). vgl. HeroJ) O 129 (Athene zu Area) t} .V TOf aih-~ 1 olJar' cbwvl,un' al&lra (zu lhnliohen Bezeiohnungen in and ereh ~{'ft-Chen laT<, .Oo<; IJ' dnO.Mtlk ~~al ·W. Q 111 (Ze111 r;u Thetie) ..Qi •· v. Erffa 40) III. Gottin Hoa. Op. 200 · (192 al&bt; 0011 (.OO) xal ~a Ttfj.o ~UT6nur0• 'f't'Atl~Jaw. (d.h. da.8 ich dir wlaTou) d6modTaw p.n-d ~.\()., Znw neo.tmdn' dvii~ 1 AM~ aMO~ n <pi.Aot; n bleibe, ao Lea.f.; andera v. Erifa 14.) Kypr. Kal Nip&O<t; (Tgl ..Qi Nal 'l'tJJMIP N 122, Xypr. F 6,6 Ki.) F 20 Ki. ZifJ? ••• 1 0011 l6ik1 ,.~-i• (iiJtlk<t; [od. -kir] G In ll./Od. auBer O 657 nur in direltter Rede. Vbg. ewf• oodd.)· r. .a ~",~ .. ivlJa Hal .Jx; h. Cer.190 ~ mit gen.: 661 •W rum. dvllecfman, E!1015 .or !pCIIT0t; iijo<; (Metaneira) 6' ·W. n ai/Jac n: W ·XAwocW dior; elk (Tor De- eli . Br. Sn. meter) · b) vor dem K.!lnig uw.: /{238 (Agam. zu Diomedea mit Hinbliok ·r.uf Menel.) p.f]IJe ml r' ~,uarot;. afial czlcl, Acl, czliv • E ZU altfw (s. d.). ahJ < •alFla• (Boiaaoq). ~~ Tcl1 ~ru 1 N<llkhw•. atl 6o! x~/(!ol" dndaatai .or loo.. neben al(F)l,t Eher adv. loo. &uf -~/ zu o-Bt&mm, vgl. er-n. 1 4 ywt?j.o 4(>&aw, pf]IJ' d {JaaW:tirtl/lk (Bud. A1 87 u acwm: Briagmann, Orundri& II1 2, 708; Kurylowicz, BSL alOotl,uarot;) Hea. Th. 92 lpxo,unrw ol' ti•' ~ {}ro., W. 36, 1936, 32. Zur Betonung -d 1t&tt -~i vgl. Streitberg, 111' 1 IAcitnwrcw ·ol" ,uarJ.•xlrJ, ~UTd 6d :rebra tiyeophOwi < 6 172 6, 1896, a.o (Attiziam111). Zum hom. de{ Waokernagel, (1. u. 3b; ao Solmaen, TAPA 86, 19M, Dff.; umgekehrl Sell· Untere. 14.6. Hiermit vgl. auch di in dndona (1. d.) "(oder sohopp 4.9, Von der MUhll 717,36) Hee. So. 3M8yd(>~l,. db mit Syniz. und -d-t), zu al~ tarent.! (Bchwyser, Gr. Gr. n Nal -of 1 T(lt!Xi"'f: neo{Jl{hpa (so. Kq.,E ~): durch die ihm I MO) alb zum "·St&mm. Grundbed.: nioht 'in der Zeit' entgegengebraoht.e Soheu · E li06 00l'1 xin~ xlaiJOa• bl OTaiJ. (Hirt, Ili' 32, 1913, 29tl, wie. cflla" 'am Tage'), auch nioht paun aupoe{kiw, 1 diJIP(rr~. tpr.J.on'JT' Hal .Or !pCIITOt; H;o. vor 'in del' Lebenszeit'. Derartige Bed.-Entwioklung wl.re von dem &nger: 6 480 niia1 ,..de dv/J(l®f0101• bux{}orwu11r. docdol 1 71 dem bei aldw feaf.Jeatellten Tatbeat&nde her unveratAndlioh. Tlpfjt; lp,uoeoi 8WI Kal ~ (-Oo<;), o(}o;c:x' dea 091tat; 1 olpat; : Vielmehr: 'aioh bezieh&nd auf da.e, waa 'in tl.ore' i.ot, 'in Moiia' i~t:, rpLAr(f1t: 6d tp;;Ao. doa&w !. 8clie1l vor den Kraft' iat, 'gilt', adv. 'aufl neue', lhnlioh germ. nbd. je, Vorwilrfen der ~tmeMchen, vor a.llem im Ft.lle der Fluoht it:·~«Ut, d.h. ie vfld je, j&1Hik11, worin die Repotition bea) hilt den Kri eger zurllok, er muB llie in den ihlf'Ck oder die 78 achlo~en liegt. Vgi. nachhom. ale:l {JaalktXm Hdt. 2, 98, tp(!btt; ),en: o 661 rpLAol, aviQCt; laTt. Hal ·W (·oo) 1Jia6' T01 Hq<rroiin:' d.tl 'den jell'eiligon Herraoher' Aiaoh. Pr. 907 • . bl ihiJMi> d.U~~ T' ~ia6a (al6w6s) 667 OOIJ' lKtdaD6" V~l. :Cz o '*' ltrr•• w o Slovarji, ki ne navajajo pomenskih ustreznic, so glosarji in konkordance. Glosar navaja besede, ki se pojavljajo v neken1 besedilu, konkordanca pa prikazuje vse besede nekega besedila ali avtorja skupaj z njihovim kontekstom. Pregibanje (oblikoslovje) V latinščini in grščini se samostalniki, pridevniki, zaimki in glagoli (deloma tu_di števniki) sklanjajo ali spregajo (pregibajo, spreminjajo). S pomočjo končnic tvorijo fleksijske oblike. Preko teh izražajo različne vloge. Čeprav včasih upoštevamo teorijo, po kateri je potrebno pregibanje obravnavati povsem v okviru skladnje, pa je pri starih jezikih bolj smiselno govoriti o oblikoslovju kot o samostojni vedi in sicer iz dveh razlogov: • Oba jezika sta v veliki meri sintetično zgrajena, kar pomeni, da številne funkcije besed v stavku izražata preko elementov, ki so sestavni del besed (v stavku). V besedilu srečamo namreč najprej besede, kot fleksijske 62 • oblike, v katerih je povezanih več označeval cev in šele nato ·pride na vrsto ugotavljanje njihovih vlog. Fleksijske oblike svoje vloge v stavku ne izražajo neposredno, ampak preko t.i. obliko-skladenjskih kategorij (pri imenih so to recimo sklon, število in spol). Fleksijsko obrazilo izraža včasih več takih kategorialnih določil hkrati. Tako -m v obliki dominum ne pove samo, da gre (v okvi111 kategorije sklona) za tožilnik, temveč izraža hkrati tudi (znotraj kategorije spola oziroma števila) moški spol in ednino. Podobno to velja za vse sklanjane besede. V primerjavi z označenci so označevalci torej enostavnej§i. Tako je tradicionalno oblikoslovje kot samostojno področje slovnice omejeno na to, da zbira, ureja in poimenuje razpoložljiv oblikoslovni material ter pri tem ponuja le osnovno orientacijo glede funkcije, večinoma v obliki prevoda, ki ponazori eno izmed možnih vlog. Če recimo fleksijsko obliko patris prevedemo kot očeta, označimo pri tem samo »genetiv«. Možne vloge tega genetiva v kontekstih, ki zahtevajo potemtakem še druge prevode (med drugim recimo 'za očeta', 'k očetu'), so prepuščene skladnji. Pri posameznem fleksijskem obrazilu gre torej za snop kategorij. Nasprotno pa ne predstavlja vsakega snopa kategorij ista fleksijska končnica. Tako je npr. snop im. edn. m .. sp. označen s končnico -s, kot pri d.ominus, ali pa tudi z ničto končnico kot pr.i vita ali pri orator. Isti snop f<-_qtegorij je torej glasovno različno predstavljiv. Omenjeni snop _kategorij in problem jasne razmejitve osnove od končnice predstavljata eno izmed glavnih težav, ki pri grščini in latinščini ovirajo smiselno uporabo pojmov morf in morfem, ki se sicer uporabljata v sodobnem jezikoslovju. 40 Pojma izhajata iz angleščine, kjer končnica -s pri samostalnikih vedno označuje množino in se obratno tudi množina večinoma označuje s končnico -s. Tu lahko Is/ označimo kot morfem za množino. Pri latinščini velja podobno sicer za -t, kot za osebno končnico pri glagolih, ki označuje vedno tretjo osebo ednine, ali za -ba- v imperfektu. Tu gre za enostavne morfeme. Nasprotno pa lahko končnice imen imenujemo »kompleksni morfemi«, ker upoštevajo več kategorij hkrati. Posamezni snopi kategorij so glasovno zastopani glede na vrsto osnove (recimo osnove na -a-, -o-, -r- ali -s-) oziroma glede na vrste sklanjatev, ki jih določa ena ali več vrst osnov (npr. a-, o- ali konzonantna sklanjatev). Tako grška slovnica ločuje tri in latinska pet vrst sklanjatev (deklinacij) samostalnikov ter latinska štiri spregatve (konjugacije) glagolov. Veda eo pregibanju (oblikoslovje) poimenuje kategorije glede n.a število in vrsto. Pri imenih razlikujemo spol (genus), sklon (casus) in število (numerus), pri glagolih pa osebo (persona), število (numerus), naklon (modus), čas (tempus) in način, genus verbi (diateza). Grščina in latinščina imata po tri spale: moškega, ženskega in srednjega. Grščina loči tri, latinščina dve §tevili: ednino, množino (in dvojino). Sklonov je v grščini pet, v latinščini pa šest: nominativ, genetiv, dativ, akuzativ, vokativ (in ablativ). Pri obeh jezikih govorimo o treh glagolskih osebah: govoreča, ogovorjena in oseba, o kateri se govori (ali »prva, druga in tretja oseba«). 41 Število glagola ustreza številu samostalnika. Nakloni, ki so skupni obema jezikoma so: indikativ, konjunktiv in imperativ, grščina pa poleg teh pozna š'e optativ. Tudi časovni sistem se pri obeh jezikih razlikuje: grščina loči prezent, imperfekt, futur, aorist, perfekt, pluskvamperfekt in futur perfekta. Izmed naštetih latinščina ne pozna aorista in futura perfekta, ima pa futurum exactum, upravičeno 40 Prim. J. Lyons, Ei1~{iihrun.g, pogl. 5.3.8; F. Palmer, Grammatik, 103 in nasi.; P. Barie, Altsprachlicher Unterricht 1973, zvezek 5, 69. 41 V zvezi s problematiko takih in podobnih delitev in poimenovanj prim. H. Frankel, Grammatik und Sprachwirklichkeit, Mi.inchen 1974. 63 ki ga grscma nima. Vloge sklonov, naklonov in časov si v obeh jezikih ustrezajo le pogojno. Vendar pa je to stvar skladnje. Ker gre pri oblikoslovju za omejen material, nad katerim je potrebno imeti pregled že v fazi učenja jezika, je oblikoslovje prej osnova kot pa predmet filološkega razglabljanja. Kjub temu pa je za filologa zelo pomembno, da prepozna in razloži nenavadne oblike, recimo v posameznih jezikovnih plasteh stare ali poznejše latinščine ali v grških narečjih. 3.2.3 Stavki (skladnja) Splošne osnove Stavčni elementi, načini predstavitve, skladnja -- Izraz »skladnja« pomeni sestavljanje (ali nauk o njem). 42 Na področju slovnice gre za povezovanje besed v besedne zveze, stavčnih elementov v stavke ter stavkov v višje tvorbe. 43 Ker je gradnja stavkov glavni predmet obravnave skladnje, jo pogosto poenostavljeno imenujemo tudi »nauk o stavlGl« [Satzlehre]. Stavčni element (sintagma), torej jezikovni izraz, ki prispeva k pomenu stavka, se lahko pojavi kot fleksijska oblika besede, kot besedna skbpina ali kot stavčni člen. Fleksijske oblike so sestavljene iz več elementov (koren ali osnova, pripone za gradnjo besed, fleksijska obrazila) z različnimi funkcijami (prim. 3.2.2). Zlasti fleksijsko obrazilo kaže na vpliv, ki ga ima fleksijska oblika na pomen stavka. Besedne zveze - sestave več besed (vendar brez lastnega, osebka ali povedka), ki so kot stavčni člen enakovredni posameznim fleksijskim oblikam, delimo na: • endocentrične konstrukcije, kjer se celotna zveza v stavku ravna po enem izmed njenih členov: a) v opredelitvenih zvezah (podredne zveze) - recimo rex Etruscae gentis - se skupina obnaša kot njeno jedro (rex), ki se mu ostali elementi podredijo. Priljubljeno sredst\:o za izražanje podredja sta v grščini in latin~čj11i sklonska končnica ter ujemanje (Etruscae in gefl_ti.S seujemata v spolu, sklonu in številu). b) v razširitvenih zvezah (priredne zveze) - recimo Gallos et Germanos - se zveza ravna po enem od posameznih delov, ki so med seboj enakovredni. • eksocentrične konstrukcije, kjer se zveza kot element stavku podreja drugače, kot bi se lahko vsak od njenih delov -recimo in Italia. Izjema je prisojevalno razmerje med osebkom in povedkom - recimo Galli victi sunt. Tu se Galli in sunt ujemata v osebi in številu. Delni stavki so sestavi z lastnim osebkom in povedkom. Zato so vsi podredni stavki (odvisniki) tudi delni stavki. V latinščini pa mednje po smislu Grška beseda cruv1:a~te; (latinska ustreznica je constructio) je bila kot strateški pojem najprej v rabi v vojaškem žargonu, kasneje na področju retorike kot konstrukcija pri pravilni strukturi oblikovanega govora in šele nato na slovničnem področju kot sestavljanje (konstruiranje) stavkov (A.6yoc;, sententia) iz besed (A.E~tc;, dictio). 43 O skladnji kot vedi besednih oblik in stavkov prim. J. Ries, Was ist Syntax? Marburg 1894, 2 Praga 1927. Z oblikami, ki presegajo okvir stavka, se v zadnjem času ukvarja besediloslovje, vendar bolj malo na področju klasične filologije (prim. R. Pfister, Gymnasium 1962, 373 o neki Priesmannovi zahtevi). Po drugi strani so oblike, ki presegajo okvir stavka kot konkretni pojavi že od nekdaj predmet skladenjske stilistike. Prim. tudi: Der Altsprachliche Unterricht 1975, zvezek 2 (Besediloslovje); W. Dressler: Textlf!z_guistik, Darmstadt 1978. Slovenski prevod: De Beaugrande- Dressler: Uvod v besediloslov}e. 42 64 prištevajo tudi akuzativ z infinitivom, absolutni ablativ in konstrukcije z ge rundi vom. V stavčnih povedih vlada nekakšno stopenjsko zaporedje. Enote višjega 44 reda so sestavljene iz enot nižjega reda in da se jih ustrezno analizirati. Zaporedje gre takole: stavki- delni stavki- besedne zveze. Vendar ni ,nujno, da so zastopane vse stopnje. Obstaja tudi možnost premika stopenj (»stopnjevanje navzdol«, »vključevanje«, »prenos«). Najpomembnejši primer je t.i. »stavčno podredje«, kjer se stavki kot stavčni členi vključujejo v druge stavke. Pri prikazu skladnje sta v osnovi možna dva vidika: skladnja lahko pokaže način, kako izraziti nekaj splošnega, lahko pa nam pove, kaj določen način izražanja pomeni. V prvem primeru je pogled usmerjen od vsebine proti izrazu (od označenca proti označevalen, od funkcije proti obliki), v drugem pa od izraza proti vsebini (od označevalca proti označen cu, od oblike prpti funkciji). Oba vidika delujeta vzajemno tako pri izgradnji kot pri razumevanju stavkov. Zato je treba v skladnji upoštevati oba, le da prvi bolj ustreza skladnji govorca ali avtorja, drugi pa bolj skladnji poslušalca ali bralca. Zato slovnice starih jezikov upravičeno dajejo prednost drugemu vidiku. 45 Vendar kot dopolnilo delno upoštevajo tudi prvega, saj ta pomaga razjasniti vprašanja, ki zadevajo hierarhijo stavkov (delno tudi zato, ker je pomemben za prevajanje v ' obravnavani jezik). Primer za izhajanje iz oblike nam nudi večina grških slovnic, kjer so v enem zaključenem pogl~vju obravnavane različne funkcije optativa: • Optativ lahko izraža željo (ilKot, '(o) da bi prišel}: • Skupaj s členico av, ki kaže na funkcijo, izraža predstavljeno mnenje kot možno, kot »omiljeno trditeV« (llKOt aV, 'utegnil bi priti'). • Tako niansirano trditev lahko optativ izraža tudi v odvisnem stavku pogojn~ periode, kjer stoji zraven Et (Et J3ouA.ot'to, 8uvcxt'to av ... , 'če bi hotel- in to bi bilo mogoče-, bi najbrž lahko ... '). • Optativ lahko v podrednem stavku označuje ponavljajoče se dejanje v preteklosti (Et J3oUAOt'tO, a:m::bTlJ.lct, 'če je le hotel, je odpotoval'). • Optativ se navsezadnje lahko kot optativus obliquus pojavlja v vseh odvisnikih, ki so notranje odvisni (torej vsebujejo mišljenje osebka nadrednega stavka) in njihov nadtedni stavek vsebuje povedek z glagolom v stranskem času (običajno je to v preteklosti). Tu izraža optativ ravno to notranjo odvisnost. Nekoliko drugačne so recimo razmere v latinskih stavkih s quo~. slovnic jih prikazuje v različnih kontekstih in pod različno usmerjenimi vidiki. Nekatere izhajajo iz oblike in pojasnjujejo njihove možne funkcije takole: Stavki s quod lahko vsebujejo dejstvo, ki ga nadredni stavek presoja (t.i. quod dejstva): benefecisti, quod venisti. Stavki s quod lahko navajajo vzrok (vzročni stavki): non vidi eum, quod non venit. Quod lahko uvaja oziralne odvisnike. Večina • • • Razporeditev, ki ustreza zgodovinsko razvojni slovnici, izhaja iz oziralnih stavkov, kamor vključuje faktične stavke s quod, med te pa vzročne stavke (kar praviš, hvalim- to, da ... praviš, hvalim- ker ... praviš, te hvalim). Tako se da namreč zgodovinsko ustrezno razložiti soobstoj in medsebojno razmerje različnih vrst stavkov s quod. Ker je v tem primeru historični razvoj smiseln 44 45 Lyons, Einftihrung, pogl. 5.5. Happ, Grundfragen, pogll.3113. Schwyzer 1 Debrunner, II, 8. Prim. R. Pfister, Gymnasium 1962, 369 in nasL 65 tudi kot didaktično-metodično zaporedje, je ta razvrstitev pnmerna tudi za šolske slovnice. 46 Tiste slovnice, ki izhajajo iz funkcij in pri tem izberejo princip razporeditve po različnih Jstavčnih členih, morajo stavke s quod ol;>ravnavati včasih kot osebkove odvisnike (odvisnik s faktičnim quod ilna vlogo oseb ka sestavljenega stavka), včasih kot predmetne (odvisnik s faktičnim quod ima vlogo predmeta sestavljenega stavka), včasih kot oboje hkrati, včasih kot prislovne odvisnike (odvisnik s quod kot vzročni prislovni odvisnik) in končno v skupini prilastkovih odvisnikov (stavki z oziralnim quod). 41 V drugem primeru moramo ločevati tisto, kar spada skupaj oblikovno in zgodovinsko, od tistega, kar bi bralec v nekaterih primerih raje našel skupaj. Gledano z drugega vidika (hierarhija stavkov) pa ima bralec, še zlasti tisti, ki prevaja v latinščino, od tega sistema tudi velike prednosti. Navzkrižna kazala lahko pomagajo pri določanju sobesedila, ki ga zahteva oblika. 48 Stavčni členi, jleksijske oblike in besedne vrste v stavku V stavku je treba zapolniti določena »prosta mesta«. Imenujemo jih stavčni členi. Pri osnovni zgradbi vsakega stavka v latinskem ali grškem jeziku lahko opazimo nekakšno dvočlenskost: nekaj se izreka o nečem (ali nekaj je im•novano in nekaj izrečeno), pri čemer je čas znotraj stavka ukinjen oziroma je vzpostavljena istodobnost. 49 Zato praviloma v vsakem stavku najdemo prisojevalno razmerje dveh osnovnih stavčnih členov: osebka, in povedka. 50 Oba zahtevata drug drugega in čisto jezikovno je treba njuno funkcijo prvotno pojmovati kot skladenjski odnos med poimenovanim in izrečenim. Sporno je, ali so ta pravila, ki veljajo za povedne in vprašalne stavke, veljavna tudi za zapovedi; vendar je čisto mogoče, da je tako. 51 V stavku puella saltat nista navedena zgolj oseba in dejanje, temveč vsaka od obeh besed kot stavčni člen nekaj doprinese k skupaj zgrajenemu stavku in k njegovemu pomenu. Pojma osebek in povedek sta večpomenska: lahko pomenita, da je imenovalniški osebek jedro imenske skupine, ki sestavlja osebek, in da je določno glagolska oblika jedro glagolske skupine, ki sestavlja povedek; lahko pa pojma označujeta ti dve skupini v celoti. V klasični filologiji načeloma prevladuje prvo pojmovanj~, medtem ko daje novejše jezikoslovje prednost drugemu. Za jezikovno uresničenje teh stavčnih členov so potrebne določene fleksijske oblike:--asebek- praviloma zahteva imenovalnik, povedek pa določno, torej z osebo in številom opredeljeno glagolsko obliko. Obe obliki se ujemata v osebi in številu. Pri besednih vrstah velja naslednje: oblika, ki jo zahteva povedek, je lahko sestavljena samo iz glagola, 52 oblika, ki jo zahteva osebek, pa samo iz imen (samostalnika, pridevnika, števnika, zaimka) ali IZ nedoločnika kot 46 V tem vrstnem redu so stavki s quod predstavljeni v Hofmann-Szantyrovi slovnici, med drugim pa tudi v: R. Pfister, Lateinische Grammatik (=lnstrumentum-Grammatik). 47 Prim. npr. Ktihner-Stegmann, Bornemann, Bayer-Lindauer. 48 Prim. npr. Bayer-Lindauer 211, str. 252 in nasi. 49 Hofmann-Szantyr 84; prim. R. Pfister, Prtidikationsbezogene Satzbetrachtung, v: Lat. Grammatik in Gechichte und Gegenwart, 110 in nasi., tu 111. 50 Izjeme pri tej osnovni zgradbi so- po Hofmann-Szantyrovi slovnici - redke in jih je moč razložiti. Pri tem so pomembni zlasti jezikovni in situacijski konteksti, predvsem v ustnem pogovoru (»Dobro!«- »Ogenj!«- V grščini in latinščini eventualno tudi pri recimo ambulat, odvisno od tega, ali je treba tu osebek vzeti iz konteksta ali pa je vsebovan v samem glagolu). 51 Prim. F. Sammer, Syntax der Schulsprachen, pa tudi Leumann-Hofmann-Szantyr, Anderer Ansatz in der Dependenzgrammatik (prednost povedkovega glagola), in H. Glinz, Deutsche Syntax, 2 Stuttgart 1967. Prim. zlasti H. Happ, Grundfragen ... (napotki k literaturi, 3.2.3). 52 Dvočlenski nominalni stavki so samo navidezna izjema, ker je glagolski pristavek samoumeven. V indoevropščini paje bilo uveljavljanje stanja kot možnost vnaprejšnjega določanja možno tudi na podlagi povezave dveh imen (kot je v ruščini še danes). 66 posamostaljene glagolske oblike. Poleg tega lahko v vlogi osebka nastopajo tudi delni stavki. 53 Obstaja torej nekakšna hierarhftja pogojev v tem zaporedju: • osnovni stavčni členi; • fleksijska oblika, ki jo ti zahtevajo; • ustrezna besedna vrsta; • dejansko izbrana beseda z določenim pomenom. Drugi deli stavka sodelujejo pri gradnji stavčnega pomena le posredno. Pri tem je odvisno predsem od besedne vrste osnovnih stavčnih členov, kako se jih mora ali da razširiti. Tako moramo oziroma moremo glagol (in n·e povedek kot tak) razširiti s pomočjo enega ali več predmetov ali prislovnih določil, smnostalnik pa s pomočjo prilastkov. Tako nujnost ali možnost kot vrsta in število razširitev so pri glagolu odvisni od njegove vezljivosti. Pod tem izrazom razumemo »zmogljivost« glagola, da se podreja· nekaterim predpisom (da torej zahteva določeno dopolnilo ali da ostane· nedopolnjen), 54 ki 'zadevajo od njega odvisne stavčne člene. Dopolnilo, ki ga vezljivost zahteva (in je slovnično nujno), se imenuje predmet, možno dopolnilo (»neodvisen izraz«) pa pris/avno določilo. V zvezi z vezljivostjo navadno najdemo v grških in latinskih slovnicah delitev glagolov na dve glavni skupini: prehodni glagoli zahtevajo predmet v tožilniku (encnvdv, laudare, 'hvaliti'), vsi ostali so kot neprehodni (~i]v~ vivere, 'živeti': praviloma brez predmeta- absolutna raba; j3o~ffE'iv, adesse, 'pomagati'- s s predmetom v dajalniku; f.lEf.lVTlcr9cn, comminisci, 'spominjati se' predmetom v rodilniku; f:pxEcr9at, venire, 'priti' - vezava na predmet s predlogom). Nekateri glagoli zahtevajo več predmetov, recimo enega v tožilniku in enega v dajalniku, tako 8t86vat, dare, 'dati'. Predmet lahko izpustimo le takrat, kadar je samoumeven, recimo pri agricola arat (se. agrum), 'poljedelec orje (njivo)' ali razviden iz sobesedila (recimo 'prihajam'). Sklon predmeta je lahko v različnih jezikih različen: slovenski glagol 'pomagati' (z dajalnikom) lahko ustreza latinskemu adiuvare, ki zahteva pred~et v tožilniku. Takšne razlike v sklonu predmeta so priljubljena tema pri obravnavanju sklona v šolskih slovnicah. Dopolnila, ki jih nek glagol zahteva, so navedena v slovarju. Naslednji stavčni člen, ki lahko bolj natančno določa glagol, je prislovno določilo (določa vrsto in okoliščine dejanja). Lahko ga zastopa prislov (bod~i prvotni prislov kot 'tam', EKEL, ibi, 'jutri', auptov, cras, bodisi iz pridevnikov izpeljan prislov kot KCX.Amc; iz KaA.6c;, pulchre iz pulcher, 'lepo') ali nek izraz, v katerem na vlogo prislovnega določila opozarjafleksijsko obrazilo alifunkcijski kazalec, recimo ev 'tfl' EA.A.ci8t, in Graecia, 'v Grčiji'. Odločilnega pomena je to, da predmet in· prislovno določilo načelno sledita glagolu kot besedni vrsti in ne povedku kot stavčnemu členu. 55 Zato lahko prislovno določilo dopolnjuje glagol v poljubni vlogi v stavku, recimo ko ima funkcijo osebka: In flumine celeriter natare me iuvat. Na podoben način lahko prilastek (stavčni člen) dopolnjuje samostalnike (ne pa stavčne člene kot take) v vsaki vlogi v stavku, ne glede na to, ali se samostalnik sam pojavi kot osebek, predmet, povedkovo določilo ali tudi kot prilastek. V izrazu rex Prim. Vischerjev natančni prikaz v AU 1973, zvezek 1, 21. Pojem vezljivosti je že star in se pojavi recimo leta 1781: J. W. Meiner, Versuch einer an der menschlichen Sprache abgebildeten Vernw~ftlehre oder philosopische und allgemeine Sprachlehre, ponatis Stuttgart-Bad Cannstatt 1971, 132 (poR. Pfisterju, Gnomon 1975, 352). Sarri izraz paje vpeljal v odvisriostni (dependenčni) slovnici vpeljal L. Tesniere. Prim. Happ, Grunc(fragen, pog!. 1.32 in 1.33. 55 To dejansko stanje je v številnih slovnicah netočno prikazano. 53 54 67 Etruscae gentis je tako gentis prilastek k samostalniku rex, Etruscae pa prilastek h gentis. Prilastek lahko nastopa v različnih oblikah določenih besednil1 vrst, recimo kot pridevniški prilastek v istem sklonu (gentis Etruscqe) ali kot samostalniški prilastek v rodilniku (imperium Romanorum), v istem sklonu (»apozicija«: Hannibal, dux Carthaginiensium) ali kot predložna zveza (reditus in patriam), 56 Načeloma velja, da se besedne vrste samostalnik, glagol, pridevnik in prislov lahko razširijo s stavčnimi členi: samostalniki s prilastki, glagoli s predmeti, prislovnimi določili in povedkovimi prilastki, pridevniki _ s prislovnimi določili in prislovi prav tako. Besedne vrste in stavčni členi stojijo torej glede na njihove vloge na različni ravni v stavku, vendar prispevajo k njegovi izgradnji na povsem specifičen način. Poj1ni in problemi Stališča in načini prikaza grške in latinske skladnje so večplastni. Klasifikacija besednih vrst sega po izvoru do antičnih partes orationis (ter do grške slovnice Dionizija Tračana). Tako določena je ostala do 18. stoletja. Kasneje so težave z besednimi vrstami sprožile med drugimi tudi en skladenjski pKJblem izmed mnogih. Do njega se sicer vsaka slovnica implicitno ali eksplicitno opredeli, vendar še ni ustrezno razrešen. 57 Povsem drugemu vidiku skladnje- in še zlasti skladnje v ožjem smislu - ustrezajo stavčni členi. Posredno pod vplivom filozofske slovnice 18. stoletja, v skladu z idejami Humboldta in G. Hermanna ter na neposredno pobudo Herlingovega in Beckerjevega sistema stavčnih členov 58 je R. Kiilmer postavil temelje svojega sistema stavčnih členov najprej v grški (1834) in nato še v latinski slovnici (1889). Beckerjevo in Herlingovo pojmovanje je izhajalo iz osebka in povedka, ki ju je srednji vek izločil kot logični aspekt in ju (z oznakama suppositum in appositum) uvedel v skladnjo; temu sta se priključila še predmet in (kot dopolnilo k samostalniku) prilastek, ki so ju v 18. stoletju uvedli Francozi. Nazadnje j13 leta 1836 J. Wurst dodal še prislovno določilo (»okoliščina«) kot neodvisni stavčni člen. 59 Sistem stavčnih členov - kasneje dopolnjen s pojmom povedkovega prilastka - skuša glede na princip besednih vrst opisati in pojasniti celoten stavek skupaj z njegovimi nujnimi elementi ter funkcionalnimi-cleni. V tem pogledu je nauk o stavčnih členih prinesel pomembna spoznanja. Šolske slovnice so v 19. stoletju in delno še kasneje prevzemale prav ta način. Po drugi strani pa nastanejo težave, če se predstavitev skladnje opira samo na ta nauk in si ga postavlja za temeljno načelo razporeditve, saj sta v tem primeru ločena formalni in historični vidik, ki spadata skupaj, potrebam bralca in filologa pa tako ni ustreženo v najvišji meri. 60 Zaradi tega načina obravnave; ki se je osredotočal na stavčno celoto, je ostal zapostavljen zgodovinski vidik, ki se je uveljavil v jezikoslovju in filologiji ravno v 19. stoletju. Kjer se je ta lahko uveljavil, je olajšal ločeno 56 Prim. popolnejše sezname v H. Lindemann, Griechische Grammatik, II, MUnchen 1957, 6; B. Vischer AU 1973, zvezek 1, 26; P. Barie, AU 1973, zvezek 5, 97; Bayer-Lindauer, Lateinische Grammatik, 18 in nasi. 57 Prim. Schwyzer-Debrunner, II, 14 in nasi.; Lyons, Einfiihrung, pogl. 7.6. 58 Prim. pogl. 1.2. ter H. Glinz, Gechichte und Kritik der Lehre von den Satzgliedern, Bern 1947; R. Pfister, Grammatik als Denkschulung von Humboldt bis zur Gegenwart, AU 1961, zvezek 2, 129 in nasl. (=Lat. Gramm. in Gech. u. Gegenwart 58 in nasi.); G. Haselbach, Grammatik und Sprachstruktur, Berlin 1966; J. Latazc, Klassische Philologie und moderne Linguistik, Gymnasium 197 4, 67 iri naŠL 59 R. J. Wurst, Theoretisch-praktische Anleitung zum Gebrauch der Sprachdenklehre, Reutlingen 1836; prim. R. Pfister, AU 1961, zvezek 2, 130 in nasi. (=Lat. Gramm., 56 in nasi.). 60 Prim. R. Pfister, Gymnasium 1966, 258 in nasi.; H. Happ, Altsprachlicher Unterricht 1973,. zvezek 1, 86 in nas l. 68 opazovanje posamičnih elementov v njihovem razvoju. Najprej so bili to predvsem glasovi, nato fleksijske oblike (in njim pripadajoče kategorije), pri katerih so opazovali tako njihovo glasovno podobo kot njihove vloge, jih opisali in - kolikor se je dalo - tudi razložili. Pri razvojni razlagi so 'imeli jezikovni, zgodovinski in psihološki razlogi tako rekoč glavno vlogo. Zgodovinska skladnja v tem smislu obstaja za grščino pri Brugmannovem ter za latinščino pri Hofmannovem prikazu že od leta 1928 dalje. Za razliko od Ktihnerjeve slovnice, ki jo je nato predelal Stegmann (1912), se ni osredotočila na stavčne člene, temveč na oblikovne kategorije, predvsem na razlago, pri tem pa je ob omejitvi na navedena mesta za zgodovinske ugotovitve, za pojasnila in teoretične trditve ter ob razveseljivem vključevanju poznejše latinščine (3. do 6. stoletje) nujno varčnejša pri predstavitvi materiala. Poglejmo si na primeru, kako se različna pojmovanja ter vidiki skladnje pri pojasnitvi konkretnih izrazov med seboj dopolnjujejo in kateri problemi zahtevajo nadaljnji preudarek. Pri Liviju najdemo v 2. knjigi (II 9) naslednji stavek: Porsinna cum regem Romae esse tum Etruscae gentis regem amplum Tuscis ratus Romam infesto exertitu venit. l. Prepoznati osebek in povedek (oziroma povedkov glagol) stavka v Porsinna in venit ni prav težko. Tožilnik Romam kot navedbo cilja za glagoli premikanja najdemo v slovnicah na različnih mestih: včasih v poglavju o tožilniku (Bornemann, § 135; Hofmann-Szantyr, str. 50), včasih v samostojnem poglavju z naslovom »Navedbe kraja«, ki se navezuje na snov o sklonih in predlogih (Bayer/Lindauer, § 152, str. 168 in nasi.), včasih pa celo izven okvira skladnje . (Ktihner-Stegmann). Težavo predstavlja tu opredelitev njegove stavčnočlenske vloge: ima Romam kot »navedba kraja« vlogo prislovnega določila (kraja) ali vlogo predmeta kot nujno dopolnilo k venit? V stavku, katerega povedek bi bil profectus est, navedba cilja ne bi bila nujno potrebna; bi bilo torej v tem primeru dopolnilo Romam prislovno določilo? Pri takšnih razglabljanjih je priporočljivo Romam glede na obliko in funkcijo obravnavati v obeh primerih enako. To najdemo v novih zasnovah odvisnostne slovnice. /nfesto exercitu v ablativu kot »neobvezna dopolnilo« je v vsakem primeru prislovno določilo. Ta ablativ se obravnava kot · ablativus instrumentalis (ablativ za izražanje sredstva) in nekatere slovnice ga razlagajo kot ablativus instrumenti v ožjem smislu, druge pa kot ablativus comitativus ali sociativus (ablativ druženja). 61 V prvem primeru se poleg samega slovničnega pomena (ablativ orodja) upošteva tudi kontekst pri razlagi (»za glagoli premikanja« in v vojskovodjevi roki). Tovrstni primeri medsebojne odvisnosti med pomenom in povezavo z drugimi stavčnimi elementi se zadnje čase natančno preiskujejo \r okviru »stavčne semantike« ali »semantične skladnje«. 62 2.· Deležnik fatus je rabljen pridevniško. Njegovo fleksijsko obrazilo ga postavlja k imenovalniškemu osebku Porsinna; po vsebini pa je ratus bolj dopolnilo k skupini Romam venit, torej k povedku: Porsina je prišel v Rim ... , ker je menil (misleč) ... Za tovrstne primere je bil v drugi polovici 19. stoletja v latinsko slovnico vpeljan poseben stavčni člen - predikativ. Glede pomena pojma, terminologije in primerne razlage še danes nismo pcwsem enotni in rezultati so različni glede na to, ali imamo za odločilno obliko, vsebino, nanašanje na kontekst ali »stavčno vrednost« povedkovega prilastka. Diskusija o teh pojavih kaže po eni strani na nekatere težave v latinski slovnici, po drugi pa na poskus privzemanja novih jezikoslovnih metod. 63 61 Prim. osnovno razlago pri Hofmann-Szantyr, § 76, str. 114. 2 Prim. H. E. Brekle, Semantik, Munchen 1974, 8-84 (pogl. 5.1). 63 Prim. Ktihner-Stegmann, Lat. Gramm., II 1, 763 (»Pradikativer Gebrauch«); HofmannSzantyr, 413 in nasl. (»Pradikativa als norninale Bestimmungen des Pradikats, ... welche auf ein ... Nomen des Satzes bezogen ... werden«); Rubenbauer-Hofmann, Lat. Gramm.,_§ 111 (»Pradikatives Zustaildsattribut«); N. Wilsing, Die Praxis des Latein-Unterrichts, Stuttgart 2 1964, 50-53 (kjer ni pojmovan kot predikativ, ampak kot atribut); G. Bltiher, Syntaktische Nachweise durch Bezugsanalyse, Gymnasium 1967, 24 in nas l. (Strukturna analiza vezave kaže: prilastki so ponovno prevzeti preko 62 69 3. Manj izkušen bralec ima lahko težave s tem, kako se v latinščini izraža od »ratus« odvisna vsebina mišljenja. V se od šolske slovnice - ali od odlomkov iz Cezarja ali Cicerona- dalje smo navajeni, da za reri oziroma ratus najdemo konstrukcijo ACI. Ta se v pričujočem stavku sicer poj&vi, vendar ne kot vsebina mišljenja, temveč le kot njen del. Podatek, da je pri Liviju reri lahko bolj natančno določen tudi z dvojnim tožilnikom, najdemo smno v Ktihner-Stegmannovi slovnici, pa še tam pod naslovom »dvojni tožilnik«, tako da mora bralec najprej naleteti na to možnost. Tu gre za vprašanje glagolske vezljivosti, ki jo slovar upošteva. Zato je treba jemati slovar v roke ne le pri iskanju pomena besed, temveč tudi pri stavčni analizi. Odvisnostna slovnica bi to vprašanje obravnavala tudi v slovničnem delu, tvorbeno-pretvorbena slovnica pa v svojem slovarskem delu. Dvojni tožilnik je v našem stavku izražen z (regem Romae) esse in amplum: 'Porseni se je zdela prisotnost (kralja v Rimu) pomembna.' 4. V nobeni slovnici ni izrecno omenjeno; da se lahko v konstrukciji z dvojnim tožilnikom predmet v tožilniku nadomesti s celotno konstrukcijo ACI. Eksplicitna slovnica bi morala to vsebovati. Tvorbeno-pretvorbena slovnica se na ta način trudi biti eksplicitna. S pomočjo tega primera smo opozorili na nekatere težave, ki se pojavljajo v latinski slovnici. Ali se jih da odpraviti z novimi postopki ter razlagami? V zaflinjih tridesetih letih so se ravno na področju skladnje začeli prvi poskusi,_ da bi uvedli oblike opisovanja in načine razlage novejšega jezikoslovja, predvsem iz »tvorbeno-pretvorbene slovnice« in iz »odvisnostne slovnice«. Vendar pa je zaenkrat prišlo to do izraza bolj v posamičnih raziskavah, od katerih je bila večina. namenjena šolski rabi, kot v sistematičnih in preglednih predstavitvah. Zato lahko tukaj le nakažemo smer, v kateri se gibljeta oba najpomembnejša izmed teh poskusov. Tvorbeno:..pretvorbena slovnica64 (TPS) izhaja iz predpostavke, da naj slovnica ne obravnava samo dokončnih formulacij, ki jih najdemo v besedilih, temveč tudi »za« njimi stoječe elemente in strukture. Opisati hoče kompetenco govorcev in razložiti dejstvo, da je mogoče v določenem jeziku s končnim številom elementov in pravil izdelati neskončno število stavko v. · Enote, ki se skrivajo za konkretnimi formulacijami (površinskimi strukturami), se pojmujejo kot »globinske strukture«, naj gre za predstave, stavke, načrte ali ·pomenske- strukture. Dvopomenski izraz amor patris nas pripelje do dvelrrazličnih pomenskih struktur: pater amat aliquem ali aliquis patt·em amat. S tem se TPS ujema s postopki, ki so se v okviru starih jezikov od 19. stoletja dalje uporabljali predvsem v šolah, pa tudi v sami stroki, ko so z njimi skušali za že »izdelane« stavke ali jezikovne pojave najti razlago v drugih, torej tistih, ki so »pred njimi«. 65 Ker se je zdelo, da ti postopki služijo prevajanju v latinščino, so jih okrog leta 1920 zavrgli kot neustrezne. TPS jih je znova upravičila. V njej je stavek video avem volare razložen na dva načina: kaza]nih zaimkov, povedkovi prilastki pa preko prislovnih določil); R. Pfister, Pradikationsbezogene Satzbetracl'itung, v: Miinchener Studien zur Sprachwissenschaft 1973, 159 in nasl. (Stavčna obravnava, ki se nanaša na povedkov prilastek, lahko ponazori stavčno vrednost povedkovega prilastka.); E. Bm:hem~mn, Griechiche Grammatik, Frankfurt 1973, § 258 (»Pradikatsadjunkt« als Terminus zu empfehlen, um die Mittelstellung zwischen Attribut und Pradikatsteil zu verdeutlichen.); Bayer/Lindauer, Lateinische Grammatik, Munchen 1974, § 107, 120 (»Pradikativum«, forma! auf Nomen bezogen, funktional als nahere Angabe zum Verbum.); W. Elflein, Transformation als Methode der Sprachbetrachtung, Altsprachlicher Unterricht 1974, zvezek 5, 21 in nasi., zlasti 25-27 (Pri preoblikovanju v povedne stavke ugotovimo tole: povedkov prilastek se kot prilastek nanaša na osebek, ·poleg tega pa še kot prislovno določilo načina na povedek.); prim. H. Happ, Grundfragen. einer Dependenzgrammatik des Lateinischen, Gottingen 1975, pogl. 1.3.3.3.7. 64 Med drugim J. Bechert, Eil1fiihrung in die Generative Transformations-grammatik, MUnchen 2 1971; J. Klowski, Was ist die Generative Transformationsgrammatik und welche Bedeutung konnte sie fiir den Altsprachlichen U nterricht haben? AU 1971, zvezek 2, 5 in nasi. 65 Prim. R. Pfister, Pradikationsbezogene Satzbetrachtung, v: Lat. Gramm. in Geschichte und Gegenwart, 112; J. Latacz, Klassische Philologie und moderne Linguistik, Gymnasium 1974, 67 in nasi. 70 • • s parafrazo video avem; avis valat; kot vstavitev drugega stavka v prvega, pri preoblikovati. čemer se mora stavek dvakrat Od tradicionalnih postopkov se TPS razlikuje v predpostavki, da naj bi se v nekem jeziku vsi stavki dali v celoti izpeljati iz pravil v slovnici. To pomeni, da mora slovnica izrecno (eksplicitno) poimenovati in opisovati vse elemente, strukture in pretvorbe. Po vsem tem se zdi, da lahko TPS priskrbi sprejemljivo in jasno razvidno razlago predvsem za vse delne stavke, torej tudi za participium coniunctum ter ablativus absolutus, 66 za konstrukcije z ACI, 67 za povedkov prilastek m gerundij. 68 Naš primer iz Livija bi verjetno »razvila« na takšen način: R (sit) .a (id) .1 b Etruscae gentis rex l...-.. - _.._. . .- _.. _.. ~ 2mp1Uilkest cum regero"R esse, tum Etruscae gen tis regem amplum est !'"'""'" 3• p (id) 3 b P cum regem R esse, tum Etruscae gentis regem amplum T-ra tus est 4• P (ob aun causam) . . l inf<Sto oxetdtu R =Ut 4 b P cum regem R esse, tum Etruscae gen tis regem amplum-Tratus- infcsto excrcitu R venit Tudi • • • če je zapis manj formaliziran, naj bi pokazal: Iz predstav ali »predhodnih« stavkov z globinsko strukturo se proizvede (nekako v skladu z našim zaporedjem vrstic) površinska struktura nekega jezikovnega izraza. Pri tem pride ponovno do pojava »vgraditvene strukture« (stavek 1 kot tudi stavka 2b in 3b so vstavljeni v druge stavke. Tako nastanejo: 2b iz 1+2a; 3b iz 2b+3a; 4b iz 3b+4a). Če hočemo obdržati stavek s površinsko strukturo, kot jo dobimo pri Liviju, moramo izpeljati pretvorbe (nanje opozarjajo pt~ščice ). Odvisnostna slovnica (OS) bi še posebej izpostavila naslednje točke: • • OS izhaja iz povedkovega glagola kot jedra stavka. Glagole postavlja v določeno vlogo, ki jasno: a) navaja število zahtevanih dopolnil; b) določa obliko (med drugim sklon) obveznih in neobveznih dopolnil. Dalje bi navedla semantična pravila selekcije (zahteve, možnosti, omejitve ki veljajo za možne »soigralce« glagola. OS bi navedla pravila, po katerih naj bi bila natančno opisana razmerja odvisnosti v že izdelanem stavku, ter jih ponazorila z drevesno shemo, ki v veliki meri ustreza »zgradbi« in hierarhičnim odnosom latinskega stavka. V našem stavku bi bila shema taka: semantičnih značilnosti), • Prim. R. Pfiste~, Pradikationsbezogene Satzbetrachtung; H .. Steinthal, Zur Praxis einer transformationell-generativen Grammatik im Lateinunterricht, Gymnasium 1973, 1O1 in nas l. 67 R. Pfister, Pradikationsbezogene Satzbetrachtung, v: Lat. Gramm. in Gesch . ... , 113 in nasi.; · Lyons, Einftihrung, pog!. 6.6.3; Barie, AU 1973, zvezek 5, 90 in nasi. · 68 A. Hentschke, Strukturelle Grammatik im Lateinunterricht, AU 1973, zvezek 5, 26 in nasi. 66 71 venit 1 ratus infesto ~ amplum esse 1. ~ Romae regem 1 Tuscis 1 1 (:t. regem) 1 gemis 1 Etruscae Pri tem bi bil ratus z dvojno povezavo (k Porsinna in venit) označen kot povedkov prilastek. Pojmovanje, ki izhaja iz glagola kot stavčnega jedra, samo po sebi zavrača stavčnočlensko dvojnost enakovrednih oblik kot osnovo stavka. To precej ustreza tako tistim latinskim stavkom (1), v katerih določne glagolske oblike že same vsebujejo stavčni osebek, kot tudi tistim (2), ki osebka ni1najo, recimo me taedet huius vitae . • Najnovejše tendence v jezikoslovju so poskus povezave semantike in skladnje (semantične skladnje oziroma stavčne semantike) na eni ter poskus združitve funkcionalne, odvisnostne in transformacijske slovnice na drugi strani. Namesto čakanja na izsledke teh poskusov bi filologi z vključitvijo novih zasnutkov posamezna področja znotraj tradicionalne slovnice lahko razširili in izboljšali. Vsekakor pa slovničnih pojmov, kategorij in postopkov, ki izvirajo deloma iz antike, deloma iz 19. stoletja, ne bi smeli imeti za brezčasne in dane, temveč bi jih morali obravnavati kritično in jih, kjer je to potrebno, tudi spremeniti ali dopolniti. PLASTI JEZIKA, NAREČJA, STOPNJE JEZIKA 3.3 3.3.1 Plasti jezika Pogovorni jezik Jezik literarnih besedil se kot jezik knjige po svojih sredstvih in po svoji podobi razlikuje od jezika, ki se uporablja recimo v zasebnih pismih ali vsakdanjem govoru, torej pogovornega jezika. Pogovorni jezik je osnova za razvoj vsakega jezika ter podlaga za pisni jezik in različne oblike knjižnega jezika. Na področju klasične filologije se da po govorni jezik proučevati skoraj samo v literarnih odstopih in rekonstrukcijah. Kot je moč dognati v primeru latinščine - in kar potrjujejo sodobne vzporednice- je pogovorni jezik v sebi močno diferencirana tvorba: obsega pogovornijezik izobražencev (»pogovornijezik« v ožjem smislu), poleg tega pa še ljudski vsakdanji govor (vulgarnijezik). Na tem mestu moramo najprej spregovoriti o pogovornem jeziku izobražencev, ki se od knjižnega razlikuje predvsem v tem, da je rabljen v drugačnih govornih situacijah. Na to zvrst jezika bomo še najverjetneje naleteli v Terencijevih komedijah, Ciceronovih pismih in v rimski satiri. Po J. B. Hofmannu, ki je zaslužen za pomembne raziskave latinskega pogovornega jezika, 69 je glavna značilnost tega jezika izstopanje čustvenih (afektivnih) prvin, 69 3 J. B. Hofmann, Lateinische Umgangssprache, Heidelberg 1929, 1951. 72. v nasprotju s pisnim in knjižnim jezikom, ki sta v veeJI meri »intelektualizirana«. Te elemente je moč razvrstiti glede na njihovo razmerje do govorca, poslušalca in teme. V skladu s temi kriteriji Hofmann združuje naslednje elemente, ki so značilni za po govorni jezik: • Gledano s stališča govorca, predstavUajo medmeti neposreden odsev čustev, in so kot odraz situacije delno podprti s tonom in kretnjo. Takoje lahko medmet hem pri Terenciju, odvisno od situacije in tona, izraz vzvišenosti, presenečenja ali zadrege. Pomembno vlogo imata tudi pritrditev in zanikanje v številnih različicah, nato vprašalne členice in mehanski vprašalni obrazci, geminatio (podvojitev besede ali izjave v direktnem zaporedju) in anafora (podvojitev besede na začetku stavka ali odstavka), vzklik, in vprašanje tudi kot prosti izjavi, pretiravanja in abundance (primerniki, presežniki, kopičenje sinonimov). Na ravni stavka naletimo na preprostost, kratkost, favoriziranje priredja, rahljanje stavčnih členov in svoboden besedni red. • Vloga partnerja stopa v ospredje preko obrazcev, ki izražajo prošnje ali pregovarjanje, kot tudi v kontaktnih izjavah vseh vrst (med drugim tihi dico, inquam); vljudnostni obrazci, »sociativni« plural, dativ prizadetosti (dativus ethicus), pomanjševalnice kot ~zrazi nežnosti ter omiljevanje sodb (recimo sfortasse, utique) služijo pridobivanju naklonjenosti partnerja. • Pri obravnavanem predmetu stopajo v ospredje smiselno-nazorne poteze, recimo: konkretno besedje, metafore tipa 'ta lisjgk' (neizpeljane primere), svojilni pridevniki (namesto rodilnikovr in nedoločniki (namesto abstraktnih samostalnikov). Ljudski jezik (vulgarna latinščina) Z obravnavanjem vulgarne latinščine, vsakdanjega ljudskega jezika, kot samostojne plasti znotraj pogovornega jezika mislimo v latiniteti predvsem na sociolingvistično plasP0 v nasprotju z jezikom izobraženskega sloja. Ta ljudski jezik lahko neposredno proučujemo zgolj na posameznih napisih iz Pompejev. 'Informacijo o tej jezikovni plasti pa dobimo tudi v odstopih od knjižnega jezika v odlomkih Plavtovih komedij, iz spisov Bellum Africum in Bellum Hispaniense (ki sta nastala kot nadaljevanje Cezarjeve knjige Bellum civile), iz odlomkov Petronijevega Satirikona, preko piscev, specializiranih za določeno stroko, kot sta Vitruvij in Paladij, ter tudi iz najstarejših svetopisemskih prevodov (!tala). Nobeno izmed naštetih del •ni pisano izključno v vulgarni latinščini, temveč jo je povsod moč zaslediti le v določenih odlomkih ali le v meglenih odtenkih, lahko zato, ker so jo avtorji uporabili v omenjenih odlomkih z določenim namenom. (kot Plavt ali Petronij), določenih strokovnih izrazov v klasični latinščini morda sploh ni bilo (kot v spisih o poljedelstvu ali o krščanstvu), mogoče pa zato, ker je bilo jezikovno šolanje v latinščini slabo. 71 Slednje velja za Peregrinatio Aetheriae (oziroma Itinerarium Egeriae) - komentar E. Lofsteda k temu delu p~edstavlja eno izmed temeljnih del o vulgarni latinščini in njeni zgodovinski in sociološki umestitvi znotraj latinščine. 72 Pomemben vir za vulgamo latinščino so tudi mesta pri slovničarjih ali v leksikah, kjer nasproti »nepravilni« (vulgarni) jezikovni rabi stoji »pravilna«, tako ariela v primerjavi z auris v Appendix Probi: izraz ariela se je kasneje S pojmom »vulgama latinščina« mislimo na področju romanistike na govorjeno latinščino kot na zgodovinsko predstopnjo romanskih jezikov; prim. C. Tagliavini, Einfiihrung in die roman ise he Philologie, MUnchen 1973. 71 Tagliavini, 163. 72 E. Lčifstedt, Philologischer Kommentar zur Peregrinatio Aetheriae, Uppsala in Leipzig 1911, 2 1936 (ponatis Darmstadt 1962 in 1970). 70 73 izkazal za vitalnega v romanskih jezikih (francosko oreille, italijansko orecchia). Za ljudsko latinščino je recimo značilno tudi nadomeščanje genetiva z de ali ablativa z ad, uporaba Ule in unus kot določnega ali nedoločnega člena, gradnja perfekta s- habe re in deležnikom (pa rta habemus, 'imamo. dobljena, pridobili smo si'), tvorba futura s habere (habeo dicere najprej pomeni 'mogel bi reči', kasneje pa že 'rekel bom'). Knjižni jezik Po drugi strani se od pogovornega loči knjižni jezik. V okviru latinščine se pojavlja najprej kot sakralni in pravni jezik. Od drugega stoletja pr. Kr. dalje si zanj zavestno prizadevajo izobraženi Rimljani in slovničarji, zato se pod njihovim vplivom tudi izoblikuje. Zavzemajo se za sistematična pravila in prepoznavne vzorce. Do živahnega razvoja pogovornega in ljudskega jezika so konservativni in zadržani. Iz obstoječega materiala je za izbiro besed in pravil na področju skladnje zlasti v prozi ugotovljen strog izbor in urejenost po pravilih. V jezikovnem fondu in slovničnih teorijah so opazni tnočni grškohelenistični vplivi. Kar zadeva teorijo in prakso, se razvoj izteče predvsem pri Ciceronu in Cezarju. Posebno obliko knjižnega jezika predstavlja jezik pesnikov, ki je od tretjega stoletja pr. Kr. na področju besedja in slovnice razvil specifične značilnosti, se od vsega začetka šolal pri Grkih in se razlikuje glede na zvrsti. Za nadaljnji razvoj pesniškega jezika je bil odločilen "jezik Vergilija, ki so ga prenašali naprej kot vzorec in ga poučevali v šoli. Knjižni jezik proze kaže na najvišji točki svojega razvoja določitve na področju glasov (plaustrum in ne plostrum), oblik (pasivni nedoločnik na -ri in ne na -rier; tretja oseba množine aktivnega perfekta na -erunt in ne na -ere; necesse in ne necessus), izbora besedja (rajši timere kot metuere in rajšiflumen kot fluvius) in skladnje (uti samo z ablativom, verba dicendi samo z ACI, odvisna vprašanja samo s konjunktivom). To sicer prinese večjo jasnost, pomeni pa tudi osiromašenje v primerjavi s prejšnjimi možnostmijezika, ki so se delno ohranile v pogovornem jeziku. Nadaljnje karakteristične posebnosti kaže tudi stavčna podoba pri Ciceronu in Cezarju: raba »retoričnih« figur (antiteze, anafore), upoštevanje koncinitete (to pomeni podobnost v gradnji enakovrednih stavčnih členov s simetrijo ali vzporednostjo), poenotenje stavčne perspektive s podredno stavčno gradnjo pri enem osebku ter pogosta uporaba deležniških tvorb; nazadnje pa še raba periode, ki recimo v retoričnih besedilih poudarja vidik govornika (Ciceron), v zgodovinskih vidik vojskovodje (Cezar), v filozofskih pa stanje problema (Ciceron). Poleg tega pa na določenih mestih po grškem vzoru prozo ritmizira tehnika klavzul. Delno drugačnim zakonom pa se podreja pesniški jezik. V nasprotju s prozo je tu v rabi več starejših oblik (recimo nedoločnik na -ier), druga poleg druge sta v rabi po dve različni obliki (recimo imperfekt na -ibat poleg -iebat). Pesniški besedni zaklad se delno izogiba prozaičnemu ·(namesto mors se raje rabi letwn, namesto gladius pa ensis). Na splošno so nove zloženke po grškem vzoru pogostejše kot v prozi (recimo altivolantes, armipotens), pojavljajo se pesniške nadomestne besede (recimo pelagus poleg mare), pogosta je raba metafor. V celoti gledano je stavčna zgradba preprostejša kot v prozi, saj se dostikrat rabi priredje. Besedni red je svobodnejši (pogost je hiperbaton, torej ločena postavitev besed, ki sicer spadajo skupaj). Verz pri tem s svojim ritmom in členitvijo vpliva na stavčno podobo, prav tako pa tudi na izbiro besed, saj določene besede odpadejo p~wsod, kjer iz metričnih razlogov niso uporabne (tako casus obliqui pri regius v heksametru: namesto tega se zato rabi regalis). Kljub (splošno gledano) enotnim potezam se knjižni jezik proze in pesništva pojavlja v zelo različnih oblikah glede na dobo, zvrst, avtorja in delo. 74 In ker se posamezne dobe, zvrsti, avtorji in dela v splošnem razlikujejo od drugih, govorimo o slogu dobe, slogu zvrsti, osebnem slogu in slogu dela. 3.3.2 Narečja Razlike znotraj nekega jezika v prostorskem pogledu so določene z njegovo diferenciacijo po narečjih. Na področju jezikoslovja proučuje narečja zlasti jezikovna geografija. Njena dognanja so za klasično filologij o izrednega pomena predvsem pri grškem jeziku, ker je jezik posameznih zvrsti grške književnosti večinoma vezan na določena narečja. Znotraj latinščine narečij ni. Latinščina je bila izvorno narečje mesta Rima, ki se je vedno bolj širilo in končno izpodrinilo prejšnja sosednja narečja. Zato bomo tu govorili o grških narečjih in njihovem pomenu za grško književnost. Ločimo štiri skupine grških narečij. V skladu z velikimi skupinami plemen je moč razlikovati jonsko-atiško, ajolsko in zahodnogrško (dorsko in severnozahodnogrško) narečno skupino. Četrta je arkadsko-kiprska skupina, kamor uvrščamo mikenščino, zapisano v linearj u B v poznem drugem tisočletju pr. Kr., ter arkadščino in kiprščino, ki se pojavita kasneje. Jonsko-atiška skupina sega od Atike oziroma Evboje preko osrednjega dela Egejskega morja (Kikladi) na maloazijsko obalo (najprej Samos in Milet, kasneje pa se območje še razširi). Njene značilnosti so med drugim pojav prvotno grškega a v izgovorjavi e (11) inpremet dolžine (~cci?_c;_namesto A.a6c;). Jonščina je recimo jezik Heraklita in Herodota. Znotrafjonsko-~tiške skupine zavzema posebno mesto atiščina (ixedvsem njo se danes učimo kot »grščino«), ki se vglasovnem pogledu razlikuje v takoimenovanem a purum (za E, t, p stoji v stari grščini a kota in ne kot 11 kot v jonščini), v določenih krčenjih, v 1:1: za acs in v pregibanju, kot je raba rodilniške končnice -ou pri noA.L1:11c;. Atiščina je jezik dialogov v grški komediji in tragediji, jezik Tukidida, atenskih retorjev in velikih filozofov, kot sta Platon in Aristotel. Atiščina je tudi osnova za skupen grški jezik, ki je v grško govorečem svetu v rabi od tretjega stoletja dalje. Pomen arkado-kiprščine za književnost ni ravno velik, medtem ko zbuja na področju zgodovine jezika v zadnjem času veliko zanimanje zaradi svoje povezave z leta 1951 razvozlanimi mikenskimi tablicami, pisanimi v linearju B (prim.. napotke k literaturi, 6.2). Ajolščina se je prvotno govorila na področju Tesalije, nato na otoku Lezbu in na sosednjih področjih maloazijske obale. Kot jezik otoka Lezba je ajolščina postala pomembna zaradi Alkajeyega in Sapfininega lezboškega pesništva. ~a to narečje so med drugim značilne podvojitve soglasnikov, kot npr. Ef.lf.lt (iz ECJf.lt namesto at. Etf.lt), dajalnik tretje deklinacije na -Ecrcrt, npr. natOEcrcrt, kot tudi t. i. baritoneza (naglas teži proti začetku besede) in psi/oza (opuščanje ostrega pridiha). Zgodovinsko izhodišče zahodnogrške skupine je prvotno Epir, kasneje pa se območje še razširi. Pri dorskih selitvah je dorska veja te jezikovne skupine prevladala na celotnem Peloponezu, posredno pa nato še na posameznih otokih v južnem delu Egejskega morja in v delu grških kolonij na zahodu, na Siciliji in v južni Italiji. Za dorščino so značilne nekatere konservativne poteze: ohranja prvotni a (apE"Ca, cpaf.la) in uporablja tudi glas y (F): Fava~, Fepyov. Dorščina je bila jezik pomembnega dela grškega zborskega pesništva, zato so njene poteze postale značilne tudi za zborske pesmi atiške tragedije. Ker je pri Grkih jezik posameznih knjižnih zvrsti predstavljal sestavni del njihove umetniške podobe, je bilo za posamezno zvrst značilno narečje zgodnejših in pogosto tudi kasnejših leposlovnih del. Tako je ep ohranil svojo podobo, sestavljeno iz grških in: jonskih elementov, in vplival tudi na jezik elegije. Zato je Alkman s svojim dorskim narečjem vplival na Pindarjeve zborske pesmi, medtem ko so se pri drugih zborskih pesnikih in pri zborskih pesmih atiške tragedije v vedno večji meri uveljavljali tudi elementi drugih narečij. Druge zvrsti so polagoma in v različnih stopnjah razbile sprva veljavno povezavo z narečji: monodična lirika se ni ustavila pri ajolščini, jambsko pesništvo, zgodovinopisje in filozofija pa se niso omejili na jonščino, ki je bila značilna za začetke teh zvrsti. Glede na stopnjo in razvoj povezave z narečji je grško jezikoslovje temeljnega pomena za razumevanje grške književnosti. 3.3.3 Zgodovina jezika Zgodovino jezika smo omenili že v prejšnjih odlomkih tega dela, ko smo govorili o zgodovini glasov in besed. Razločneje kot jezik v njegovi celoti pa lahko spremljamo zgodovino posameznih jezikovnih elementov. Zato se moramo pri obravnavanju razvoja nekega jezika vedno znova vračati na zgodovinsko usodo posameznih elementov. Zgodovino nekega jezika je moč razumeti na različne načine: • Lahko jo zanima, iz kakšnega materiala, kakšnih osnov in kakšnih razlogov se je izoblikoval določen jezik. V tem smislu bi se morala zgodovina grškega in latinskega jezika ukvarjati z elementi na področju • glasov, besed in stavkov, ki so bili podedovani iz indoevropščine, prevzeti iz sosednjih jezikov ali razviti v okviru lastnega. 73 Poleg tega bi bilo potrebno poiskati opredeljujoče zgodovinske, geografske ter duhovnokulturne pogoje in razloge za nastanek in izraz obeh jezikov. • Po drugi strani pa lahko zgodovina jezika pomeni spoznavanje zgodovinske usode samega jezika glede na pojave, razloge in učinke. Za filologijo je zanimivejši drugi pristop, saj stopi s tem vidikom v ospredje medsebojni vpliv jezika in književnosti. Pri tem je po eni strani bistveno, kakšne možnosti nudi jezik (lang ue) avtorju ob določenem času, na določenem mestu in v določeni zvrsti, bistveni so torej jezikovni pogoji književnosti; po drugi strani pa je bistveno, kako jezik (parole), ki ga pisatelj oblikuje v nekem literarnem delu, vpliva na jezik in njegovo zgodovino: tudi tu je torej opazno medsebojno r!1~1nerje med parole in langue. Zgodovina jezika gleda predvsem_na razvoj jezika kot langue, medtem ko so spreminjajoče se podobe parole prej predmet zgodovinske stilistike v širših okvirih literarnozgodovinskih proučevanj. Po nastanku jezika iz indoevropščine in pod različnimi vplivi prejšnjih sosedov prikazuje zgodovina grškega jezika kot prvo zgodovinsko izpričano plast mikenski jezik iz zadnje četrtine 2. tisočletja pr. Kr. Zatem nastopi vrzel, ki traja vse do najstarejših napisov ter Homerjevih in Heziodovih del iz druge polovice osmega stoletja. Tu se začenja bogatejša preoddaja, ki hkrati postavlja jezikoslovne in filološke probleme. Z jezikovnogeografskega in jezikovnozgodovinskega vidika je za Homerjev jezik značilno sovpadanje raznovrstnih elementov. Z vidika narečU je moč razlikovati jonsko plast od ajolske. Gledano s časovnega vidika pa stojijo poleg zelo starih elementov, ki izvirajo iz časa pred nastankom epov v pričujoči obliki, tudi elementi, ki spadajo v čas nastanka. Pokazati se da, da so najstarejši elementi ajolski in da so v posebni meri povezani z verzom in pripovednim slogom epa, medtem ko pripadajo jonski elementi poznejši plasti in jih gre prej pripisati jonski rapsodski šoli. Zgodovina in geografija jezika pomagata v tem primeru pridobiti vpogled v predzgodovino in v postopno nastajanje književnosti, to pa so vprašanja, ki so v ozki soodvisnosti z literarnovednimi in literarnozgodovinskimi problemi. 73 Prim. E. Risch, lAW, stolpec 1170171. 76 Pri predstavitvi arhaične in klasične grscme od osmega do četrtega stoletja se s časovnim razvojem povezujejo problemi razlikovanja po narečjih in s tem v zvezi tudi po književnih zvrsteh. Če izhajamo iz glavne linUe zgodovine jezika, se od tretjega stoletja naprej različne oblike grškega jezika iztekajo v velik tok na atiški osnovi nastale Kotvil. Ta v glavnem enoten jezik je sprva odločilnega pomena za poznejši razvoj grščine v cesarski dobi. Vendar pa je kmalu prišlo do socialne diferenciacije med ljudskim in knjižnim jezikom, ki je tako za srednjeveški kot tudi za novejši jezikovni razvoj grščine ostala odločilnega pomena vse do danes. Zaradi socialne diferenciacije je namreč znotraj nove grščine še do nedavnega obstajala razlika med D11j.l01:1Kll (ljudskim jezikom) in Ka8apEuoucra (knjižnim jezikom). Tudi zgodovina latinskega jezika je v svojem prvem delu zgodovina nastajanja (indoevropsko poreklo; grški, etruščanski, italski vplivi). Drugi del obravnava najprej predknjiževno latinščino, ki je izpričana na pisnih spomenikih iz časa med šestim in tretjim stoletjem pr. Kr. Zgodovino arhaiČne latinščine pred tretjim stoletjem lahko spremljamo v vedno večjem številu napisov. Iz njih je razvidno jezikovno ozadje, iz katerega se razvije rimski knjižni jezik. Od tu dalje kaže razmerje med jezikom in· književnostjo dve plati: z razvojem jezika samega so dane tudi nove možnosti za knjižni jezik, po drugi strani pa se prenavljanje jezika odvija ravno s pomočjo književnosti in se z njo deloma spoji deloma pa ostaja omejeno na posamezna knjižna dela. V stalni delitvi med običajnim in navadnim na eni in neobičajnim in stilističnim na drugi strani 74 se torej razvijata rimski jezik nasploh in-posebej rimski knjižni jezik (prim. 3.3.1). Z jezikovnozgodovinskega vidika razlikujemo: • • • jezik arhaične književnosti (240-80 pr. Kr.); jezik zlate in srebrne dobe (ok. 80 pr. Kr.-200 po Kr.); pozno latinščino. Nekoč veljavna domneva, po kateri naj bi se iz posebnega jezika manjšega kroga uporabnikov ra~vila samostojna »krščanska« latinščina, je danes zavržena. Latinski ljudski jezik je postal podlaga z~ razvoj romanskih jezikov, latinski knjižni jezik pa se je razvil v latinščino, ki predstavlja tradicionalni jezik srednjega veka. 3.4 PREVAJANJE • Prevajanje omogoča, da se prepričamo o prvotnem pomenu besed nekega besedila, da preizkusimo lastno jezikovno razumevanje besedila in ga delimo z drug1m. Ena plat je postopek prevajanja, . druga plat je prevod kot izid prevajalskega dela. Postopek prevajanja, ki se v praksi ves čas uporablja, je v teoriji pretežno nepojasnjen. V teoriji si stojita nasproti dvom o prevedljivosti nasploh in prepričanje o obstoju popolne ustreznice (posebno ob prepričanju o možnosti strojnega prevajanja). Cilji prevoda se dajo načelno določiti: prevod mora s sredstvi ciljnega jezika (slovar, slovnica, slog) čim bolj natančno in popolno izražati smisel tujejezičnega besedila. Z izrazom »smisel« besedila ne mislimo,. da je potrebno razumeti le vsebino njegovih stavkov, ampak tudi njihovo miselno povezavo in namen celotnega besedila. Če pa hoče to »prevesti«, mora prevajalec po 74 Prim. "R. Wellek- A. Warren, Theorie der Literatur, Bad Hamburg 1959, 197: »Nikoli ne smemo pozabiti, daje povezava med jezikom in književnostjo dialektična.« 77 možnosti poznati avtorjev namen in cilj besedila. Sredstva, ki jih pri tem uporablja, mora prevzeti ali pa jih nadomestiti s čim bolj enakovrednimi. Šolsko pravilo glede vsebine pravi, da naj se prevaja »tako dobesedno, kot je le mogoče, in tako svobodno, kot je potrebno«. Wilamowitzje opo.zoril, daje besede nemogoče prevesti, nujno pa je izraziti misli. S tem sovpada tudi teza sodobne prevajalske teorije (Catford), po kateri je prevod »strukturna zamenjava«. Z drugimi besedami je to dokazal že Hieronim, ko pravi, da Svetega pisma v Vulgati ni prevajal »besedo za besedo, temveč smisel za smisel«. Predpogoj, da prevajalec pri prevajanju lahko doseže navedene cilje, je popolno razumevanje izvirnika. Nujno je torej dobro poznavanje izhodiščnega jezika. Prav tako pa je pomembno tudi svobodno razpolaganje s sredstvi in gotovost v izjavah ciljnegajezika. Temeljna alternativa obstaja med možnostjo, da v kar največji meri prilagoditno način izražanja, izbiro besed, izrazje, gradnjo stavkov in slog tujemu jeziku (tako lasten jezik »pogrčimo«), in med poskusom prevoda, ki se bere, kot bi bil napisan v maternem jeziku (grščino »podomačimo«). Prvi princip, kjer bralca prevoda peljemo do avtorjevega jezika z njegovimi tujimi potezami, sta zastopala npr. F. Schleiermacher in W. Schadewaldt, in sicer tako teoretično kot praktično. Kot primer služita 75 Sahleiermacherjev prevod Platona in Schadewaldtov prevod Homerja. Posebna mojstrovina je Schleiermacherjev prevod Platonovega Kratila s svojimi zahtevnimi etimologijami. Izven področja klasične filologije pa lahko za primer navedemo Bubrov in Rosenzweigov prevod Svetega pisma ali R. Schneiderjev prevod Danteja. Tak »učeni prevod« je usmerjen predvsem k posebnostim tujega jezika. Kljub temu pa se zdi legitimno, da jezik nekega besedila ra:zumemo kot sredstvo v službi določene vsebine in učinka ter zato tej vsebini in temu učinku podredimo jezik prevoda in njegove elemente. V tem primeru ima prednost dobra, tekoča in berljiva materinščina. Ko se odločamo za prvi ali drugi postopek, je bistvenega pomena, da upoštevamo namen. in cilj prevoda. Ker gre za načelno alternativo, Je kompromis v smislu srednje poti tu redko uspešen in smiseln. Pri posameznem poskusu prevajanja se prepletajo različni postopki, 76 ki jih je metodično-teoretično moč izolirati, v praksi pa so med seboj povezani. Najpogostejša in~ hkfati najbolj sporna je konstrukcijska metoda, ki poskuša skladno s hierarhijo stavčnih členov določiti najprej stavčno jedro iz osebka in povedka, nato pa s pomočjo smiselnega »spraševanja« ugotoviti še smisel po rangu sledečih stavčnih členov. Tako oblikovno sestavi stavčno celoto ali vsaj nekatere izmed njenih delov. Konstrukcijsko metodo odklanjajo zlasti zagovorniki »dobesedne metode«, pri kateri se eno besedo za drugo nadmnešča z ustreznico in se šele nato poskuša oblikovati skupno vsebino v resničen kontekst. Na to metodo se naslanja »naravna bralna metoda«, po kateri bi se moralo razumevanje stavka pri branju tujega besedila razvijati podobno, kot se razvija pri razumevanju besedila v matemem jeziku. V prvem koraku skušamo razumeti pomen in obliko vsake besede, v drugem razumemo stavčno celoto, v tretjem koraku pa poskušamo oblikovati prevod. Metoda stavčne analize poskuša pri branju najprej »nekako« doumeti celoten pomen stavka. Preden se izdela sinteza, se stavek razčleni s pomočjo stavčnih ločil in veznikov na večje enote, ki se jih poskuša razumeti najprej vsako zase, nato pa še v njihovem medsebojnem razmerju. V praksi se skoraj vedno rabi kombinacija različnih metod. 75 76 Platon in Hometjeva Odiseja v zbirki »Rowohlts Klassiker«. Prim.R. Nickel, Altsprachlicher Unterricht, Darmstadt 1973, 119 in nasi. (EdF 15). 78 Psihološko gledano 77 prevajanje ni avtomatiziran proces, ampak prej nekakšno reševanje problema v neznani situaciji. Kot poskus razumevanja smiselnih povezav je prevajanje intencionalno dejanje. Težava, ki nastopi pri uresničevanju tega dejanja, je odmik od smisla znakov, ki jih posredujemo, še zlasti če so v tej svoji funkciji težko prepoznavni. Pri postopni izgradnji jezikovnega pomena je treba vseskozi posegati v kasnejše odlomke, glede na pričakovanje določene vsebine in pričakovanje določene stavčne zgradbe, ki izhaja iz najprej razvozlanih delov (večinoma začetek ali jedro stavka) in iz konteksta. V procesu prevajanja je moč razlikovati med naslednjimi posameznimi koraki: • branje kot pretvarjanje pisne podobe v zvočno; • analitično prepoznavanje posameznih členov (besednih zvez, besed, manjših funkcionalnih enot) na ravni označevalcev; • prepoznavanje z označevalci povezanih označencev; • sinteza vsebine sporočila s pomočjo kombiniranja označencev; pri tem ne zadostuje le golo seštevanje, ampak gre prej za sestavljanje med seboj prilegajočih se delov, kjer se prepletata shematično predpostavljanje možnosti in njihovo postopno izključevanje; • razčlenitev celotnega pomena na posamezne vsebinske sestavine (označen ce); • odkritje označencem ustreznih označevalcev v materinščini; • oblikovanje, ki ustreza slovničnim pravilo~ _cjljnega jeZika;--• prestavitev v pisavo. Problemi od 2 do 4 zadevajo predvsem enojezično razumevanje, od 5 do 7 pa enojezično oblikovanje. Razumevanje in oblikovanje pa se pri prevajanju ne odvijata v jasno razvrščenem zaporedju, temveč koraki od 3 do 6, deloma pa celo od 2 do 7 neprenehoma prehajajo drug v drugega. Navesti se da nekaj glavnih napak pri prevajanju, ki se odražajo kot napake v prevodu: • pomanjkljivo poznavanje besed, torej podrobnosti o možnih besednih vsebinah, asociacijah, čustvenih barvah in metaforah; • pomanjkljivo poznavanje slovničnih pravil in skladenjskih možnosti; • premajhno upoštevanje pomenskega konteksta; • spregledovanje posameznih jezikovnih informacij; . napačno predvidevanje in prenagljene določitve; • • • strah pred uporabo občasno dovoljenih pripomočkov . Naštete napake izvirajo tako iz težav z izhodiščnim kot tudi iz težav s ciljnim jezikom. Premagamo jih lahko z rednim branjem, s stalnim ukvarjanjem z besediščem in slovnico ter s potrpežljivo vajo v prevajanju samem. Obstaja nekaj splošnih nasvetov za prevajanje: • Ker je ustreznice k besedam pogosto težko najti, je treba zgodaj paziti na prevod koherentnih skupin. • Če sta si jezika v svojih skladenjskih strukturah podobna, se takih struktur pri prevajanju ne srne brez potrebe samovoljno spreminjati. • Smisel celote ima prednost pred posamezno besedo ali manjšo enoto. • Ohraniti je treba stilistične poteze besedila ali avtorja, če je to le mogoče. Za primer naj bo začetek odlomka iz nekega Senekovega pisma, ki so ga leta 1974 na Bavarskem prevajali dijaki na latinski maturi: 77 Prim. K. Schmidt, Psychologiscl~e Voraussetzungen des Obersetzunsvorgangs, Altsprachlicher Unterricht 1962, zvezek 1, 5-50. 79 »Nihil nobis improvisum esse debet; in omnia praemittendus animus cogitandumque, non quidquid solet, sed quidquid potest fieri. Quid enim est, quod. non fortuna, cum voluit, ex floreruissimo detrahat, quod non eo 1nagis aggrediatur et quatiat, quo speciosius fulget? ... « Prvi stavek lahko prevedemo bolj ali manj dobesedno. V drugem se je treba spomniti, da manjka est (elipsa). Težko je bilo ugotoviti, da so let ne stoji sam zase, mnpak spada k fieri. »Preddobnost<< v latinski obliki voluit se v nemščini ne izraža. Težko je tudi določiti smisel zveze ex florentissimo detrahat: priflorentissimo lahko omahujemo med moškim in srednjim spolmn, pri detrahat pa med pomenoma »odvzeti« in »sneti«. Pravilnejša je druga možnost, kar je razvidno iz velikih slovarjev: ob detrahere stoji oseba "kot predmet v dativu, medtem ko ex določa stanje kot izhodišče za detraher_e. Pravilni prevod je približno takšen: »Nič nam ne sme biti nepričakovano; razmišljanje moramo vnaprej usmeriti na vse možnosti in ne smemo premišljevati samo o tem, kar se običajno zgodi, temveč tudi o tenz, kar se lahko zgodi. Kaj je namreč takega, česar usoda, kadar se ji le zahoče, ne iztrga iz srečnega stanja, in česar ne napada toliko bolj, kolikor svet/eje se blešči?« • Zlasti zahtevno je prevajanje poezije, še posebej lirike. V zvezi s pretresanjem problemov, ki se zastavljajo pri prevodu umetniškega dela, pravi Wilamowitz naslednje: »Prevaja lahko samo filolog, kar pa ne pomeni, da je prevod nekaj filološkega.« Pri tem misli na umetniške strani uspelega prevoda. Za velika dela iz grške in latinske literature so se v različnih obdobjih vedno našli mojstrski prevajalci, pri Nemcih recimo Wieland (Lukijan), Schleiermacher (Platon), Wilamowitz (tragedije in komedije), R. A. Schroder (Vergilij, Horacij) in W. Schadewaldt (Homer, tragedije). Številni izmed velikih prevajalcev so tako sebe kot svoje bralce tudi teoretično seznanili z osnovniini načeli svojega prevajanja. Pri tem so vedno znova poudarjali, da je prevod že oblika interpretacije. V tem je tudi razlog za to, da je prevod lahko izhodiščna, pa tudi končna točka in dovršitev razumevanja besedil. 78 V tem smislu je Schadewaldt označil prevajanje kot »združitev vsega filološkega posla«. 78 Prfm. 80 H. G. Gadamer, Wahrheit und Methode, 2 1965, 232. 4 LITERARNA PLAT BESEDILA 4.1 SPLOŠNE OSNOVE 4.1.1 Hermenevtika kot teorija interpretacije Filologiji pri obravnavanju besedila ne gre le za določanje njegovega zapisa in za razjasnjevanje besed, ampak skuša dognati tudi njegov pomen. V sako besedilo, ki ga kot podobo govora kdo sestavi, je lahko nosilec pomena, tega pa prejemnik nato udejani. V skladu z besedilom namreč zgradi njegov pomen in ga tako glede na svoje lastno razumevanje »prevede«. Pri tem se pojavi težava: kdaj in kako je določeno besedilo »pravilno« sprejeto? Z vprašanjem, kako pride do pravega razumevanja, se ukvarja hermenevtika, ki jo· je Diithey opredelil kot »nauk o umetnosti razumevanja življenjskih znakov, ki so ovekovečeni v besedilu«. Njen predmet so predvsem možnosti in pogoji primernega razumevanja in posredovanja besedila s pomočjo razlage (eksegeze). Razumevanje in razlaga skupaj predstavljata področje interpretacije; v tem smislu je hermenevtika teorija interpretacije. Kot smo že omenili (prim. 1.2), so o slovnični in aleg<:)E~~!li interpretaciji razpravljali že v antiki. Luther je kasneje opg~oril ni problem »filološkega kolobarja«, pri katerem gre za osvetljevanje posameznega in celote znotraj istega besedila s pomočjo menjavanja strani. Schleiermacher je razmišljal o povezavi med razumevanjem besedila ter razumevanjem avtorja, torej o problemu »psihološke interpretacije«. »Historična šola« je kot problem izpostavila zgodovinsko oddaljenost (in z njo tudi sorazmerno tujost) antičnih piscev. Opirajoč se na Schleiermacherja in ločeno od G. Hermanna je A. Bockh znotraj klasične filologije razvil Enciklopedija in metodologijo filoloških znanosti 1 in tam podrobno dodelal hermenevtična načela, ki so svojo aktualnost v veliki meri ohranila vse do danes. Ločil je slovnično, individualno, zgodovinsko in zvrstno interpretacijo. Slovnična interpretacija mora pojasniti jezik in vsebino besedila na podlagi »splošne jezikovne rabe«. Individualna interpretacija naj pokaže, do kakšnih sprememb v splošni jezikovni rabi je v določenem besedilu prišlo zaradi avtorjeve individualnosti in njegovega na~na izražanja ter tako poskusi besedilo razumeti kot avtorjevo delo. Zgodovinska interpretacija naj pojasni, v kolikšni meri so zgodovinska razmerja pomembna tudi kot pogo}i in osnove za nastanek in razumevanje določenega besedila. Končno naj zvrstna interpretacija določi povezanost besedila z vsakokratno literarno zvrstjo. Ti postopki so sicer razdeljeni na idealne tipe, v praksi pa nenehno nastopajo skupaj. Interpret se namreč pri vsakem posebej giblje v hermenevtlčnem kolobarju, saj recimo slovnična interpretacija predpostavlja znanje slovnice, to znanje pa je spet moč pridobiti le na podlagi filološkega razumevanja besedil. Nesporna pridobitev Bockhove teorije je to, da se iz nje vidi, kako nujno je pri interpretaciji upoštevanje zgodovinskega konteksta, ki predstavlja sinhrono soodvisnost, in razvoja zvrsti, ki predstavlja diahrono soodvisnost med besedili. · W. Dilthey je skušaJ v svoji hermenevtiki z upoštevanjem Bockhovega naziranja utemeljiti tako imenovane humanistične znanosti in nji~ov način dela 1 A. Bockh, Enzyklopadie und Metodenlehre der Philologischen Wissenschaften, izdalE. Bratuscheck, 2 1886. Ponatis prvega dela (Formate Theorie der Philologischen Wissenschaft), Darmstadt 1966. kot povsem samostojne v odnosu do naravoslovnih znanosti: besedilo kot popredmeteno jezikovno podobo je treba najprej razložiti glede na njegov pomen, potem pa ugotoviti, kako je nastalo. Jezik besedila ponuja bralcu pot, po kateri se ta lahko vživi v avtorja. Hermenevtika ima tu oprayiti tudi z razumevanjem dejstev in oseb. Takšno razumevanje v Diltheyevem smislu, ki se razlikuje od naravoslovnega razlaganja, pa tudi od zgodovinskega 2 prepoznavanja, je nato W. Jaeger razglasil za specifični cilj filologije. Hermenevtika H. G. Gadamerja se v delu Resnica in pot do nje (1960, 2 1965, 3 1973) po eni strani navezuje na Diltheya, po drugi pa na usidranost razumevanja in razlaganja v časnosti tubiti. Kot temeljna analiza človeške tubiti vsebuje Gadamerjeva hermenevtika tudi že implikacije za možnosti in postopke humanističnih znanosti. Razlaganje je po Gadamerju sestavina literarnega dela samega; v tem smislu se delo šele po razlaganju odpre in zato razlaganje potrebuje. Razumevanje se dogaja v z/itju dveh obzorij, 3 ki ga Gadamer razume kot »resnični dosežek jezika«. Gre za obzorje besedila in gbzorje bralca, ki kot predrazumevanje vedno soodloča o razumevanju (Gadamer pri razumevanju govori o »zgradbi predsodkov« [Vorurteilsstruktur]). Pri zgodovini vplivov, tem zaporedju različnih interpretacij, se pokaže »pravi« pomen besedila. Medtem ko v klasični filologiji prihaja do odzivov nq Gadamerjevo teorijo le w. obotavljanjem, so se mlajše filologije ter filozofija z njegovo hermenevtiko že precej ukvarjale. O tem pričajo tako tiste usmeritve literarne vede, ki poudarjajo zgodovino vplivov in estetiko recepcije, kot tudi z več strani izražena kritika. Tako hoče recimo E. Betti4 delež obzorja bralca omej iti v korist obzorja besedila, kar ustreza »pravilu o hermenevtični avtonomiji objekta«: sensus non inferendus, sed efferendus. Poleg tega poudarja »pravilo smiselne povezanosti«, ki govori o razmerju med posamičnim in sobesedilom ter ustreza filološkemu kolobarju. Nazadnje izpostavlja še »pravilo o aktualnosti razumevanja«: ustvarjalni proces je treba povratno poustvariti, tako da postane jasen izvorni pomen besedila- za razliko od pomenljivosti, ki jo ima besedilo zame danes. Gadame1ja kritizira tudi J. Habermas, 5 ki sicer sprejema teorijo o zlitju obzorij in univerzalnost njegove hermenevtike, vendar hoče, da se ta dopolni s kritiko ideologije in se z vprašanji o interesih, ki vodijo do spoznanja, vrne k praksi družbenega življenja. -Po Habermasu je interpretacija vedno izkustvo sporazumevanja;--inteipret kot razumevajoči je sogovornik avtorja, interpret kot razlagalec paje sogovornik svojih lastnih sodobnikov. Kritičen ugovor Gadamerju in Habermasu leti na pojmovanje razumevanja kot dialoga z avtorjem. Za zgodovinska besedila lahko tako pojmovanje velja le pogojno. Njihov avtor jih namreč ne more več natančneje pojasniti; kot medij tu res nastopa jezik, ni pa pogovora kot oblike sporazumevanja. V toliko večji meri se zato kaže potreba po pozornosti, občutljivosti in domišljiji interpreta. 6 Iz zgodovine hermenevtike je razvidno, da vsi problemi, povezani z razumevanjem, še malo niso rešeni. O predpostavkah in pogojih razumevanja se slej ko prej še razpravlja, žal skoraj brez vsakršnega sodelovanja klasične filologije. Dosedanja dognanja hermenevtike pa so kljub vsemu dovolj, da se zavemo določenih temeljnih pogojev razumevanja besedil: 2 W. Jaeger, Philologie und Historie, nastopno predavanje v Baslu 1914, v: Humanist. Reden und Vom·iige, Berlin 2 1960, 1-16; tudi v: Humanismus, Darmstadt 1970 (Wege der Forschung 17), 1-17. 3 H. G. Gadamer, Wahrheit und Methode, 2 1965, 359. 4 E. Betti, Die Hermen.eutik als allgemeine Methodik der Geisteswissenschaften, Ti.ibingen 1967. 5 J. Habermas, Erken.ntnis und Interesse, Frankfurt 1968. 6 Prim. H. Jonas, Wandel und Bestand, Frankfurt/M. 1970. Prim. H. M. Baumgartner, Kontinuitiit una Geschichte, Frankfurt 1972, zlasti 167 in nasi. • • • Razumevanje v osnovi meri na pomen samega dela, lahko pa se osredotoči tudi na njegove osnove in na vpliv. Temu ustrezajo različni načini raziskovanja: prvi se ukvarja z delom, drugi z njegovim nastankom in tretji . 7 Z Vp l IVOm. Elementi (pomenske enote) besedila niso preprosto »dejstva~<, ki jih lahko opazujemo, temveč jih je treba s pomočjo interpretativnega postopka najprej postaviti v okvir soodvisnosti z besedilom (to so recimo motivi, slogovne poteze in oblike poteka). 8 Filološki kolobar ima opravka z razmerjem med posamičnim in celoto.' To ne sme biti prepovedani circulus vitiosus. Na podlagi splošnega razumevanja jezika se da recimo razmeroma znane dejavnike pomena vnaprej (»potencialno«) predpostavljati ter jih nato v procesu interpretacije potrditi ali spremeniti. Krožno pot od posamičnega k celoti in spet nazaj k posamičnemu se da nato prehoditi večkrat ter tako vedno točneje določati pomen, ki je bil mišljen. 9 Tako je moč izločiti napake in težave ter doseči intersubjektivno veljavno vsebino razumevanja, ki sicer ni »objektivno« dokazljiva, vendar paje daleč od vsakršne gole poljubnosti. V razmerju med besedilom in bralcem postane pomemben kolobar zgodovinskosti razumevanja. O razumevanju soodloča njegovo obzorje, torej bralčeve izkušnje. Pri tem so tako besedila iz preteklosti kot tudi izkušnje bralca pogojene z zgodovinskimi vplivi: delo zaradi avtorja, zvrsti in dobe, bralec pa zaradi osebnih izkušenj, jezikovnega znanja,-literarnega znanja in vprašanj svojega časa. Interpretacija kot razlaga (eksegeza) se lahko dogaja na način eksplikacije (razvijanja) .ali aplikacije (uporabe). Z eksplikacijo označujemo dejanje, kjer interpret prilagaja izdelano pomensko podobo vsakokratnemu obzorju razumevanja pri določenem bralcu~ Eksplikacija ima didaktično-melodični vidik, ki ustreza različnim predpostavkam različnih bralcev: posredovanje mora pri svojem »kaj in kje« upoštevati predznanje domnevnih bralcev. Dogaja se lahko na različne načine: v pogovoru, kot prevod, kot parafraza, kot komentar ali kot razprava, ki opisuje, pojasnjuje ali razlaga. Z aplikacijo označujemo uporabo ugotovljenega sporočila, ki ga besedilo prinaša, pri aktualnih vprašanjih interpretovega časa. Sporočilo besedila je lahko vir argumentov pri vprašanjih, ki se v tej obliki ne zastavljajo v besedilu samem, temveč so vnesena od zunaj. Takšna raba in~erpretacijo sicer določa vnaprej, vendar pa je konec koncev veljavna za posamezne vidike besedila (recimo za stvarno vsebino, za zgodovinsko vrednost virov, za obravna~o določenega problema), kolikor je 'uporabna pri zunajbesedilni soodvisnosti vprašanj. Takšno stanje je pomembno za razmerje filologije do starinoslovja in za določene probleme sodobne didaktike pouka klasičnih jezikov. v 4.1.2 Filologija,~fiterarna veda, literarna kritika O vsebini in obsegu izraza literatura so mnenja še kako deljena. Mnogi ga omejujejo na književnost v smislu »leposlovja«, za katero je značilna predvsem umišljena resničnost (literatura v ožjem, intenzivnem pomenu). Z nekoliko širšim pomenom imamo opraviti pri pojmovanju literature kot oblikovanega 7 M. Fuhrmann, Einfiihrung in die antike Dichtungstheorie, Darmstadt 1973, na strani 9 in nasi. govori o »estetiki nastanka, estetiki dela in estetiki sprejema« [Produktionsasthetik, Werklisthetik, Rezeptionsasthetik]. 8 Prim. U. Ricklefs, Hermeneutik, v: Fischer Lexikon Literatur, II 1, 277 in nasi., zlasti 280 in nasi. 9 Prim. H. Seiffert, Einfiihrung in die Wissenschaftstheorie, 2. zvezek, MUnchen 5 1973, 55 in nas l., zlasti 114-117. jezika. V tretjem pomenu lahko literatura zaobjame vsa besedila (literatura v širšem, ekstenzivnem pomenu). 10 Medtem ko se na področju mlajših filologij o tem vprašanju živahno razpravlja (pri čemer je moč opaziti nagibanje k širokemu p9jmovanju literature), pa klasična filologija literaturo že od nekdaj pojmuje v širšem smislu: ukvarja se z vsemi grškimi in latinskimi besedili, ki so se iz antike ohranila. Poleg književnosti so to predvsen1 besedila s filozofsko vsebino, zgodovinopisna dela, govori in strokovni spisi. 11 Vendar pa je za skoraj vsa ohranjena besedila, z izjemo strokovne literature, značilna pomembna vsebina in jezikovna zgradba. Poleg tega so tudi pregledna po številu. Že skozi sam proces preoddaje je tako prišlo do izbora zelo kakovostnih besedil. V se kar se je ohranilo še poleg teh besedil, pa filologija potrebuje za rekonstrukcijo literarnozgodovinskega konteksta. 12 Literatura dopušča različne pristope: filološki pristop si v osno.vi prizadeva za razumevanje posameznega besedila, medtem ko gre literarnovednemu pristopu bolj za splošne poteze in povezave, s katerimi je to besedilo prepletena. Temu ustrezno je filologijo in literarno vedo moč razlikovati po vsakokratnem težišču njunih pristopov. Filologija je v večji meri navezana na posamičen jezik, v katerem so besedila napisana. Literarna veda teži k primerja/nosti ali splošnosti, zato deloma meri na vprašanja o sis;ematičnem opisovanju, razvrščanju, pojasnjevanju in oblikovanju pojmov za različna dela s skupnimi značilnostmi (poetika), deloma pa na sinhrone in diahrone povezave, tako znotraj literature kot tudi med literaturo in drugimi zgodovinskimi pojavi (literarna zgodovina). Filologija in literarna veda imata del svojega predmetnega področja skupen; pri klasični filologiji in literarni vedi so to recimo antična besedila v latinskem in grškem jeziku. Toda klasična filologija teh besedil ne obravnava le kot literaturo, temveč tudi v zvezi z njihovim zapisom in njihovim jezikom; po drugi strani pa literarna veda ne temelji le na antičnih grških in latinskih besedilih, temveč tudi na tistih iz drugih obdobij in drugih jezikov. V tem pogledu bi imelo kaj malo smisla eno disciplino kot predmet podrediti drugi, čeprav do takšnih poskusov prihaja . 13 znova In znova. V praksi se filološki in literarnovedni pristop povezujeta ter dopolnjujeta, oba tudi stalno uporabljajo isti ljudje. V sako posamezno delo se navezuje tudi na druga, stoji torej v sinhronem in diahronem kontekstu, ki ga je treba pri interpretaciji upoštevati. Po drugi strani pa pride do vsakega ugotavljanja splošnih pojavov in pomembnejšega konteksta z opazovanjem posamičnega dela. Kateri pristop k interpretaciji literamega dela torej sledi iz povedanega? Filološkemu kolobarju hermenevtike ustreza naloga interpretacije: razčleniti delo na njegove literarne elemente (pomenske enote), razumeti njihov pomen in določiti njihovo funkcijo v delu ter končno dojeti njihov skupni ' učinek pri smislu in namenu besedila. Predvsem naj postane razvidno, na 10 Prim. W. Kayser, Das sprachliche Kunstwerk, e1968, 12 in nasi.; Wellek/ Warren, Theorie der Literatur, nem. Bad Hamburg var der Hohe 1959, 19 in nasi.; W. Kt·aus, Literatur-Interpretation, Reinbek 1968, 23 in nasi.; H.A. Glaser, Texte- Literatur- Dichtung- Poesie, v: Arnold-Sinemus, Grundziige der Literatur- und Sprachwissenschaft, I: Literaturwissenschaft, Munchen 1973 (dtv 4226), 16 in nasi. 11 Prim. F. Schlege1, Uber das Studium der griechischen Poesie (Anfang), v: F. Schlegel, Schr(ften zur Literatur, Munchen 1972 (dtv 6006), 84; E. Heitsch, Gymnasium 1974, 380. 12 Prim. M. Fuhrmann, Romische Literatur(= Neues Handbuch der Literaturwissenschaft, zvezek 3), Frankfurt 1974, 2. 13 Prim. recimo W. Kayser, Das sprachliche Kunstwerk, poglavje 1, 27-52 (»Filološke osnove«: urejanje, določanje avtorja, vprašanja datacije, pripomočki), podobno A. Warren/ R. Wellek, Theorie der Literatur, nem. 1959, 40 in nasi. (izrazu »filologija« se je zaradi njegove mnogopomenskosti najbolje izogniti); po drugi strani H. Friedrich, Dichtung und die Methoden ihrer Deutung, v: Die Werkinterpretation, Darmstadt 1967, 294 in nasi. (»Obe«- namreč jezikovna veda in literarna veda -»sta združeni v eno kot uda filologije, ukvarjanja z besedo«, stran 299). Jasno je, da gre pri tovrstnem nadrejanju inpodrejanju vsakokrat za težave z opredelitvijo in daje podrejeni predmet vedno definiran v,ožjem, nadrejeni pa v širšem pomenu. kakšen način avtor obravnava določeno temo, s kakšnimi sredstvi, s kakšnim namenom, v kakšnem položaju in za kakšno občinstvo to počne. Z avtorjem, položajem in občinstvom, v širšem pomenu pa s celotnim obdobjem pridejo v ospredje tudi izvenbesedilni pogoji in predpostavke. Tu govorimo o sinhronih povezavah oziroma o kulturnem ali tudi o zgodovinskem kontekstu. V skladu s kolobarjem zgodovinskosti razumevanja mora interpretacija pokazati, do kakšne mere je vsak od teh pojavov vzrok ali pa primerno ozadje i.a pojasnjevanje. Pri interpretaciji je treba upoštevati tudi različne diahrone povezave. Posamezni elementi dela kot so snov, motivi, oblika podajanja in verz imajo za sabo določen zgodovinski razvoj. Če ga poznamo, lahko v posamezne1n primeru bolje ocenimo njihov možni pomen. V tem kontekstu je lahko pomembno tudi znanje o virih in vzorih. Ker delo povečini stoji znotraj določene zvrsti, nam pri njegovem razumevanju koristi tako znanje o drugih delih, ki tej zvrsti pripadajo, kot tudi znanje o posebnostih zvrsti in njeni zgodovini. Raziskovanje zvrsti samo ima metodično prednost do tolikšne mere, v kolikor se pri tem najprej razkrijejo zgodovinske podrobnosti in vprašanja, ki se med mnogimi mogočimi izkažejo kot relevantna za razumevanje prav tega dela. Seveda pa obstajajo v literarni vedi običajna vprašanja (datacija, zgradba) in pojmi (namen, motiv, slogovne poteze itd.), ki jih pri določenem delu lahko uporabimo skorajda vedno. Pa tudi te je treba za smiselno uporabo preizkusiti in prilagoditi glede na okoliščine. Podobno velja, kadar pri interpretaciji posameznega besedila uporabimo argumente primerjalnega značaja (kot je opozarjanje na pomen izraza, motiva ali slogovne poteze na vzporednih mestih). Takrat je treba pomisliti na to, da primerjalni elementi prav tako izvirajo iz sporočila zaprtega besedila. Pomembna nista le njihov izraz ali vsebina, temveč tudi funkcija (mesto in vloga) v primerjanem sklopu. 14 Primerjava kot metodološki postopek lahko služi različnim namenom. Najprej ponuja možnost urediti enake oziroma podobne pojave- recimo dela z enako snovjo, izpeljavo ali slogovnimi potezami. S posplošenjem skupnih značilnosti nato omogoča tvorbo skupin, kot so zvrsti ali pa dela v enakem slogu. Če imamo za podlago takšne skupine in nj ih ove skup1~e značilnosti, lahko opazimo tudi razlike in individualne poteze ter tako razloč'lljemo (diferenciramo), kar vodi do boljše presoje posameznega dela. 15 Naslednji korak za primerjavo je poskus rekonstrukcije. Tu gre za metodo, pri kateri interpret s pomočjo zapaženih pojavov sam vzpostavi kontekst, ki se ga ne da neposr~dno opazovati. Filološka rekonstrukcija v ožjem pomenu sn.1ži 'obnovi izgubljenih del, ki so nam dostopna le fragmentarna ali preko posredne preoddaje (prevodi, predelave, citati, poročila). Pri filološko-zgodovinski rekonstrukciji gre za kontekst, povezan z zgodovino preoddaje, zgodovino sloga in zgodovino snovi, pa tudi razvojem osebe in dela določenega avtorja ter zgodovino nastanka dela, končno pa tudi za kontekst literarne zgodovine (tudi zgodovine vplivov in zgodovine sprejemanja). 16 Kjer stopijo filološke ali literarnovedne raziskave v službo starinoslovja, pride do usmeritve, ki se razlikuje tako od filološkega kot od literarnovednega pristopa. Razlika v namenu je postala očitna v dveh značilnih programskih razpravah na temo filologija in zgodovina: H. Usener vidi v svojem govoru, ki ga je imel leta 1882 kot rektor v Bonnu, pomen fiiologije predvsem v njenem prispevku k raziskavi zgodovinskih virov in jo zato vključuje v širše območje z 14 Prim. U. Ricklefs, Hermeneutik, v: Fischer Lexikon Literatur, II 1, 281. Prim. W. H. Friedrich, Philologische Methode, v: Fischer Lexikon Literatur, II 2, 408 in nasl., zlasti 413 in nasl.; D. Lohmann, Dialektisches Lernen, Stuttgart 1973. . 16 Prim. W. Jaeger, Philologie und Historie, nastopno predavanje Basel 1914, v: Humanistische Reden und Vortrage, Berlin 2 1960, 1-16; tudi v: Humanismus (Wege der Forschung 17), Darmstadt 1970, 1-17. 15 17 zgodovine (torej zgodovinskega raziskovanja). V nasprotju z njim W. Jaeger v 18 poudarja: navkljub svojem baselskem nastopnem predavanju iz leta 1914 uporabi zgodovinskih metod, še posebej pri rekonstrukciji, naj filologom literatura ne bo v prvi vrsti vir, temveč cilj njihovega dela. Literatu~a kot ciU razumevanja za filologijo se loči od literature kot vira spoznavanja za zgodovino. V kolikšni meri je presojanje kakovosti literamega dela, literarna kritika torej, »znanstveno« početje, je že dolgo sporno vprašanje. Odgovor je odvisen od tega, v kolikšni meri je sama znanost opredeljena z merili preverljivosti. V okviru klasične filologije se to vprašanje le redko zastavlja. Vzrok za to je deloma najbrž res v tradicionalnem prepričanju o visoki vrednosti ohranjene antične literature ali vsaj določenih »klasičnih« del; drugi vzrok pa je v filološki metodi razmišljanja, ki je usmerjena k jasnim in ugotovljivim dejstvom. Brž ko imamo opraviti s subjektivnim občutkom _v obliki »estetske refleksije« (Gercke), po tem pojmovanju zapustimo področje vednosti in metodični napredek postane nemogoč. Ne glede na to ostaja dejstvo, da je v praksi vrednotenje pri ukvarjanju z literaturo prisotno nenehno, zavestno ali podzavestno, pa naj bo to pri izbiri drame za izvedbo, pri izbiri besedila za delo v seminarju, pri ~zbiri avt01ja za šoliko branje, kjer se besedila presojajo glede na zahtevnost jezika,_ pedagoško primernost, literarno kakovost ali problematiko. Enako velja za odločitev, kateri avtorji bodo v okviru literarne zgodovine obravnavani izčrpneje in kateri bolj skopo. Seveda je vrednotenje pogosto samo osnova in ga ni treba posebej utemeljevati. Danes se je poleg zgodovine, pojmovane kot »tisto, kar je bilo« pojavila še zgodovina kot »tisto, kar nas po tradiciji zadeva«. Tudi za našteta področja velja, daje treba poudariti tiste literarne pojave, ki nas po tradiciji v večji meri »zadevajo« - ali pa bi nas po mnenju odgovornih za izbiranje vsaj morali zadevati. Filolog mora torej pogosto vrednotiti in presojati, pa naj bo to še tako problematično in sporno. S to težavo so se soočili že antični KptuKot pri izbiri piscev, za katerih ohranitev so skrbeli in jih postavili za temelj pouku. Sledili so jim kasnejši literarni kritiki, ko so določali zgledne, branja vredne avtorje. Po katerih kriterijih lahko vre~notimo besedilo danes, ko ne sodimo več po togih predpisih klasicističnerformativne poetike iz 16. ali 17. stoletja? Načitanost, zanesljivost analize in literarnozgodovinske interpretacije so pomembne osnove kritike. Še pomembnejša so njena jasna, sprejemljiva in . prepričljiva merila. Ta merila so lahko glede na vidik. in vsebino povsem različna in vsekakor vsebujejo tudi kak subjektiven dejavnik, v kolikor kritiku niso nujno vsiljena. Kritikova dolžnost je torej opredeliti svoja merila ter tako omogočiti tudi kasnejše preverjanje svoje sodbe. Šele s tem postane mogoče še kaj več kot le golo ugotavljanje nesoglasij in sklep o relativnosti vsake sodbe: odpre se prostor za razpravo, ki skuša doseči soglasje, bodisi o samih kriterij ih bodisi o sodbi, ki na njih temelji. Glavni vidik presojanja je lahko recimo jezik, še posebej njegovo oblikovanje in prepričljivost, lahko je to kompozicija, skladnost različnih plasti med seboj in v odnosu do celote ter njihov prispevek pri doseganju namena. Pri tem ne sme biti na vsak način odločilno »ujemanje« oziroma »organsko sovpadanje«: določenemu namenu lahko smiselno služi tudi disonanca. Literarna dela lahko presojamo tudi po povsem »hwnanih« merilih, kot je humana drža in nazor, kakršnega izražajo mnenja v delu in njihovi nameravani 17 H. Usener, Philologie und Geschichtswissenschaft, rektorski nastopni govor 1882, v: Vortriige Leipzig in Berlin 1907, 1-35 (=Wesen und Rang der Philologie, izdal W. Schmid, Stuttgart 1969, 13-36). 18 Prim. op. 16. undA~~fsiitze, učinki (ne pa avtor in njegovo obnašanje), merjeno v skladu s prepričljivimi Seveda pa »dober namen« ne zadostuje: prav tako pomembna je tudi resničnost in prepričljivost prikazanega. Kot kriteriji za vrednotenje se navajajo tudi izdatnost razlage, relevantnost za km·seda veliko občinstvo in novost v primerjavi s tistim, česar smo že vajeni. Raven odnosov kritične sodbe je lahko zgodovinska, kjer uporabimo jezikovna, estetska in etična merila časa, v katerem je delo nastalo, ali pa · nadzgodovinska- pri tem niso mišljena nadčasovna merila ali t. i. »brezčasna vrednost«, temveč merila vsakokratne sodobnosti opazovalca - pri čemer so lahko splošno znana, ali pa jih zastopa le posamezen kritik. V s.ak nov bralec ima načeloma pravico do lastne odločitve o visoki ali nizki vrednosti določenega literarne ga dela, vendar pa jo je dolžan tudi ute melj iti. etičnimi načeli. 4.2 4.2.1 POSAMEZNO LITERARNO DELO Plasti dela kot vidiki besedilne analize Bralec literarno delo v najboljšem primeru razumeva - pod pogoji hermenevtike- hkrati z branjem. Polno razumevanje pa še zlasti pri antični literaturi predpostavlja tako visoko stopnjo jezikovnega, stvarnega, literarnega in zgodovinskega znanja, daje zanj praviloma potreben daljši proces. Pomoč pri primernem in točnem razumevanju besedihi--ponuja analiza elementov (pomenskih enot), ki so vezani v njem~- Po posameznih korakih nam omogoča razumevanje samih elementov. Ti nam nato pri sintezi, ki analizo dopolnjuje, »sestavljeni« v skladu s svojimi funkcijmni posredujejo celovit pomen besedila. Tako lahko postane jasna struktura (kompozicija) besedila, ki jo posamični elementi sestavljajo skupaj. Vsako analiziranje predpostavlja- v smislu filološkega kolobarja- že neko določeno predhodno seznanjenost s celotnim besedilom, iz katere lahko nato izpeljemo analizo (prim. 4.1.1). Analitični in sintetični nač"in opazovanja se torej neprenehoma prepletata. Elementi kot funkcionalne enote literarnega dela se le pogojno prekrivajo z deli dogajanja. Dosti bolj so vezani nanj kot nekakšne plasti in se jih da temu ustrezno razvrstiti v različne skupine. Najpomembnejše plasti, ki so hkrati vidiki analize besedila, so vsebina, oblika podaj anja, zgradba, slog in ritem. Vsebina je stvarno sporočilo besedila. Slediti se ji da po posamezr~ih korakih (ki ne ustrezajo vedno poteku besedila), pri t.i. pragmatičnih zvrsteh v poeziji (ep, drama) in prozi ·(zgodovinopisje) se jo da obnoviti kot preteklo dogajanje, v drugih pa jo razumemo bolj kot miselni tok. Oblika podajanja je za besedilo ali njegove dele odločilna jezikovna oblika, ki ustreza določenemu sporazumevalnemu položaju (kot recimo govor, pogovor) in vlogam, ki jih ta terja. Izraz zgradba označuje načiri vezave delov besedila, ki se ravnajo drug po drugem. To je lahko recimo ujemanje, stopnjevanje ali kontrastiranje. Slog gradijo jezikovna sredstva, ki jih avtor izbere zaradi določenih učinkov na ravni glasov, besed in stavkov. Pri slogovni analizi raziskujemo jezik besedila kot parole (v nasprotju s slovnično analizo, ki ima za predmet langue- prim. 3.1.1), torej elocutio v antični retoriki (prim. 4.3.3). Izraza slog pa literarna veda nikakor ne pojmuje enotno. H. Graubner 19 tako razlikuje med slogom kot dodatkom čustvenih elementov razumskim, kot medsebojnim ujemanjem posameznih elementov jezika, kot odklonom od veljavne ali sprejete norme, na katero se sklicuje, in kot izborom med več možnimi izrazi. Vsa štiri 19 H. Graubner, Stilistik, v: Arnold-Sinemus, Grundziige der Literaturwissenschaft und der Sprachwissenschaft, I: Literaturwissenschaft, Munchen 1973, 164 in nasi. pojmovanja sloga so zaznamovala tudi klasično filologijo. Latinska filologija 19. stoletja je tako imela za slog najprej odklon od norm ciceronskega jezika in s tem od pravil šolske slovnice. Nasproti tej normi so se slogovne posebnosti številnih avtorjev lahko zdele tudi dodajanje čustvenih elementov_ sicer bolj razumskemu jeziku. Z odkritjem mnogovrstnosti in razvoja sloga pri Ciceronu samem 20 se je pokazalo, da je ta postopek smiseln le pogojno. Danes zato avtorjeva jezikovna sredstva nasploh, še zlasti pa za besedilo značilne poteze, obravnavamo glede na to, kako ustrezajo stališču avtorja, situaciji, ki ji je besedilo namenjeno in načrtovanemu učinku na občinstvo. Pri tem je pomembna tudi slogovna »uglašenost« kot enotnost samih slogovnih sredstev, pa tudi kot skladnost namembnosti besedila in njene jezikovne obdelave. Ritem besedila določajo prozodične lastnosti ter v določenih primerih tudj metrične oblike jezika. Analizo slogovnih plasti (denimo jezik) in ritmičnih plasti (denimo metrum) so svoje čase šteli za »formalno eksegezo«. Po drugi . razdelitvi so vsebinsko plast pod izrazom jedro ločili od druge, imenovane 21 podoba, pogosto tudi v poenostavljenem nasprotju med vsebino in obliko. rv1edten1 ko je bilo treba nekdaj pri analizi računati s trdnimi pravili, pa danes prevladuje usmeritev k ponovni obdelavi vsakega posameznega dela in k ustrezni oceni njegovih posebnosti. Pri tem se mora opisovanje in pojasnjevanje namesto na elemente v besedilu osredotočiti predvsem na nQtranjo usklajenost besedila samega; enako je tudi z uporabljenimi pojmi. Ne gre jih kar nabirati s spiska, temveč je treba načeloma dopustiti spremembe, tako v številu kot v vsebini. Vendar pa so se nekateri pojmi skozi daljšo tradicijo ukvarjanja z besedili izkazali kot prikladni za označevanje določenih elementov, ki se ponavljajo pogosteje, in s tem tudi skupnih stalnic številnih literarnih del. To bomo s pomočjo posameznih primerov pokazali na naslednjih straneh. 4.2.2 Elementi jezikovne analize Elementi vsebine Vsebinski sklop, ki obstoji tudi zunaj obravnavanega dela - bodisi v bodisi v lastnem izročilu in je za podlago vsebini dela, imenujemo snov._ Pri (lntični ·književnosti je glavni vir snovi grška mitologija. Od tam izvirajo-najbolj priljubljene snovi, kot sta trojanska· vojna in tebanski ciklus (Ojdip, Antigona). Snov je vezana na določene like, prostor in čas ter se pojavlja predvsem v epskih, dramskih in zgodovinopisnih delih. Tu so liki značajsko označeni na določen način in dogodki razvrščeni po določenem zaporedju. Pri epu in drami govorimo o sižeju, kadar gre pri vsebinskih dogodkih za zaporedno navajanje, in o fabuli (ali pripovednem okviru), kadar gre za njihovo vzročno povezanost. Pri lirskih in satiričnih besedilih navadno govorimo o miselnem zaporedju, pri filozofskih ali govorniških pa o toku dokazovanja. Izraz motiv označuje manjše vsebinske (tudi snovne ali miselne) enote, ki so dostikrat udejanjene v določenem položaju, so človeško pomembne in spodbudijo razvoj dogodkov ali misli, ali pa vsaj opozarjajo na preteklost ali prihodnost. V 19. stoletju so določene književne motive razlagali kot izraz duševnosti posameznih likov in tako posredno piščeve. Novejši čas je pozoren predvsem na funkcije posameznih motivov ter na povezavo več motivov v zgradbo celotnega dela. Glede na pomembnost in položaj v delu govorimo o jedrnih, obrobnih ali polnilnih motivih [Kern-, Rand-, Fiillmotiven]. Motivi kažejo nagnjenja do določenih zvrsti: motiv očeta in sina, motiv sprtih sorodnikov ali resničnosti 20 21 Prim. E. Norden, Antike Kunstprosa, Leipzig 1898 (ponatis Darmstadt 1958), zvezek l. Prim. G. Priesemann, članek Stoffund Form, v: Fischer Lexikon Literatur, II 2, 529 in nasl. pa Potifarjev motiv so bližje dramatiki, vrnitev domov, pojedina ali tekmovanje so bližje epu, noč, recusatio in božja kazen pa liriki. Deloma je tu bolj umestno govoriti o predmetu, misli ali temi. Tema je vprašanje ali problem s področja vsebine, izražen v teor~tično­ splošni obliki (recimo »razum in strast«, »mesto in podeželje«, »krivda za spopad v prvi punski vojni«), ki jo besedilo izrecno ali implicitno obravnava~ '0/ književnosti je pomembna predvsem pri dramatiki, pa tudi pri liriki ali satiri, poleg vseh proznih zvrsti, še zlasti filozofskih besedil. Jedro besedila lahko spoznamo iz ključnih problemov, glavnih misli in temeljnih postavk. Od časa do časa so jedro povezovali s tetno, podobno kot odgovor z vprašanjem. Vseeno se literarnih besedil, še posebej leposlovja, ne da zvesti na jasno določeno jedro v tem smislu, prav tako kot tudi besedila ne dajejo odgovorov na vsa vprašanJa, ki se v njih zastavljajo. V drugem pomenu označuje izraz »jedro« tudi celotni pomen besedila, kot ga je moč razbrati skozi součinkovanje elementov. Součinkovanje elementov znotraj vsebinske plasti se da ponazoriti s pomočjo naštetih pojmov. V Evripidovem Hipolitu recimo je v središču Potifarjev motiv, razvit iz snovi mita o Hipolitu in Fajdri, zraven pa postavlja avtor v ospredje temo »razum in strasti«, ki se križa s temo »bogovi in ljudje«. Obe temi sta povezani s problemom vzrokov in odgovornosti za človeško ravnanje, torej z enim od temeljnih problemov človeškega bivanja. Z določitvijo motivov, tem in problemov dobimo izhodišče za interpretacijo, pa tudi nastavek za reševanje vprašanja o jedru. O celotnem jedru pri Hipolitu raziskovalci še zdaleč niso enotnega mnenja,- čeprav velja delo na splošno za 22 eno najbolj pomenljivih in najboljših antičnih tragedij. Elementi oblike podajanja Elemente oblike podajanja razberemo pri možnih modifikacijah v sporazumevalnem položaju. Ko se govorec obrača na poslušalca in se ti vlogi ne spreminjata, govorimo o oblikah govora kot razlage, poročila, utemeljevanja, poziva, prošnje - glede na to, ali stopa v ospredje sam govorec, tema ali nagovorjeni, in na to, za koga in kaj pri tem gre. Nasprotje tega je pogovor, osnovna oblika dvostranskega ali večstranskega sporazumevanja. Zanj je značilno menjavanje vlog govorca in poslušalca, zajema pa oblike kot so razprava, kramljanje, dialog in monolog (mejni primer, ko oseba govori sama s sabo oziroma »glasno razmišlja«). Nasprotno je za kroniko in pismo značilno, da imata svoje mesto že od vsega začetka v pisuem sporazumevanju. Izbira sporazumevalnega položaja, načina govora in oblike podajanja, posamič in v določenih kombinacijah, je v veliki meri značilna za določene zvrsti (vrste besedil; prim. 4.3.3). Osnova epa je pripoved: o dogajanju se občinstvu pripoveduje ali poroča. Vseeno pa ep zajema tudi druge oblike podajanja. Pred pravo pripovedjo stoji večkrat nagovor muzam. ~ed pripovedjo samo lahko pride do menjave pripovedne perspektive, še zlasti med tretjeosebno (o likih in dogajanju govori pripovedovalec) in prvoosebno pripovedjo (govorijo liki s pripovedne ravni). Povrhu pogosto pride do rabe opisovanja (eK~pacru;) in dialoških, občasno tudi monoloških osebnih govorov. Vse naštete oblike rabita tako Homer kot Vergilij. Pri poučni pesnitvi prevladuje oblika poročanja o stvarnih lastnostih. Z njo sta povezani obliki izražanja avtorjevega mnenja in nagovora občinstvu. Delež posameznih oblik se spreminja glede na avtorja in njegov namen, kar lahko 22 Prim. recimo A. Lesky, Die tragische Dichtung der Hellenen, Gottingen 3 1971, 313-326 in H. Strohm, Anzeiger fiir die Altertumswissenschaft 197311. oo vidimo iz primerjave med Lukrecijevim delom De · rerum naUtra m Vergilijevi:mi Georg ica: pri Lukreciju izstopa osebni nagovor dosti močneje. Rimska satira je prvotno pripovedna oblika, vendar pomešana z razpravljalnimi elementi in dialoškimi deli. Pri Horaciju, ki svojo satiro označuje tudi kot senno (kramljanje v pogovornem jeziku), lahko opazimo vse tri elemente, ki se jim v prvi in šesti satiri prve knjige pridruži še posvetilni nagovor Mecenatu. V prvi knjigi Horacijevih Satir ima glavno vlogo pripovedni element, v drugi pa dialoški; v šesti satiri druge knjige se oblika podajanja večkrat zamenja, od prošnje, razprave in i1agovora do opisa, dialoga in pripovedi. Pri liriki je oblika podajanja bolj monološko izrekanje »jaza«, ki lahko nastopa kot avtorjev, kot recimo v Solonovih elegijah, kot nedoločni jaz, ali pa kot nosilec določene vloge. Ustrezno velja tudi za jaz v grški zborski -liriki. Lirika pa pozna tudi različne oblike· imenovanja in klicanja oziroma nagovora, bodisi bogovom v himni (recimo v Kalimahovih himnah) ali v molitvi, bodisi človeškemu ali stvarnemu naslovniku v odi (recimo Horacij, Carmen I 1; I 14). Pri liriki se pojavljajo tudi govori, poročila ali razprav ljalni odlomki. V drami se dogajanje odvija skozi nosilce vlog v časovnem zaporedju. Avtor kot pripovedovalec se pri tem povsem umakne in se z bralcem ali gledalcem sporazumeva le preko izjav likov. Če pusti_mo 'ob strani prolog in mo:Qolog, imamo praviloma opraviti s sporazumevalnim položajem z več udeleženci: prevladuje oblika pogovora. Običajno so tu tudi daljši govori, zlasti v obliki poročila sla in besednega dvoboja (agon) ali pa izmenjujoči se govor, ki preskakuje od vrstice do vrstice (stihomitija). V grški tragediji je poleg govora igralcev še zborska pesem, ki je v starejšem času prevladovala. Pojavlja se tudi pesem (monodija) v lirski obliki ter mešanica pesemskih in govornih vložkov (amoibaion). 23 Vse naštete oblike najdemo recimo tudi v Evripidovem Hipolitu. Naravni prostor govora je stvarni sporazumevalni položaj: avtor je tu večinmna enak govorniku (Izokrat, Demosten, Ciceron), ki lahko neposredno nagovarja občinstvo in ga pridobi na svojo stran. Kot obliko pri tem izmenoma uporablja pripoved, utemeljevanje in nagovor, kar kaže recimo tudi analiza Ciceronovih govorov. 24 Pri zgodovinopisju kot oblika podajanja večinoma nastopa poročilo, pomembni pa so tudi opisi, govori ter avtorjeve refleksije. Primer, kjer vse naštete oblike nastopajo ena poleg druge, je recimo prva knjiga Tukididove Peloponeške vojne ali pa peta knjiga Livijeve rimske zgodovine Ab urbe condita. Antič na filozofska literatura ima sprva obliko poučne pesnitve (Ksenofan, Parmenid), kasneje pa obravnave z utemeljevanjem, kjer stopijo v ospredje problemi (Demokrit, Aristotel), ali pa dialoga, ki posnema živ pogovorni položaj in lahko v posamezni razpravi ali pogovoru občasno izpostavi tudi kak asociativen miselni tok (Platon). Obstaja tudi oblika pisma (Epikur). Različne oblike podajanja je od grške podedovala tudi rimska filozofska literatura (Lukrecij, Ciceron, Seneka). Elementi zgradbe Pri zgradbi.Iiteramega dela je treba upoštevati zlasti dve vprašanji: • Kateri deli si med seboj sledijo? • Kako so ti deli med seboj povezani? 23 Oblike podajanja v grški tragediji najdemo opisane v: W. Jens (ur.), Die Bauformen der griechischen Tragih!ie, MUnchen 1971. 24 Prim. M._ von Albrecht, Cicero (Stil), RE Suppl. XIII, 1973, stolpec 1~37-1346. Oba vidika kažeta določene razlike, značilne za posamezno zvrst. Pri filozofskem delu se zgradba pogosto ravna po vidikih in problemih, ki izhajajo iz sistematičnega razvoja stvarnega vprašanja ali pa skozi potek pogovora. Prvega načela se držita recimo Aristotelovi deli Fizika in Nikomahova etika, drugega pa zgodnji Platonovi dialogi. Ciceronovi filozofski spisi se z izmenjavanjem poudarkov ravnajo po obeh načelih. Zgodovinsko delo praviloma sledi časovnemu poteku dogodkov. Vendar pa večinoma gradi le širši okvir, medtem ko naletimo v podrobnostih na mešanico krajev, oseb ali tem. Pri tem lahko razberemo avtorjeve poudarke in namen. Pri zgodovinopisju so pogosto pomembni tudi ekskurzi, ki praviloma ponujajo geografske ali zgodovinske osnove in avtorjeve metodične ali načelne premisleke. Li vij eva peta knjiga je recimo zgrajena tako, da je prvi del namenjen sporu z Veji, drugi pa galski vojni. Dela ločuje ekskurz o Etruščanih in Galcih; povezuje pa Kamilov lik. Govorniškemu paru na začetku knjige ustreza Kamilov govor na koncu. Oba dela se tudi sama naprej členita na več odlomkov, ki so po obsegu in tehtnosti 25 enaki in razmeroma zaključeni. Zaporedje delov v govoru je preučevala že teorija antične retorike, ga sistematizirala in shematično poučevala v okvirih dispositio: exordium, narratio, argumentatio, refutatio, peroratio. Vseeno pa zaradi situacije in zaradi določenih namenov pride tudi do odklonov od sherne:-Najpomembnejša gradbena načela so pri govoru prepričljivo utemeljevanje, menjava in stopnjevanje. Pri teoretičnih retoričnih delih za glavno načelo členitve v glavnem velja proces različnih stopenj dela, ki jih je razvila retorika (inventio, dispositio, elocutio, memoria, actio ); podrobnejša razdelitev sledi nadaljnjim teoretičnim kategorijam. Poleg tega najdemo razširitve, ki ustrezajo individualnim nameram. Ekskurzi v Ciceronovem De oratore tako vsebujejo prikaz njegovega ideala filozofsko izobraženega govornika, Kvintilijanova prva in dvanajsta knjiga pa opisujeta začetno in končno stopnjo izobraževalnega procesa, ki traja vse življenje. Zaporedje spevov (oziroma knjig) v epu in znotraj teh zaporedje prizorov večinoma v grobem ustreza toku dogajanja, pri čemer je seveda pomemben tako občasen pogled nazaj in naprej kot tudi zaporedno prikazovanje istočasnih dogodkov. Pri Homerju in Vergiliju pripovedujeta junaka Odisej in Ene_i o svojih dogodivščinah po uničenju Troje v štirih (Odiseja 9-12) oziroma dveh (Eneida 2-3) spevih. Vergilijev Enej dobiva skozi vso prvo polovico Eneide nove in nove namige na Lacij kot končni cilj svojega potovanja. Poleg tega je za Eneido značilno, da ponuja na treh mestih obširne nepretrgane podobe, še pogosteje pa posamezne namige na kasnejši pomen Rima in na rimsko zgodovino vse do njene »dopolnitve« v avgustejski dobi. Pri drami se je že od Menandra dalje uveljavila (za poznejši čas odločilna) razdelitev na dejanja in prizore: prizore zamejuje nastop in odhod likov, dejanja pa gradijo nedeljivo celoto. Za grško tragedijo je veljala zunanja razdelitev na prolog, stasimon (zborska pesem ali· stajanka) I, epeisodion (nastop igralcev) I, stasimon II, epeisodion II itd. Zunanjemu poteku ustrezajo na ravni dejanja določene oblike poteka, ki v sebi združujejo elemente vsebine in zgradbe, recimo ekspozicija (podatki o izhodiščih dogajanja z namenom, vplivati na gledalčevo naklonjenost); intriga (doseganje lastne koristi na račun drugega), peripetija (preobrat toka dogajanja, kakršnega pričakujejo liki in/ali 25 Prim: F. Klingner, Gnomon 1935, 577-588 (recenzija dela E. Burcka, Die Erziihlungskunst des Titus Livius, Berlin 1934); tudi v: Studien z. griech. und rjjm. Lit., 1964, 594-604. Za celotno zgradbo dela prim. G. Wille, Der Aufbau des Livianischen Geschichtswerks, Amsterdam 1973. 111 gledalci), katastrofa (odločitev o sreči ali nesreči glavne osebe) in anagnorizem (prepoznanje odločilne povezanosti dogajanja, še posebej istovetnosti oseb). Dramaturške tehnike vzpostavljajo povezavo med ravnijo zunanjega poteka in ravnijo dramske fabule. O preteklih dogodkih lahko izvemo iz poročila sla ali iz zasliševanja, o prihodnjih pa iz načrta, napovedi: slutnje ali opozorila. V Sofoklovem Kralju Ojdipu je za Ojdipovo usodo odločilno dogajanje zunaj odrskega prikaza, ki ga v drami samo še odkrijejo (analitična tehnika). Pri liriki se ne da določiti nikakršnih pravil za razporejanje določenih delov. Peta lirika je navzven razdeljena v kitice (stroje). Tako njihovemu poteku kot poteku govora pri govorjeni liriki lahko pripadajo povsem različne oblike miselnega toka. Pri arhaični liriki je večkrat pomembno načelo nizanja ali krožne kompozicije. Neka elegija spartanskega pesnika Tirtaja (frg. 6 Diehl) se tako začne s spodbudo vojskujočim se hoplitom in se v zaključku spet vrne k njej, medtem ko v osrednjem delu niza zle posledice, do katerih pride, kadar hoplit ne izpolni svoje naloge. Pri Horacijevi liriki lahko pogosto naletimo na načelo ravnotežja, simetrije ali stopnjevanja. Pri Carmen~ IV 15 stopijo v ospredje vsa tri načela (prim. 4.2.3). Še zlasti težko je razčleniti dele zgradbe pri rimski satiri. Meje tu večkrat zabdšejo tekoči (oziroma zakriti) prehodi in zgradbo tu bolje kot »členitev« o~načuje pojem miselni tok: deli, ki se jih da pod določenim vidikom razdeliti, so pod kaki1n drugim pogosto povezani. Poskusi opisovanja zgradbe s pomočjo členitve lahko tako pripeljejo do zelo različnih rezultatov, kot· kaže recimo satira I 6. 26 Elementi sloga Na področju sloga je lahko zammtva izbira besed 27 glede na njihovo vrsto, tvorjenje, funkcijo ali pomen - recimo pogostnost samostalnikov ali glagolov, stvarnih ali pojmovnih izrazov, nastopanje individualizirajočih ali tipizirajočih pridevnikov, razmerje izraznega pomena (semantično jedro, denotacija) do asociativnih in čustvenih predsta~-- (semantično okolje, konotacije). Treba je biti pozoren na skladenjsko oblikovanje, 28 kot je raba ednine in množine ter določenih časov in naklonov, vrsta stavka, dolžina in pa vezava~ še zlasti izbira priredja (polysyndeton, asyndeton) ali podredja (z odvisniki prve ali višjih stopenj). Pomen za slog ima tudi raba slikovitih (metaforičnih) izrazov (tropov), kot so metafora, simbol, primera, alegorija, metonimija in drugi, raba besednih figur, kot so ponavljanja in prestavljanja, recimo anafora, paralelizem, hiazem, hiperbaton in druge, ter raba jezika v prenesenem pomenu, kot je paradoks, oksimoron, hiperbola, evfemizem in ironija. Vse te oblike posebnega govornega okrasja (ornatus) obravnava teorija antične retorike v okvirih elocutio in soposamič, z različno razvrstitvijo, ureditvijo po razredih in teorijo prešle preko rimske antike, pozne antike in srednjega veka vse do 18. stoletja. 29 Slogovne pojave lahko razvrstimo po določenih vidikih. Nenavadnost se lahko kaže recimo v arhaizmih ali neologizmih (časovni vidik), v provincializmih ali grecizmih (prostorski vidik), v vulgarizmih ali elementih 26 Prim. F. Klingner, Studien zu griech. und riim. Literatur, ZUrich 1964, 305 in nas l.; E. Fraenkel, Horaz, Darmstadt 1963, 120 in nasi.; N. Rudd, The Satires of Horace, Cambridge 1966, 36 in nasi., zlasti 42. 27 Prim. Wolfflinova opažanja glede Tacitovega sloga, Philologus 24-27 (tudi v: Gesammelte Schr~ften, Leipzig 1933, 22 in nasi.). 28 Vrsta lepi)l..primerov priE. Lofstedt, Syntactica, Lund 1933. 29 Bogato razlago slogovnih pojavov pri govornem okrasju (ornatus) iz leposlovnegajezika nudi E. Norden v svojem komentarju k 6. knjigi Vergilijeve Ene ide. Isto s področja retorike razvršča H. Lausberg, Handbuch der literarischen Rhetorik, MUnchen 1960. izbranega jezika (socialni vidik) in v prozaizmih ali poetizmih (književni vidik). 30 Za slog celotnega dela so še posebej pomembne tiste poteze, ki se ponavljajo ali pa skupaj z drugimi dosegajo določene učinke. Za določanje pogostejših slogovnih elementov je smiselna uporaba statističnih metod. Zadnje čase lahko pri tem pomagajo računalniki, kadar se jih da smiselno programirati. Elementi ritma (metrika) Razlika med »težkimi« in »lahkimi« elementi, ki je značilna za vsak ritem kot ureditev znotraj nekega zaporedja, je v grškem in latinskem verzu določena s pravilnim zaporedjem dolgih in kratkih elementov (ne pa z nasprotjem »naglašen - nenaglašen«, ki velja za nemški [in slovenski] verz: antična metrika je kvantitativna. Sporno vprašanje je, ali je· bilo z izpostavljanjem kvantitete na kakršenkoli način povezano tudi izpostavljanje jakosti (iktus); pri grški metriki to ni verjetno, pri latinski je vsaj vprašljivo. Kvantitativni ritem je veljal za grško metriko in pod njenim vplivom od približno leta 200 pr. Kr. tudi za latinsko. Tu je prej prevladovala starejša (mogoče italska) verzna oblika, saturnijec~ kjc:r je bil besedni akcent nemara pomembnejši, vendar pa to v podrobnostih še ni pojasnjeno. Praviloma predstavlja dolg element dolg zlog(-), kratkega pa kratek zlog (u). Obstajajo določeni načini nadomeščanja: velikokrat lahko dolg element nadomesti ta dva kratka zloga ( u u) ali pa dolg zlog nadomesti kratkega anceps (x). Medtem ko so možni elementi in formalna pravila predmet metrike, se prozodija ukvarja z vprašanjem, s pomočjo katerih jezikovnih elementov lahko pride do udejanjanja metričnih (prim. 3.2.1). Zlog velja v metriki za dolgega: • Kadar vsebuje dolg samoglasnik (dolžina po naravi). • Kadar kratkemu samoglasniku sledita dva soglasnika (dolžin~ po stavi). Če sta ta soglasnika muta (b, p, g, c, d, t) cum liquida (l, m, h, r) (enaki glasovi tudi v grščini), šteje zlog lahko za dolgega ali kratkega. Hiatu, besedi s samoglasnikom (v latinščini + m) na koncu pred besedo s samoglasnikom (v latinščini + h) na začetku, se antično pesništvo v splošnem izogiba in sicer s pomočjo sinalefe (zlitje dveh samoglasnikov) ali pa (pozneje) elizije (odpah končnega samoglasnika). Če je druga beseda v latinščini es(t), se odpahne ta e (afajreza). Dva sosednja samo glasnika v besedi lahko beremo• in štejemo kot enega (siniceza, recimo deinde = - u). V starejši latinščini so za metriko pomembne naslednje prozodične posebnosti: • Končni -s lahko izpade vjzgovarjavi in s tem tudi kot tvorec pozicijske dolžine. • Zveza muta cum liquida ne povzroči pozicijske dolžine predhodnega samo glasnika. • Pogosto pride do t.i. jambskega krajšanja (brevis brevians): jamb (u - ) se spremeni v pirihij (u u), kadar je besedni poudarek a) na prvem od obeh zlogov (bonis: u - > u u) b) na zlogu, ki stoji neposredno za njima (iuventutis: u - __!__ u > u u __!__ u) • Veliko je apokop in sinkop: d( e); peric(u)lum. 30 Prim. Hofmann-Szantyr, Stilistik, v: Lat. Syntax und Stilistik, Mti_nchen 1965, 759 in nasi. Najpomembnejše stopice so: jamb daktil spondej kretik prokelevzmatik u-uu -uuuuu troh ej anapest tribrahis bakhej horjamb -u uuuuu u--uu- Izraz metrum pomeni enote, ki se jih da pri razčlenitvi določene vrstice opredeliti kot dele, ki se ponavljajo. V grščini sestavljata metrum pri jambu, troheju in anapestu po dve stopi ci, sicer pa po ena. Za lirsko pesništvo velja to tudi v latinščini, medtem ko pri latinskem pripovednem verzu sestavlja metrum (oziroma šteje kot enota pri poimenovanju verzov) ena jambska (itd.) stopica. Grškemu trimetru (3 tnetrumi = 6 stopic) tako v latinščini (z nekaj nizlikami v podrobnostih) ustreza senar (6 metrumov = 6 stopic). Najpomembnejši verzi (če vzamemo latinske primere) so: • Daktilski heksameter • -uu-uu-uu-uu-uu-x • Pentameter -uu-uu-1-uu-uu- • Pentameter ni sestavljen iz petih enakih metrumov, kot bi lahko sklepali iz oznake. To je heksameter, ki pa je v tretji in v šesti stopi ci hiperkatalektičen in je tako v njem navidezno pet (2 x 2,5) metrumov. JaiTibski senar • Trohejski septenar xuuxuuxuuxuuxuuu-x-x-x-x-x-U-1\ • Glikonej -x-uu-u- En element lahko občasno tudi manjka (A), še zlasti na začetku ali na koncu verza (katalektičnost; praviloma pri trohejskem septenarju). Na določenih mestih v verzu je mogoč premor ("). To je diereza, kadar deli dva Inetruma, oziroma cezura, kadar leži znotraj metruma. Cezura ali diereza večinoma ustrezata naravni zarezi v govoru, skladenjski celoti ali vsaj meji med besedama. Pri tem velja za heksameter naslednje: cezura se imenuje po mestu v verzu, torej trithemimeres (»po treh polovičnih metrumih«), kadar leži sredi drugega daktila, penthemimeres, kadar leži sredi tretjega in hephthe1nimeres, kadar leži sredi četrtega daktila. O cezuri KCX.'ta 'tpt'tov 'tpoxa'iov govorimo pri zarezi za prvo kračino v tretji stopici. Diereza za četrto stopica se imenuje bukolska diereza. V zadnjem času se pri metrični analizi rimskih pesnitev v heksametrih rabijo računalniki. Rezultate je objavil W. Ott v seriji Metričnih analiz? (akefaličnost) 31 W. Ott, Metrische Analysen zu Vergil Ane is Buch IV, Ti.ibingen 1972 (=Materialen zu Metrik und StilistikI). Ta serija vsebuje več zvezkov: ostale knjige Eneide, Katulovo Carmen LXIV, prvo knjigo Lukrecijeve pesnitve, prvo knjigo Ovidijevih Metamorfoz, prvo knjigo Stacijeve Tebaide in druge. Za teorije in tehniko prim. W. Ott, Metrische Analysen zur Ars Poetica des Horaz, Giippinger Akadem.ische Beitrage 6, 1970, 5-16; N. A. Greenberg, Applications of the Computer to the Stylistic Analysis of Latin Hexameter Poetry, v: Die Interpretation in der Altertumswissenschaft, Bonn 1971, 122 in nasi. (povzetek prispevka za srečanje FIEC v Bonnu 1969). Verzni stik imenujemo zarezo na sredini verza, kot je recimo pri pentametru. Kadar konec verza ne ustreza tudi koncu smiselne celote v stavku, je to enjambement. Heksameter je verz epa ter poučne, bukolične in satirične pesnitve. Heksameter in pentameter skupaj sestavljata distih, v katerem so napisani epigrami in elegije. Jambski senar, ki ustreza grškemu jambskemu trimetru, je poleg trohejskega septenarja najpomembnejši pogovorni verz v rimski drami. Na glikonej in nekatere sorodne verze, kot sta recimo ferekratej in anakreontej, pogosto naletimo pri liriki. V liriki je treba med najpomembnejšimi kiticami (recimo pri Horaciju) omeniti alkajsko kitica, sapfiško kitica ter več asklepijadskih kitic. Zgradba alkajske kitice je takšna: x-u--"-uu-ux x-u--"-uu-ux x-u---u-x -uu-uu-u-x Primere lahko najdemo pri Horaciju, Carmina I 3 7 in IV 15. Različne kitice so obdelane v metričnih priročnikih, pa tudi v nekaterih izdajah posameznih pesnikov, ki jih uporabljajo. Takšna je recimo izdaja Horacija, ki jo je oskrbel F. Klingner. Pri stari latinski komediji najdemo poleg dialoga v pogovornih verzih (diverbia) tudi speve (cantica). Te lahko še naprej razdelimo na cantica v ožjem pomenu - pete (mutatis modis cantica) in recitativne speve (ob spremljavi piščali). Cantica v ožjem pomenu kažejo raznovrstnost oblik. Delimo jih lahko na: • cantica, kjer nastopa en sam (dominanten) tip verza; • cantica, kjer se prepletata dva ali več tipov verza. Pri tem imata poseben položaj kretik in bakhej. Z njima se pogosto mešajo jambski in trohejski elementi, seveda pa je možna še pisana mešanica drugih verzov. (Za prozni ritem v antičnih besedilih prim. napotke k literaturi.) 4.2.3 Funkcija elementov in njihovo součinkovanje Določanje funkcije • Analiza je sredstvo, ki nam pomaga besedilo kot razčlenjeno celoto bolje razumeti. Strukturo (kompozicija) besedila nam pomaga narediti pregledno, tako da lahko razumemo njegov namen (prim. 4.1). Za to pa je treba poleg opazovanja, opisovanja in poimenovanja posameznih elementov razjasniti tudi njihovo vlogo v celotnem besedilu in njihov prispevek k njegovemu namenu. To sta funkciji (opravili, nalogi), ki ju elementi besedila opravljajo. Z nekaj primeri bomo na kratko ponazorili povezavo med nastopom in funkcijo posameznih elementov. V uvodnem prizoru Evripidovega Hipolita izve gledalec iz Afroditinega prologa za predzgodovino dogajanja (Hipolitov zgled čistosti, ki pomeni zavrnitev · Afrodite in Erosa; Fajdrina ljubezen do Hipolita); v Afroditinih načrtih na trenutke zaznava namige na pričakovani tok dogodkov (Fajdrina smrt, Tezejevo prekletstvo, Hipolitov propad). Zaradi vsega tega se gledalčevo pričakovanje obrne predvsem na »kako«. Kritično lahko presodi Afroditin oblastni nagovor in brezobzirno ukrepanje boginje, ki ji gre za moč; njen besednjak ga opozori na tematske pojme f-pooc; in croo<j)pocr6v11, c:uKkEta in c:ucrE:I3c:ta ter s tem na problematiko dela. Vsebina, oblika podajanja, zgradba in besednjak nastopnega govora učinkujejo hkrati ter pripravijo gledalca na ekspozicije. prihajajoče dogajanje. Celoten govor ima pomembno nalogo v okviru Tacit uporablja- kot je pokazal recimo F. Klingner za začetek 13. knjige nenavadne besedne zveze, svojevrsten besedni red in Analov32 nepričakovane stavčne člene v obliki stavčnih dopolnil, ki skladenjsko niso potrebna, vsebinsko gledano pa prinašajo bistvo. V si ti pojavi so tu zato, da bralca vedno znova primorajo k pazljivosti ter ga spet in spet soočajo z nepričakovanim, nenavadnim in vznemirljivim. Tacit torej spretno obvladuje slogovna sredstva, s katerimi bralca vsakič posebej šokira in mu daje okušati grozljivost dogodkov, o katerih poroča. Začetek trinajste knjige gre takole: Prima novo principatu mors Iunii Silani proconsulis Asiae ignaro Nerone per dolum Agrippinae paratur ... Prevod lahko le s težavo posreduje ta zapleteni način izražanja. Kot prvi dogodek pod novim cesarjem je omenjena smrt; gre za nekega prokonzula; Neronu se o tem še sanjalo ni; vpletena je bila Agripina z eno svojih nakan; da Junij Silan ni umrl naravne smrti, izve bralec šele na koncu, kjer osebku mors sledi neobičajni povedek paratur. Že prvi stavek udari z glavno temo celotnega odlomka - sporom med oblastiželjno cesarjevo materjo in mladim cesarjem, ki ji je bil sprva podrejen. Stavek bi se lahko tu končal, toda Tacit pride na dan z dodatki: zanikan vzročni odvisnik, pristavek, posledični odvisnik. Ti zavračajo domnevo, da je bil Silan nemara umorjen zaradi svoje •pomembnosti. Tacit tako usmeri pozornost k resničnemu razlogu. Navede ga med dodatki v zaključku naslednjega stavka: šlo je za Agripinin strah pred Silanovim maščevanjem za nek drugi umor, ki ga je imela na vesti. V zorne raziskave s področja funkcije slogovnih značilnosti je v več delih opravil M. von Albrecht. 33 Raziskati je treba tudi fupkcije ritmičnih elementov besedila, četudi z našimi sredstvi funkcija ritmičnih elementov v podrobnostih ni dokazljiva, še zlasti tam, kjer nam za pete lirske odlomke manjka antična glasba. 34 Tu pride prav, če pri posameznem primeru pokažemo na sovpadanje konkretne metri čne sheme in pomena mesta v besedilu ali besedila v celoti. Verz, kakršen je heksameter, lahko izraža povsem različne reči s pomočjo možnosti, ki mu jih daje zaporedje zlogov pr! zvenu, poudarjena 1nesta pa pri razporeditvi besed. Na začetku pete Horacijyve satire (I 5, 1 in nasi.) je nasprotje med »velikim Rimom« in Jl1'!Lo Arikijo izraženo tako, da zapolnjujejo metrično shemo »težki« spondeji, ko je govora o Rimu, in »lahki« daktili, ko teče beseda o Arikiji. Izraz magna Roma deluje posebej mogočno zato, ker je Horacij obe besedi razddil na izpostavljeni mesti, pred cezuro in na konec verza. Plasti nastanka Ko skušamo elementom določiti funkcijo v celotnem besedilu, ne moremo izključiti možnosti, da se določeni deli ali pojavi s celoto skladajo le pogojno ali pa sploh ne. Ustrezna opažanja so lahko priložnost za ugotavljanje avtorjevih posebnih namenov, posebnih okoliščin pri nastanku (različni koncepti, načrti, stopnje dela) ali posebnosti pri preoddaji (dodajanje, spreminjanje, izpuščanje ).c Za tovrstne zaključke so posebej pomembni 32 F. Klingner, Beobachtungen uber Sprache und Stil des Tacitus am Anfang des 13. Annalenbuches, v: Studien-zur griechischen und romischen Literatur, Zurich 1964, 659 in nasi. 33 M. von Albrecht, Die Parenthese in Ovids Metamorphosen und ihre dichterische Funktion, Hildesheim 1964; o funkciji časov v Ovidijevih elegičnih pesnitvah, v: Ovid (Wege der Forschung 92), Darmstadt 1968, 451-467; Meister romischer Prosa, Wiesbaden 1969; Cicero (Stil), RE Suppl. XIII, 1973. 34 Prim. D. Korzeniewski, Einfiihrung in die griechische Metrik, Darmstadt 1968, 4; prim. R. Kannicht, Gnomon 1973, 113 in nasi. (recenzija). odlomki, ki so v sebi zaključeni, vendar se jih da le težko uskladiti s celotnim delom. Lahko gre za odlomek, prevzet iz zgodnejše stopnje dela, ki pa ga je pisec nato vključil v kasnejše, že dokončano delo in kot tak kaže spremembo v njegovih načrtih ter izvedbi. Takšna vprašanja se recimo zastavljajo pri Herodotovem zgodovinopisju, pri Aristotelovi Fiziki in Politiki ali pri Tertulijanovem spisu Apologeticum. Odlomek je bil lahko prevzet tudi iz kakšnega vira, kjer je prvotno sestavljal neko drugo celoto, ali pa ga je dodal nekdo drug (torej ne avtor) kot kasnejšo razširitev pri interpolaciji. Z viri v pravem pomenu - kot s shrambo snovi ali pogledov na določene teme - je treba še najbolj računati pri »znanstvenih« praznih delih. Pri književnosti gre bolj za predloge ali spodbude. Pomembna razlika je tudi v tem, da je pesniško delo pogosto scela ali pa pretežno zasnovano po eni sami predlogi (tako Terencijeva Andria po Menandrovi, Katulova Carmen 51 po Sapfini; v zadnjem primeru je predloga ohranjena, v prvem ni), medtem ko so prozna dela, kakršni so recimo Ciceronovi filozofski spisi, izbor iz več virov. Po možnosti je treba del, ki se ne sklada s celoto obravnavanega besedila · - pod pogojem, da se ga kljub vsem poskusom ne da uvrstiti nikamor razjasnjevati v okviru celote, iz katere izvira. Takšni rezultati analize lahko seveda povratno učinkujejo na samo določitev besedila: odlomke, ki jih ni napisal avtor ali pa pripadajo drugačnim različicam nekega dela, je treba v kritični izdaji kot take tudi zaznamovati (prim. 2.3 in 2.4). Analiza v tem pomenu je občasno lahko veljala kot dovršitev psihološke kritike, kije nastajanje dela ugotavljala na podlagi »duševnega dogajanja«. Če se je posrečilo nastanek dela ugotoviti »v avtorjevi duši« iz njegovega delovnega postopka ali uporabe virov, je bil tako dosežen najvišji cilj filološkega truda. Za zgodovinsko usmerjeno filologijo je bilo torej več kot pomembno vprašanje, v kolikšni meri se da za obravnavanim besedilom odkriti vire, ki jih je avtor uporabljal, in jih nemara tudi rekonstruirati. To vprašanje je povezano predvsem z analiziranjem rimske literature in njenega razmerja do grških virov in predlog. V sklopu takšnih raziskav je analiza pogosto veljala za iskanje samostojnih delov, ki so jih nato v skladu z geološkim žargonom označevali kot plasti nastanka. Izhajajoč iz Wolfovih analiz Homerja je (po reakciji >mnitarijancev«, ki so zagovarjali teorijo o enotnosti in enem samem avtorju posamezne ali pa obeh homerskih pesnitev v današnji obliki) analiza v t~m pomenu zaznamovala celotno raziskovanje Homerja v 19. stoletju. 35 Ta opažanja so bila v korist novi vrsti analize, kjer so skušali raziskovalci- kot recimo W. ·Schadewaldt - kot elemente dela v prvi vrsti določiti gradbene plasti, ne pa posameznih delov ali plasti nastanka. Pri tem se lahko številne gradbene plasti izkažejo tudi za plasti nastanka: Telemahovo iskanje, drugi dan pri Fajakih in zadnja knjiga v Odiseji po Schadewaldtu predstavljajo kasnejše razširitve. Tudi Terencijeve komedije so razčlenjevali na plasti, ki izvirajo iz različnih grških predlog. Odločilen napotek za to je dal sam Terencij, ki v predgovorih svojim komedijam namiguje na postopek »kontaminacije« številnih predlog, ki ga je uporabljal. Občasno jih celo imenuje, vendar nam niso ohranjene. Pri G. Jachmannu 36 lahko vidimo skrajnost v obravnavanju, ki gleda na Terencija bolj kot na prevajalca in predelovalca kot pa na umetnika in pripisuje njegove glavne odlike grškim predlogam. V nasprotju s tem 35 F. A:Wolf, Prolegomena ad Hoinerum, 1795; prim. A. Heubeck, Die Homerische Frage, Darmstadt 1974. 36 G. lachmann, P. Terentius Afer, članek v RE II 5, 1, Stuttgart 1934, 598 in riasl. izpostavljajo novejše raziskave bolj Terencijeve lastne postopke, njegov namen in učinek, kar predpostavlja karseda natančno ločitev prevzetega in izvirnega. 37 Sinteza Opredeljevanje funkcije elementov v celoti, recimo funkcije prizora v drami, utira pot razumevanju celotnega besedila, ki ga lahko označimo kot sintezo ali integracijo. (V klasični filologiji je bilo svoj čas govora o »višji interpretaciji«.) Številni elementi imajo integrativno funkcijo v posebni meri, saj sami predstavljajo enovitost celote in opozarjajo nanjo. Pri večjih delih sta to pogosto uvod in zaključek, recimo Afroditin nastopni govor ali pa zaključni prizor z Artemida v Evripidovem Hipolitu, proemij v Salustijevem Katilini ali pa pri Liviju; podobno je s prvimi verzi Vergilijeve Eneide. Integrativno funkcijo imajo tudi elementi, ki se pogosto ponavljajo, kot nusli (t.i. lajtmotiv) 38 ali kot ključne besede, kot so crco<!JpovE'iv v Hipolitu, fides, concordia infatum v Li vij evi zgodovini infatum ter furor v Vergilijevi Eneidi. Celovitost dela leži lahko tudi v temi (Odisejev povratek v Odiseji; aequitas v tretji satiri prve knjige pri Horaciju) ali pa v liku (Medeja v istoimenskih tragedijah Evripida in Seneke; Kamil v peti knjigi in Hanibal v tretji dekadi pri Liviju; Katilina v Salustijevi istoimenski monografiji). Za inJcgracijo v celoto so pomembne tudi povezave med posameznimi deli v zgradbi (prim. 4.2.2). To lahko ponazorimo z eno Horacijevih zadnjih 6d, s petnajsto pesnitvijo v četrti knjigi. Začetek (prva kitica) povzema motiv, ki je znan že iz Kalimaha, Vergilija in Propercija, vendar ima tu novo funkcijo: Apolonovo svarilo' pred preveliko temo vzame Horacij dobesedno kot svarilo pred upodabljanjem bitke in izbere drugo, čeprav ravno tako politično temo, vrednost miru, za katerega gre zahvala Avgustu. Z nagovorom nanj je povezan stavek, ki s šestimi povedki v mnogovezju skozi dve kitici (2-3) opisuje rezultate Avgustovega mirovnega prizadevanja: ponovna oživitev poljedelstva, konec pmiske in državljanske vojne, ponovna uveljavitev stare morale, ki ji gre -zasluga za rimsko zmagoslavje (četrta kitica). Nizanje zbudi vtis neskončnega zaporedja mirnih dni. Možnosti alkajske kitice Horacij še zlasti izrabi pri poudarjanju važnejših besed, ki jih postavi na konce, omejitve pa preseže s tekočimi enjambementi. Večkratno ponavljanje predpone re- odraža na slogovni ravni podton celotnega prikaza: pax Augusta je restavracija dobrega starega stanja. Najbolj jasen odlomek v pesmi je na sredini. Tu, na koncu četrte kitice, prvič sovpadeta konec-stavKa in konec kitice. Prej je pri časih prevladoval perfekt, saj je šlo za pogled v preteklost, od pete kitice naprej se bo pri pogledu v prihodnost govorilo v futuru. Tudi druga polovica pesmi omeni v prvi kitici cesarja, ki s svojo zaščito varuje mir- 'v državi (peta kitica) in navzven (šesta kitica). Obe kiti ci sta tematski celoti, vendar ju med seboj povezuje negativno izražanje z večkratnim non. Tudi obe končni kitici (sedma in osma) spadata skupaj po vsebini in izrazu (pozitivno izražanje, en stavek). V okviru nos ... canemus Ho racij najprej pove okoliščine, nato pa še samo sporočilo: na petek in svetek, pri vinu, v družinskem krogu in z dolžnim spoštovanjem bogov bodo Rimljani opevali uspehe svojih duces od trojanskih začetkov pa do danes. Pri tem si lahko pod izrazom progeniem. Veneris predstavljamo tako Eneja kot cel rod Julijcev in Avgusta. Povsem v duhu Vergilijeve Eneide so te teme tudi tu neločljivo ~prepletene. Navajanje rodovne matere Julijcev se 37 Recimo H. Haffter, Terenz und seine ktinstlerische Eigenart, Mus. Helv. 10, 1953 (= Darmstadt 1967); W. Ludwig, The originality ofTerence and his Greek models, Greek, Roman and Byzantine Studies IX 1968, 169-192 (=Die Romische KomOdie, Wege der Forschung 236, izd. E. Lefevre, Darmstadt 1973, 424-442); E. Lefevre, Die Expositionstechnik in den Komiidien des Terenz. Darmstadt 1969; K. Gaiser, Zur Eigenart der romischen Komodie: Plautus und Terenz gegenliber ihren griechischen Vorbildern, v: AL~fstieg und Niedergang der romischen Welt, zvezek I 2, Berlin 1972, 1027-1113; K. Btichner, Das Theater des Terenz, Heidelberg 1974. 38 Izraz lajtmotiv [Leitmotiv] je sprva označeval ponavljajoče se poteze v glasbenih delih in ga je sčasoma od tam prevzela tudi literarna veda, vendar pa ga z njenim izrazom »motiv« lahko povezujemo le pogojno. sklada z začetkom pesmi - tam nastopa Apolon, ki ga je Avgust še posebej spoštoval. Metrična oblika, slog, zgradba, oblika podajanja in vsebina učinkujejo skupaj ter z lirsko pesmijo ubesedijo blažen mir in zaupanje v zgodovinskem trenutku, ko je pesnik eno z ljudstvom, ki ga varuje princeps, in ko se izkušnje sedanjosti ujemajo z uspehi preteklosti ter pričakovanji v prihodnosti. Pogosto se razpravlja o tem, ali pesem izraža skupno občutje dobe, ali pa le poslušno oznanja vladarjevo slavo. Iz nje same se tega ne da ugotoviti. Imanentno interpretacijo je treba zato dopolniti z upoštevanjem dejstev, ki stopijo v obzorje raziskovalca skozi njen položaj v celotni knjigi, v svojem času in v avtorjevem delu. Kot za to pesem, velja tudi na splošno. Če skušamo delo kot celoto · razumeti s pomočjo analize in sinteze, lahko svoj cilj dosežemo v različni meri. Celo tam, kjer se takšno »razumevanje celote« res izide, se ga pogosto ne da zares povzeti in ga »dati na skupni imenovalec«, saj literarno besedilo večkrat navkljub poskusom opisovanja in razlage obdrži presežek pomena. Interpretacija naj bo zato vedno vodilo k boljšemu branju. To zahteva tudi upoštevanje vseh drugih ozirov, ki jih lahko z eno besedo označimo kot literarnozgodovinski kontekst (prim. 4.3). Celovitost ~knjige Za prehod od problemov posameznega dela k biografiji dela lahko štejejo vprašanja o kompoziciji pesniških zbirk. Pri načelu razvrščanja večinoma ne gre za kronološki vrstni red, temveč za skupne poteze priJemah, motivih in oblikah. V okviru celotne knjige dobi pesem poleg pomen-a, ki ga ima kot posamezno delo, še širši pomen glede na položaj in na razmetje do drugih pesmi v knjigi. Carmen IV 15 tako pri Horaciju stoji na izpostavljenem mestu kot zaključna pesem ir.. ostane bralcu v ušesu kot nekakšen poslovilni vzklik. Ni nepomembno, da ta pesem združuje več tem, ki so nasploh značilne za Horacija, recimo politiko (prim. črto od 16. epode ·preko Carm. I 14, I 37, III 1-6 do četrte knjige 6d), pesništvo in zabavo; da se na novo loteva motivov iz četrte knjige 6d (še posebej tesno je povezana s A vgustovo pesmijo IV 5); da ima v drugem delu opravka s ptihodnostjo; da z omembo Venere na koncu ustreza začetku uvodne pesmi in takorekoč daje knjigi okvir. Čeprav se o vprašanjih knjižne kompozicije še zlasti za avgustejsko pesništvo po Vergilijevih Eklogah prav v zadnjem času razpravlja z vso pozornostjo, pa - kot kaže tudi primer Horacijeve knjige satir - kontekst, • kompozicija in celovitost posameznih pesniških zbirk še zdaleč niso prepričljivo pojasnjeni. 4.3 4.3.1 LITERARNOZGODOVINSKI KONTEKST Avtor, položaj, občinstvo Literarno delo je zgodovinski pojav. Imanentno opazovanje je zato le prvi korak, kjer je treba pozornost usmeriti na pojav sam in pozabiti na vse druge dejavnike, ki delo pogojujejo in so z njim povezani. metodični Ko Horacij začenja deseto satiro svoje prve knjige z besedami: Nempe incomposito dixi pede currere versus/ Lucili .. . , bomo ta verz in celo satiro razumeli bolje, če poznamo citirani odlomek že iz ene od prejšnjih Horacijevih satir in če vemo, da Horacij nagovarja občinstvo, ki je poznalo in čislalo Lucilijeve satire iz drugega stoletja pr. Kr. To velja tako za prve poslušalce v Mecenatovem krogu kot za bralce, ki so takrat satiro brali v knjigi. Moderni bralec mora najprej rekonstruirati položaj pri sporazumevanju med avtorjem in občinstvom. Pri tem si lahko pomaga tako s samim besedilom kot tudi s širšimi zgodovinskimi pričevanji CJ tem položaju. Večina _teh je spet literarne narave, zraven pa spadajo še napisi (recimo datumi gledaliških uprizoritev) ali arheološke najdbe (antične gledališke zgradbe kažejo na način uprizarjanja). V pomoč pa so lahko tudi sredstva, ki jih je že sama antika pripravila v slovarjih in komentarjih, ter sholije v srednjeveških rokopisih, ki iz njih izhajajo. Večina podatkov iz takšnih pričevanj je danes pregledno obdelana v priročnikih. Še zlasti za avtorje imamo dostikrat na razpolago vrsto zelo uporabnega gradiva. Ko poskušamo delo razumeti, lahko številna vprašanja laže pojasnimo s primerjavo podobnih značilnosti v drugih delih istega avtorja. Pri tem. predpostavljamo, da se pri vsebini, temah, oblikah podajanja, načelih zgradbe, slogu in obdelavi verza pri istem avtorju kaže določena stalnica ali kontii'luiran razvoj. Pri primerjavi posameznih značilnosti pride lahko prav tudi avtorJeva biografija dela, izdelana na podlagi njegovega celotnega dela. Z njeno pomočjo lahko v povezavi z datumi, ki jih poznamo iz piščeve biografije in so relevantni tudi za delo, ugotovimo razvoj in celovitost življenjskega dela. Vpogled v ta~šen sklop je neposredno zanimiv za vsakogar, ki mu gre za misel, slog in literarno mnetnost določenega avtorja, posredno pa za vsakogar, ki hoče spoznati določeno obdobje ali kulturo; predvsem pa pride spet prav pri razumevanju avtorjevega posameznega dela, nemara pa tudi del drugih avtorjev. Vzor dobre biografije dela je recimo knjiga K. Reinhardta o Sofoklu, Vergilij K. Klingnerja in Ciceron M. Gelzerja. Povezanost dela z avtorjevim življenjen1 ima v teh treh delih različno vlogo, vsakič glede na pomen, ki ga imajo biografska dejstva pri razumevanju dela. Tudi pri drugih avtorjih lahko vprašanje o celotnem sklopu njihovega dela poglobi razumevanje, recimo pri Evripidu, Ksenofontu, Platonu, Aristotelu in l\!Ienandru na grškem ter pri Katulu, Horaciju, Properciju, Ovidiju, Seneki, Staciju in Tacitu na latinskem področju. Merila za celovitost življenjskega dela so v posameznih primerih lahko in imajo opraviti z nazori, načinom prikazovanja ali s slogom. Za K. Reinhardta recimo izhaja iz pomena »tragiškega videza«, osamitve tragičnega junaka in določenih dramaturških postopkov pri Sofoklu dosleden razvoj njegove tragiške umetnosti, v katerem lahko nedatirane Trahinke uvrstimo na drugo mesto med ohranjenimi deli, za Ajantom in pred Antigono. Pri Evripidu so raziskave v zvezi s psihologijo likov, dramaturgijo, oblikami podajanja, prikazovanjem bogov in »tragičnostjo« pripeljale do rezultatov in nazorov, ki so v sebi sicer res vsakokrat logični in pravilni, ko pa jih med seboj primerjamo, se izkažejo za naravnost protislovne. Celovitost Evripidovega dela se lahko pokaže šele, ko se povezanost vseh teh stališč preveri najprej v posameznih delih, nato pa še v biografiji dela. Pri Platonu so k razjasnjevanju razvoja in povezanosti njegovih dialogov deloma pritegnili slogovne značilnosti (na podlagi jezikovne statistike), deloma obliko dialogov, deloma filozofsko vsebino in deloma pomen posameznih izrazov. Na ta način je bilo mogoče časovno opredeliti določene skupine dialogov, vendar točno zaporedje in razmetje še zdaleč nista razjasnjena. · različna Če obravnavamo Horacijevo delo z ozirom na njegovo celovitost, se pokaže, da zanj niso tako zelo značilni »doživljaji« in pesniške teme, temveč bolj realistična, humana in ironična drža, ki jo lahko vidimo v delu. Kaže se tako v načinu literarne kritike, ki se skozi Horacijevo delo vleče od začetka pa do konca, kot v njegovih lastnih i#w.ah in stališčih o političnih temah. Na vseh teh področjih lahko opazimo razvoj od nemira in ostre kritike h globljemu miru in spravljenosti z okoljem. Ta razvoj lahko opazujemo v napredovanju od zgodnjih do kasnejših satir in 39 epod in končno do 6d. Tu se z osebnimi motivi in temami združujejo tudi poprej · ločeni literarni in politični motivi. Na mestu prejšnje literarne kritike je zdaj v ospredju pesniška samozavest, na mestu rimskega samouničenja in politične ogroženosti pa so moralne reforme in politični dosežki. Etične . teme sprva prevladujejo tudi v prvi knjigi pisem; nato se vmešajo pesniška in politična vprašanja, -ki zaznamujejo kasnejše delo. Vse Horacijeve teme se v drugi knjigi pisem in v četrti knjigi 6d prepletajo v novo obliko: razmerje med književnostjo in politiko je tesno, v kolikor književnost izpolnjuje odkrito politično nalogo. Odgovornost umetnosti do sebe same in do ljudi je osrednja tema pisem, na njej pa je poleg osebnih motivov poudarek tudi v četrti knjigi 6d. Z vprašanjem biografije dela so povezani tudi širši problemi. Med njimi je relativna in absolutna datacija del, kot recimo pri Sofoklu in Platonu, pa tudi pri avtorjih, kot sta Tacit in Horacij. Podlago za datacijo sestavljajo deloma notranja merila kot so jezik, slog, tehnika verza, teme, motivi, misel in način prikazovanja. Kadar lahko pri teh elementih opazimo avtorjev razvoj, njihova raba pa posamezno delo postavlja na določeno mesto v tem razvoju, lahko delo datiramo relativno. Poleg tega nam lahko pomagajo avtorjeve lastne izjave, citati iz lastnih del ali zgodovinski datumi. Za absolutno datacijo so praviloma potrebni zunanji datumi: poročila, ki delo povezujejo z letnico v veljavni kronologiji ali pa z že datiranim dogodkom. Problemi z datacijo, ki Še niso prepričljivo razjasnjeni, se recimo porajajo pri Sofoklovih Trahinkah in pri Horacijevi t.i. Ars poetica. 40 v številnih primerih je problem datacije :e~_y_ezan z vprašanji prvenstva, ne le v delu posameznega avtorja, temveč med deli različnih avtorjev. Tu Je važno sredstvo za rešitev problema po eni strani neposredna primerjava obeh del, po drugi pa poskus povezati ju s tretjim primerljivim besedilom. Tako je bilo tudi pri vprašanju prvenstva med Sofoklovo in Evripidovo Elektro, ki so ju primerjali z Ajshilovimi Choeforoe in ugotavljali, kdo koga pozna in 41 kdo iz koga izhaja, in pri problemu z Vergilijevo četrto eklogo in Horacijevo 42 šestnajsto epodo (odnos do Teokrita). Najbolj znamenito pa je vprašanje o prvih dveh krščanskih apologetskih spisih, ki sta se nam ohranila. v latinščini, o Tertulijanovem Apologeticum in o spisu Octavius Minucija Feliksa, ki so ju 43 primerjali z odlomki v Ciceronovem spisu De naUtra deorum. Podobna merila kot pri dataciji in uvrstitvi spisa v življenjsko delo ter pri vprašanjih prvenstva so pomembna tudi pri vprašanju pristnosti posameznega dela: tudi tu se je treba opreti na miselni svet, zgradbo, oblike podaj anja, slotin v določenih primerih na metriko. Že aleksandrinski filologi so deseto knjigo Iliade izločili kot nepristno in že Varonu se je zastavljaJo vprašanje, kako ločiti pristne Plavtove komedije od nepristnih. Njegova ločitev je bila verjetno odločilna za izbor Plavtovih del, ki se nam je ohranil. V novejšem času je L. Valla dokazal nepristnost Konstantinove darovnice, Bentley pa nepristnost Falaridovih pisem. Primeri besedil, ki še vedno 39 Prim. F. Klingner, Horaz. Rom. Geisteswelt, MUnchen 1961, 327 in nasl. te~ Gedanken liber Horaz, Rom. Geisteswelt 353 in nasl.; C. Becker, Das Spiitwerk des Horaz, Gottingen 1963, 238 in nasl. (»Spatwerk und Gesamtwerk«) kot tudi Gnomon 1959, 592 in nasl. (recenzija kE. Fraenkel, .Horace). 40 Prim. E. R. Schwinge, Die Stellung der Trachinierinnen im Werk des Sophokles, Hypomnemata 1, Gottingen 1962; C. Becker, Das Spiitwerk des Horaz, Gottingen 1963; C. O. Brink, Horace on Poetry, II: The Ars Poetica, Cambridge 1971. 41 K. von Fritz, Die Orestessage bei den drei groBen griechischen Tragikern, v: Antike und moderne Tragodie, Berlin 1962, 113 in nasl. 42 -B. Sneli, Hermes 73, 1938,237 in nasi.; C. Becker, Virgi1s Ek1ogenbuch, Hermes 83, 1955, 341 in nasi. · 43 C. Becker, Tertulians Apologeticum- Werden und Leistung, MUnchen 1954; isti, Der »Octavius« des Minucius Felix, AbhdL Akad. Munchen 1967. 4 kličejo po presoji pristnosti, so Prometej, ki se nam je ohranil pod Ajshilovim imenom, zbirka pisem, ohranjenih pod Platonovim, od latinskih pa Appendix Sallustiana (dve pismi Cezarju in invektiva zoper Cicerona), Appendix Vergiliana ter Octavia, ki jo tradicija šteje za Senekovo dramo. Za obravnavo avtorja je prav tako važno upoštevati položaj. Interpret mora 44 zato v zgodovinski interpretaciji ugotoviti; kaj je v danih okoliščinah zgodovinskega položaja avtor hotel povedati svojim sodobnikom in kako so ti lahko to razumeli. Bockh je govoril o »upoštevanju stvarnih razmer«, danes pa literarna veda temu pravi »pragmatična razsežnost«. Te okoliščine so lahko v posameznih političnih dogodkih ali razmerah, v strokovnih ali etičnih razpravah, v literarnih tokovih ali določenih besedilih. Zato je za ~godovinsko interpretacijo potrebno stvarno znanje, toliko večje, kolikor bolj besedilo kaže na okoliščine ali jih predpostavlja, ne da bi jih natančno pojasnjevala. Tirtaj, recimo, je napisal zgoraj omenjeno parenetično pesem (fragment 6; prim 4.2.2) med drugo mesenijsko vojno. Tako nuja kot čast sta od Spmiancev zahtevali, da vztrajajo v bojni falangi. Celo sama smrt jim je bila ljubša od umika, saj bi poraz in izguba premoženja, ki bi mu sledila, za vsakogar pomenila gospodarski in osebni propad. , Hvalnico areopagu v Ajshilovih Evn1enidah je atensko občinstvo slišalo le malo po tem, ko je Efijaltova ustavna reforma temu omejila pristojnosti. Podobno je •za razumevanje mnogih Evripidovih tragedij in Aristofanovih komedij pomembno vedeti, da so nastajale v določenih situacijah med peloponeško vojno, za Aristofana pa še posebej, da se s citati, namigi in parodijami navezuje na Evripidove tragedije. Pri vsebini, utemeljevanju in namenu Ciceronovega govora Pro Sexto Roscio Amerino je treba izhajati iz predpostavke, da so bili Roskijevim zoprnikom naklonjeni tudi tedanji rimski mogočniki. Zato je bilo vse usmerjeno v to, da bi Hrizogona in njegove ločili od Sule, tako da bi nanj ne leteli očitki, ko bi prišle na dan nečednosti ostalih. Tudi konkreten položaj govornika pred sodiščem je v posameznih primerih pomemben za vsebino in slog govora. Številni Ciceronovi govori nimajo predstavitvenega dela (narratio ), saj Ciceron ni govoril kot prvi branilec, temveč šele za nekom drugim in je zato nastopil le s pero ratio. Zadnjo pesem v četrti knjigi Horacijevih od lahko smiselno razumemo in pravilno presodimo samo, če se vživimo v občutje miru, ki je v Rimu vladalo po koncu državljanske vojne, in imamo pred očmi upanje, ki ga je v času nastanka pesmi utelešal Avgust kot prinašalec in porok miru. Pojavov v določenem položaju pa ni potrebno imeti pred očmi le za razumevanje ceiotiiega besedila, temveč občasno tudi za razjasnitev posameznih besed in oblik, ki brez upoštevanja časovnih okoliščin ostajajo nerazumljive. V povezavi s tem je treba opozoriti tudi na razliko med zgodovinsko interpretacijo, za katero smo našteli nekaj primerov, in zgodovinsko kritiko, s katero se ukvarja zgodovinar. Zgodovinska interpretacija skuša ugotoviti, kaj je avtor - tako zgodovinopisec kot kdorkoli drug - glede na okoliščine in predpostavke svojega časa hotel povedati, pa naj je imel prav ali ne. Zgodovinska kritika pa se v nasprotju s tem ukvarja z vprašanjem, katere zgodovinske pojave nam določeno besedilo, ki nam služi kot zgodovinski vir, posreduje verodostojno, kako so se njegovo sporočilo ali posamezni podatki izkazali vpričo drugih virov in pričevanj in kateri del sporočila lahko velja za resničnega. Herodot, recimo, je v svoje zgodovinsko delo marsikaj sprejel v obliki, ki je izhajala iz predstav njegovih sodobnikov; naloga zgodovinske interpretacije je, da ugotovi, kaj je mislil, naloga zgodovinske kritike pa, kateri del njegovega sporočila so res dejstva. Pri tem se lahko včasih pokaže, da pri Herodotu- in podobno pri _ _drugih zgodovinopiscih, recimo pri Liviju - dostikrat izvemo več o avtorjevem 44 Prim. A. Bockh, Enzyklopadie, 111-124. načinu razmišljanja, njegovih virih in njegovem 45 dogodkov, o katerih poroča. Dosti manj kot o antičnem času, kot pa o času in resničnosti avtorju in položaju lahko ugotovimo o antičnem občinstvu. Še največ vemo o tem, kdo je literaturo poznal m na kakšen način. Znano je recimo, da so grške tragedije in komedije igrali v gledališču na praznik dionizijev, da je Herodot odlomke svojega zgodovinskega dela pred objavo poslušalcem prebiral, da so Plavta in Terencija igrali na odru ob rimskih praznikih in da je Terenciju občinstvo pobegnilo, da je Ciceron govoril pred senatom, pred sodiščem in pred ljudstvom, ter da je Horacij nekatera svoja dela najprej posebej prebral v prijateljskem krogu, preden jih je zbrana objavil. Sčasoma se je krog literarnega občinstva razširil, najprej v Atenah petega in četrtega, nato v Aleksandriji tretjega stoletja, kasneje pa v Rimu za časa pozne republike in končno za časa cesarstva. V nasprotju s tem pa so naši podatki o odzivu antičnih bralcev in kritikov , zelo skopi. Odvisni smo od tega, .kar lahko ugotovimo iz samih ohranjenih besedil. Tu gre deloma za pričakovanje določenega učinka, ki je vsebovano že v delu samem, deloma pa za teorije učinka pri posameznih delih ali skupinah del. Eno od takšnih teorij vpliva najdemo recimo v Aristotelovi Poetiki. Pri Horaciju se v več delih prepletata pesništvo in teoretična refleksija o njem. Poleg avtorja in dela je pri tem važno tudi občinstvo, še zlasti v pismu Avgustu. Poleg prakse in teorije pričakovanja učinka lahko v antičiiili-l)esedilih sem ,in tja zaznamo tudi dejanski učinek drugih del, sicer tako iz kritičnih izjav o njih (recimo pri Ciceronu o Eniju, pri Horaciju o Luciliju in dn1gih, pri Kvintilijanu o številnih avtorjih, še posebej o Ciceronu in Seneki, pri Pliniju o Tacitu) kot tudi iz rabe zgledov in virov v obliki omembe, citata, prevzemanja, posnemanja, ponovnega prikaza, implicirane kritike in parodije. in 4.3.2 Obdobje Tako kot pri delih posameznega avtorja lahko s prime1javo in posplošitvijo ugotovimo skupne poteze tudi pri delih več avtorjev, ki so si časovno blizu. V kolikor se takšne stalnice v literaturi iz enega časa razlikujejo od tistih iz drugega, jih lahko štej emo kot značilne zanj. Členitev zgodovinskega toka v relativno samostojne in enotne faze prinaša s seboj številne težave: v kolikšni meri so zareze del »narave stvari« ter se nmn ponujajo same iz zaporedja in razvoja zgodovinskih dogodkov ali literarnih pojavov, v kolikšni meri pa so le opazovalčev pripomoček in torej čisti »pojav ob sprejemanju« [Rezeptionsphčinomen]? Kakšna stopnja povezanosti in prepletanja, podobnosti ali enotnosti med različnimi pojavi je že osnova za to, da jih razvrstimo navznoter in razlikujemo navzven, da torej lahko smiselno govorimo o obdobju? Na razd~litev na obdobja je v glavnem vplivala povezava literature z drugimi podr'Očji: z razvojem jezika, politike, družbe in kulture. Ker na literarno delo vsekakor do neke mere lahko gledamo kot na izraz svojega časa - ki se kaže tako v miselnem svetu kot v obliki - lahko tudi raziščemo, če in v kolikšni meri so na nastanek literarnega sloga vplivali politični, socialni, jezikovni, filozofski in religiozni dogodki ter tokovi določenega časa, seveda pa tudi obratno, kdaj in kako je literatura vplivala na druge pojave svojega časa. 46 Vendar pa pridemo pri obeh vprašanjih zgolj na podlagi vzporednega 45 Prim. tudi poglavje o Herodotu pri K. von Fritz, Die griechische Geschichtsschreibung, zvezek I, Berlin 1967, zvezek z besedilom 104 in nas l., zlasti 407-441; J. Co bet, Gnomon 1974, 737 in nasi. (recenzija k D. Fehling, Die Quellenangaben bei Herodot, Berlin 1971). 46 Ta vidik je izpostavil B. Snell, Dichtung und Gesellsch[~ft, Hamburg 1965. naštevanja zgodovinskih in literarnih datumov le do skopih zaključkov. 47 Samo tam, kjer se dajo vplivi in učinki dejansko dokazati, lahko razprave tipa »Evripid in atenska politika v peloponeški vojni« ali pa »Princeps in njegov položaj v rimski literaturi avgustejskega časa« pripeljejo do literarno in zgodovinsko tehtnih rezultatov ter tako pomagajo pri razumevanju tako literature kot tudi zgodovine v določenem obdobju. Pri obravnavanju literature določenega obdobja so se kot smiselna pokazala določena merila: najvplivnejši družbeni sloj v tem času, najpomembnejši dogodki, duhovnozgodovinski in svetovnonazorski tokovi, pisčev družbeni položaj, veljavne norme, sloj bralcev, literarni vplivi, izpostavljenost določenih snovi, vsebin, oblik podajanja, slogovnih posebnosti ali verznih oblik, razvoj in enotnost jezika, vsebina in pomen teorije retorike in poetike, razmerje med tradicionalnim in novim. Občasno naletimo na zelo ozko opredeljeno pojmovanje obdobja, ki se že približuje pojmu položaja. Vendar pa že komunikacija med avtorjem in pniimi bralci ni povsem istočasen proces. Če upoštevamo še druge pogoje in predpostavke, pride diahroni ele1nent še močneje do izraza. Do kmn se »zgodovinski kontekst« razteza v času, se ne da določiti kar na splošno, temveč le z upoštevanjem vsakokratnega besedila in vsehpojavov, ki so pomembni za njegovo razumevanje. Meja med položajem in obdobjem v tem smislu dejansko n~povsem jasna. Vendar pa se tudi meja med sosednjimi obdobji povečini ne da ostro potegniti. Določanje obsega in mej posameznega obdobja se torej v precejšnji meri opira na dogovor in smotrnost. J>rav tako še zdaleč ni enotna razdelitev antične literature na obdobja, kakršno ponujajo literarne zgodovine. Kljub temu pa je tako za grško kot za· latinsko literaturo skoraj splošno sprejeta delitev na štiri glavna obdobja. To se kar dvakratno ujema s samim antičnim naziranjem. Najprej z razdelitvijo zgodovine na štiri dobe: te so deloma določale štiri kovine, deloma pa štiri človeška življenjska obdobja. Ustreza pa tudi načinu razmišljanja, na katerega naletimo zlasti pri rimskih avtorjih: ti so bili prepričani, da pripadajo »drugemu« ali »novemu« času, tako Horacij glede Plavtovega, Lucilijevega in Katulovega časa, avtorji prvega stoletja po Kr. glede prejšnjega stoletja, poznoantični avtorji pa glede slednjih, pri čemer so poganski avtorji n·a svoje obdobje gledali kot na zaključno, krščanski pa kot na nov začetek. J. C. Scaliger v svoji Poetiki (izšla 1516) spet seže po antičnih predstavah.· Čeprav deli latinsko liter~turo na -pet obdobij, pri tem le navidezno odstopa od antične delitve: peto obdobje pri njem zajema novolatinsko literaturo po 14. stoletju, ostala štiri pa so povezana z antiko. Njegov sin J. J. Scali ger deli temu ustrezno na štiri glavna obdobja grško literaturo. Nanj se opira tudi Winckelmann v svoji delitvi obdobij pri grški umetnosti. Od tedaj je ta delitev 1nerodajna tako za grško kot za latinsko literaturo. V splošnem delimo grško literaturo .na glavna obdobja takole: • arhaično- od homerskih začetkov do začetka petega stoletja, • klasično- peto in četrto stoletje, • helenistično- od 320-JO pr. Kr., • pozno - čas cesarstva. Podobno je pri rimski literaturi: • arhaično - tretje in drugo stoletje, • klasično- od prvega stoletja pr. Kr. do smrti Avgusta, Livija in Ovidija, • poklasično (s »srebrno latiniteto« prvega in arhaiziranjem drugega stoletja) - v tretje stoletje po Kr., • poznoantično- od poznega tretjega do šestega stoletja. 47 1962. To poskuša R. Goossens, Eudpide et Athenes, Memoires Academie Royale 55, 4, Bruselj Po Fuhrmannu 48 je za arhaično, »predklasično« obdobje rimske književnosti značilna odvisnost od grške književnosti in vezanost na (gledališče, forum, kurija). Ustvarjalna institucionalizirane oblike individualnost se še najbolj kaže v zgodovinopisju, epu in satiri. S prozo se ukvarjajo vrhnji, s poezijo pa spodnji družbeni sloji. Zvrsti so zamejene, jezik še neokreten, oblika pa je v primerjavi z vsebino drugotnega pomena. V nasprotju s tem stopi v klasičnem obdobju v ospredje posameznik, literatura je manj vezana na institucije, priložnosti in družbene sloje. Grške oblike se v tem času napolnijo z rimsko vsebino, pojavljajo se nove zvrsti kot so lirika, bukolika in filozofija, razvije se knjižni jezik, pomen oblike zraste, vendar pa je ta še vedno vezana na vsebino in ni namenjena sama sebi. S pomočjo tovrstnih značilnosti lahko glavna obdobja med seboj zamejimo. Večje težave pa se pojavijo pri določanju manjših enot. Kot začetek avgustejske faze klasičnega obdobja pogosto navajajo leto 31 (bitka pri Akciju), po njenem koncu pa štejejo Livija in Ovidija že v novo fazo (cesarstvo). Vendar pa lahko prav za ta čas najdemo nekaj meril za povezanost navznoter in zamejitev navzven: • • • • Pomembne misli in teme v avgustejski književnosti ustrezajo vzdušju v času konca državljanskih vojn po letu 42 (Filipi) ter miru pod Avgustom. Odločilen pomen imata Mesala in Mecenat, ki spodbujata literarne kroge. Poleg grških vzorov postajajo vedno pomembnej~~ povezave med rimskimi avtorji, predvsem zgodnji Vergilijev vpliv,-pri Horaciju že od samega začetka dalje_. Ars poetica in pozne ode so tako pod vplivom Eneide, prav tako Tihulova pesem II 5, četrta knjiga Propercijevih elegi/9 in Ovidijeve ' Metamorfoze. 50 Na začetku principata so trije najpomembnejši »avgustejci«, Vergilij, Horacij it1 Livij, odkrito pritegnili Avgustovim poskusom politične, kulturne in moralne restavracije,, tako da se tu kaže nekakšno ujemanje političnih in literarnih tokov. Za zgornjo mejo te faze ne velja leto 31, začetek političi1ega obdobja, prej leto_ 42. V dveh letih pred tem sta s Cezarjem in Ciceronom umrla oba predstavnika klasične proze, nov veter, praktično od samega začetka vezan na politični razvoj, pa je zavel z Vergilijevimi eklogami ter Horacijevimi epodami in satirami, ki so jim kmalu sledile. Z republiko je bilo dejansko konec, Avgust pa je bil gospodar Italije v bistvu že po letu 42, po letu 36 pa sploh in upanje na prihodnost je bilo usmerjeno vanj. · V primerjavi z mlajšimi filologijami lahko opazimo, da je _prišlo do danes na področju klasične filologije do razmeroma redkih predstavitev obdobij. Te, ki so vendarle na voljo, pa kažejo, do kako plodnih stališč in bogatih izsledkov lahko pripelje osredotočenje na določen časovni izsek. Tu velja navesti nekaj del. H. Frankel v knjigi Pesn'i-štvo in filozofija zgodnjega grštva 51 opisuje grško literaturo arhaičnega obdobja od Homerja do Pindarja s poudarkom na vsebini, umetelni obliki in funkciji del v življenju, pri čemer naravnost vzorno povezuje interpretacijo besedil in označevanje obdobja. Helenistično pesništvo 52 U. von Wilamowitza je delo, ki je prvikrat v temeljih predstavilo celotno obdobje. F. temveč 48 Glede razdelitve rimske literature na glavna obdobja prim. M. Fuhrmann, Riimische Literatur, Frankfurt 1974, str. 14-21.'0 podobdobjih piše med drugim E. Bickel, Geschichte der rbmischen Literatur, Heidelberg 2 1961. 49 Te povezave je v več delih obravnaval med drugim C. Becker: Virgils Eklogenbuch, Hennes 1955, 341 in nasi.; Das Spiitwerk des Horaz, 1963; Die spaten Elegien des Properz, Hermes 1972, 449 in nasi. 50 Prim: S. Dopp, Ovid und Virgil, doktorsko delo, MUnchen 1968. 51 H. Frankel, Dichtung und Philosophie des.friihen Griechentums, MUnchen 3 1968. 52 U. von Wilamowitz-Moellendorff, Hellenistische Dichtung, Berlin 1924 (ponatis 1962). Leo je s svojim prvim in edinim zvezkom Zgodovine rimske književnosti ustvaril še do danes nepresežen prikaz arhaične rimske književnosti. 53 Končno je tu še R. Heinze, ki skuša s svojo Avgustejsko kulturo 54 pregledno povezati v celoto vladarjeve dosežke, misel in literarna dela tistega časa. 4.3.3 Zvrst '- »Zvrst«'sestavljajo literarna dela različnih časov na podlagi skupnih značilnosti. Literarno delo je v to zvrst včasih umestil že sam pisec (če ga je recimo označil za tragedijo), včasih pa lahko na podlagi literarnovednih opažanj ugotovimo, da spada skupaj določena skupina del, ki jih nato pojmujetno in označitno kot zvrst (recimo poučno pesnitev). Merila za to, da neka dela spadajo skupaj, so v posameznih primerih lahko različna. Če poleg skupnih stalnic pri delih doženem o tudi nj ih ove medsebojne razlike, lahko določimo tako enotnost kot tudi raznolikoSt, razvoj in zgodovino določene zvrsti. Zvrst je tesno povezana z določeno obliko prikaza, ki po svoji strani ustreza sporazumeva/nemu položaju. Do te mere je zvrst dostikrat »kristalizacija tega značilnega položaja« in »utrditev določenega vedenja in načina ravnanja«, recimo pogovora v drami. Kot pomembna zvrstna značilnost spnda sem še določena oblika izvedbe, ki jo lahko označimo kot zgodovinski okvir, pri drami recimo igranje pri uprizoritvi v gledališču, 55 kot tudi določeni vsebinski sklopi, ki ločijo recimo tragedijo od komedije in satiro od epa ter bukolične pesnitve. Zvrstni vidik je bil pomemben že v antiki, kjer so določene jezikovne značilnosti in literarne postopke v veliki meri povezovali z vsakokratno zvrstjo, tako da številne elemente sloga in literarnega postopka v posameznem delu lahko jasneje razumemo na podlagi zvrsti. Tako je recimo z rabo stalnih pridevkov in zasedbe bogov pri epu. Prav teoriji zvrsti je vedno znova pripadlo pomembno mesto v poetiki, kot kaže recimo teorija tragedije. Iz same antike izvira daljnosežna teorija aristotelovske poetike, prvotno mišljena kot podlaga za literarno kritiko. V renesansi (recimo J. C. Scaliger) so poetika pojmovali kot nauk, normativen za pesniško ustvarjanje. Danes gledamo nanjo bolj v deskriptivnerrr smislu, kot na popis stanja in skupek izbirnih oziroma hevrističnih meril literarne vede, kot kaže tudi predgovor v knjigi Grška tragedija A. Leskyja ali Elementi tragedUe D. Krooka. 56 Za razumevanje in filološko interpretacijo posameznega dela pa so zvrstne teorije zaradi svoje nujno visoke stopnje abstrahiranja presplošne. To se recimo pokaže, ko skušamo s pomočjo opredelitev tragedije in teorij o tnigedij i interpretirati kako posamezno tragedijo. Opredelitve in teorije nam lahko nudijo samo prve napotke pri vidikih analize, to pa je nato treba dopolniti z zgodovinsko interpretacijo. Nasprotje posplošujoče teorije zvrsti je zgodovina zvrsti, ki se ukvarja s konkretno raznolikostjo posameznih del in raziskuje njihov razvoj v podrobnostih. Šibke točke teorije zvrsti in nujnost zgodovine zvrsti se še posebej nazorno pokažejo pri razvoju rimske satire. Lucilijeva satira obravnava najrazličnejša področja, od politike, morale in filozofije do praznoverja, slovnice in literarne kritike, glede oblike in jezika pa ni posebej natančna. Horacij se pri vsebini svojih satir izrecno sklicuje na Lucilija, 53 54 F. Leo, Romische Literaturgeschichte, 1, 1913. 3 R. Heinze, Die Augusteische Kultur, Leipzig 1939. 55 Ves odstavek je povzet po: G. Priesemann, Gattungen/ Stil, v: Fischer Lexikon Literatur, II 1, 235 in nasi., zlasti 237 in nasi. 56 A. Lesky, Die griechische TragiMie, 2 1957, I in nasi.; D. Krook, Elements (~fTragedy, New Ha ven 1969; ocena v: Gnomon 1971, 235 in nas l. vendar ga pri glavnih temah napada v zvezi z njegovimi lastnimi napakami, literarno kritiko, prikazovanjem in oblikovanjem. Ostrino svojih satir sčasoma v primerjavi z Lucilijem bolj in bolj blaži; to in pa težnja k dovršeni obliki sta vzrok, da ga štejemo med predstavnike klasike. Pri Perziju, ki se ima za naslednika Lucilija in Horacija, najdemo dobro merjeno literarno kritiko, trivialno stoiško popularno filozofijo ter plemenito prepričanje, podano v maniriranem in temnem jeziku. Njegova satira sicer zahteva poznavanje konteksta, vendar pri poznavalcu vedno zadene v polno in je pregnantna. Za Juvenalovo satiro sta značilni grenkoba in ogorčenje zaradi razklanosti med zahtevami in stvarnostjo stanovske družbe. Juvenal se sicer zaveda, da je dedič Horacijeve in Lucilijeve tradicije, vendar ni pri njem nobenega humorja in topline; ob vzvišenem patosu in bogati retoriki je njegov jezik obdelan slabo, še toliko bolj na izpostavljenih mestih. Spričo obilice tem, postopkov in ob likovnih zahtev ne preseneča, da imamo za satiro pri značilnostih zvrsti na voljo le zelo majhen skupni imenovalec. Po D. Korzeniewskem je to »polemična obravnava aktualnih vprašanj, zlasti s področja 57 politike, literature, družbe in morale«. Če vzamemo za osnovo takšno stopnjo posploševanja, lahko rimsko satiro kajpada pojmujemo kot celoto, ki sodi v isto zvrst celo s kasnejšo satirično literaturo; vendar pa njena zgodovina od. Lucilija do Juvenala kaže, kako prav je povedal Wilamowitz: »Rimske satire sploh ni bilo, bili 58 so le Lucilij, Horacij, Perzij in Juvenal.« Ekskurz: Govorniška teorija (razvoj in sistem) V okviru zvrsti zavzema govorništvo prav posebno mesto. Njegov predmet sta govorniška praksa in govorniška teorUa. Prvi vidik zaj~ma govor, eno najuglednejših zvrsti antične literature. Govorništvo Kot teorija, ki je bilo osrednjega pomena za antično izobraževanje, pa je za filologUo in literarno vedo kar dvakrat pomembno: obravnavana dela so v veliki meri oblikovana literarno in nudijo obema vedama vsebinsko skrbno izdelan sistem kategorU in inventar izrazov z,a interpretacijo tako ant,ičnih govorov kot tudi nasploh številnih besedil, pri katerih je pomembna učinkovita uporaba govornih sredstev v govomiškem smislu. Govorniška praksa je že od vsega začetka določala govorjenje ob posebnih priložnostih, kot so dogodki v družini, politični shodi in odposlanstva. Po teh predoblikah učinkovitega govorjenja je nato znova segel umetelno oblikovan »govor« v ožjem pomenu - daljše izražanje o določeni temi z določenim nam.eriom in v določenem položaju. Ker so tako predoblike kot govori v ožjem pomenu že zgodaj postale del literature, opisuje govorniška teorija dostikrat tudi govorne in oblikovne postopke literarnih be$edil. Po drugi strani pa je teorija v vedno večji meri vplivala na praktično govorjenje in pisanje, najprej v času, ko so jo sofisti in Izokrat začeli v ta namen poučevati, v polni meri pa kasneje, ko je v rimskem času dobila stalno mesto v šolanju slehernega izobraženca. Govorniški pouk je torej osnova za razumevanje večine rimskih avtorjev od preloma drugega stoletja pr. Kr. v prvo dalje. Pomembni dejavniki za razvoj govorniške teorije so zlasti: praksa oblikovanja govora (recimo kot govor vojskovodje ali nagrobni govor), politična praksa demokratičnih držav (pri shodu, na zasedanju in na sodišču), razširjen pisni izraz govorne umetnosti od šestega in petega stoletja dalje, pa tudi govori in drugi nastavki za teorijo v literarnih delih. Po antičnem naziranju izvira govorniška teorija s SicilUe, od koder je v letu 427 pr. Kr. (ki velja za začetek novega obdobja) prišel v Atene Gorgija, ki mu pripisujejo prakso in teorijo privlačnega sloga (ta je s pomočjo določenih »govorniških figur« zbujal močna čustva) ter govora, primernega posameznemu položaju. Nadaljnje elemente teorije so razvili Trazimah (prozni ritem), Teodor (razporeditev) in Alkidamas (improvizacija), še preden je govorniški praktik in 57 D. Korzeniewski, v: Die Romische Satire, Darmstadt 1970 (Wege der Forschung 238), IX. U. von Wilamowitz-Moellendorff, Griechische Verskunst, 42, citirano po D. Korzeniewskem (prim. op. 57) VIII. 58 učitelj Izokrat določil tri stvari, ki naredijo govornika (nadarjenos~, izobrazba, vaja). Platon, zvest ~okratu in v imenu filozofije, ki ji je več do resnice kot do impozantnega govorjenja, pregovarjanja in videza, v svojih spisih 9orgija in Fajdros govorništvo v temeljih odklanja. Vendar pa je Platonov učenec Aristotel v svoji Retoriki razvil podroben sistem, ki je v svojih osnovnih potezah zaznamoval vso nadaljnjo teorijo: kanon treh vrst (sodni, politični in slavnostni govor) in govornikove stopnje dela (iskanje stališč, razporeditev, jezikovno oblikovanje, nastop). Poleg tega je med drugim tudi podrobneje razvil oblike govorniškega utemeljevanja (skrajšan dokaz, primeri, napad nasprotnikovih argumentov) in dele govora (uvod, prikaz, dokazovanje, zaključek). Njegov učenec Teofrast je teorijo gradil predvsem na nauku o slogu, njegovih štirih odlikah in treh vrstah. V tej obliki so sistem prevzeli in preoblikovali tudi njegovi nasledniki; pri tem je pomemben zlasti prispevek stoikov, ki so priporočali jezikovno pravilnost in jedrnatost. Prvi rimski govorniški priročniki temeljijo deloma na domači praksi, deloma pa na obravnavanju grške teorije in polemiki z njo. Vrhunec tako praktičnega kot teoretičnega govorništva predstavlja Ciceron. Njegovi številni govori so primer visoke govorniške ravni, v več teoretičnih spisih (De inventione, De oratore, Orator, Brutus) pa na podlagi grške teorije, rimske pr~se in lastnih izkušenj razvija podobo govornika, ki je vsestransko izobražen, itna filozofsko podlago ter bogate praktične izkušnje. Po Ciceronovi smrti je govor zaradi političnega položaja v Rimu za časa cesarstva izgubil praktičen pomen ter skrepenel v različnih oblikah šolskih vaj in nastopov (deklamacije). Sistematična teorija pa je v Kvintilijanovi Institutio oratoria vendarle doživela še enega svojih vrhuncev. Kvintilijan v Ciceronovem duhu razvija učni načrt za govorniško- izobrazbo, v okviru obsežne vzgoje od zibelke vse do mojstrskega obvladovanja predmeta. Vendar pa se propada praktičnega govorništva, nad katerim se v svojem Dialogus de oratoribus pritožuje Tacit, ni dalo več zaustaviti, zato je tradirani, deloma preoblikovani in deloma skrajšani teoriji bolj in bolj manjkal stik s prakso. Krščanstvo jo je prilagodila novim nalogam (pridiga), s katerimi je nato skozi srednji vek, tja do 18. stoletja, ostala bolj ali manj povezana. Zaradi poetike novega časa je bolj vplivala na literaturo kot pa na novonastalo govorniško prakso v okyiru--republikanskih in demokratičnih držav. Danes teorija govorništva doživlja preporod na področju literarne vede m komunikologije. K sistemu retorike: najvažnejše členitve 59 l. Predpostavke (Izokrat) a) naravni dar b) izobrazba (veščina, znanje) c) izkušnja (p raesuppositiones) natu ra doctrina (ars, scientia) us us (exercitatio) 2. Vrste (Aristotel) a) sodni govor b) politični govor c) slavnostni (priložnostni) govor genera causarum genus iudiciale genus deliberativum genus demonstrativwn 3. Govornikove stopnje dela (Aristotel) a) določitev glavnih stališč b) razčlenitev snovi officia oratoris inventio dispositio 59 Po H. Hommelu, Lexikon der Alten Welt, stolpec 2623. c) predstavitev (izraz, slog) č) memoriranje d) nastop elocutio memoria pronuntiatio (actio) 4. Pravna vprašanja in stališča (Hermagora) vprašanje po storjenem dejanju opredelitev dejanja presoja dejanja razjasnitev pristojnosti sodišča constutiones (status) constitutio coniecturalis constitutio definitiva constitutio generalis constitutio translativa 5. Deli govora (Aristotel, Hermagora) uvod predstavitev dogodka [podrobnejša opredelitev stanja dokazovanje pozitivno dokazovanje negativno dokazovanje zaključek exordhun narratio divisio (propositio, partitio )] argwnentatio confirmatio (probatio) confutatio ( refutatio) pero ratio (conclusio) virtutes dic~!Jdi __ LatbiiTas (puritas) perspicuitas ap tum ornatus brevitas 6. Slogovne odlike (Teofrast) jezikovna pravilnost jasnost primernost govorniški okras (m.dr. figure in tropi) kratkost 7. Vrste sloga (Teofrast) preprosti slog srednji (mešani) slog vzvišeni slog 4.4 OBLIKE PRIKAZA PRI FILOLOŠKI RAZ/SKA VI ' Različnim genera elocutionis gen us subtile (ten ue) genus medium (mixtum) gen us grande (sublime) . postopkom v filologiji ustrezajo različne oblike prikaza. Kdor jih uporablja, mora poznati njihove posebnosti, če si hoče z njimi smiselno in smotrno pomagati. O kritični izdaji, ki je rezultat tekstnokritičnega ukvarjanja z zapisom besedila, ter o prevodu, ki prvotni pomen besedila predaja v drugem jeziku naprej, smo že govorili (poglavji 2.4 in 3.4). Komentar služi v prvi vrsti razlagi posameznega besedila. V nepretrganem zapor~dju pojasnjuje vsa mesta>/ki so po komentatorjevem mnenju tega potrebna, in sicer tekstnokritično, jezikovno, stvarno in literarno, z različnimi poudarki. Komentar je ena najstarejših oblik, ki pojasnjujejo filološko razumevanje. Prvič se pojavlja kot un6J.!VTJ!-LCX aleksandrinskih filologov, predvsem v tekstnokritičnem smislu. Do teh komentarjev lahko pridemo le posredno, preko kasl).ejših razlag (komentarjev ali sholij). V nasprotju s tem pa je iz pozne antike ohranjenih nekaj komentarjev rimskih filologov, recimo Servijev k Vergiliju in Donatov k Terenciju. V teh so predvsem stvarna pojasnila, jezikovna pa so potisnjena v ozadje. Moderni komentarji se osredotočajo na jezikovno-slogovna in stvarna pojasnila. Izbor mest in raven pojasnjevanja se ravnata po,potrebah občinstva, včasih tudi po pisčevih interesih. Ločimo šolski, študijski in znanstveni komentar. Zahtevam po idealnem znanstvenem komentarju, ki povzema vse tekstnokritičnega, jezikovnega, stvarnega in vidike stanja raziskav literarnega so se približali recimo: E. Fraenkel s komentarjem k Ajshilovemu Agamemnonu (1950), W. S. Barret z Evripidovim · Hipolitom (1964), R. Kannicht z Evripidovo Heleno (1969), Nisbet 1 Hubbard s prvo knjigo Horacijevih od (1970) in Ch. O. Brink s HoracijevoArs poetica (1971). Številni komentarji se v celoti posvetijo določenemu vidiku. Tako sta se Gomme v komentarju k Tukididu I-V in Ogilvie v komentarju k Liviju I-V omejila na stvarno-zgodovinska vprašanja. Fraenkel povzema v uvodu k Agamemnonu tako naloge kot možnosti komentarja. Znanstveni članek obravnava lahko povsem različne predmete, teme ali postopke. Poleg tekstnokritičnih in jezikovnih problemov imajo tu prednost tudi analize in interpretacije. Njegov omejeni obs~g je zlasti primeren za jasno opredelitev vprašanja. V članku lahko analiziramo in interpretiram o manjša besedila, posamezna poglavja ali dramske prizore. Že ko gre za »knjigo« (v anti čnem pomenu besede) iz obsežnejšega dela ali pa za celo dramo, kaj šele za širše področje, je treba obravnavo v okviru članka večinoma omejiti na določen vidik, recimo na funkcijo kakega motiva, vlogo kakega lika, kompozicija ali pa p~membne slogovne poteze. Poleg jasne opredelitve vprašanja je za članek značilna oblika nepretrganega utemeljevanja. Tej· so nato podrejene druge oblike, reci1no opisovanje ali primerjava elementov oziroma · odlomkov besedila pod določenimi vidiki. Znanstveni članek skuša utrditi pot in dosežke razumevanja besedila ter oboje napraviti dostopno tudi drugim. Prostor za prvo objavo znanstvenega članka najdemo na splošno v znanstvenih revijah (pregled v poglavju 7.2). Te sproti beležijo razvoj znanstvene razprave. Zadnji dosežki raziskav se v njih seveda pojavljajo ne glede na siceršnjo dejavnost raziskovalca in na povezavo raziskave z določenim predmetom ali problemom. , Ta dva vidika pokrivata dve drugi obliki objavljanja: zbornik člankov posmneznega raziskovalca in zbornik prispevkov o določenem predmetu. Primer za prvo vrsto sta Odkritje duha [Die Entdeckung des Geistes] B. Snella ali Rimsko duhovno obzorje [Ro~nische Geisteswelt] F. Klingnerja; med predstavniki druge velja izpostaviti .zlasti zvezke iz serije Raziskovalne poti [We ge der Forschung]~ ki že vrsto let izhaja pri založbi Wissenschaftliche Buchgesellschaft. Poleg člankov se v znanstvenih revijah pojavljata še dve drugi obliki prispevkov k raziskavmn. Za notice je značilno, da se omejijo na raZjasnjevanje posameznega mesta in so po obsegu zares kratke. Recenzija prinaša kritično razpravo o znanstveni literaturi. Recenzent ne ostaja pri poročanju o vsebini, temveč razločuje in na podlagi svojega lastnega raziskovalnega stališča pritrjuje, dopolnjuje ali pa zavrača prispevek o raziskavi. Obvestilo je kratka oblika recenzije s težiščem na vsebini, raziskovalno poročilo pa kritična informacija o znanstveni literaturi o nekem področju v določenem časovnem obdobju. Monogrpfija se od članka ne razlikuje toliko po predmetu in vprašanjih, temveč bolj po obsegu in načinu objave. Že sama oznaka kaže, da gre za obravnavo enega samega predmeta ali teme, ki nato izide v obliki samostojne knjige. Predmet monografije je lahko rokopis ali zgodovina preoddaje kakega avtorja, zgodovina besede ali slovničnega pojava, delo ali avtor (delovna_ biografija), zgodovina snovi, motiva, slogovne poteze, toposa, problema ali sprejemanja dela~ pa tudi obdobje ali zvrst. Primeri za novejše raziskave o Horaciju-so recimo E. Fraenkel, Horacij [Horace, 1957]; C. Becker, Horacijeva poznej§a dela [Das Spdtwerk des Horaz, 1963]; U. Knoche, Rims~a satira [Die romische Satire, 1971]; N. Rudd, Horacijeve satire [The Scltires of Horace, 1966]. V si posamezni literarnozgodovinski pogledi s celotnega literarne ga jezika, ob upoštevanju vseh pomembnih okoliščin, so v idealnem primeru predmet skupnega literarnozgodovinskega prikaza (literarne zgodovine). Takšen projekt se mora že pri opredelitvi ciljev spopasti s hudimi težavami, kot so različna obdelanost posameznih avtorjev, del in zvrsti v posameznih raziskavah, pregled nad raziskavami s posameznih področij, ki se neprenehoma množijo, različno pričakovanje bralcev in različni možni vidiki vsebinskega razporejanja. Danes nihče več ne piše kataloških prikazov, ki v kronološkem zaporedju navajajo imena, naslove in datume. Vedno večji poudarek je na različnih literarnozgodovinskih povezavah. Pri literarni zgodovini so še posebej pomembni glavni vidiki razporejanja. Najbolj pogost pristop je razdelitev na obdobja, saj omogoča razporeditev v skupine po ča,sovnem načelu in kot kontekst lahko izpostavi vsakokratno razvojno stopnjo jezika ter sočasne zgodovinske dogodke. To ustreza tudi nadaljnji členitvi na krajša obdobja, sorodne skupine avtorjev in posamezne avtorje. Takšna literarna zgodovina niza sinhrone preseke in se tako drži načela, ki je značilno za zgodovinske prikaze v tradicionalni obliki na vseh področja določenega področjih. Pri tem je nevarno, da potegnejo krajši konec diahrone pqvezave. To je recimo razvoj literarnih elementov, v kolikor pritiče posebna zgodovina takšnim, kot so snov, motiv, topos, izpeljava ali·slogovna poteza, pa tudi razvoj zvrsti. Literarno zgodovinopisje v smislu »zgodovinske topike« postavlja zato v ospredje razvoj literarnih elementov kot nosilcev zgodovinskega razvoja. Najbolj znan primer takšnega ravnanja je E. R. Curtius z delom Evropska književnost in latinski srednji vek [Europliische Literatur und Lateinisches Mittelalter], ki kaže na antično literaturo kot na izhodišče številnih top~sov. Do takega poskusa v zvezi z literarnimi oblikami antike same zaenkrat sicer še ni prišlo, obstajajo pa številne monografske raziskave, ki so temelji za takšen literarnozgodovinski prikaz. Še pomembnejši je poskus, uveljaviti zvrsti kot glavno načelo razdelitve, še zlasti pri grški književnosti. Zvrsti kot so ep, poučna pesnitev, lirika in drmna nastop~jo tu kot ostro razmejene skupine in se že zato ponujajo kot načelo razdelitve. Posamezni avtorji so se - tudi v prozi - praviloma omejili na posamezno zvrst, tako da njihove delovne biografije pri prikazu po zvrsteh ni treba razkosati. V rimski literaturi teh predpostavk ni. Izbira zvrsti I(ot razdelilnega kriterija za ceno celovitosti opusa in pripadnosti obdobju pomeni tu zato zavestno odločitev o tem, kaj je pomembnejše. Zvrsti je zelo močno poudaril M. Fuhrmann pri prikazu rimske književnosti v delu Novi priročnik za . / . 60 llterarno vedo [Neues Handbuch der Literaturwissenschaft]. Razpoložljive literarne zgodovine s področja grške in latinske književnosti opravljajo po svoji zasnovi .,in obsegu različne naJoge: poleg vrste, ki je omejena na skopo informacijo in ponuja le najnujnejše podatke, poznamo tudi drugo, ki je zasnovana na interpretiranju primerov, izdana v žepni velikosti in namenjena prebiranju; poleg prikazov v eni knjigi, ki povezujejo dokumentacijo in interpretacijo, imamo končno še znanstvene priročnike v več knjigah, ki prikazujejo ločene sklope raziskav ter posamezne probleme (prim. napotke k literaturi). Pomen literarne zgodovine je- če odmislimo golo informacijo o dejstvih -za filologe predvsem trojen: M. Fuhrmann, Romische Literatur, Frankfurt 1974. Za utemeljitev razdelitvenega načela Fuhrmann, prav tam, V (uvod). 60 • • • Razporedi lahko skupine del - in sicer pod različnimi vidiki - ter znotraj teh skupin poudari povezanost in celovitost, pa tudi razlike in razvoj. Na podlagi takšnih sklogov lahko pomaga k boljšemu razumevanju opusa posameznega avtorja in pomena posameznega dela. S predstavitvijo zgodovinskih pojavov in povezav lahko prispeva k razumevanju določene kulture. Zaradi tega je pomembna tudi za starinoslovje, vedo o kulturi starega veka. O tem bomo za konec na kratko spregovorili v posebnem poglavju. KLASIČNA FILOLOG/JA KOT DEL VEDE O KULTURI STAREGA 4.5 VEKA (STARINOSLOVJA) /',_ Antična besedila so osrednji pojavi antične kulture. Vrh tega so tudi vir za značilnosti te kulture, ki jih omenjajo, obravnavajo ali predpostavljajo. V tem smislu nam po eni strani posredujejo znanje o antični kulturi, po drugi pa takšno znanje terjajo, da jih sploh lahko· ustrezno razumemo. Kot meri filološki način obravnave na razumevanje besedil, meri starinoslovni način obravnave na poznavanje in razumevanje tako kulturnih pojavov starega veka kot njihove funkcije v tedanjem kulturnem in družbenem sistemu. Poznavanje antične kulture in ukvarjanje z njo omogoča tudi širitev obzorja in z izkušnjo primerjave tudi vpogled v našo lastno zgodovino do mere, v kakršni so se skozi stalno prenašanje in preobrazbo izkušnje, način mišljenja, delovanja in življenja ter predstave iz antike ohranile v naših lastnih. Takšen vpogled je lahko ploden za sedanjost, kadar poznavanje antične podlage dopolnimo z upoštevanjem procesov, preko katerih je do nas prišla, poti predaje in načinov sprejemanja; sem spada tudi razmislek o naših lastnih možnostih, načinih ravnanja in zanimanjih pri ukvarjanju z antiko. Že pri obravnavi izraza »klasična filologija« smo se. seznanili z izrazi »Stari vek« [Altertum], »starožitnosti« [Altertiimer] in »starinoslovje« [Altertumswissenschaft]: »stari vek« navadno označuje dobo, ki se je končala s propadotn rimskega cesarstva in »klasični stari vek« pomeni grško-rimski stari vek, tako imenovano »antiko« {prim. 1.1). Nemški izraz Altertiimer ('starine') poleg tega lahko označuje tudi posamezne pojave iz starega veka, recimo tragedijo, proces ali arheološko najdbo; tako lahko govorimo o Privataltertum (zaponka ali lonec iz Pompejev), ter Staatsaltertum (plošča z zakoni ali mestno obzidje). Starožitnosti v tem pomenu so za nas pričevanja in viri antične kulture. Posamezne vede, ki imajo za predmet skupino takšnih »starožitnosti«, se skupaj povezujejo v »starinoslovje«, katerega predmet je stari vek kot celovit pojav. Zamisel o takšni znanosti se je pojavila že v renesansi, kjer se niso ukvarjali le z besednim smislom antičnih besedil, temveč tudi s stvarmi in pojmi, ki so jih ta omenjala ali predpostavljala, pa tudi povsem na splošno z zgodovinsko podlago in zgodovinskimi pogoji, funkcijo in učinkom antičnih besedil. Tako je recimo G. Bude v svoji raziskavi De asse obdelal rimski denarni in utežni sistem, J. J. Scaliger antične napise in v De emendatione temporum tudi antično kronologijo (prim. 1.2). J. B. Vico ter Winckelmann in Wolf, arhegeta nemškega koncepta o starinoslovju, so se izrecno navezali na renesančna zamisel o izčrpnem starinoslovju. F. A. Wolf, ki je izraz »starinoslovje« tudi skoval, je vanj uvrstil vsa področja, ki prispevajo k cilju neohumanizma, večjemu znanju o grški »človeškosti«, in zarisal tudi sistematičen načrt takšne vede. 61 A. Bockh je misel o takšnem načrtu nekoliko 61 Museum der Altertumswissenschaft, I, 1807, 1 in nasi. (=Kl. Schr~ften II 808 in nasi.). spremenil v podrobnostih ter v sistematizaciJI m jo prevzel v svojo Enciklopedija. Njegovi nasledniki so v poznem 19. stoletju uresničili zamisel in program starinoslovja na novih osnovah: stari vek si je treba predočiti v njegovem zgodovinskem razvoju s pomočjo dokumentov in tolmačenja virov. Za to starinoslovje sta značilna obdelava virov v največjem obsegu in ustrezne oblike znanstvenega organiziranja: poznavanje posameznih pojavov in pregled nad celotnim razvojem naj se vzajemno dopolnjujeta in tako služita istemu cilju. 62 Na teh osnovah so se tako v literarni kot v celotni zgodovinski stroki na novo lotili določenih področij recimo helenistične književnosti ali numizmatike. Posledica tega razvoja je bilo tudi to, da se je starinoslovje rešilo svoje omejenosti na grško-rimski stari vek, torej na »antiko« (oziroma na Wilamowitzovo »helenstvo«). S pomočjo vpogleda v prelivajoče se meje kulture starega Sredozemlja in kulture starega Orienta na eni ter severozahodne Evrope na drugi se je sprva »klasično« starinoslovje razširilo na starinoslovje nasploh ter sem pritegnila starejše plasti, kulture z obrobja, predhodnike in naslednike. 63 Posledici, ki sta to razširitev dopolnili, sta bili množica posebnih področij in tej ustrezna specializacija posameznih raziskovalcev. Posamezna področja starinoslovja lahko razberemo iz razdelitve, na kateri temelji nepretrgan poskus predstavitve celotnega področja v Priročniku starinoslovja [Handbuch der Altertumswissenschaft]. Filolog I. von Mtiller je ta priročnik sprva- zasnoval kot Priročnik klasičnega starinoslovja. Hotel je poudariti notranjo povezanost te vede, navkljub naraščajoči specializaciji. W. Otto, zgodovinar starega veka, ga je nato razširil na celotno starinoslovje. Sčasoma je prišlo in še prihaja tudi do sprememb in delnih dopolnitev v naslovu, razdelitvi in posameznih prikazih. Priročnik trenutno zajema naslednje oddelke: I. II. III. IV. v. VI. VII. VIII. IX. X. XI.-XII. uvajalne in pomožne discipline (med drugim herrnenevtika, paleografija, epigrafika, kronologija) jezik (slovnica, govorništvo, stilistika) zgodovina in zemljepis (stari Orient, Grčija, Rim) država in pravo filozofija, znanost, religija arheologija (po novem ločena kot Handbuch der Archeologie) zgodovina grške književnosti .zgodovina rimske književnosti zgodovina latinske književnosti srednjega veka • zgodovina prava v starem veku bizantinistika Prispevek filologije pri celotn~m=starinoslovju je specifičen. Pristojna je predvsem za grško in rimsko književnost. Seveda pa s svojim sodelovanjem pri razjasnjevanju literarnih virov, recimo za mitologijo, filozofijo in zgodovino, pomaga tudi pri drugih področjih starinoslovja. Po drugi strani pa je od dognanj starinoslovja na najrazličnejših področjih odvisno, če bo filologija lahko ustrezno izpeljala razlago posameznih realij (pri zgodovinskih, političnih, tehničnih. in drugih pojavih) ter. zgodovinsko interpretacijo. Medtem ko je še Wilamowitz menil, da mora biti filolog tudi starinoslovec nasploh, pa današnja daleč prignana specializacija pomeni, da morajo biti predstavniku posameznega področja na voljo predvsem dognanja drugih disciplin. Filolog naj zato predvsem pozna možnosti, s pomočjo katerih se lahko o teh dognanjih primerno pouči ter dobi vrh tega zanesljiv vpogled v 62 Prim. A. Hentschke, U. Muhlack, Einfiihrung in die Geschichte der Klassischen Philologie, Darmstadt 1972. 63 Prim. W. Otto, v: H. Kees, Agypten, MUnchen 1933 (= HdA III 1, 3, 1), VIII in nasi. njihov način ravnanja. Prvemu cilju so namenjene enciklopedije, drugemu pa uvodi (prim. napotke k literaturi). Filolog mora podrobno poznati področje besedila, s katerim se resneje ukvarja: kdor se posveča antični drami, mora poznati grško mitologUo, pa tudi danosti antične gledališke arhitekture in načina uprizarjanja; 64 kdor se ukvarja z antičnim zgodovinopisjem, potrebuje znanje o antični zgodovini; kdor interpretira antično filozofsko literaturo, si mora biti domač z antični·mi filozofskimi problemi in filozofsko mislijo. To, kar puristi obsojajo kot »prestopanje meja«, zahteva od filologov v praksi neprenehoma sama narava predmeta. 65 • 64 Prim. S. Melchinger, Das Theater der TragiMie, Munchen 1974. Prim. K. von Fritz, Zie1e, Aufgaben und Methoden der k1assischen Philologie und Altertumswissenschaft, De~itsche Vierteljahrsschr(ft 1959, 507 in nasi.(= Schr. z. griech. u. rijm. Vel:fassungsgr;schichte, 1976, 1 in nasi.); K. von Fritz, Philo1ogische und phi1osophische Interpretation philosophischer Texte, v: Die Interpretation in der Altertumswissenschaft, Bonn 1971 (= 5. KongreS der FIEC, Bonn 1969), 55-74; H. Cancik, Grazistik und Latinistik im Fachberreich Kulturwissenschaft der Universitat Tiibingen, v: Loccumer Colloquien 1: Literatur in Studium und Schu1e, 109-113; H. Cancik, Amphitheater, v: Altsprachlicher Unterricht 1971, zvezek 3, 66-81. 65 s 5.1 v v v v v STUDIJ GRSCINE IN LATINSCINE * ]ZBIRA ŠTUDIJA Ko se odločimo za določen študij, nam morajo biti jasni razlogi, ki so nas privedli do take izbire. Preizkusiti moramo, kako tehtni so nasveti staršev in učiteljev ter argumenti prijateljev in znancev, pretehtati, h katere1nu študiju in poznejšemu poklicu se nagibamo, ter pri tem pozorno pregledati tudi težave. Splošne osnove, ki so potrebne za vsak študij, so pomembne tudi za klasično filologij o: radovednost in dober spomin, marij ivost in delavnost, samodisciplina in pripravljenost za pogovor, vztrajnost in domišljija pri iskanju ter reševanju problemov. Del teh sposobnosti se bo seveda razvil šele pri študiju samem. Klasična filologija pa terja poleg naštetih še nekatere posebne osnove: nujna sta praktična nadarjenost in teoretično zanimanje za jezike. Študent mora rad in veliko brati ter imeti določen smisel za literarno obliko. ,Pomembno je zanimanje za tuje misli in zgodovinske pojave, nenazadnje pa mora biti študent grščine in latinščine pripravljen in sposoben iskati tudi smiselno povezavo med zgodovinsko naravo svojega študijskega predmeta in aktualnimi dogodki. V sak, ki namerava ta predmet študirati, se mora tudi vprašati, ali je njegova nagnjenost do jezika, književnosti in zgodovin_e le nekakšna antikvarična radovednost ali pa izvira iz __ž_ivega zanimanja, in ali je pripravljenost za ukvarjanje z branjem in prevajanjem, z jezikovnimi, literarnoteoretskimi in zgodovinskimi vprašanji res tako zelo izrazita, da bi rad vsemu temu posvetil tako velik del svojega časa. Ker je študij zaznamovan tudi z načinom, na katerega ga končamo, se je treba pravočasno odločiti za enega izmed možnih zaključkov študija. V poštev pridejo državni izpit, magisterij in doktorat (ta danes predpostavUa državni izpit ali zaključek z magisterijem). Za doktorat in zaključek z magisterij em je nujen študij enega glavnega in dveh stranskih študijskih predmetov, ki morajo biti med seboj smiselno povezani. Za državni izpit sta praviloma potrebna dva predmeta, ki se med seboj povezujeta. Vendar pa je možna - in glede na uporabnost v šoli več kot priporočljiva- tudi razširitev na tretji predmet.** Izbira zaključka študija je povezana tudi s kasnejšim poklicem. Zato je pametno, da se dovolj zgodaj seznanimo s poklicnimi možnostmi po končanem študiju in si razjasnimo lastne namere. Študij~ tako ne bomo usmerjali zgolj.na sam predmet, temveč tudi na kasnejšo poklicno prakso (prim. 5.5). V se bine, pogoje, prednosti in težave poklica je treba čimprej spoznati in pretehtati. Kljub temu, da so napovedi negotove,-se je treba seznaniti s potrebo in povpraševanjem v različnih poklicih - pri profesorski službi tudi s povezavami posameznih predmetov. Študij za poučevanje na gimnaziji praviloma omogoča naslednje povezave: latinščina - grščina, latinščina ._,_/ * Čeprav je bilo poglavje napisano za nemški prostor, se ta od slovenskega ne razlikuje tako zelo, da si z napisanim ne bi mogli- mutatis mutandis- pomagati tudi slovenski študenti. Posebnosti nemškega šolskega sistema, ki med branjem včasih zbodejo v oči, je treba vzeti le kot zanimivost, pozornost pa nameniti tistim delom besedila, ki veljajo za študij grščine ali latinščine nasploh (op. prev.). ** Slovenska ureditev je drugačna: študij je treba v vsakem primeru zaključiti z univerzitetno diplomo in šele po njej je mogoče vpisati tudi podiplomski študU. To je lahko magistrski, lahko pa- v zadnjem času vse bolj popularni- enoviti doktorski študij. Tudi s povezavami je nekoliko drugače. Latinščino ali grščino je na ljubljanski Filozofski fakulteti mogoče študirati dvopredmetno, vsako od obeh pa se da povezati s katerokoli drugo dvopredmetno smetjo na Filozofski fakulteti, na Teološki fakulteti ter na Fakulteti za družbene vede. Načeloma je sicer možno tudi za naše kraje bolj eksotično kombiniranje z matematiko, telesno vzgojo ali čim drugim, vendar bi to zahtevalo odločitev za še en, vzporeden študij, ki pa na že tako zahtevnem oddelku za klasično filologij o vsaj v nižjih letnikih ni priporočljiva (op. prev.). pouk o verstvih, grščina - pouk o verstvih, latinščina - nemščina, latinščina - angleščina, latinščina - francoščina, delno tudi latinščina - psihologija, latinščina filozofija, latinščina - zgodovina, latinščina - sociologija, latinščina- matematika, latinščina- telesna vzgoja; v posameznil). primerih so možne tudi drugačne povezave. Pri bodočih učiteljih vedno jasneje prihaja do izraza tudi pomen pedagoške usposobljenosti, didaktičnega razmišljanja in metodične spretnosti. Novi izobraževalni programi za učiteljsko službo zato poleg predmetnega predpisujejo še pedagoški študij in vključitev specialne didaktike. Vrh tega pa težijo k tesnejši povezanosti študija s pripravami na poklic, zato predvidevajo tudi šolsko prakso (hospitacije in nastope v šoli), ki je stvarno in časovno povezana z določenimi študijskimi vajami. Ti dve fazi v izobraževanju učitelja morata biti zato tesneje povezani in med seboj smiselneje usklajeni. V zadnjem času se občutno več študentov kot nekoč odloča za magisterij, ne pa za državni izpit (in učiteljsko službo). V tem primeru se da med kombinacijami različnih predmetov izbirati svobodneje. Pedagoške vede in specialna didaktika se tako umaknejo tistim vrstam predavanj in seminarjev, ki ustrezajo posameznikovim poklicnim ter osebnim zanimanjem in potrebam. Zamenjava kraja študija je vnačelu koristna, saj omogoča razširitev obzorja: s strokovnega vidika so to novi učitelji, predmeti in načini obravnave, poleg tega pa tudi tradicija in okolje univerzitetnega kraja. To velja zlasti za študij v tujini. Žal menjavo univerze danes otežujejo različne okoliščine, predvsem visoke stanarine, različni študijski pogoji in različna ureditev izpitov, tako da je študij v večini primerov omejen na eno samo univerzo v bližini domačega kraja. Ko govorimo o različnih študijskih pogojih, mislimo pri tem na razlike v številu in prednostnih predmetih predavateljev, na vsebine in sprejemne pogoje tečajev (osnove, izpiti, rezultati) ter na različno razčlenitev tečajev na stopnje, nato na vsebino in število obveznih vaj in seminarjev, na prilagojenost klasične filologije različnim predmetnim področjem (oddelkom), končno pa tudi na določila o opravljanju izpitov. Tako se je treba pravočasno in na različnih krajih seznaniti z., ustreznimi študijskimi in izpitnimi pogoji. Za to~ so v posameznih primerih deloma pristojni instituti, deloma predmetna področja, deloma pa izpitni uradi kulturnih ministrstev. Študijska ureditev lahko usmeritev do neke mere olajša (prim. 5.3.1). 5.2 AKADEMSKI POUK: CILJI, VSEBINE, OBLIKE DELA Ko vzame bruc v roke seznam predavanj, pade v zmešnjavo učnih ur vsebin. Nekatere izmed njih mora nujno· obiskovati, med drugimi pa lahko izbira. najrazličnejših 5.2.1 Predavanje (ciklus predavanj) in kolokvij V sem študentom dostopno predavanje je v prvi vrsti namenjeno seznanjanju s problemi, vprašanji, postopki in izsledki znanosti. Predavatelji vanj v različni meri vključujejo svoja posebna raziskovalna področja in stanja raziskav. Na področju klasične filologije je predmet predavanj predvsem določeno delo, avtor, obdobje ali literarna zvrst s področja antične književnosti, poleg tega --pa še teme ali problemi, ki se jih sistematično obravnava po zgodovinskem ali kakšnem drugem vidiku, na podlagi antičnih besedil. Predavanje lahko zajema tudi vprašanja, ki se tičejo recepcije ali didaktike določenega besedila. 1 1 c. Če gre za predavanje o določenem antičnem besedilu, je obisk smiseln predvsem takrat, ko je študent besedilo prej temeljito p'rebral. Med predavanjem si potem lahko v obliki iztočnic beleži posredovane podatke, mnenja in napotke k literaturi. Priporočljivo je, da se omeji na najpomembnejše, saj na ta način lahko predavanje pozorno spremlja in se pri študiju nato osredotoči na bistveno. Po eni strani se tako podatki, problemi in stališča bolj vtisnejo v spomin, po drugi strani pa služi študij kritični obravnavi predavane snovi, v prvi vrsti preko preverjanja s pomočjo besedila, nato pa tudi z vključevanjem nadaljnjih raziskovalnih stališč. Za predavanje je značilno enostransko poročanje, ki je usmerjeno od predavatelja proti poslušalcem. Pri kolokviju se vloge spremC1nijo: tu se o vprašanjih in problemih predmeta razpravlja v pogovoru. O temi, zastavljanju vprašanj in poteku pogovora lahko soodločajo vsi udeleženci. Na ta način je omogočen boljši stik med predavateljem in študenti, podrobnejše obravnavanje vprašanj posameznikov in temeljitejši razgovor o tistih, ki so posebno zanimiva. Čeprav se pri kolokviju v primerjavi s predavanjem rdeča nit praviloma nekoliko zabriše, se po drugi strani poveča spontanost. 5.2.2 Seminar Na seminarju se predavatelj in študenti ukvarjajo s skupnim znanstvenim posebnih problemov predmeta. Tu se. raziskovanje in pouk najbolj povezujeta. Zato seminar zahteva poznavanje besedil iii problemov, pa tudi seznanjenost z dosedanjimi vprašanji in izs]edki raziskav, do katerih se moraj9 udeleženci prikopati z delom. Njegov cilj je usposobiti študenta za samostojno znanstveno delo. Praviloma vsi udeleženci izdelajo svoje prispevke v obliki raziskovalnih referatov. Pri seminarju se prepletajo različne oblike dela: referat in koreferat, pogovor, diskusija in delo v skupinah. Vključimo lahko tudi pisne razprave za podlago, zapisnike za spominsko oporo, domače naloge za pripravo in klavzurne naloge za preverjanje. Del naštetih oblik dela poznajo študenti že iz šole. O obliki pisnega dela bo govora kasneje (poglavje 5.4.2), tu pa bomo na kratko predstavili referat kot za seminar značilno obliko dela. Referat ima pri seminarju lahko različne funkcije. Če služi informiranju, mora udeležencem seminarja zanesljivo poročati o dejanskem stanju, tako o dejstvih (recimo življenjepisnih), vsebinah (recimo nekega literarnega dela) ali mnenjih (recimo raziskovalca o določenem problemu). Določene so ttldi zahteve, ki jih mora tak »informativni« referat izpolnjevati: biti mora stvarno pravilen, preprosto, jasno, razumljivo in koherentno oblikovan, ozirati se mora na poslušalce, se navezovati n~ __ I'liihovo znanje in ne sme biti prezahteven. Najpomembnejše točke mora razločno poudariti, na koncu pa še enkrat povzeti. Pisanje na tablo ali pisni izročki poslušalcem olajšajo razumevanje. Trajanje naj bo omejeno na približqo 15 minut. Referat pa lahko sluŽi tudi argumentaciji. Pri tej so v ospredju izsledki raziskav in razmišljanja pisca referata, njegovo razumevanje in mnenje (recimo o namenu nekega besedila ali rešitvi kakega problema). Namen takega referata je utemeljiti ta mnenja in prepričati poslušalce o njihovi pravilnosti. Temu namenu se podreja vsaka posamezna opazka in sklepi, ki so izpeljani iz nje. Sestavni del argumentacije je tudi kritika tujih mnenj. Osnova za referat je v večini primerov list s ključnimi besedami, morda tudi že izdelan rokopis. Vsekakor pa moramo upoštevati razliko med ustno in pisno obravnavo in pisnega izdelka ne smemo zgolj naglas prebrati. Referat se lahko dopolnjuje s koreferatom, ki seznanja z drugimi pogledi na isto temo ali pa utemelj.uje neko drugo mnenje. Od referata · se po trajanju razlikujeta predavanje (od 30 do 60 minut) in kratki referat (od 5 do 10 minut).' proučevanjem Seminarji se loqijo po stopnjah: proseminar (nižji seminar), ki je namenjen začetnikom, je po možnosti manj zahteven, vendar pa predpostavlja dobro znanje jezika. Na podlagi reprezentativnih besedil naj vpeljuje v filološko delo, v smiselno uporabo dostopnih pripomočkov, v .analizo in interpretacijo besedil ter v kritični prikaz na podlagi znanstvene literature. Srednji seminar (glavni seminar) je dostopen samo študentom, ki so že na višji stopnji. Pogoj za udeležence so osnovne spretnosti pri znanstvenem delu, določena stopnja poučenosti ter določena seznanjenost z besedili, z zastavljanjem znanstvenih vprašanj in s pripomočki. Za sodelovanje je praviloma potrebno ustrezno dokazilo o usposobljenosti. Srednji seminar je v prvi vrsti namenjen temeljiti interpretaciji, samostojni razlagi s pomočjo raziskovalne literature in kritični obravnavi različnih metod. Višji seminar (seminar za doktorande) je v večini primerov namenjen študentom, ki se ukvarjajo s pisanjem znanstvene raziskave (državni izpit diplomska naloga, magistrsko delo, disertacija) in bi želeli med tem poglobiti znanstveno razpravo o določenih temah, problemih ali metodah. Za sodelovanje je treba običajno predložiti kako manjšo znanstveno obravn~vo. 5.2.3 • Jezikovni tečaji: osnovni, prevajalski, in slogovne vaje tečaji lektire, jezikovne Jezikovni tečaji so namenjeni urjenju in poglabljanju jezikovnega znanja s posredovanja in ponavljanja ter utrjevanja in razširjanja besednega zaklada in frazeologije, slovnice in sloga. Cilj osnovnih tečajev je Graecum ali Latinum, torej stopnja jezikovne kompetence, ki jo dosežemo po petih šolskih letih obveznega programa: gotovost v osnovah slovnice, zadosten besedni zaklad, razumevanje praznih besedil, ki po stopnji zahtevnosti ustrezajo lažjim Ciceronovim ali Livijevim oziroma Ksenofontovim ali Platonovim tekstom, in vpogled v grško oziroma rimsko kulturo. Osnovni tečaji jezika so namenjeni učenju grškega ali latinskega jezika od začetka, tako da lahko udeležencem, ki se obravnavanega jezika še niso učili ali pa se ga niso naučili dovolj dobro, posredujejo osnovno jezikovno znanje. K temu cilju praviloma vodi niz dveh do treh osnovnih tečajev (s tremi urami na teden) v dveh ali treh semestrih. Lahko pa jih deloma ali v celoti nadomestijQ zgoščeni'tečaji, ki trajajo od šest do osem tednov. 1 Cilj preostalih jezikovnih tečajev, ki so dostikrat združeni pod izrazom jezikovne ali slogovne vaje, 'je dojemanje jezikovne podobe literarnih besedil s kompetenco, ki se (kolikor je to sploh mogoče) približuje kompetenci antičnih avtorjev in torej tudi publike, ki so jo antična besedila najprej nagovorila. 2 Pri tem ima v okviru učenja in urjenja jezika prednost posredovanje normiranega jezikovnega sistema pred proučevanjem individualnega izraza, ki ga v ožjem smislu imenujemo slog. Nenazadnje služijo te vaje tudi kot priprava na prevajalske klavzurne naloge izpita med temeljnim in glavnim študijem, na sprejemni izpit za glavni seminar, na magistrski in na državni izpit. Glede na poudarek se v podrobnostih med seboj razlikujejo vaje v besednem zakladu in slovnici ter vaje v prevajanju, lektiri in stilistiki. Pri vajah za besedni zaklad in slovnico je v ospredju besedni pomen (semantika), besedotvorje in fleksijske oblike (morfologija), povezovanje besed (veda o vezljivosti, frazeologija) in stavčna zgradba (sintaksa). Razpravlja se o različnih možnostih podajanja ter o uporabi slovarjev in slovnic. pomočjo 1 F. Fajen, Oberlegungen zum sogennanten Lateinunterricht fi.ir Horer aller Fakultaten, Gymnasium 81, 1974, 90~92. G. Binder, Lateinische und griechische Sprachkurse an der Universitat, v: Gymnasium 88, 1981, 374 in nasi., isto v MDAV25, 3 (1982), 1-5 ter v AU 27, 3~4, 1984 (Lateinunterricht in Universitatskursen). 2 Prim. P. R. Schulz, Gymnasium 1973,529 inA. Kleinlogel, AU 1973, zvezek 1, 8. Pri vajah iz prevajanja je poudarek na tehnikah pravilnega in problemih dobrega prevajanja. Tudi tu je govora o smiselni uporabi pripomočkov. Udeleženci imajo možnost, da se po navodilih predavateljev urijo v prevajanju in se pustijo popravljati pri svojem rednem delu. Pri vajah iz lektire je poudarek na intenzivni in ekstenzivni lektiri, ki jo spremlja prevajanje, parafraziranje in analiza vsebine. Cilj je spoznavanje besedil, vaja smiselnih bralnih tehnik in stopnjevanje izurjenosti v branju .. Tečaje lektire se dostikrat izvaja tudi kot tutorske tečaje: študenti, ki jim tutorji dajejo navodila, pripravijo in berejo besedila kot pripravo ali pa vzporedno ob predavanju ali vajah. Slogovne vaje v ožjem smislu poudarjajo specifično jezikovno podobo nekega avtorja in uporabo določenih jezikovnih sredstev ter njihov učinek. Kot take so priprava na pomembne vidike besedilne analize. 5.2.4 Samostojni študij in lektira (predlogi) Najpomembnejši del študija je že od samega začetka samostojno delo študentov, kjer je v središču pozornosti temelj ita in obsežna lektira. Pri tem je sprva priporočljivo izmenično branje posameznih krajših odlomkov na eni in daljših na drugi strani. Krajše beremo intenzivno in počasi, pri čemer seosredotočamo na besedišče in slovnico, pri daljših pa nas zanima samo vsebina. Ta postopek vodi v razmeroma kratkem času· do precejšnje izurjenosti, kmalu nato pa tudi do gotovosti in spretnosti pri branju. Praviloma lahko besedila za lektiro študent izbira sam. Na posameznih univerzah je del lektire predpisan ali priporočen, ob upoštevanju izpitov in poklica. Spodnji predlogi za lektiro so mišljeni kot zgled za izbor, ki pa naj ga posameznik prilagaja osebnim zanimanjem, študijskim ciljem in uradnim zahtevam. Izbor izhaja iz nujnosti in smiselnosti tega, da se študent v vsakem semestru natančno ukvarja z vsaj enim avtorjem ali enim velikim delom. Običajno študent izbere avtorje, ki jih obravnava na vajah tekočega ali naslednjega semestra, vendar je to samo izkustveno pravilo, ki nikogar ne obvezuje. Tudi tahat, ko se kdo omeji na intenziven študij izbranih piscev, pri tem nujno potrebuje širše poznavanje književnosti na podlagi samostojnega branja. GRŠČINA Homer zgodnja grška lirika tragedija komedija zgodovinopisje Platon Aristotel retorika helenistično pesništvo književnost cesarske dobe Iliada ali Odiseja, v celoti izbor (recimo Tirtaj, Solon, Sapfo, Pindar) tri dela po eno Aristofanovo in Menandrovo delo tri knjige iz Herodota ali Tukidida Država v celoti ali trije drugi pomembnejši dialogi Poetika in še eno pomembno delo (Nikomahova etika, Fizika ali Politika) šest Lizijevih, Izokratovih ali Demostenovih govorov Kalimah, Apolonij ali Teokrit v celoti izbor iz kakega proznega pisca (Plutarh, Kasij n· Lukij an, Mark Avrelij) LATINŠČINA: Flavt ali Terencij Katul ena komedija v celoti • Lukrecij Ciceron Salustij Cezar Vergilij Horac ij elegiki Ovidij Li vij Avgust Sen eka Tacit 1./2. st. po Kr. pozna antika • izbor v obsegu dveh knjig (zlasti proemiji in nauk o nastanku kulture) trije govori in šest pisem, en govorniški in en filozofski spis Katilina ali Jugurta v celoti Bellum Gallicum ali Bellum civile v celoti Eneida v celoti, zraven še Donatov življenjepis (Vita) v celoti, zraven še Vita izbor v obsegu dveh knjig iz Tibula, Propercija in Ovidija (Amores) izbor v obsegu petih knjig iz Metamoifoz ali Fastov izbor iz ene dekade v obsegu petih knjig Monumentum Ancyranum izbor iz proznih del, ena tragedija trije kratki spisi ali Historiae v celoti, ali pa ena heksada iz Ana lov izbor iz proznih piscev ali pesnikov (Petronij, Kvintilijan, Plinij Mlajši, Svetonij, Apulej; Lukijan, ( Perzij, Juvenal, M~rcial, Stacij) izbor iz enega poganskega in enega krščanskega avtorja (recimo Amijan Marcelin in Klavdijan, Avguštin in Prudencij). Zaželeno je tudi branje srednjeveških in novolatinskih besedil. 5.2.5 Vaje iz specialne didaktike in praksa 1 K študiju, ki pripravlja študente na poučevanje, sodi tudi specialna didaktika. Ta skuša na znanstveni osnovi razviti kriterije za izbiro tistih predmetov in vsebin ter znanj in sposobnosti, ki so pomembni za učiteljeve delovanje in za šolski pouk. Pri pouku specialne didaktike je treba bodočega učitelja seznaniti predvsem s problemi posredovanja med znanostjo in šolsko · prakso, z možnimi pretvorbami znanstvenih postopkov in izsledkov v učne cilje, z organizacijo pouka, učnimi vsebinami in šolskimi metodami? Tako bo učitelj usposobljen :z;a načrtovanje in oblikovanje pouka, ki bo ustrezalo znanstvenim spoznanjetn ter bo lahko. tudi sam sodeloval pri razvijanju učnih načrtov. Pri tem prihaja do povezav s pedagoškimi vedami, družbenimi vedami in psihologijo. Nujnost razmišljanja o specialni didaktiki v okviru novega izobraževanja učiteljev se je nemškim klasičnim filologom še posebej žgoče ·pokazala, ko so videli, da je vpliven pedagoški glas postavil položaj njihovih predmetov pod vprašaj: S. B. Robinsohn je v svoji knjigi Šolska. reforma kot kurikularna revizija (1967), kjer je. pedagogiki s sklicevanjem na prednost učnih ciljev pokazal nove poti, klasičnima jezikoma odrekel pomembnost in mesto v predmetniku moderne šole. Ta izziv je spodbudil nova razmišljanja na področju specialne didaktike klasičnih jezikov. Po ugovoru O. Schonbergerja je Robinsohn v tretji izdaji svoje knjige (1971, XIX) zahteval »racionalne utemeljitve«, če naj pouk klasičnih jezikov na sprejemljiv način dokaže svojo 4 učinkovitost. Takemu dokazovanju na podlagi racionalnih in empiričnih utemeljitev se v prvi vrsti posveča nova »kritična didaktika«. Tu se tradicionalna ·-vprašanja o razmerju med antiko in današnjim časom ter o 3 J. GrUber, Didaktische Konzeptionen fiir den Altsprachlichen Unterricht. V: GrUber-Maier (ur.), Fachdidaktisches Studium in der Lehrerbildung, Alte Sprachen /,MUnchen 1979, 43-53; F. Maier, Texte als Lerninhalte, prav tam,//, 1982, 9-20. 4 O. SchOnberger, Mitteilungsblatt des Deutschen Altphilologenverbandes 11, 3, 1968, 2 in nasi.; S. B. Robinsohn, Bildungsreform als Revision des Curriculum, Darmstadt 3 1971. 1')() razmerju med jezikom in književnostjo kot učnima pred1netoma povezujejo z novimi vprašanji. Ta govorijo o razmerju družbeno priznanih ali sprejemljivih ter družbenokritičnih in emancipacijskih učnih ciljev, o empirično dokazljivih učinkih predmeta, ter končno o možnosti pridobivanja učnih vsebin moderne šole iz klasičnih jezikov in besedil na podlagi natančne interpretacije in izčrpne st varne analize. 5 K. Matthiessen6 zastavlja zlasti naslednje naloge: • pedagogika in načrtovanje izobraževanja: posredovanje njunih izsledkov s strokovnimi problemi in vsebinami grščine in latinščine; • šolska praksa: učni cilji, učne vsebine, učne metode; • izobraževanje učiteljev: problemi s področja specialne didaktike kot predmet študija in izpitov; • dodatno izobraževanje učiteljev: posredovanje izsledkov prve in druge točke; • stroka: reakcije, ki sledijo iz specialne didaktike na podlagi novih vprašanj. Po K. Bayerju in F. Maierju 7 sodijo k temam specialne didaktike v okviru izobraževanja učiteljev po eni strani predvsem položaj pouka klasičnih jezikov v šoli in družbi, s poudarkom na aktualnih problemih kot so motivacija, učinkovitost in upravičenostpouka klasičnih jezikov. Po drugi strani sodijo sem problemi, ki zadevajo kurikularne učne načrte, kot so iskanje in utemeljevanje učnih ciljev, prikaz učinkov predmeta, primernih za njihovo uresničitev, diskusija in ocenjevanje učnih v~ebin (učenje jezika, tehnika prevajanja, jezikovna refleksija in jezikoslovje pri jezikovnem pouku, -avtorji in teme v lektiri), napotki, za postopke pri pouku {metodlčlii postopek, za pouk. pri1nerni mediji) in možnosti nadzora nad učnimi cilji. Zaradi delitve dela med univerzitetnim študijem (prva faza) in pedagoškim seminarjem (druga faza) je prav, da učni postopki in nadzor nad učnimi cilji, torej metodični vidiki, počakajo na drugo fazo v izobraževanju učiteljev. Učenci jih tako lahko obravnavajo kasneje, v stiku s prakso učiteljskega poklica. ( Na predavanjih in vajah iz specialne didaktike se znanstveni predmeti obravnavajo s stališča pouka. Dopolnilno k temu je predpisana praksa v šoli, ki je priložnost za opazovanje in prvo uvajanje v poučevanje. Redni obiski šol se tako lahko povezujejo z znanstvenimi seminarji ali didaktičnimi vajami. Poleg naštetih prireditev je priporočljivo tudi udeleževanje ekskurzij. Njihov namen je ogledovanje arheološke zapuščine antike. Mesta, kot sta Trier ali Regensburg, nudijo nemškim študentom priložnost za eksku~zije po la~ni državi, potovanja v Italijo ali Grčijo pa približajo kraje izvirov antične kulture. Smiselni cilji tiloloških ekskurzij so tudi knjižnice, kjer so shranjeni pomembni rokopisi antičnih piscev in kjer se jih da tudi proučevati. 5.3 POTEK ŠTUDIJA 5.3.1 Splošni pregled: ureditev in program Ker imavsak študij značaj uvoda v obsežno znanstveno področje, ne more težiti k nekakšnemu perfekcionizmu. Njegov cilj ni golo učenje šolskih vsebin. 5 R. Nickel, Altsprachlicher Unterricht, Darmstadt 1973, 1; isti, Eb1fiihrung in die Didaktik des Altsprachlichen Unterrichts, Darmstadt 1982; H. J. GlUcklich, Lateinunterricht. Didaktik und Methodik, Gottingen 1978. 6 K. Mathiessen, Alte Sprachen, v: J. Timrnermann (ur.), Fachdidaktik in Forschung und Lehre, Hannover 1972 (Tagung Bernried), 93 in nasi. 7 E. Happ in K. Westphalen; K. Bayer in F. Maier, Entwi.irfe zu einer Fachdidaktik des altsprachlichen Unterrichts, v J. GrUber/ F. Maier, Zur Didaktik der Alten Sprachen in Universitiit und Schule, MUnchen 1973, 66 in nasi. Študente mora predvsem usposobiti, da bodo s pomočjo strokovnih postopkov in znanja lahko na določenem področju samostojno in ustrezno delovali. Študij je od samega začetka opredeljen z več dejavniki: to so osebno zanimanje študentov, zahteve predmeta, razpoložljiva predavanja~ spodbude univerzitetnih učiteljev, zanimanje in spodbude učnih skupin, določila študijske ureditve, zahteve pri zaključku študija. (izpitni red) in zahteve kasnejšega poklica. Dobro je, če se študent teh dejavnikov čimprej zave in jih nato upošteva pri svojih načrtih. Pri tem naj porabi tako možnosti, ki jih ponuja splošna svetovalna služba, kot tudi govorilne ure pri profesorjih, docentih, asistentih, lektorjih in skupnosti študentov, pa tudi posebne uvajalne ure. Pri izbiri študijskih predmetov naj študent računa na to, da vsaka ura pouka na univerzi v povprečju zahteva še eno do dve uri lastnega dela. Urnik naj torej ne presega dvajsetih ur na teden. Pri študiju dveh predmetov pomeni to kakih osem do kvečjemu dvanajst ur na teden za vsak predmet. Od univerzitetnih učiteljev velja pričakovati predvsem spodbud in navodil; obisk njihovih predavanj, seminarjev in vaj ter pogovor z njimi nikakor ne more nadomestiti lastnega dela. Odnos do učiteljev se bo s stopnjo študija spreminjal: na začetku bo prevladovalo njihovo vodenje, kasneje_ pa študentovo samostojno delo. Zadnje čase potek študija pogosto uravnavajo dolžnosti, priporočila in napotki v študijskem redu ali študijskem programu. Študijski red našteva najprej osnove za študij določenega predmeta, za latinščino in grščino torej maturo, poleg tega pa še jezikovno znanje in osnovno poznavanje zgodovinskih dejstev. Opisuje študijske in izobraževalne ci(je, torej sposobnosti in znanje, ki ga mora študent pridobiti, ga ob zaključku študija pokaza~i in nato po možnosti uporabljati v svojem poklid.J. Sledijo študijske vsebine, torej dejavnosti in predmeti, ki se jih mora študent lotiti. Študijski red določa tudi obvezne ter priporočljive obvezne in obvezne izbirne ure glede na obliko, predmet, obseg in zaporedje. Končno navaja tudi rezultate, do katerih se je treba prikopati pri študiju ter osnove in zahteve pri preverjanjih. Vsaj pri temeljnem študiju [Grundstudium] je potrebna določena organizacija, ki je smiselna zaradi navajanja, vodenja in sočasnega preverjanja. Zato je na tej stopnji obiskovanje določenih ur oziroma- kar je bolj smiselno dokazovanje določenih sposobnosti in znanja obvezno, čeprav na posameznih univerzah_v različnem obsegu. Večkrat je treba pokazati določene jezikovne sposobnosti, temeljno vsebinsko in tehnično znanje ter poznavanje izbranih besedil iz lektire, ali pa opraviti ustrezno število ur. Dober študijski red mora najti srednjo pot med togo vezanostjo in pa neobveznostjo, če hoče zavarovati pomembne študijske vsebine, obenem pa pustiti študentom dovolj prostega časa za samostojno oblikovanje študija. V tem smislu je kot okvirna pomoč mišljen program za študij latinščine v osmih semestrih na naslednji strani. Program ima za izhodišče narriišljene povprečne bruce (brez znanja grščine} in ga je treba v posameznem primeru vedno prilagoditi, zlasti glede na jezikovno znanje in osebna nagnjenja, pa tudi na ostale zgoraj naštete dejavnike. Stolpci ustrezajo posameznim vrstam pouka. V posameznih vrsticah so te določene še podrobneje, zraven pa so tudi primeri za vsebino. Ure, ki naj bodo po možnosti obvezne, so natisnjene v kurzivi, izpitne obveznosti pa z velikimi črkami. Kot dodatek številu ur pri posameznem predmetu (v oklepaju) je v desnem stolpcu še seštevek tedenskih ur. Vključene so tudi ure specialne didaktike. Drugemu študiju bi moralo pripadati enako število ur na teden. Ostaja tudi prostor za dodatni študij vzgojno~izobraževalnih predmetov v smiselnem obsegu, študent pa mora najti predvsem čas za temeljit samostojni študij. Študijski program grščina ure slovnice osnovni tečaj I: oblikoslovje (2-4) 10 proseminar 1 (2) (besedilo) latinska lektira (2) osnovni tečaj II: skladnja (2-4) 9 ,predavanje (2) obdobje 1 zvrst proseminar II (2) (starinoslovje) prevajanje iz latinščine (2) lektira (2) GRAECUM 8 predavanje (2) specialna didaktika seminar (2) (recimo metrika ali retorika) prevajanje v latinščino (2) predavanje ali seminar (2) 8 predavanja semmarJI vaje predavanje (2) književnost uvodni seminar (2) tekstna kritika in analiza, stilistika, tečqj 2 predavanje (2) avtor 1 obdobje 3 4 sem. (2-4) VMESNI PREIZKUS 5 predavanje (2) avtor 1 problem glavni seminar I (2) vaje v spec. did. (2) latinska lektira (2) NASTOP V ŠOLI 6 7 predavanja (4) specialna didaktika + starinoslovje glavni seminar II (Q) prevajanje v latinščino višji seminar ali kolokvij (metodologija ali specic;tlna didaktika 8 (2) prevajanje iz latinščine ali lektira (2) 4 • DIPLOMSKO DELO 8 kolokvij (2) prevajanje iz latinščine (2) prevajanje v latinščino (2) EXAMEN 6 5.3.2 Pridobivanje jezikovnega znanja: Latin um in Graecum Osnova za študij latinščine oziroma grščine je zadostno jezikovno znanje, v snuslu Latinum in Graecum. Po tradiciji in z dobrimi razlogi se kot grščino poučuje jezik atiške proze v četrtem stoletju pr. Kr. To je (ob nekaterih nebistvenih razlikah) jezik govornikov Lizija, Izokrata in Demostena, filozofov Platona in Aristotela, pa tudi Ksenofonta. Kot latinščine se poučuje predvsem obliko, v kateri sta sredi prvega stoletja pr. Kr. pisala Ciceron in Cezar (prim. 5.2.3 glede temeljnih tečajev in 6.2 glede pripomočkov). Ker zahteve za Latinum (v velikem obsegu) in Graecum (5.2.3) niso povsem enotne, se je pametno vsakič posebej pozanimati na mestih, ki so pristojna za posamezne zvezne dežele oziroma univerze. 5.3.3 Temeljni študij Prva stopnja študija, ki ji pravimo tudi temeljni študij, je namenjena pridobivanju trdne podlage za vse predmete. To je skrajni čas, da si študent nabere manjkajočega jezikovnega znanja. Pri filoloških predmetih je na tej stopnji glavni cilj obvladovanje jezika. Pot do njega je predvsem samostojno branje (5.2.4), pa tudi obiskovanje jezikovnih vaj (5.2.3). Obenem naj se študent že v prvem semestru dobro seznani s tehniko filološkega dela, ki se je lahko nauči predvsem pri proseminarju (5.2.2). Dobi naj tudi določen pregled nad predmetom in problemi svoje stroke, naj bo to z branjem literarne zgodovine ali z obiskovanjem uvajalnih predavanj, in osvoji tudi temeljno znanje s področja antične mitologije, zgodovine, umetnosti in filozofije (5.2.1). Pri poskusu začetnega razgledovanja po predmetu in problemih stroke so bolj kot podrobnosti pomembne splošne poteze. Na tej stopnji se je zato pogosto bolj smiselno opreti na zgoščene kot pa na izčrpne priročnike. V skladu s tem imajo na temeljni stopnji prednost predavanja in vaje, ki ne merijo na ozke podrobnosti in ne zahtevajo prevelikega strokovnega znafija. Ko gre za predmet temeljnega študija, velja dati prednost značilnim, preglednim in ne pretežkiJ1l ~-~sedilom. Po pomenu in jeziku tako pri grščini izstopajo atišk:Lavtorji iz petega in četrtega stoletja, torej Sofokles, Tukidid, Demosten, Platon ali Menander, pri latinščini pa avtorji iz prvega stoletja pr. Kr., torej Ciceron, Katul, Salustij, Vergilij, Horacij, Livij, Tibul in Ovidij. Vendar tega priporočila ne gre jemati kot togo pravilo. $tudij ·lahko smiselno začnemo tudi s Homerjem ali Plutarhom in s Plavtom ali Kvintilijanom. Le zelo težki avtorji, ki zahtevajo veliko predznanja, kot Bta Apolonij Rodoški ali pa Manilij, so za začetnike manj primerni. 5.3.4 Glavni študij Pogoj za glavni študij so dobro razvite jezikovne sposobnosti, strse poznavanje besedil, razgled po predmetu in problemih stroke in tudi nekakšna osnovna obrtniška izurjenost. Vse to daje temeljni študij, pred začetkom glavnega študija pa dosežke preverja t.i. >>Vmesni preskus«. Ta znotraj ureditve seminarjev omogoča obisk glavnega seminarja, v celoti gledano pa samo nadaljevanje študija. Z glavnim študijem se začenja pravo znanstveno delo, povezava učenja in raziskovanja. V ospredje stopi študentovo lastno delo: vsak se lahko temeljiteje posveti določenim področjem, ki ga zanimajo, tako da se znotraj teh pri lektiri in seminarjih osredotoči na izbrane teme. Nenehno sistematično razširjanje 1"111 jezikovnih sposobnosti in znanja o literaturi je še vedno potrebno, saj prav to omogoča temeljit študij izbranega področja. · Na tej stopnji je treba nujno vzpostaviti povezavo med posameznimi področji dela. Če hoče recimo nekdo podrobneje študirati Horadjeve' satire, je smiselno, da se pri avtorjih osredotoči na Horacija, pri zvrsteh na satiro, pri obdobjih pa na prehod iz republike v principat ter na prehod iz poznorepublikanske književnosti v avgustejsko. Prav tako je pametno, da se seznani z značilnostmi knjižnega in pogovornega jezika v tem času. Med delom velja temeljno lektiro izbranega predmeta dopolniti s komentarji, prevodi, interpretacijami in monografijami ter na izbranih primerih izostriti čut za literarne in slogovne pojave. Na tej stopnji je treba tudi samostojno in metodično premisliti o jezikovnih, literarnih in kulturnozgodovinskih problemih izbranega področja. Pristop in izsledke tega dela je treba v ključnih potezah zabeležiti in ob priliki (recimo v obliki seminarske naloge) tudi predstaviti na jasen in argumentiran način, ki upošteva tudi vprašanja, izsledke in probleme dosedanjih raziskav. Za to je potrebna kritična raba znanstvene literature, pri kateri je treba razjasniti predpostavke in preveriti argumente glede vsebine ter konteksta. Ustrezna predavanja, seminarji in vaje naj na tej stopnji dopolnjujejo lastno delo, nikakor pa naj ga ne nadomeščajo. Kdor si je zadal za študijski cilj državni izpit, naj na tej stopnji nikar ne zanemari jezikovnih in slogovnih vaj, temveč naj naučeno snov utrjuje, preverja in širi. To obdobje je zadnja priložnost za odpravljanje vrzeli v stvarnem znanju, recimo pri zgodovini jezika, metriki, mitologiji, retoriki, filozofiji in zgodovini. V tem času postajajo vedno bolj pomembna vprašanja v zvezi z zaključkom- študija in s kasnejšim delom v poklicu, zato se je treba pravočasno ozreti po morebitnih temah in področjih dela. Pri bodočih učitelj ih zavzemajo v tem delu študija pomembno mesto tudi vprašanja specialne didaktike (5.2.5). 5.4 5.4.1 ZAKLJUČEK ŠTUDIJA Možnosti Študij latinščine in grščine se da končati na več načinov. Najpogostejši je znanstveni izpit za profesorsko službo na gimnaziji (oziroma višji stopnji 1111), imenovan tudi prvi državni izpit. Ta izpit kasneje zahtevajo od vseh, ki ~e potegujejo za državno službo učitelja ali bibliotekarja. Izpitni red za posamezne, zvezne dežele je na razpolago v knjigarnah; njihova vsebina je na vpogled na pristojnih univerzitetnih inštitutih, deloma tudi za druge univerze, za zanesljiva in merodajna pojasnila pa so zadolženi pooblaščenci za izpite na ministrstvu za izobraževanje. V splošnem velja za državni izpit tole: osnova zanj je navzdol časovno zamejen študij predmeta z uspešno opravljenimi določenimi izpiti, pa tudi obisk predavanj, seminarjev in vaj v obsegu predpisanega števila ur. Kandidat mora poleg tega dokončati tudi osnovni ali pa spremljevalni študij pedagoških predmetov (na Bavarskem ta obsega 8 do 12 ur pedagogike in psihologije) in opraviti predpisano prakso (najprej kot dodatek študiju, kasneje pa tudi kot daljši sklop po njem [Blochpraktikum]). Pred izpitom mora sestaviti in oddati tudi znanstveno diplomsko delo. Za sam izpit je potrebno zanesljivo prevajalsko znanje, temeljno poznavanje izbranih avtorjev in literarne zgodovine, pa tudi poznavanje starinoslovja, arheologije in specialne didaktike. Kot primer navajamo veljavni bavarski izpitni red za latinščino (Izpitni red za profesorje 1, 23. 7. 1985,_ § 75). Latinščina (prvi državni izpit) (1) Strokovni pogoji za pristop k izpitu l. Potrdilo o uspešni udeležbi pri . a) proseminarju s področja grške filologije (samo za kandidate brez grščine kot izpitnega predmeta), b) latinskih jezikovnih vajah, c) dveh latinskih glavnih seminarjih, č) ekskurzij i v antične dežele; če kandidat študira latinščino 111 grščino, zadošča potrdilo o udeležbi pri et~i ekskurzij i, d) predavanjih iz specialne didaktike. 2. Graecwn. • (2) Vsebinske zahteve l. Poznavanje metod in načina dela pri latinski filologij i. 2. Obvladovanje šolske slovnice; znanje s področja zgodovine jezika in zgodovinske slovnice. 3. Razgledanost po rimski književnosti in njenih zvrsteh, ki temelji na lastnem branju. Med prebranimi deli mora biti eno starolatinsko ter eno pozno- ali srednjelatinsko. 4. Poglobljeno poznavanje po enega [ ... ] navedenega pisatelja in pesnika, ki temelji na lastnem branju; v povezavi a) s poznavanjem zgodovinskega, kulturnega in družbenega ozadja, b) z vpogledom v zgodovino preoddaje in zgodovino vplivov, c) z literarnovedno in literarnozgodovinsko umestitvijo izbranih avtorjev. 5. Zanesljivost pri določanju in branjti najpogostejših metričnih oblik. 6. Poglobljeno znanje pri zgodovini grško-rimskega starega veka, antični filozofiji in antični umetnosti ter grško-rimski ITlitologiji in religiji. 7. Seznanjenost z določenim področjem arheologije[ ... ]. 8. Znanje specialne didaktike [ ... ]. (3) Sestava izpita l. Pisni izpit a) Prevod latipskega praznega ali pesniškega besedila v nemščino z jezikovnimi pojasnili (3 ure), b) prevod nemškega besedila iz antičnega miselnega sveta v latinščino (3 ure), 1 c) interpretacija latinskeg~'besedila s pomočjo vprašanj (4 ure). 2. Ustni izpit a) Dva ustna izpita s področij, naštetih v prvih šestih točkah d1ugega odstavka (vsak po 45 minut) [... ], b) arheologija (15 minut) [.~.], c) specialna didaktika (20 minut) [... ]. Ostale točke govorijo o vrednotenju posameznih delov izpita, možnih za pisno domače delo ter izpitu iz latinščine kot dodatnega predmeta. Dodatni del državnega izpita je tudi preizkus iz pedagoških predmetov: to so splošna pedagogika, šolska pedagogika in psihologija. Preverjanje enega od teh treh je pisno, preverjanje obeh ostalih pa ustno. Poleg državnega izpita obstajata še dve možnosti za zaključek študija, namreč magisterij in doktorat. Vendar v teh primerih ne gre za državni, temveč za interni visokošolski, akademski izpit. Oboje zahteva študij, ki traja vsaj osem semestrov, udeležbo na več seminarjih in izdelavo znanstvene razprave, torej magistrskega dela oziroma doktorske disertacije. področjih Za pridobitev magistrskega naziva velja še zlasti tole: magistrsko delo naj o sposobnosti kandidata za znanstveno delo (prim. 5.4.2). Magistrski izpit je sestavljen iz enega glavnega in dveh stranskih predmetov. Latinščina in grščina sta kot glavni in stranski predmet izbirni in se ju da prosto povezovati v smiselne kombinacije predmetov. V vsakem primeru je treba opraviti tudi pisni klavzurni izpit in ustni izpit (prim. 5.4~3 in 5.4.4). Pri nalogah za klavzurni izpit in predmetih za ustni izpit pridejo v poštev področja, ki jih kandidat lahko izbere sam. Pri klavzurah gre praviloma izključno ali pa vsaj pretežno za prevode. Doktorat navadno sledi opravljenemu državnemu izpitu ali pa magisteriju. Disertacija mora vsebovati izsledke samostojnih raziskav v stroki. Tudi doktorski izpit ima enega glavnega in dva stranska predmeta. Tu gre za izključno ustni izpit; v ospredju so področja, ki jih je kandidat izbral sam in temeljito naštudiral, ki pa vendarle ne smejo biti pretesna. Za zaključek študija z magisterijem ali doktoratom je pomemben izpitni red, ki ga objavijo posamezne stroke (oddelki, fakultete). Podatki so na voljo pri stroki, ki je pristojna za vsakokratni glavni predmet. Pri izpraševalcih se velja pravočasno sporazumeti o pogojih, vsebini in zahtevah za izpit. Čeprav je med posameznimi zaključki študija vrsta razlik, je vendarle vsak od njih sestavljen ii določenih oblik, katerih pomembnost se v različnih kombinacijah spreminja. V tem so si zaključfr med seboj podobni, zato lahko o njih govorimo skupaj. Gre za tri glavne oblike: znanstvena razprava, pisno delo v klavzuri in ustni izpit. priča 5.4.2 Znanstvena razprava Pomembnejši ali celo odločilni del državnega izpita, magisterija in doktorata je znanstvena razprava. Pri doktoratu je prav doktorska disertacija odločilen kazalec, ko gre za znanstveni dosežek in vloženo delo. Tudi pri magisteriju je težišče na magistrskem delu, le da so zahteve nižje. Pri državnem izpitu zahteva diplomsko delo znaten napor, ki pa še vedno ni povsod primerno ovrednoten. V mnogih izpitnih redih je določen tudi v ta namen porabljeni čas (od treh do šestih mesecev) in obseg (od 30 do 70 strani). Tema diplomskega ali magistrskega dela je praviloma raziskovalno ozko zamejen problem s področja kakega večjega sklopa v stroki (recimo specialna didaktika); doktorska disertacija je praviloma obsežnejša, njen tematski obseg pa širši. Temo znanstvene razprave lahko predlaga študent, lahko pa jo dol.oči univerzitetni učitelj. Ta študentu med delom svetuje in temo skupaj z njim tudi dokončno izoblikuje. Cilj znanstvene razprave je okviru zaključka študija dokaz o sposobnosti za samostojno znanstveno delo z uporabo vseh dostopnih virov in pripomočkov, stvarno gledano pa rešitev ali vsaj razjasnitev zastavljenega problema ter predstavitev, ki je členjena po posameznih vidikih. Avtor mora hkrati upoštevati in kritično presojati dosedanje raziskave. Uvod v delo naj na kratko predstavi trenutno stanje raziskav ter njihove najpomembnejše dosežke in odprte probleme. Podrobneje naj določi vidike teme in predstavi metodologijo. Jedro naj predstavlja lastne rešitve s pomočjo opfsovanja, razlaganja in utemeljevanja, pri čemer naj upošteva, premelje in po možnosti dopolni dosedanje raziskave. Ugotoviti je treba osnove in pogoje za rešitev zastavljenega problema, upoštevati dejstva, nakazati možne poti in jasno izoblikovati izsledke. Znanstveno delo terja stvaren jezik, jasno zgradbo in natančno izražanje. Obvladati je treba strokovno izrazoslovje, ki na zgoščen način predstavlja dosedanje.izsledke raziskav, tujke pa uporabljati s pravo mero. Pri trditvah o zanesljivosti zaključkov se velja nekoliko zadržati. Oblike kot so »mi«, »zdi se«, »najbrž« so zato vsekakor umestne, če le niso prepogoste; skromnost naj ne gre tako daleč, da bi bila na koncu celo vsa rešljiva vprašanja predstavljena kot odprta. Dobesedne citate, pa tudi povzete misli je treba v vsaki pisni ra~pravi kot take tudi označiti ter v opombah navesti njihov izvor. Citate iz latinskih besedil je treba navajati v kurzivi. Dobro je, če predolge citate nadomestimo s kratkim povzetkom dela vsebine, ki je pomemben za utemeljevanje. Vseeno pa mora biti vedno jasno, na katero mesto v besedilu se določen izraz nanaša; to mesto je treba zato vsakokrat nedvoumno navesti v opombah. Pri navajanju grških besedil je treba za avtorja in besedilo r~biti način citiranja in okrajšave, kakršne navaja Greek English Lexicon (Liddel-ScottJones). Pri latinskih besedilih je glede tega merodajen Thesaurus-- linguae Latinae in njegov indeks. Moderne avtorje lahko pišemo z velikimi črkami. Kadar opozarjamo na vzporednice, je treba navesti vidik primerjanja. Navajanje literature v opombah 1nora biti pri prvi ornembi popolno. Pri knjižnih objavah je treba tako navesti skrajšano ime in priimek avtorja, naslov knjige (po potrebi tudi zvezka), mesto in leto izida dotične izdaje in število ,strani (po potrebi v oklepaju tudi zbirko, v kateri je knjiga izšla), pri člankih iz revU pa skrajšano ime in priimek avtorja, naslov članka, ime revije, številko zvezka, letnik.ter številke strani. Dopuščene so tudi smiselne okrajšave, le da je trelia pri tem paziti, daj ih bodo bralci razumeli (prim. dodatek). Na koncu dela je treba navesti vso uporabljeno literaturo, in sicer po smiselnih skupinah. To so običajno najprej izdaje besedil in komentarji, nato pa znanstvena literatura po abecednem vrstnem redu. Pomembna, a nedostopna dela je treba kot takšna tudi označiti. Paziti je treba tudi na zunanjo obliko dela. Razmak naj bo visok za vrstico in pol, popisana pa naj bo le ena stran lista, z dovolj širokim robom na levi (4-5 cm). Opombe naj bodo na dnu iste strani. Zaradi preglednosti naj naloga vsebuje kazalo, zaradi berljivosti pa naj bo besedilo jasno razčlenjeno na dele, poglavja, razdelke in odstavke. Preglednost povečajo tudi številni naslovi v besedilu, ki naj bodo nato navedeni tudi v kazalu. 5.4.3 Klavzura Drugi del večine zaključi1ih izpitov (in tudi bistveni del vmesnih izpitov oziroma sprejemnih izpitov pri seminarjih) je pisno delo v klavzuri. To je delo, ki ga je treba dokončati v dolo9enem času, pod nadzorom in z omejenimi pripomočki. Pri klasični filologlji gre tu predvsem za prevode ter za nekaj kratkih odgovorov na vprašanja, le redko pa za opisovanje, razlago ali utemeljevanje pri obravnavi določenega besedila ali teme. Magistrski izpit zahteva prevod izvirnega besedila v nemščino, državni izpit pa praviloma še dodatni prevod iz nemščine v jezik izvirnika ter razčlenitev in razlago odlomka s pomočjo vprašanj. Pri prevajanju v nemščino ni toliko zaželen umetniški učinek ali prosta obnova, temveč besedilo, ki karseda natančno povzema pomen izvirnika ter kaže na pomenoslovno, slovnično in stvarno razumevanje, hkrati pa dokazuje sposobnost kandidata, da ta pomen izrazi s sredstvi maternega jezika. Ustrezno velja tudi za prevajanje v klasična jezika, kjer mora besedilo praviloma ustrezati miselnemu svetu anti ke; v zadnjem času gre tu dostikrat za ponovno prevajanje že prevedenega izvirnega besedila (prim. 3.4). Vprašanja za razčlenitev in razlago približno ustrezajo plastem in elementom, kijih navaja poglavje 4.2. Za boljšo predstavo navajamo besedila, ki so prišla na vrsto pri prevajalnih in razlagalnih klavzurah za prvi državni izpit na Bavarskem v štiriletnem obdobju od 1985 do 1988: l. Prevod iz latinščine: Livius3l,29, 1-12 Ovidius, Metamorphoses lO, 270-294 Tacitus, Historiae 3, 1-2 Fronto, ad Ver. imp. Silius Italicus 3, 466-495 Cicero, Epistulae ad Atticum 14, 17 A Augustinus, De civitate Dei 6, 6 Columella, De re rustica l, d. 1-6 2. Prevod v latinščino: Gellius 1, 23,4-23 Cicero, De legibus 1, 58-60 Cicero, De officiis 1, 153-156 Nepos, Atticus 9-10 Livius 22, 7, 6-12 Cicero, De officiis 2, 75-78 Cicero, De finih us 2, 64-66 Gellius 1, 19 3. Latinska interpretacija: Ovidius, Tristia 3, 2 Quintilianus 1, 8, 4-10 ( Cicero, Pro P. Sestio 96b-99 . Vergilius, Aeneis 8, 608-642 Lucretius 4, 1-25 .Livius2,40, 1-10 Horatius, Epistulae 1, 18, 86-112 4. Prevod iz grščine: Alkidamas, De sophistis 18 in nasi. Thukydides 5, 49-50 Euripides, Kyklops 316-346 Homeros, Odysseia 9, 1-38 Aristides Quintilianus 1, 1 Platon, Ion 535d-536d lulianos 422b-423b !sokrates, PanegyricL(S 43-50 5. Prevod v grščino: !sokrates, Orationes 8, 18-21 1sokrates ad Nic. 14-17 Plutarchos, Peric/es 28 d-e Aristoteles, Politica 1256a/b Platon, Leges 678-679c PlatO!f, Politikos 369b-371d Dion Chrysostomos, Orationes 55, 7 Prokopios, Anekdota 14, 16-23 6. Grška interpretacija: Homeros, Ilias 14, 103-132 Platon, Symposion 185e-187a Thukydides 2, 37-39, 1 !sokrates, Panath. 26-30 Homeros, Ilias 22, 131-166 homerski himnos Afroditi 6, 1-21 Hesiot;los, Theogonia 1-8/22-34 Gorgias, Helena 5-8 • 5.4.4 Ustni izpit Predmet in podrobne zahteve ustnega izpita za posamezne vrste zaključka študija določajo izpitni redi. . Ko gre za klasično filologijo, je v središču izpita praviloma besedilo avtorja, ki ga je izbral kandidat sam. Glede na avtorja nato praviloma dobi obvladljiv odlomek, ki ga je treba prebrati, prevesti, jezikovno in stvarno pojasniti ter umestiti v sobesedilo celotnega dela. Drugi del izpita je povečini sestavljen iz literarnozgodovinskih vprašanj, ki so povezana z besedilmn ali izbranim avtorjem. Dostikrat je tema izpita tudi določena zvrst ali obdobje. Prednostna oblika ustnega izpita je pogovor, saj se da na ta način razmeroma svobodno razvijati dejstva, probleme in osebne poglede. Metoda hitrih vprašanj in odgovorov stopi pri tem v ozadje, čeprav je treba na določena vprašanja še vedno odgovoriti le v nekaj besedah. Doktorski izpit traja vsega skupaj 90 ·do 180 minut;" približno polovica tega časa gre za glavni predmet. Pri magistrskem izpitu je temu praviloma namenjenih 30 do 60, stranskim predmetom pa po 20 do 30 minut. Pri državnem izpitu pride na posamezen ustni izpit 45;30 ali 20 minut, pač glede na zahtevnost. Pri pripravi na ustni izpit velja upoštevati zlasti naslednje vidike: če je d~na možnost izbire, je treba izbrati področje, ki smo ga temeljito preštudirali in ga dobro poznamo; najpomembnejša dejstva in njihovo povezanost si je treba trdno vtisniti v spomin; o pomembnih ali izstopajočih proble1nih je treba temeljito razmisliti; in končno, pripraviti se je treba tako na izpraševalca kot na njegov način preverjanja. Poleg stvarnega znanja je za kandidata še kako pomembna tudi sposobnost izražanja. Ustni izpit je brez dvoma manj »objektiven« od pisnega, v več pogledih pa je tudi bolj odvisen od naključij in lahko se vprašamo, v kolikšni meri lahko v resnici izpolnjuje svojo nalogo (določanje študijskega uspeha, uravnavanje poteka študija, izbor za zahtevnejše poklicne naloge). Po drugi strani pa je osebnejši in ponuja kandidatu možnost, da se v. obliki pogovora spusti na področje po lastni izbiri, ki ga dobro pozna. 5.5 5.5.1 MOŽNOSTI ZA ZAPOSLITEV IN POSEBNA PRIPRAVA NA POKLIC Gimnazijski učitel/{učitelj na višji stopnji liii) Poklic, ki si ga prizadeva doseči večinaštudentov klasične filologije, je poklic gimnazijskega učitelja. Izobraževanje učiteljev se deloma ravna po vrsti šole, deloma pa po stopnjah šolanja: višja stopnja I zajema učence od 5. do 1O. razreda, višja stopnja II pa od 11. do 13. razreda. Za učitelja latinščine ali grščine je smiseln le študij, ki obsega obe. Osnova za učiteljski poklic so prvi (znanstveni) državni izpit, pripravni~tvo, ki traja od 18 do 24 mesecev, ter drugi (pedagoški) državni izpit, s katerim se pripravništvo zaključi. Napovedovati prosta učiteljska mesta je trenutno precej nezaneslj ivo početje: potrebe so velike, sredstva pa preskromna~ da bi lahko uresničili vse načrte. Tudi v prihodnosti bodo možnosti za zaposlitev v veliki meri odvisne od števila dijakov, gospodarskega razvoja in političnih odločitev. Predstava o učiteljskem poklicu se je s časom precej spreminjala. Danes v skladu s stališčem Nemškega izobraževalnega sveta v Načrtu izobraževalnega sistema iz leta 1970 govorimo o peterih učiteljevih nalogah: poučevati, vzgajati, ocenjevati, svetovati in prenavljati. Brez dvoma sta najpomembnejši med njimi poučevanje in vzgajanje. Pri tem mora učitelj upoštevati tako uprav1cene zahteve družbe kot interese otroka kot posameznika. To zahteva široko znanje, dovzetnost za vprašanja svojega časa ter stalno pripravljenost po svoj ih močeh pomagati mladim. Trden značaj, temeljita znanstvena izobrazba, didaktična preudarnost, metodična spretnost in volja po stalnem nadaljnjem izobraževanju so tu bistvenega pomena. Pri tem se delovnega tedna največkrat ne bo dalo omej iti na štirideset ur, vendar pa bo zato prenekateri učitelj ugotovil, da je njegovo početje polno smisla in zadovoljstva. Pripravništvo mora dati učitelju znanje o šolski praksi in ga tako vpeljati v njegov poklic. Traja od 18 do 24 mesecev in v omejenem obsegu zajema samostojno poučevanje, v podrobnostih pa ga določa vzgojno-izobraževalni red. V splošnem je sestavljeno iz treh delov. Prvi se odvija v pedagoškem seminarju (oziroma študijskem seminarju) seminarske šole [Seminarschule] in najprej zajema strokovno obravnavo didaktike in metodike posameznih predmetov, vede o šoli [Schulkunde], pedagogike, psihologije in družboslovnih predmetov, temu pa sledijo ure poslušanja, poskusno učenje ter nepretrgan pouk. Sem sodi tudi prvi nastop. Drugi del je namenjen predvsem lastni praksi: pripravnik uči na šoli, opravi pri tem tudi drugi nastop ter odda pisno nalogo (o pedagoški, didaktični ali metodični temi). Pri tretjem delu, ki se spet odvija na seminarski šoli, je poudarek zlasti na tretjem nastopu, klavzuri pri pedagogiki ali psihologiji ter pripravi na ustni izpit. Drugi državni (pedagoški) izpit zajema tri nastope, pisnoitalogo, klavzuro in ustni izpit. Pri oceni na tem izpitp je poil:ičmbna še splošna presoja o oblikovanju pouka, vzgojnem učinku in odnosu do šolskega kolektiva. Kdor ta izpit opravi, je usposobljen za učitelja. Njegova namestitev je nato odvisna od potreb, prostih delovnih mest ter študijskega povprečja. · Med opravljanjem poklica se mora učitelj stalno izpopolnjevati. Ohraniti mora stik z razvojem strok, tako matične in njene specialne didaktike kot pedagoške ter pedagoških vidikov ostalih znanosti. To izpopolnjevanje, ki je institucionalizirano v akademskih tečajih ali v »kontaktnem študiju«, do neke mere učitelju ponuja tudi možnost, da svoj profil razširi še na druge predmete in stopnje. Utemeljitve, cilji in vsebine pouka klasičnih jezikov so se . s časom spreminjale (prim. 1.2). Čeprav je imela grščina pri tem do neke mere drugačno vlogo kot latinščina, imamo lahko pri obeh za glavni kazalec način jezikovnega pouka in izbor avtorjev. Ker se o položaju klasičnih jezikov v šoli neneluw razpravlja, mora učitelj poznati in premisliti cilje, vsebine in možnosti svojega predmeta. Najpomembnejše vidike pro et contra lahko izrazimo v naslednjih vprašanjih: • Ali posreduj eta latinščina in grščina kot jezika samo mrtev balast, ali pa s svojo očitno različnostjo od modernih jezikov gradita jezikovno zavest, objektivnost in urejen način razmišljanja ter analitične in sintetične postopke razlage izkušenj in razgledovanja po stvarnosti? • Ali so vsebine, problemi in umetnostne oblike, ki jih posreduj eta latinska in grška književnost, za sodobnost brez vsakega pomena, ali pa na dragocen način združujejo značilno in tuje ter so že zaradi analog4je za nas še kako zanimive? • Ali zgodovinska, kulturnozgodovinska in antropološka izkušnja, ki jo posreduj eta latinski ·in grški jezik ter njuni književnosti, spodbuja razumevanje in kritično presojanje današnjih pojavov? V kolikšni meri je· takšna ~zkušnja sodobna? Tu je precej odvisno od tega, ali izraz »sodoben« razumemo predvsem v smislu gladkega delovanja znotraj danega sistema, ali pa priznavamo tudi oblikam kritike obdobja in nesodobnosti njihovo • • smiselnost in potrebnost, saj kažejo v nasprotju s sedanjostjo tudi na druge 1nožnosti ter tako posredujejo vpogled v nepopolnost, enostranskost in začasnost sleherne sedanjosti (recimo pri jezikovnih strukturah, umetnostnih oblikah, načinih mišljenja, političnih institucijah i~1 moralnih normah). Ali praksa pouka klasičnih jezikov izpolnjuje zahteve, ki so jih njuni zagovorniki zastavili v teoriji? Je pouk klasičnih jezikov pedagoško in psihološko smiseln, ko se začenja pri desetletnih ali dvanajstletnih otrocih ter končuje kot priprava na študij ali poklic? Ali pa predstavlja bolj preobremenitev v enem pogledu in je brez vrednosti v drugem? In končno, ali pouk klasičnih jezikov ustvarja jezikovne in družbene pregrade, ali pa na obeh področjih pospešuje enakost možnosti? Prav v zadnjem času se ta vprašanja zastavljajo na kopico načinov, ki -pa se med seboj močno razhajajo (prim. seznam~ literature). Učit~lj klasičnih jezikov naj jih pozna, kritično presodi in skuša nanje po svojih najboljših močeh odgovoriti sebi, svojim učencem in družbi. Živimo v času, ki reformira pouk v vseh njegovih oblikah in na vseh s(opnjah. Ta reforma je le deloma povezana z organizacijskimi oblikami: veliko pomembnejša, še zlasti za pouk klasičnih jezikov, je sprememba vsebin in ci!jev. Ta spre1nemba se - v Nemčiji že od leta 1967 - povezuje z izrazom 8 »prenova učnega načrta«. Gre za temeljito predelavo, pri kateri poudarek ni več na vsebinah v obliki snovi, temveč se mora vsako načrtovanje" pouka ravnati po utemeljenih in jasno izraženih učnih ciljih, ki jih je mogoče tudi doseči: to so znanja, sposobnosti in vedenjski vzorci. Obstaja več vidikov za utemeljevanje teh učnih ciljev: so življenjski in pridobljeni z opazovanjem, so izpeljani iz določenega končnega in najvišjega cilja, ali pa so posledica razprave, ki hoče doseči soglasje in med seboj sooča nasprotujoče si skupne učne cilje in strokovne vsebinske zahteve? Zdi se, da učni načtii, ki imajo razgled po stroki, življenjskem odnosu in 'šolski praksi, izhajajo predvsem iz tega zadnjega načina ravnanja. 9 Učne vsebine, ki so navedene v učnem načrtu (snovi, besedila, podatki, načini ravnanja) morajo biti usklajene z učnimi cilji ter jih tako omogočati, pospeševati ali krepiti. Poleg o~veznih učnih ciljev in učnih vsebin lahko učni načrt vsebuje t:t:~gi napotke glede možnih načinov poučevanja· in preverjanja učnih ciljev. Na ta način postane učni načrt del konkretnegil načrtovanja pouka, hkrati pa pušča učitelju vso svobodo pri njegovih metodah. Splošni cilji pouka v gimnazijah so danes predvsem sposobnost študija, široko temeljno znanje z različnih področij, ki omogoča razgled, pa tudi zmožnost odgovornega samostojnega odločanja. To je osnova za določanje ciljev pri posameznih predmetih na osnovni in višji stopnji v kolegijski stopnji gimnazije [Kollegstufe des Gymnasiums]. Na Bavarskem so recimo takšni: GRŠČINA Cilji pouka grščine na kolegijski stopnji (višji stopnji srednje šole) so: • z branjem izvirnih besedil poglobiti že pridobljeno znanje grščine ter povečati sposobnost za opazovanje pojavov v jeziku ter besedil ti; • z obravnavanjem načinov razmišljanja v grški knji~evnosti (v filozofiji, zgodovinopisju in pesništvu) pomagati pri ose?nostnem r~zvoju; ~-13- Robinsohn, Bildungsreform als Revision des Curriculum (glej zgoraj, op. 4). F. Achtenhagen- H.L. Meyer (ur.), Curriculumrevision, M6glichkeiten und Grenzen, MUnchen 1971; K. Westphalen, Praxisnahe Curriculumentwicklung, Donauworth 8 1980; K. Bayer (ur.), Lernziele und Fachleistungen. Ein. empirischer An.satz zum Latein-Curriculum, Stuttgart 1973. 8 9 • • s prikazom razvoja evropske kulture od njenih začetkov dalje ponuditi dijakom dragoceno oporno točko za sedanjost; razvijati sposobnost za študij preko seznanjanja s problematiko, snovmi in pojmi, ki so v umetnosti in znanosti pomembni že od antikenaprej. Osnovna stopnja Polletne teme: • Hellas- življenje, umetnost, kultura; • /temeljna filozofska vprašanja (spoznavna teorija, etika); • izvori evropskega pesništva (ep, lirika, drama); • razvoj atiške demokracije (Aristotel, Država Atencev; Platon). Dijak naj se z branjem izbranih grških besedil s pomočjo določenih poudarkov seznani z začetki evropske duhovne zgodovine. Hkrati naj se vadi tako v jezikovnih in literarnovednih kot v filozofskih metodah. Višja stopnja Polletne teme: • prebujenje kritične zavesti pri Grkih; • radikalni miselni nastavek grške sofistike ter nJegove etične in politične posledice; • individuum in politična ureditev- vloga posameznika znotraj grške polis; • grška politična teorija. Dijak naj na poglavitnih točkah grške duhovne zgodovine prodre v znanstveno, filozofsko in človeško problematiko. Spozna naj vrednostne temelje grške družbene etike ter zamisli politične teorije, ki veljajo še danes. Vse to povečuje njegovo sposobnost za samostojno odločanje o aktualnih in temeljnih vprašanjih. Hkrati se nauči samostojno in v skupini uporabljati znanstvene metode pri ravnanju z besedilom ter jih prilagajati sorodnim nalogam. LATINŠČINA Pouk latinščine ima naslednje cilje: • znanje latinskega jezika; • sposobnost razmisleka o jeziku in besedilu; • vpogled v latinsko literaturo in njene kasnejše vplive; • sposobnost za študij. Osnovna stopnja Polletne teme: • človek v državi in družbi (rimska politično mišljenje); • ljubezen, hvala in žalitev (satira, parodija); • filozofija pri Rimljanih; • pravno mišljenje (rimsko pravo). Višja stopnja Rimska kultura in njeno učinkovanje v Evropi. Polletne teme: • satira in lirika; • govorništvo in pravo; • politična teorija in tolmačenje zgodovine; • filozofija in življenjska praksa. • Na višji stopnji dijak spozna miselni in doživljajski svet antike; v bistvenih izsekih naj ga dojame in po možnosti zavzame do njega lastno stališče. To bo poglobilo njegovo razumevanje zgodovine in povečalo njegovo moč presoje v temeljnih vprašanjih človekovega življenjskega .razvoja. S pomočjo bogatih .književnih besedil bo bolje prepoznava] oblike ter poglobil razumevanje jezikovnih in književnih oblikovnih postopkov. Vestno in premišljeno ukvmjanje z latinskim jezikom razvija tako jezikovno kot miselno zmogljivost in poglablja zmožnost interpretacije. Izkušnja daljnosežnega vpliva antične kulture pomaga k spoznanju o povezanosti zgodovine. Višja stopnja latinščine naj zbudi zanimanje za književnost, duhovno in kulturno zgodovino ter za raziskovanje jezika, hkrati pa razvije tud·i pripravljenost za določanje lastnega stališča v odnosu do antike. Razumevanje duhovnozgodovinske povezanosti naj vodi k spoštovanju skupne evropske kulturne dediščine. Ta knjiga ni prostor, kjer bi se spuščali v nadaljnje posebnosti didaktike, metodike, organizacije in prakse pouka klasičnih jezikov. Zato naj samo opozorimo na objave, naštete v seznamu literature, ki obravnavajo najpomembnejšo problematiko ali pa navajajo obsežnejša literaturo. 5.~.2 Drugi poklici Za vse druge poklice - z IZJemo univerzitetnega učitelja - študij ali grščine ni nujna, je pa smiselna osnova, še zlasti takrat, ko ga (odvisno od poklica) dopolnjuje katera od novejših filologij, novejša literarna veda, novejša zgodovina, jezikoslovje, pedagogika, ali pa kakšna druga znanost, ki je nastala v moderni dobi. Ne glede na to, da ni vsem študentom klasične filologije do učiteljskega poklica, je informacija o nadaljnjih poklicnih možnostih toliko bolj potrebna v času, ko šola ne more več ponuditi mesta vsakomur, ki je končal univerzo. Po drugi strani pa se tudi v Evropi uveljavlja pogled, ki velja denimo v Združenih državah že dalj časa, da namreč uspešen študij klasične filologije usposablja tudi za druge poklice, ne le za učiteljskega. S poklici, ki pridejo poleg šole v poštev za filologe, se lahko vsak temeljito seznani v knjigi, ki jo je uredil D. Pinkerneil: Alternative; možnosti za zaposlitev humanista izven š6le. 1 Knjiga merodajna in s koristnimi praktičnimi napotki obravnava poklice, kot so novinar in urednik pri časopisu, radiu in televiziji, lektor pri založbi, samostojni (znanstveni) pisec, sodelavec v gledališču, univerzitetni učitelj, knjižničar, umetnostni zgodovinar v muzeju, arhivar, sodelavec diplomatske službe, učitelj na Goethejevem inštitutu, strokovnjak za odnose z javnostjo, učitelj za izobraževanje odraslih ter lektor za nemški jezik na tujih univerzah. Na nadaljnje možnosti opozarjajo tako razna glasila za iskalce poklica (prim. seznam literature) kot tudi informacije Osrednjega zavoda za zaposlovanje v Frankfurtu. latinščine ° Dvema izmed teh poklicev se bomo posvetili nekoliko podrobneje: univerzitetnemu učitelju in znanstvenemu knjižničarju. Poklic univerzitetnega učitelja danes ni več omejen samo na takoimenovani »znanstveni cursus honorum«. Ta cursus praviloma določajo stopnje asistent - docttnt - profesor. Naloga zaposlenih v teh poklicih je znanstveno raziskovanje in poučevanje na univerzi, za klasične filologe na področjih, ki jih obravnavajo drugo, tretje in četrto poglavje te knjige. Pojem cursus lahko za dejavnost v teh poklicih uporabljamo le pogojno: za mesto 10 D. Pinkerneil, Alternativen; Ben(fwussichten des Geisteswissenschaftlers auj3erhalb der Sclutle, Kronberg, Taunus (Scriptor Verlag) 1973. docenta je praviloma potrebna habilitacija, za mesto profesmja pa povabilo. Oboje je odvisno od znanstvenih dosežkov, predvsem na področju raziskovanja, ter sodbe habilitiranih univerzitetnih učiteljev o nj ih. V skladu s povečanimi učnimi nalogami univerze se pojavljajo v zadnjem času v vedno večji meri tudi na univerzi poklici s težiščem na poučevanju. Od leta 1960 dalje se je na univerzi, še zlasti v strokah, ki izobražujejo učitelje, zaradi naraščajočega števila študentov pomnožilo tudi število učiteljskih mest, še zlasti pri takoimenovanih »fakultetnih sodelavcih«. Če pustimo ob strani razlike v značilnostih in nalogah med posameznimi predmeti, univerzami in zveznimi deželami, lahko ugotovimo, da je v zadnjem času na univerzo prišla vrsta višjih služb. Ljudje, ki so v pretežni meri odgovorni za pouk, so zdaj večkrat dejavni tudi kot akademski svetniki, višji svetniki ali direktorji. Dejavnosti, možnosti, povpraševanje, mesta in plačilo na univerzi zaposlenih klasičnih filologov je odvisno od več dejavnikov, ki. so med seboj deloma tudi povezani. Mednje spadajo osebni dosežki, razvoj klasične filologije kot znanosti v odnosu do jezikoslovja, literarne vede in starinoslovja, učne naloge in oblike pouka na univerzi, število študentov, položaj grščine in latinščine kot šolskih predmetov, splošna struktura osebja ter končno organizacijske oblike v visokem šolstvu. Poleg povezave med raziskovanjem in poučevanjem na univerzi obstaja tudi možnost izključno znanstvenega delovanja- raziskovanje na določenih inštitutih ali v okvirih določenih raziskovalnih projektov. Primeri takšnih zavodov za čisto raziskovanje so recimo inštitut za papirologijo in zgodovino antičnega prava na Filipovi univerzi v Marburgu, arhiv in uredništvo slovarja Thesaurus linguae Latinae pri Bavarsk{ akademiji znanosti v Mi.inchnu; projekt Thesaurus linguae Graecae v Hamburgu in inštitut Franz Jose ph DOl ger za raziskovanje pozne antike na univerzi v Bonnu. Naslove takšnih inštitutov nayaja Vademecum nemških raziskovalnih središč [Vademecum deutscher Forschungsstatten], ki izide na vsakih nekaj let. Obvestila o prostih delovnih mestih izhajajo tudi v strokovnih revijah; ena izmed njih je recimo Gn01non. Knjižničar višje službe ima poseben položaj, saj je za sprejem na to delovno mesto potrebna posebna priprava, in sicer dvojni zaključek šolanja prvi državni izpit (ali magistrski izpit) in promocija. »Naloge knjižničarja višje službe v znanstveniknjižnici se ravnajo po poslanstvu, ki ga imajo knjižnice kot informacijska središča v današn}i družbL ,'fu gre _predvsem za zbiranje in urejanje informacijskih nosilcev vseh-~vrst. To so knjige, časopisi ter v vedno večji. meri tudi tehnični. mediji. Nje,~o':~<q~uga. . naloga je posredovaflje informacij uporabniku. Knjiž~i.9ar.yi~~-~:.~J.g&B.~/nS~:Po~lagi svojega strokovnega znanja iz poplave novihpublik.acMJ~bef.e,,R:~. ~i~~ejnformacij, ki pridejo glede na namen njegoveknjižnicev;ppšt~'.'i~~.~)g;~1•g:.i~~"~~9jih uredi v skladu z potrebami 1 uporabnikov knjižnic~iJ1 ~~t~.!. s~ R'~"~;~·lSl1~9:1];.gt~E~?ovanje informacij .«I Za te nalog_e sozadQl~~-~,i~~~J.t~Qi~~!J)";~~;;~~Ji.~i~lknjižnicah, ki imajo (tudi) znanstven značaj: to .so· ."~r~i,Y~.~~~:i~Jl)l~i~z~j(;;..~:~~yarska državna knj ižnic'a v MUnchnu, Državna knjižn~.~;(l,;HDt;~~,~~,$~~\t~r~~-r&~ediščine v Berlinu, Nemška knjižnica v Frankfurtu na, .. ~~tn~l:~}-~~~~gJ~U~. ,,~njižnice, znanstvene mestne knjižnice, univerzitetne knjižni.c~,]~~~~~~~44S&J;~*gice ali osrednje ustanove, kot so osrednje strokovne knjižnice-ali'~f)]~erzl efn!;l~.knjižnična središča. Posebna izobrazba, Jd je potre.~r~~~"··~ ;.ntčarja višje službe, je dvoletno pripravništvo. Gre za leto pretežno • pt~.···~·n•:'t~t•:§~in leto pretežno teoretičnega izobraževanja. Praktično leto-.- Pf~Yt~Ig~"~j;~~g:G·'·· poteka v eni od približno petdesetih, teoretično leto pa pripra~}'fi:~~:;~~t~~·~j~\v. eni od treh izobraževalnih knjižnic. To so Bavarska~~Rfij!~l}iqarska šola v MUnchnu ;;:; ··~·:, 11f:}~~:::e~\'"!:·.,-: . 11 W. Krieg, Bibliothekar, v: Bliitter zur Ntirnberg, Bielefeld 1974, l. Ben~fs{~tn1~:-~y~"Z~~.~<~,.izda1 Zvezni zavod za · · .·· _, · Bavarski drža~rni knjižnici v MUnchnu, Knjižničarska šola v Frankfurtu na Maini ter Knjižničarski učni inštitut dežele Nordrhein-Westfalen v Kc>lnu. Na koncu dvoletnega izobraževanja pride na vrsto izpit za višjega knjižničarja, diploma pa nato velja po celi državi. Podrobnejše informacije so na voljo ustno, pa tudi v pismenih pojas1iilih po vseh izobraževalnih knjižnicah. Te. so naštete pod geslom Knjižničar v glasilih za iskalce poklica (prim. seznam literature), kjer so navedene tudi različne druge pomembne informacije. Povpraševanje po novih znanstvenih knjižničarjih je omejeno, v skladu s tem pa je omejeno tudi število sistemskih mest za pripravr1ištvo v knjižnicah. Ker pa po teh mestih 1nočno povprašujejo mladi, ki so končali filozofsko fakulteto ali kak drug ustrezen študij, so obeti za filologe spet omejeni. Kdor se lahko pohvali s širšim strokovnim profilom, dobrim študijskim povprečjem in končanim pripravništvom, lahko računa na boljše možnosti, žal pa ne na že kar zagotovljeno mesto. 5.5.3 Pontentbnejša strokovna združenja* V Sloveniji že skoraj tri desetletja obstaja društvo, ki se poglobljeno ukvmja z antiko: • Društvo za antične in humanistične študije Oddelek za klasično filologijo na Filozofski fakulteti Aškerčeva 2 1000 Ljubljana Sicer pa je naslove pomembnejših strokovnih združenj, oddelkov in projektov danes najbolj udobno iskati preko svetovnega spleta. Ker se naslovi na tem mediju zelo hitro spreminjajo, bi bilo v tiskani publikaciji nesmiselno navajati kakšen daljši seznam, saj bi verjetno zastarel, še preden bi prišel iz tiskarne. Še bolj nesmiselno pa bi bilo pomembnost interneta kar hladnokrvno spregledati: kot aurea mediocritas naj zato zadostujeta dva naslova, ki zaradi svoje kvalitete obetata daljši obstoj. · Electronic Resourcesfor·crassicists: The Second Generation http://www.ucfedu/-tlg/index/about.html The Library of Congress: Resources for Gre ek and Latin Classics http://lcweb.loc.gov/global/classics/classics.html Na obeh lahko najdemo skoraj vse, kar je omembe vrednega na spletu najti. Po znanstveni plati tega (zaenkrat) ni pretirano veliko, se pa ponuja bogata paleta didaktičnih pripomočkov in predvsem povezav s tuj imi inštitucijami, tako z univerzitetnimi kot z ostalimi. Na voljo so tudi hitro rastoče knjižnice z izvirnimi latinskimi in grškimi besedili in njihovimi prevodi v večje jezike, strokovne debatne skupine, didaktični računalniški programi ter podobno. mogoče *Poglavje, ki se v izvirniku omeni samo dvoje nemških združenj, smo nadomestili z našemu prostoru in času primernim (op. prev.). 6 6.1 NAPOTKI K ZNANSTVENI LITERATURI BIBLIOGRAFIJA IN KNJIŽNICA Pri odkrivanju znanstvene literature nam · pomagajo strokovne bibliografije, seznami naslovov knjig in drugih objav. Bibliografije deloma zajemajo določena časovna obdobja, deloma pa določena področja. Čista bibliografija navaja le naslov, presojajoča pa tudi podatke in sodbe o vsebini navedenih objav. Če je treba zbrati res vso zadevno literaturo, nam pridejo prav zlasti bibliografije, ki pokrivajo določeno časovno obdobje: J. A. Fabricius, Bibliotheca Latina, 2. izd. J. A. Ernesti, 3 zvezki, Leipzig 17731774 [za objave do pribl. 1700] G. Ch Harles, Bibliotheca Graeca, 13 zvezkov, Hamburg 4 1790-1838 [do pribl: 1700] F. L. A. Schweiger, Handbuch der klassischen Bibliographie, 2 zvezka, Leipzig 1830-1834 (ponatis Amsterdam 1962) [do pribl. 1820] W. Engelmann - E. PreuB, Bibliotheca scriptorum classicorum et Graecorum et Latinorum, Leipzig 8 1880-1882 (ponatis Hildesheim 1959) [za 17001878] R. KluBmann, Bibliotheca scriptorum classicorum et "Graecorilln et Latinorwn, 2 zvezka, Leipzig 1909-1913 (ponatis Hildesheim 1961) [za 1878-1896] S. Lambrino, Bibliographie de L'antiquite classique 1896-1914, zv. I: Auteurs et Textes, Paris 1951 J. Marouzeau, Dix annees de bibliographie classique, 1914-1924, 2 zvezka, Paris 1927-1928 Letna bibliografija L'annee philologique beleži od leta 1924 dalje vso literaturo, ki se pojavi na področju klasične filologije m starinoslovja. Je najpomembnejše bibliografsko orodje klasičnega filologa: L'annee philologique, Bibliographie critique et analytique de l'antiquite grecolatine, ustanovil J. Marouzeau, danes izdajaJ. Ernst, 1924 in nasi. Letnik se citira po letu, o katerem poroča, tudi če izide šele dve l~ti kasneje. Pri samostojnih objavah delo vsako leto beleži tudi recenzije; pri tistih, ki niso samostojne, pa navaja kratke povzetke vsebine v francoščini ali angleščini. Kdor hoče najti zaželeno objavo med sosednjimi ali splošnejšimi oddelki, mora najprej poznati zgradbo dotične bibliografije ali pa se v kazalu poučiti o njej. Pri iskanju objav določenega avtorja je v pomoč indeks na koncu vsakega zvezka. Čas med objavo in naznanilom v L'annee philologique lahko v dobršni meri, seveda pa ne tako popolno, premosti tudi četrtletna bibliografska priloga revije Gnomon. Ta spremlja literaturo s približno polletnim zamikom. O najnovejši literaturi se da najbolje poučiti v knjigarni, kjer je na voljo seznam z novimi objavami, ter v časopisnih čitalnicah univerzitetnih m strokovnih knjižnic ali knjižnic raznih institutov. . Pri številnih praktičnih nalogah zadošča krajša zbirka literature; v ta namen so kot pomožna sredstva na voljo raznovrstne izbrane bibliografije. Povečini segajo skozi daljše časovno obdobje, vendar se omejujejo na določeno področje. To so lahko samostojne knjige, dodatki ali deli knjižnih objav ali pa prispevki v. revijah. Samostojne izbrane bibliografije s splošnejšo vsebino: Catalogus dissertationwn philologicarum classicarum, ed. II in I~I, Leipzig 1910-1937 (ponatis New York 1963) Articles on antiquity in Festschriften, An index compiled by D. Rounds, Cambridge/ Mass. 1962 N. I. Herescu, Bibliographie de la litterature Latine, Paris 1943 [zlasti za latinske avtorje] J. Cousin, Bibliographie de la langue latine 1880-1948, Paris 1951 [za latinščino] J. A. Nairn, Classical handlist, ed. by B.H. Blackwell, Oxford 3 1953 (ponatis 1960) [praktičen pregled avtorjev in področij] J. von Ooteghem, Bibliotheca Gr~eca et Latina, Namur 2 1946; k temu sup1ement, Namur 1961 [zlasti za šolske avtorje] V. Poschl H. Gartner W. Heyke, Bibliographie zur antiken Bildersprache, Heidelberg 1964 Bibliografije v literarnih zgodovinah • Pri izbranih bibliografijah so pomembni zlasti seznami literature k avtorjem, dobam ali zvrstem v zgodovinah grške in rimske književnosti, še der posebej v literarnih zgodovinah iz priročnika. Handbuch Altertumswissenschaft (W. Schmid za grško, Schanz-Hosius za latinsko knjižeynost; navkljub starejšemu datumu dobro povzemata bistvo), pa tudi iz dela Neues Handbuch der Literaturwissenschaft (zv. II: Grška književnost, ur. E. Vogt; zv. III: Rimska književnost, ur. M. Fuhrmann - sodoben pogled, pomembno še zlasti za zvrsti). Za grško področje je tu tudi literarna zgodovina A. Leskyja C1971), za latinsko pa bibliografski dodatek H. Fuchsa z dopolnili B. Doerja v šesti izdaji knjige E. Nordena, Die romische Literatur, Leipzig 1961. Literaturo pa navajajo tudi druge literarne zgodovine (prim. bibliografske napotke k 4.4). Bibliografije v leksikonih in enciklopedijah Veliki leksikoni navajajo v dodatku k svojim člankom tudi napotke glede Pomembni so predvsem Realenzyklopadie (RE), Reallexikon fiir antike und Christentum (RAC), Kleine Pauly (skrajšana predelava RE) in Lexikon der Alten Welt (LAW; prim. bibliografske napotke k poglavju 4.5). Številne monografije vsebujejo izčrpne sezname literature o svojem predmetu (primer: J. Cousin, Etudes sur Quintilien, Paris 1936), prav tako tudi številne izdaje besedil, denimo novejše v seriji Bibliotheca Teubneriana. lit~rature. Poročila o stanju raziskav in literature Poročila o stanju raziskav ne navajajo le naslova, temveč govorijo tudi o vsebini in včasih prinašajo kritične sodbe o določenih področjih. Občasno se pojavljajo kot samostojne objave, pogosteje pa v okviru kake serije ali v revijah. Najpomembnejše so: Bursians Jahresberichte uber die Fortschritte der classischen Altertumswissenschaft, 285 zvezkov, 1873-1955 [1943 praktično prekinjeno, sledil je le še zvezek 285, 1944/55] Lustrum, Internationale Forschungsberichte aus dem Bereich des klass. Altertums, 1956 in nasi. [zasnovano kot nadaljevanje Bursiana] Anzeiger fiir die Altertumswissenschaft, 1948 in nasi. [vsak zvezek ima poročilo o stanju raziskav; od 1981 so zraven tudi »didaktične informacije«] Bolj zgoščen pregled nad raziskavami omogočajo naslednje objave: H. Fuchs, Riickschau und Ausblick im Arbeitsbereich der lateinischen Philologie, Museum Helveticum 4, 1947, 147-198 K. Btichner - J.B. Hofmann, Lateinische Literatur und Sprache in der Forschung seit 1937, Bern 1951 M. Platnauer (ur.), Fifty years of classical scholarship, Oxford 1954; 2 izdaja pod naslovom: Fifty years (and twelve) of classical scholarship, Oxford 1968 Za učitelja so pomembna tudi poročila o literaturi v naslednjih revijah: Gymnasiwn (občasno poročila o stanju raziskav) Anregung (za poročila o literaturi glede klasičnih jezikov v rednih časovnih razmakih - vsaki dve leti) The Classical World (pogosto so zraven tudi »Bibliographical Surveys«) Janus (redne knjižne ocene) Mitteilungsblatt des DAV (s pregledom revij in knjižnimi ocenami) Knjižnice Kdor študira, se ukvarja z znanstvenim raziskovanjem ali se pripravlja na pouk, je odvisen od knjig v knjižnicah. Najpomembnejša besedila, komentarje, leksikone, slovnice, monografije in priročnike je najbolje kar kupiti in zbrati v majhni priročni knjižnici. Še vedno pa bomo odvisni od javnih knjižnic. Med temi so najpomembnejše knjižnice oddelkov (inštitutov) za klasično filologUo, oddelčne knjižnice sorodnih strok (zgodovina starega veka, jezikoslovje in druge), študijske ali učiteljske knjižnice, univerzitetna knjižnica, mestna ali narodna knjižnica. Oddelčna knjižnica je praviloma priročne narave. To pomeni, da obiskovalci knjige in revije rabijo na kraju samem, dostop do njih pa je prost in se jih da pogosto za kratek čas tudi sposoditi. Oddelčna knjižnica ima na voljo vsa besedila in komenJarje, leksikone, sloynice, priročnike in strokovne slovarje s svojega področja, poleg tega pa še vse pomembne monografije, zbornike in znanstvene revije. Ključ do nje je avtorski katalog, pogosto pa še geselski katalog. V neposredni bližini knjižnih polic je tudi prostor za delo. O knjižničnem inventarju in redu se velja čimprej poučiti s pomočjo uprave· in pisnega informativnega materiala. Univerzitetna knjižnica (podobno tudi mestna in ·narodna knjižnica) je v prvi vrsti namenjena izposoji. Knjige izposoja na dom, postopek pa navadno traja cel dan. TakojšnR izposoji namenjene knjige se da v nujnih primerih dobiti že v četrt ure. Taka knjižnica s pomočjo medknjižnične izposoje poskrbi tudi za teže dostopne knjige od drugod, vendar je treba pri tem računati na kakih štirinajst dni čakanja. Velike knjižnice nudijo poleg izposoje tudi možnost dela v čitalnicah, ki dajejo uporabniku na voljo knjige iz lastne priročne knjižnice. Druge se da za čitalnico naročiti, uporabljati pa se da tudi s seboj prinesene. Številne knjižnice ponujajo tudi takojšnja naročila za čitalnico. Poleg skupne čitalnice imajo velike knjižnice tudi posebne čitalnice za določena področja, za rokopise in revije. Tu so na ogled strokovne zbirke, rokopisi in zadnje izdaje revij. Kot ključ do velikih knjižnic so nam praviloma na voljo številni katalogi: avtorski, geselski in sistematski. V knjižnicah dobimo povečini tudi posebne informacije o bibliografskih vprašanjih," deloma ustno, deloma pa s pomočjo obsežnih bibliografij in priročnikov. Velikim knjižnicam so danes pogosto pridružene tudi študijske ali učiteljske knjižnice. Vsi pomembnejši učbeniki ter besedila, po katerih je povpraševanje uporabnikov večje, so tu na voljo v več izvodih in hitreje kot v centrali, ki ima za večino knjig po en sam primerek. Zadnje čase ima večina knjižnic tudi preslikovalnico, kjer se da važnejše · literaturo preslikati za znanstvene in šolske namene. Tudi pri velikih knjižnicah je priporočljiv poprejšen razgled po zalogi, možnostih uporabe in dela ter pogojih za izposojo. Knjižnični delavci vsepovsod ponujajo vodene oglede, na voljo pa so tudi letaki in navodila za uporabo. Že nekaj časa obstajajo poleg ali pa namesto oddelčnih knjižnic in univerzitetnih knjižnic na visokih šolah centralne knjižnice, ki tako po velikosti kot po možnosti uporabe zasedajo nekakšen vmesni prostor med naštetimi oblikami. Dostikrat združujejo njihove prednosti, tako da so hkratic priročne knjižnice in knjižnice za izposojo, na voljo pa imajo obsežno zalogo literature sorodnih predmetov. 6.2 l. ]ZBRANA BIBLIOGRAFIJA Klasična 1.1. Pojem filologija: pojem, zgodovina, današnje stanje klasične filologije A. Bockh: Enzyklopadie und Methodenlehre der philologischen Wissenschaften. Ur. E. Bratuscheck. Leipzig 2 1886 (ponatis prvega dela: Darmstadt 1966), 3-33 [»ideja filologije, pojem, obseg in njen najvišji cilj«]. W. Jaeger: Philologie und Historie. Nastopno predavanje, Basell914. V: Humanisrnus. Darmstadt 1970 (Wege der Forschung 17) [razmejitev med tilologijo in zgodovino]. R. Pfeifer: Philologia Perennis. Munchen 1961 [filologija in njena kontinuiteta]. W. Jaeger (ur.): Das Problem der Klassischen und die Antike. Leipzig 11931. Ponatis Darmstadt 1961 [prispevki s srečanja v N aumburgu 193 0]. K. Reinhardt: Die klassische Philo1ogie und das Klassische. 1941. V: Vermachtnis der Antike. Gottingen 2 1966 = H. O. Burger (ur.): Begriffsbestimmung der Klassik und des Klassischen. Darmstadt 1972 (We ge der Forschung 21 O), 66-97. · E. R. Curtius: Klassik. V: Europaische Literatur und lateinisches Mittelalter. Bern 10 1984, 253276 = H. O. Burger (ur.): Begriffsbestimmung der Klassik ... , 17-33 [o vlogi »klasikov« pri kan onu lek tire]. M. Fuhrmann- H. Trankle: Wie klassisch ist die klassische Antike? ZUrich in Stuttgart 1970 (Schriften zur Zeit 35) [stanje filologije]. E. Schmalzriedt: Inhumane Klassik. MUnchen 1971 [»klasično« kot zgodovinsko večkrat pogojen fenomen recepcije; prim. k temu še W. Marg, v: Gymnasium 1972,377-380; Schmalzriedt, v: Gymnasium 1973, 457-460]. Th. Gelzer: Klassik und Klassizismus. V: Gymnasium 1975, 147-173. E. Vogt: Der Begriff der Klassik in der Klassischen Philologie (Resume). V: Klassische Antike und Gegenwart. Dialog Schule- Wissenschaft 19, 1985, 85-88. R. Warning: Zur Hermeneutik des Klassischen. V: R. Bockholdt (ur.): Uber das Klassische. Frankfurt 1987, 77-100. 1.2. Zgodovina klasične filologije W. Pokel: Philologisches Schriftstellerlexikon. Leipzig 1882 (ponatis 1966). C. Bursian: Geschichte der Klassischen Philologie. MUnchen 1882/83. J. E. Sandys: A History of Classical Scholarship. Tri knjige. Cambridge 1•2 1906-1908. U. von Wilamowitz-Moellendorf. Geschichte der Philologie. Leipzig 1921 (ponatis 1959) [kratek oris s starinoslovnega stališča]. A. Hentschke- U. Muhlack: EinfUhrung in die Geschichte der klassischen Philologie. Darmstadt 1972 [položaj filologije v odnosu do tokov posameznega časa in znanosti, še posebej zgodovine]. • R. Pfeiffer: Geschichte der Klassischen Philologie von den Anfangen bis zum Ende des Hellenismus. Nem. MUf!chen 1978. R. Pfeiffer: Die Klassische Philologie von Petrarca bis Mommsen. Nem. MUnchen 1982. W. den Boer, K. J. Dover et al.: Les etudes classiques aux XIXe et XXe siecles: leur place dans l'histoire des Idees. Vandoeuvre- Geneve 1980 (Entretiens Fondation Hardt 26). K. von Fritz: Die neue Interpretationsmethode in der Klassischen Philologie. Neue JahrbUcher 1932, 337-354 in: Rezension der Acta Congressus Madvigiani II(= Grundprobleme der Geschichte der antiken Wissenschaft, Berlin 1971, 509-544) [o položaju med 1930 in 1950; bližina in tujost antike]. W. M. Calder III, H. Flashar, Th. Lindken (ur).: Wilamowitz nach 50 Jahren. Darmstadt 1985. H. Fuchs: RUckschau und Ausblick im Arbeitsbereich der lateinischen Philologie. Museum Helveticum 1947, 147-198 [o delovanju v prvi polovici 20. stol.]. H. J. Mette: Nekrolog einer Epoche: H. Usener und seine Schule. Ein wirkungsgeschichtlicher RUckblick auf die Jahre 1856-1979. V: Lustrum 22, 1979-80, 5-106. C. J. Classen (ur.): Die klassische Altertumswissenschaft an der Universitat Gottingen. Gottingen 1988 (Gottinger Univ. Schriften A 14). F. Paulsen: Geschichte des gelehrten Unterrichts. Berlin- Leipzig 3 1921. E. Lerevre: Geschichte der humanistischen Bildung. V: Die Erziehung und Bildung des Menschen. Ludwigshafen 1979 {WUrttemb. Verein der Freunde des hum. Gymnasiums). H. Cancik- R. Nickel (ur.): Zur Geschichte der Klassischen Philologie und des altsprachlichen Unterrichts I, II, III(= AU 25, 3, 1982; 27, 4, 1984; 30, 3, 1987). M. Landfester: Humanismus und Gesellschaft im 19. Jahrhundert. Darmstadt 1988. 1.3. Današnje stanje v klasični filologiji W. Schadewaldt: Die gegenwartige Situation der Klassischen Philologie. Radijsko predavanje 2 1955 (= Hellas und Hesperien, ZUrich 1970, II 589-598). B. Sneli: Die alten Griechen und wir. Gbttingen 1962. U. Hblscher: Die Chance des Unbehagens. Gbttingen 1965 (notri tudi: 3. Selbstgesprach liber den Humanismus) [antika kot »najbli~ja tujka«]. M. Fuhrmann: Die Antike und ihre Vermittler. Konstanz 1969 [prim. W. Schmid, Gnomon 1970, 507 in nasi.]. W. Jens: Antiquierte Antike? Mtinsterdorf 1972. R. Kannicht: Philologia perennis? V: R. Nickel (ur.): Didaktik des Altsprachlichen Unterrichts (spodaj, 5.5.1) 353-385. E. Heitsch: Klassische Philologie zwischen Anpassung und Widerspruch. Gymnasium 1974, 369 in nasi. H. J. Kramer: Zur Ortsbestimmung der historischen Wissenschaften. V: Zeitschrift ftir allgemeirie Wissenschaftstheorie 5, 1974, 74-93. M. Fuhrmann: Alte Sprachen in der Krise? Stuttgart 1976. K. Stierle: Klassische Literatur, moderne Literaturwissenschaft und die Rolle der Klassischen Philologie. Gymnasium 85; 1978, 285 in nasi. R. Bubner et al. (ur.): Aktualitat der Antike. Gottingen 1979 (osem prispevkov, avtorji soJ. Bollack in dr.). A. B. Neschke: Noch einmal: Klassische Philologie und Geschichte. Gymnasium 88, 1981, 409429. E. Heitsch: K1assische Phi1o1ogie und Philologen. Gymnasium 93, 1986,417-434. • 2. Zapis besedila 2.1. Rokopisi 2.1.1. Odkrivanje in pridobivanje gradiva W. Weinberg: Wegweiser durch die Sammlungen altphilologischer Handschrift:en. Sitz. BerlinWien 1930. E. C. Richardson: A List of Printed Cataloges of Manuscript Books. New York 1933 (A Union World Catalogue of Manuscript Books. 2. zvezek). L. Bieler: Les catalogues de manuscripts. Icr supplement aux 1istes de Weinberger et Richardson. In: Scriptorium III 1948, 303-327. M. Richard: Repertoire des bibliotheques et des manuscrits grecs. Paris 2 1958 [področja stroke, države, kraji]. Supplement I (1958-1963), Paris 1964. P. O. Kristeller: Latin Manuscript Booksbefore 1600. A List of the Printed and Unpublished Inventories ofExtant Collections. New York 3 1965. A. Dain: Les manuscrits. Paris11949,- 2 1964 [prim. G. Pasquali, Gnomon 1951, 233-242]. R. A. Pack: The Greek and Latin Literary Texts from Greco-Roman Egypt. Ann Arbor 2 1965. H. Maehler: Sammlungen griechischer Papyri. Lexicon der Alten Welt, stolpec 3389-3402. 2.1.2. Popisni material in oblika knjige Th. Birt: Das antike Buchwesen in sdnem Verhaltnis zur Literatur. Berlin 1882. Ponatis Aalen 1959. W. Wattenbach: Das Schriftwesen im Mittelalter. Leipzig 3 1896 (ponatis Graz 1958) [za latinsko p()dročje]. V. Gardthausen: Griechische Palaographie. I: Das Buchwesen im Altertum und im byzantinischen Mittelalter. Leipzig 2 1911 (ponatis 1977). H. Hunger: Antikes und Mittelalterliches Buch- und Schriftwesen. V: Geschichte der Texttiberlieferung I. ZUrich 1961 (ponatis MUnchen 1975: dtv wr4176). W. Schubart: Das Buch bei den Griechen und Romern. Berlin 1921; ponatis Heidelberg 1962. T. Kleberg: Buchhandel und Verlagswesen in der Antike. Darmstadt 2 1969. E. G. Turner: Greek Papyri. An Introduction. Oxford 2 1980; ponatis 1988. N. Lewis: Papyrus in Classical Antiquity. Oxford 1974. F. G. Kenyon: Books and Readers in Ancient Greece and Rome. Ponatis 1980. 2.2. Branje rokopisov J. Friedrich: Geschichte der Schrift. Heidelberg 1966. H. Jensen: Die Schrift in Vergangenheit und Gegenwart. 3 1969 (ponatis Darmstadt 1984). K. Foldes-Papp: V om Felsbild zum Alphabet. Stuttgart/ZUrich 1987. A. Heubeck: Schrift. Gottingen 1979 (Archaelogia Homerica, Bel. III, Kap. 10). 2.2. l. Grška paleografija Dela s slikovnimi ponazoritvami pisav P. Franchi de Cavalieri- J. Lietzmann: Specimena codicum Graecorum Vaticanorum. Bonn 1910, Berlin-Leipzig 2 1929. W. Schubart: Papyri Graecae Berolinenses. Berlin 1911. C. H. Roberts: Greek Literary Hands 350 BC-AD 400. Oxford 1956 [razvoj pisave]. R. Merkelbach- H. van Thiel: Griechisches Leseheft zur EinfUhrung in Palaographie und Textkritik. Gottingen 1965 (Stud. Hefte z. Alter. Wiss. 1O) [daljši izseki besedil]. E. Follieri: Codices Graeci Bibliothecae Vaticanae se1ecti. Vatikan 1969 [dober jzbor]. R. Seider: Palaographie der griech. Papyri. l-III. Stuttgart 1967-1970 [s transkripcijo]. E. G. Turner: Greek Manuscripts of the Ancient World. Oxford 1971 [papiri]. 2 R. Barbour: Greek Literary Hands A.D. 400-1600. Oxford 1982. Prikazi V. Garthausen: Griechische PaHiographie II. Die Schrift. Leipzig 2 1913; ponatis 1979 [pome1;11bno delo, dober indeks, okrajšave, tabele pisav v dodatku]. P. Maas: Griechische Palaographie. V: Gercke-Norden: Einleitung in die Altertumswissenschaft, 19, Leipzig-Berlin 3 1927, 69-81 [zgoščeno, a odlično]. R. Devreesse: Introduction l'etude des manuscrits grecs. Paris 1954 [vsebuje seznam datiranih rokopisov, str. 286-320]. B. A. von Groningen: Short Manual of Greek Paleography. Leiden 2 1955 [uvod]. · A. H. R. E. Paap: Nomina Sacra in the Greek Papyri oftheFirst Five Centuries A. D. Leiden 1. H. Hunger: Griechische Palaographie. V: H. Hunger et ceteri: Geschichte der TextOberlieferung. 1, Zurich 1961, str. 72-107 [navedena literatura: str. 146 in naslednje]. -H. Hunger: Schreiben und Lesen in Byzanz. Die byzantinische Buchkultur. MUnchen 1989. a 2.2.2 Latinska paleografija Dela s slikovnimi ponazoritvami pisav 1. Mallon- R. Marichal- Ch. Pen·at: L'ecriture latin_~ ele la capitale Romaine ala minuscule. Paris 1939 [antične pisave]. E. A. Lowe: Codices Latini Antiquiores. 12 zvezkov. Oxford 1934, ponatisi [prava zakladnica: slike in opisi vseh latinskih rokopisov od 79-800 po Kr.; pri poznejših prispevkih sodeloval tudi B. Bischot1'; indekse sestavil R. Mynors]. F. Ehrle- P. Liebaert: Specimina Codicum Latinorum Yaticanorum. Berlin-Leipzig 1927 (ponatis 1967) (= tabulae in usum scholarum 3) [dober izbor]. F. Steffens: Lateinische Palaographie. Berlin-Leipzig 2 1929 (ponatis 1964) [dober za študij]. E. Chatelain: Paleographie des classiques Latins. Paris 1884-1900, ponatis 1980 (dve mapi) [primeri pomembnejših rokopisov z deli antičnih avtorjev]. R. Merkelbach_- H. van Thie1: Lateinisches Leseheft zur Einfilhrung in Palaographie und Textkritik. Gottingen 1969 [daljši izseki besedil]. • Prikazi B. Bischoff: Palaographie des romischen Altertums und des abendlandischen Mittelalters. Berlin 2 1986 (Gruhdlagen der germanistik 24) [pomemben prikaz; bogati napotki k nadaljnji Ii teraturi]. I. L. Walther: Lexicon diplomaticutn. 1747 [kar se tiče okrajšav, je delo še danes pomembno]. L. Traube: Nomina sacra. Munchen 1907 [okrajšave]. 2. 3. Tekstna kritika in preoddajna zgodovina P. Maas: Textkritik. 11927 [vzorni prikaz stematske teorije; prim. G. Pasquali, Gnomon 1929, str. 417 in naslednje ter str. 498 in naslednje], 3 1956 [prim. H. Erbse, Gnomon 1959, 97-103] Leipzig 4 1960. . G. Pasquali: Storia della tradicione e critica elel testo. Florenz 11934, 2 1952 ponatis 1964) [prim. O. Seel, Gnomon 1936, 13-30; vzorno delo: obravnava stematske teorije s posebnim ozirom na kontaminacijo in preoddajno zgodovino]. W. H. Friedrich: članek »Textkritik«. V: Fischer Lexicon der Lit., II 2, 1965. M. L. West: Textual Criticism and Editorial Technique. Stuttgart 1973 (Teubner Studienbucher: Philologie) [uvod; predvsem grški primeri]. H. Hunger (ur.): Geschichte der Textiiberlieferung, I. ZUrich 1961 [H. Erbse in M. Imhof obravnavata preoddajno zgodovino grške literature; K. BUchner obravnava preoddajno zgodovino latinske literature; pregledi preoddaje pri posameznih avtorjih]. L. D. Reynolds- N. G. Wilson: Scribes and Scholars. A Guide to the Transmission of Greek and Latin Literature. Oxford 2 1974 [dober uvod; povezava: preoddaja-filologija]. D. Harlfinger (ur.): Griechische Kodikologie und TextUberlieferung. Darmstadt 1980. L. D. Reynolds: Texts and Transmission. A Survey of the Latin Classics. Oxford 1983. 2.4. Kritična izdaja Izdajateljska tehnika H. Frankel: Einleitung zur kritischen Ausgabe der Argonautica des Apollonios. Abhandluilgen Gottingen, 3. F., št. 55, Gottingen 1964 [dober uvod]. St. Dow:- Conventions in Editing. A Suggested Reformulation of the Leiden System. Durham 1969 (Greek, Roman and Byzantine Scholarly Aids, 2). M. L West: Textual Criticism and Editorial Technicque (gi. 2.3) [dober uvod, tudi kar se tiče posebnih oblik izdaj (papiri, napisi, fragmenti, sholije) ir:t uporabe računalnika kot pripomočka pri izdajanju]. E. J. Kenney: The Classical Text. Aspects of Editing in the Age of the Printed Boo k. BerkeleyLos Angeles 1974. Izdaje s pomembno praefatio in bogatim tekstnokritičnim aparatom R. Pfeiffer: Callimachus. Oxford 1950/1952. H~Frankel: Apollonius Rhodius, Argonautica. Oxford 1961. W. M. Barret: Euripides, Hippolytus. Oxford 1964 [prim. H: Strohm, Gnomon 1966, 746-752]. A. E. Housmann: Lucanus, Bellum Civile. Oxford 1926 (»Editorum in usum«) [prim. E. Frankel, - Gnomon 1926, str. 497 in naslednje; dober uvod v vprašanja kontaminirane preoddaje]. F. Solmsen: Hesiodi Theogonia, Opera et Dies ... Oxford 1970. Pmnem.bne zbirke besedil, serijske izdaje in zbirke fragmentov [vzorne zbirke] Bibliotheca Teubneriana (Leipzig; od 1953 tudi: Stuttgart; BT). Bibliotheca Oxoniensis: Oxford Classical Texts (Oxford; OCT). Cm·pus Scriptorum Latinorum Paravianum (Torino; CPar). Besedila s prevodi Bibliothek der Alten Welt (Zurich) [s prevodom v nemščino]. Collection des Universites de France (»Collection Bude«, Paris) [s prevodom v dtv-zweisprachig (MUnchen) [s prevodom v nemščino]. Loeb Classical Library (London/Cambridge Mass.) [s prevodom v angleščino]. Reclam zweisprachig (Stuttgart) [s prevodom v nemščino]. Sammlung Tuscuhifif{Mtinchen) [s prevodom v nemščino]. Schriften und Quellen der Alten Welt (Berlin) [s prevodom v nemščino]. francoščino]. Primeri serijskih izdaj Gra:rhmatici Latini. Ed. H. Keil. 7 zvezkov in 1 zvezek- suplement. Leipzig 1855-80 (ponatis Hildesheim 1961). Corpus Inscriptionum Latinarum. Ed. Th. Mommsen et ceteri. Berlin 1869, pozneje ponatisi (CIL). Corpus Scriptorum Ecclesiasticorum Latinorum. Wien (CSEL). Primeri za zbirke fragmentov Grški fragmenti Die Fragmente der Vorsokratiker. Ed. H. Diels- W. Kranz. 3 zvezki. Berlin 18 1985. Die Fragmente der griechischenHistoriker. Ed. F. Jacobi. Več zvezkov, Berlin 1869 in pozneje. Jam bi et Ele gi Graeci ante Alexandrum cantati. Ed. M. L. West. V eč zvezkov, Oxford 1971 in pozneje. Poetarum Lesbiorum fragmenta. Ed. E. Lobel et D. Page. Oxford 1955, 2 1963 (z addenda). Poetae Melici Graeci. Ed. D. L. Page. Oxford 1962, 2 1967. Tragicorum Graecorum Fragmenta. Ed. B. Snell- R. Kannicht- S. Radt. 5 zvezkov. Gottingen 1971 in pozneje. Poetae Comici Graeci. Ed. R. Kassel- C. Austin. 9 zvezkov. Berlin- New York 1983 in pozneje. Latinski fragmenti Historicorum Romanorum Reliquiae. Ed. H. Peter. 2 zvezka. Leipzig, 1 2 1914, II 11906. Comicorum Romanorum praeter Plautum et Terentium Fragrnenta. Ed. O. Ribbeck. Leipzig 1873 (ponatis Hildesheim, 1962). Fragmenta Poetarum Epicorum et Lyricorum praeter Ennium et Lucilium. Ed. W. Morel. Leipzig 2 1927 (ponatis Stuttgart 1963). 3. Jezik besedila 3.1. Teoretične osnove J. Lyons: Die Sprache. Nem. MUnchen 2 1987 [povzetek znanja o jeziku]. J. Lyons: Einflihrung in die moderneLinguistik. Nem. MUnchen 4 1975 (angleški izvirnik 1968) [izvrsten uvod]. A. Martinet: GrundzUge der allgemeinen Sprachwissenschaft. Nem. Stuttgart 5 19.71 (Urban TB 69). H. Happ: Zur funktionalen Grammatik. AU 16, 1, 1973,64-87. J. Latacz: Klassische Philologie und moderne Linguistik. Gyrnnasium 1974, 65 in nasi. G. Helbig: Geschichte der neueren Sprachwissenschaft unter dem besonderen Aspekt der Grammatiktheorie. MUnchen 1971- Hamburg 1974 [dober uvod]. A. Bammesberger: Lateinische Sprachwissenschaft. Regensburg 1984 (Eichstatter Materialien, Sprache und Literatur 6). 3.1.3. Slovnica F. Palmer: Grammatik und Grammatiktheorie. Nem. MUnchen 1974 (Beck'sche Element~rbucher) [dober uvod]. · W. Brandenstein: Griechische Sprachwissenschaft. Tri knjige. ·Berlin 1954-1966 predstavitev; prva knjigaje nekoliko problematična, ostali dve sta dobri]. M. Leumann- J. B. Hofmann- A. Szantyr: Lateinische Grammatik ,-....- --:.,/· druga knjiga 51* in nasl. [naloge in posamezna področja latinske s K. Strunk (ur.): Probleme der lateinischen Gramatik, Darmstfidt.~ [izbrani prispevki k problemom posameznih področij]. T. Vennemann- J. Jacobs: Sprache und Gr:ammatik. iJ'C!rinsJ;~ql~~u G. Ca1boli: Problemi di grammatica Latina. V: R. Pfister: Lateinische Grammatik in Geschl(h];e:utnQ,t;i~~g~g~ 1988 (Auxilia 17). Slovnice Grščina R. Kuhner- F. Blass- B. Gerth: Ausfuhiliche Grammatik der su'"'"'"'""""'..... knjigi s po dvema deloma. Hannover 3 1890-1940 (ponatis druge knjige....,.,_,".~'""''"' [bogata zbirka materiala]. E. Schwyzer- A. Debrunner; Griechische Grammatik. Tri knjige. 11939-1950, (HdA) [merodajen znanstveni priročnik]. Ponatis 197711975. H. Zinsmeister ·- H. Lindemann: Griechische Grammatik. Dve knjigi Unterrichtswerk, ur. H. Farber). Munchen 1954-1955 [zelo priporočljivo za štu,denltej. E. Bornemann- E. Risch: Griechische Grammatik. Frankfurt 1973 [temeljit in neodvisen prikaz]. Latinščina R. KUhner- F. Holzweissig- C. Stegmann- A. Thierfelder: Ausflihrliche Grammatik der · lateinischen Sprache. Dve knjigi s po dvema deloma. Hannover 2 1912 (ponatis Darmstadt 1982 = 5 1976, pregledalA. Thierfelder) [bogata zbirka materiala]. M. Leumann- J. B. Hofmann- A. Szantyr: Lateinische Grammatik. Dve knjigi. 1: M. Leumann: Lat. Laut- und Formenlehre. Munchen 2 1977. 2: J. B. Hofmann- A. Szantyr: Lateinische Syntax und Stilistik. Munchen 1965 (ponatis 1972) [merodajen znanstveni priročnik]. K. Bayer- J. Lindauer: Lateinische Grammatik. Bamberg 2 1987 [temeljita in pregledna predelava slovnice, ki sta jo napisala Landgraf in Leitschuh]. E. Bornemann: Lateinische Sprachlehre. V: Lat. Unterrichtswerk, Frankfurt 8 1970 [temeljita predstavitev z znanstvenim pristopom]. H. Rubenbauer- J. B. Hofmann- J. R. Heine: Lateinische Grammatik. Bamberg- MUnchen 10 1984 [prirejeno za študij na fakulteti]. H. J. Hillen: Lateinische Grammatik. Frankfurt/M., 1970 [predstavitev posameznih oblik in stavčne celote na osnovi odvisnostne slovnice]. R. Pfister: Lateinische Grammatik. Bamberg 7 1987 [priljubljena šolska slovnica]. H. J. Glilcklich- R. Nickel- P. Petersen: INTERPRETATIO. Neue lateinische Textgrammatik. Wtirzburg- Freiburg 1980 [skladnja se ravna po odvisnostni s_lovnici; upošteva tudi semantiko, razumevanje besedila in interpretacijo]. 3.2. Jezikovni elementi in njihove funkcije 3.2.1. Glasovi /zgovorjava (prozodija) W. S. Allen: Vox Graeca. Cambridge 3 1987 [izgovorjava grščine]. W. S. Allen: Vox Latina. Cambridge 2 1978 [izgovorjava latinščine]. W. S. Allen: Accent and Rhythm. Prosodic Features of Latin and Greek: A Study in Theory and Rec;onstruction. Cambridge 1973 [obravnava vsa vprašanja prozodije: kvantiteta vokalov in zlogov, akcent, ritem, fonetične osnove]. E. H. Sturtevant: The Pronunciation of Greek and Latin. Ponatis Westport 1977. M. Mangold: De pronuntiatu Latino. Saarbrlicken 1987 (Latinitas viva 9: kaseta in zvezek z besedilom). Fonetika infonologija O. von Essen: Allgemeine und angewandte Phonetik. Berlin 1962. N~S. Trubetzkoj: GrundzUge der Phono1ogie. Gottingen 3 1962. M. Leumann: Phonologie der toten Sprachen. Kleine Schriften 398 in nasi. K. Strunk: Probleme der lateinischen Grammatik (zgoraj, 3.1.3) [posamezni prispevki]. S. T. Teodorsson: The Phonemic System of the Attic Dialect, 400-340 BC. Goteborg 1974. S. T. Teodorsson: The Phonology of Attic in the Hellenistic Period. Goteborg 1978. Zgodovinsko glasoslovje O. Szemerenyi: Einftihrung in die Vergleichende Sprachwissenschaft. Darmstadt 3 1989 [nekoliko sporno]. E. Schwyzer: Griechische Grammatik (zgoraj, 3.1.3). Prva knjiga, 169-414. H. Rix: Historische Grammatik des Griechischen. Laut- und Formenlehre. Darmstadt 1976. ,F. Sammer- R. Pfister: Handbuch der lat. Laut- und Formenlehre. Tri knjige. Heidelberg 1914. Prvo knjigo je povsem predelal R. Pfister, Heidelberg 4 1977 [uvod v glasoslovje]. 3.2.2. Besede Besedotvmje in besedne vrste A. Debrunner: Grie.c;hisc:be Wottbildungslehre. Heidelberg 1917. E. Schwyzer: Griechische Grammatik (zgoraj, 3.1.3). Druga knjiga, 14 in nasi: Die Wortarten · [temeljita obravnava problematike; literatura]. E. Bornemann- E. Risch: Griechische Grammatik (zgoraj, 3.1.3) [razmeroma izčrpna glede besedotvorja]. F. Skutch: Einflihrung in der Problematik der lateinischen Lautgesetzlichkeit und Wortbildung. Ponatis Darmstadt 1968 (iz: Stowasser: Lat.-dt. Schul- und Handworterbuch, Wien 3 191 0). W. P. Schmid: Skizze einer allgemeinen Theorie der Wortarten. Abhandlungen Mainz 1970, 5, · 257-280. Besedni ponien 1 semantika R. Heinze:- Auctoritas. V: R. H.: Vom Geist des Romertums. Darmstadt 3 1960. H. Kronasser: Handbuch der Semasiologie. Heidelberg 2 1968 [zgodovinsko]. E. Struck: Bedeutungslehre. Grundztige einer lateinischen und griechischen Semasiologie. Stuttgart 2 1954. Ponatis Darmstadt 1972. S. Ullmann: Grundztige der Semantik. Nem. Berlin 2 1972 [sistematično]. H. E. Brekle: Semantik. MUnchen 3 1982 (UTB 102) [dober uvod]. J. Lyons: Semantik. Dve knjigi. MUnchen 1980, 1983. J. Latacz: Zum Wortfeld Freude in der Sprache Homers. Heidelberg 1966 [dobra raziskava pomenskega polja]. D. Lau: Derlateinische Begriff LABOR. MUnchen 1975 [odlična raziskava]. Etimologija M. Leumann: Zur Etymologie. Kl. Schriften 182-195 (=Gnomon 1933, 225-242). O. Szemerenyi: Principles ofEtymological Research. Innsbrucker Beitrage z. Kulturwiss., Sonderheft 13, Innsbruck 1962, 175-212 [zlasti z latinskimi primeri]. V. Pisani: Die Etymologie. MUnchen 1975 (Internat. Bibliothek ftir Allgem. Linguistik 26). Etimološki slovarji H. Frisk: Griechisches etymologisches Worterbuch. Dve knjigi. Heidelberg 1960-1970 [stanje znanstvenih raziskav; zlasti indoevropske vzporedni ce]. P. Chantraine: Dictionaire etymologique de la langue grecque. Histoire des mots. Štiri knjige. Paris 1968-1980 [zlasti znotrajjezikovni razvoj]. A. Ernout- A. Meillet- J. Andre: Dictionnaire etymologique de la langue latine. Histoirc des mots. Paris 4 1980 [zlasti znotrajjezikovni razvoj]. A. Walde- J. B. Hofmann: Lateinisches etymologisches Worterbuch. Dve knjigi. Heidelberg 4 1965 [zlasti indoevropske vzporedni ce]. Slovar (leksikografija) B. Sneli- U. Fleischer- H. J. Mette: Einleitung zum Lexikon des frtihgriechischen Epos. Gottingen 1955. A. Szantyr: Lexikographie, Etymologie, Wortforschung. V: Hoffmann- Szantyr: Lateinische Grammatik (zgoraj, 3.1.3), druga knjiga 74x in nasi. Grški slovarji (priln. spodaj, 5.3.1) Menge- Gtithling: Enzyklopadisches Worterbuch der griechischen und deutschen Sprache. Prvi del: Gr.-dt. Drugi del: Dt.-gr. Berlin 19 1965. W. Pape: Griechisch-deutsches Handworterbuch. Dve knjigi. 3 1884 (ponatis Gradec 1954). F. Passow: Handwortebuch der griechischen Sprache. Štiri knjige. Leipzig 5 1841 (ponatis 1971). Liddell- Scott- Jones: Greek- English Lexikon. Oxford 9 1940, pqnatis_l966 (dodatek 1968). Index Hippocraticus. Gottingen 1988. Lexikon des frtihgriechischen Epos. Prvi zvezek (a.) Gottingen 1979, drugi (13-A.) 1990. Latinski slovarji (prim. spodaj, 5.3.1) Thesaurus linguae Latinae. Leipzig 1900 in nasi. E. Forcellini: Lexikon totius Latinitatis.· Šest knjig. 1771. Ur. de Vit, Prato 4 1858; ur. Fr. Corradini- J. Perin, Padua 1864-1887, ponatis 1940; zraven Onomasticon, dve knjigi, J. Perin, Padua 1913-1924, ponatis Bologna 1965. Oxford Latin Dictionary (OLD). Ed. by P. W. Glare. Oxford 1984 [od začetkov do prib!. 200 po Kr.; samostojen in predelan]. R. Klotz: Handworterbuch der lat. Sprache. Dve knjigi. Braunschweig 11858, 1879 (nespremenjen po izdaji 3 1862; ponatis Gradec 1963). K. E. Georges: Austurl. lateinisch-deutsches Handworterbuch. Dve knjigi. Osma izdajaH. Georges, 1913 (ponatis Darmstadt 14 1988). Menge- Gtithling: Langenscheidts GroBworterbuch der lat. und dt. Sprache. Prvi del A-D, drugi D-L (drugi del je pomemben zaradi navajanja sinonimov). • Pregibanje (oblikoslovje) Oblikoslovjuje posvečen večji del vseh celovitih slovnic. F. Neue- C. Wagener: Formenlehre der lateinischen Sprache. Leipzig 3 1892-1905 (ponatis 1985). P. Chantraine: Morphologie historique du grec. Paris 1961. A. Ernout: Morphologie historique du latin. Paris 3 1953. F. Sammer: Handbuch der lateinischen Laut- und Formenlehre. Heidelberg 3 1914. V pri pravi je predelava [nepogrešljiv priročnik]. H. Rix: Historische Grammatik des Griechischen. Darmstadt 1976 [glasoslovje in oblikoslovje]. F. Kieckers: Historische lateinische Grammatik. Dve knjigi. Munchen 1930-1931 (ponatis 1960) [glasoslovje in oblikoslovje]. 3.2.3. Stavki (sintaksa) J. Wackernagel: Vorlesungen liber Syntax. Dve knjigi. Basel 2 1926-1928. R. Ktihner- B. Gerth: Satzlehre. Druga knjiga iz dela: Ausftihrl. Grammatik der griechischen S.prache, avtorji Ktihner- Blass- Gerth. Dva dela. Hannover- Leipzig 1904, ponatis Darmstadt 1962 [izčrpna zbirka materiala; osnova za predstavitev je razši~jeni sistem Beckerja in Herlinga]. E. Schwyzer ...:.__ A. Debrunner: Griechische Grammatik (zgoraj, 3.1.3). Druga knjiga [nov znanstveni prikaz, ki upošteva sistematiko in razvoj]. R. Ktihner- C. Stegmann: Satzlehre. Druga knjiga iz dela: Ktihner- Holzweissig- Stegmann - Thierfelder: Ausflihrl. Grammatik der lat. Sprache. Dva dela. Darmstadt 4 1962 (pregledal A. Thierfelder) [izčrpna zbirka materiala; osnova za predstavitev je razšit:_jeni sistem Becket:ja in Herlinga]. J. B. Hofmann- A. Szantyr: Lateinische Syntax und Stilistik (zgoraj, 3.1.3). [Standardno znanstveno delo: predstavitev razvoja in posameznih elementov sintakse; bogato navajanje literature; nepogrešljiv priročnik.] A. Ernout- F. Thomas: Syntaxe latine. Paris 2 1953 (ponatis 1959) [pomemben in pregleden prikaz]. H. Krahe: Grundztige der vergleichenden Syntax der indogermanischen Sprachen. Innsbruck 1972. F. Sammer: Vergleichende Syntax der Schulsprachen. Leipzig 3 1921 (ponatis Stuttgart 1971) [za grščino, latinščino, nemščino, angleščino in francoščino; še vedno uporabna, čeprav včasih nekoliko zastarela]. E. LOfstedt: Syntactica. Dve knjigi. Prva knjiga Lund 2 1942, druga 11933 (ponatis Malmo 1956) [tudi zgodovinske raziskave posameznih pojavov]. W. Kroll: Die wissenschaftliche Syntax im lateinischen Unterricht. Berlin 4 1962 (oskrbel H. Happ). A. Scherer: Handbuch der lateinischen Syntax. Heidelberg 1975 [dobra predstavitev, upoštevanje novejših problemov]. H. Happ: Grundfragen einer Dependenzgrammatik des Lateinischen. Gottingen 1976. [Ne ostaja pri naslovu, temveč obravnava temeljna vprašanja latinske sintakse nasploh. Odlična osnova, ki upošteva novejša vprašanja.] H. Pinkster: Lateinische Syntax und Semantik. Nem. Tlibingen 1987 (utb 1462) [pomembno]. Spmšne osnove J. Ries: Was ist Syntax? Marburg 11894, Prag 2 1927 [o položaju sintakse znotraj slovnice [Worttformenlehre und Satzlehre]]. H. Seiler: Relativsatz, Attribut und Apposition. ·Wiesbaden 1960 [tehtno.peto poglavje: Zur Methodik syntaktischer Forschung]. J. Lyons: Einfi..ihrung (zgoraj, 3.1). Poglavja 6-8. Stavčni členi, fleksijske oblike in besedne vrste v stavku H. Glinz: Geschichte und Kritik der Lehre von den Satzgliedern. Bern 1947. M. Regula: Grundlegung und Grundprobleme der Syntax. Heidelberg 1951 [govorica [Sprache] in stavek, besedne vrste in njihove funkcije]. G. Helbig: Geschichte der neueren Sprachwissenschaft (zgoraj, 3.1) [na mestih, ki jih navaja v indeksu pod geslom »Satzglieder«]. Pojnwvanja in problemi Zgodovina latinske sin,takse J. Golling: Einleituni1n die Geschichte der lateinischen Syntax. V: Histor. Gramm. d. lat. Sprache, ur. G. Landgraf. III, 1, Leipzig 1903, 1-87. H. Happ: Zur Erneuerung der lateinischen Schulgrammatiken. Frankfurt 1977. R. Pfister: Lateinische Grammatik in Geschichte und Gegenwart (zgoraj, 3.1.3). Strukturalistična slovnica Sweet- Craig- Seligson: Latin. A Structural Approach. Ann Arbor 11957, 2 1966 [prim. R. Pfister, Gymnasium 1969, 457-472]. Generativna pretvorbena slovnica G. Cal boli: La linguistica moderna e illatino. I casi. Bologna 1972 [prim. R. Pfister, Gnomon 1975, 349-354]. J. Klowski: Was ist die generative Transformationsgrammatik und welche Bedeutung konnte sie flir den Altsprachlichen Unterricht haben? AU 14, 2, 1971,5 in nasi. W. Heilmann: Generative Transformationsgrammatik im Lateinunterricht. AU 16, 5, 1973, 46 in nasi. Odvisnostna slovnica L. Tesniere: Grundztige der strukturalen Syntax. Nem. Stuttgart 1980 [merodajna delo o odvisnostni slovnici, tudi latinski primeri; prim. H. Wissemann, Indog. Forsch. 1961, 176185]. U. Donnges - H. Happ: Dependenzgrammatik und Lateinunterricht. Gottingen 1977 [sistematična obdelava vseh vprašanj, ki so povezana s temo]. 3.3. Plasti jezika, nareČja, stopnje jezika 3.3.1. Plastijezika O. Hoffmann- A. Scherer: Geschichte der griechischen Sprache I. Berlin 1969, 53-59. J. B. Hofmann- A. Szantyr: Lateinische Syntax und Stilistik (zgoraj, 3.1.3). 46x in nasi. J. B. Hofmann: Lateinische Umgangssprache. Heidelberg 4 1978 [standardno delo]. V. Vaananen: Introduction au Latin vulgaire. Paris 3 1981 [dober uvod, pa tudi priročnik]. E. Lofstedt: Philologischer Kommentar zur Peregrinatio Aetheriae. Uppsala in Leipzig 1911, 2 1936 (ponatis Darmstadt 1962 in 1970) [razpravlja tudi o plasteh in zgodovini jezika]. H. Happ: Die lateinische Umgangssprache und die Kunstssprache des Plautus. Glotta 45, 1967, 60-104. B. LOfstedt: Rtickschau und Ausblick auf die vulgarlateinische Forschung. Quellen und Methoden. V: ANRW (zgoraj, 4.5) II 29, 1, 453-479. E. Norden: Die antike Kunstprosa. Leipzig 2 1909 (ponatis Stuttgart 9 1983). M. Leumann: Die lateinische Dichtersprache. Museum Helveticum 1947, 116 in nasi. (=KI. Schriften, 131 in nasi.). J. Marouzeau: Quelques aspects de la formation du latin litteraire. Paris 1949. V. Pisani: Storia della lingua Latina. I: Le origini ela lingua letteraria fino a Virgili o e Orazio. Turin 1962. W. Ax: Probleme des Sprachstils als Gegenstand der Sprach- und Literaturwissenschaft. Gottingen 1978. M. Erren: Einfi.ihrung in die romische Kunstprosa. Darmstadt 1983. G. Maurach: Enchiridion Poeticum. Hilfsbuch zur lateinischen Dichtersprache. Darmstadt 2 1989. A. Otto: Die Sprichworter der Romer. Leipzig 1890 (ponatis Hildesheim 1962). 3.3.2. Narečja C. D. Buck: The Greek Dialects. Chicago 1955 [zelo priporočljivo za začetnike]. A. Thumb: Handbuch der griechischen Dialekte. Druga izdaja, prvi del E. Kieckers, Heidelberg 1932, drugi delA. Scherer, Heidelberg 1959. O. Hoffmann- A. Scherer: Geschichte der griechischen Sprache I. Berlin 1969, 29-52. R. Schmitt: Einftihrung in die griechischen Dialekte. Darmstadt 1977. W. Haase (ur.): ANRW (spodaj, 4.5) II 29.2 in 3: Sprache und Literatur [za latinščine v času cesarstva s krajevnega vidika]. Linear B (mikenologija) 1. Chadwick: Linear B. Die Entzifferung der mykenischen Schrift. Nem. Gottingen 1959 [predstavitev deši'friranja]. A. Heubeck: Aus der Welt der frtihgriechischen Lineartafeln. Gottingen 1966 (Studienhefte zur A1tertumswissenschaft 12) [dober uvod v mikenologijo]. J. Kerschensteiner: Die mykenische Welt in ihren schriftlichen Zeugnissen. Munchen 1970 (Tusculum Schriften) [dober uvod v pisavo, jezik in vsebino tablic v linearju B]. S. Hiller- O. Panagl: Die frtihgriechischen Texte aus mykenischer Zeit. Darmstadt 1976 (Ertrage der Forschung 49). • 3.3.3. Zgodovinajezika V. Pisani: Storia della lingua greca. Turin 1959. O. Hoffmann- A. Debrunner- A. Scherer: Geschichte der griechischen Sprache. Dve knjigi. Berlin 4(2)1969 (Goschen 111/llla in 1141114a). R. Hiersche: Grundztige der griechischen Sprachgeschichte bis zur klassischen Zeit. Wiesbaden 1970. G. Deveto: Geschichte der Sprache Roms. Nem. Heidelberg 1968. V. Pisani: Manuale storico della lingua Latina. I: Storia della lingua Latina, 1962. II: Grammatica Latina storica e comparativa, 3 1962. III: Testi Latini arcaici e volgari, 2 1960. IV: Le lingue dell' Italia anti ca oltre,il Latino, 2 1964 [priročnik, delovni zvezek in leksikon; besedila v treti i knjigi so komentirana]. F. Stolz- A. Debrunner- W. P. Schmid: Geschichte der lateinischen Sprache. Berlin 1966 (Goschen 492/492a) [z bogatimi bibliografskimi opombami]. E. LOfstedt: Late Latin. Oslo 1959. G. Radke: Archaisches Latein. Darmstadt 1981 (EdF 150). . C. Vossen: Mutter Latein und ihre Tochter. Weltsprachen und ihr AhnenpaB. Dtisseldorf 12 1984. W. Haase (ur.): ANRW (spodaj, 4.5) II 29, 1: Sprache und Literatur [latinščina v času cesarstva: slovnica, besedje, zgodovina jezika, plasti jezika]. 3.4. Prevajanje O prevajalskih problemih nasploh F. Guttinger: Zielsprache. Zurich 3 1977 [temeljita razprava o vseh vidikih prevajanja, s teoretičnega in praktičnega stališča]. _ · H. J. StOrig (ur.): Das Problem des Ubersetzens. Darmstadt 2 1969 (Wege der Forschung) [zbirka pomembnih besedil o teoriji prevajanja, od Hieronima do sedanjosti (tudi Luter, Schleiermacher, Grimm, Wilamowitz, Benjamin, Ortega y Gasset in Schadewaldt)]. W. Wills (ur.): Ubersetzungswissenschaft. Darmstadt 1981. O prevajanju in prevodu v zvezi s klasično filologij o J. Marouzeau: La traduction du latin. Conseils pratiques. Paris 4 1951. R. Nickel: Die Alten Sprachen im Unterricht. Frankfurt 2 1978, 87..:147 .. 4. Literarna plat besedila 4.1. Splošne osnove W. Kayser: Das sprachliche Kunstwerk. Bine Einftihrung in die Literaturwissenschaft. Bern 17 1976 ( 1948) [dober uvod v besedilno analizo]. R. W el lek-A. Warren: Theorie der Literatur. Nem. Bad Hamburg 1959~ 1963 v žepni izdaji [uvod v literarno vedo]. Das Fischer Lexikon: Literatur. 2 knjigi. Frankfurt 1964/65 [daljši članki o predmetu, problemih • in postopkih filologije in literarne vede]. Lexikon der Alten Welt (glej 4.5) [daljši članki o avtorjih in zvrsteh]. W. Schadewaldt: Der Umfang des Begriffs Literatur in der Antike. V: Hellas und Hesperien. Zurich-Stuttgart 2 1970, Band 1, 782-796. L. Arnold- V. Sinemus: Grundzuge der Literatur- und Sprachwissenschaft. Band 1: Literaturwissenschaft. Munchen 1973 (dtv WR 4226). 4.1.1. Hennenevtika kot teorija interpretacije A. Btickh: Enzyklopadie und Methodenlehre ... (glej zgoraj 1.1 ). U. Ricklefs: Hermeneutik. V: Fischer Lexikon Literatur (zgoraj) [sistematičn()]. P. Rusterholz: Hermeneutik. V: Grundzuge (zgoraj) [zgodovinsko]. H. Jonas: Wandel und Bestand. V om Grund der Verstehbarkeit des Geschichtlichen. Frankfurt/M. 1970. E. Betti: Allgemeine Auslegungslehre als Methodik der Geisteswissenschaften. Tubingen 1967 (Mailand 1955). H. G. Gadamer: Wahrheit und Methode. Ti.ibingen 5 1986 (1960; 3 1973). E. D. Hirsch ml.: Prinzipien der Interpretation. Munchen 1972 (utb 104). P. Szondi: Einfi.ihrung indieliterarische Hermeneutik. Frankfurt 1975 (Studienausgabe der Vorlesungen 5; stw 124). M. Frank: Das individuelle Allgemeine. Textstrukturierung und -interpretatiori nach Schleiermacher. Frankfurt 1977. H. Flashar- K. Grunder- A. Horstmann (ur.): Philologie und Hermeneutik im 19. Jahrhundert. Zur Geschichte und Methodologie der Wissenschaften. Gtittingen 1979. E. Leibfried: Literarische Hermeneutik. Tubingen 1980. St. Kresic (ur.): Contemporary Literary Hermeneutics and Interpretation of Classical Texts. Ottawa 1981 [pribl. 20 prispevkov; prim. Gnomon 1982, 334]. U. Nassen (ur.): Klassiker der Hermeneutik. Paderborn 1982. M. Bollack- H. Wismann (ur.): Philologie und Hermeneutik im 19. Jahrhundert II. Gtittingen 1983. H. Seiffert: Einfi.ihrung in die Wissenschaftstheorie. Band II: Geisteswissensch. Meth_oden: Phanomenologie, Hermeneutik und historische Methode, Dialektik. Munchen 8 1983. 4.1.2. Filologija, literarna veda, literarna kritika W. H. Friedrich: Philologische Methode. V: Fischer Lexikon Literatur (zgoraj, 4.1). K. von Fritz: Ziele, Aufgaben und Methoden der klassischen Philologie und Altertumswissenschaft. Deutsche Vierteljahresschrift 1959, 507 in nasi.[= Schriften zur griech. und rom. Verfassungsgeschichte und Verfassungstheorie, Berlin 1976, 1-23]. M. Maren-Grisebach: Methoden der Literaturwissenschaft. Bern in Munchen 7 1979. G. R. Kaiser: Einftihrung in die vergleichende LiteraturwiJsenschaft. Darmstadt 1980. W. Muller- Seidel: Probleme der literarischen Wertung. Stuttgart 2 1969. R. Leimbach: Zur Logik philologischer Interpretation. V: Di alo gos, Festschrift H. Patzer, Wiesbaden 1976, 273-288. 4.2. Posamezno literarno delo 4.2.1. in 4.2.2. Plasti dela in elementi besedi/ne analize F. Belzner: Textanalyse. V: FischerKolleg Band 6. Nem. Frankfurt 2 1982, 185 in nasl. G. Priesemann: Stoffund Form. V: Fischer Lexikon Literatur (zgoraj, 4.1 ). B. Asmuth in dr.: Bauelemente von Textarten. V: Arnold-Sinemus: GrundzUge (zgoraj, 4.1), 208257. G. von Wil pert: Sachworterbuch der Literatur. Stuttgart 5 1969. E. Uimmert: Bauformen des Erzahlens. Stuttgart li1975. W. Killy: Elemente der Lyrik. MUnchen 1972. W. Jens (ur.): Die Bauformen der griechischen Tragodie. MUnchen 1971. G. E. Duckworth: The Nature of Roman Comedy. Princeton 1952. H. Lausberg: Elemente der literarischen Rhetorik. MUnchen 3 1967. H. A. Gartner: Beobachtungen zu Bauelementen in der antiken Historiographie, bes. bei Livius und Caesar. Wiesbaden 1975 (Historia Einzelschriften 25). K. Abel: Bauformen in Senecas Dialogen. Heidelberg 1967. Hofmann-Szantyr: Lateinische Grammatik (zgoraj, 3.1.3). Bd. 2, 685-842 [stilistika]. Meu·ika in rite1n U. v. Wilamowitz: Griechische Verskunst. Darmstadt 3 1975 ( 11921). P. Maas: Griechische Metrik. V: Gercke-Norden: Einleitung in die Altertumswissenschaft 1 7. 3 1929. B. Sneli: Griechische Metrik. Gottingen 4 1982 (Studienhefte zur Altetttiinsw{ssenschaft 1). D. Ko.rzeniewski: Griechische Metrik. Einfiihrung in Gegerisfand, Methoden und Ergebnisse der Forschung. Darmstadt 2 1989 [dobra uvodna predstavitev, vendar prim. Kannicht: Gnomon 1973, 113 in nasi.]. 1. Soubiran: L' eli sion dans la poesie latine. Paris 1966. 1. W. Halpor~ - M. Ostwald: Lateinische Metrik. Nem. GOttingen 3 1983 (Studienhefte zur Altertumswissenschaft 8) [jasno]. H. Drexler: Einfiihrung in die romische Metrik. Darmstadt 4 1987 [za začetnike pretežko]. W. Ott: Metrische Analysen zu Vergil. Več zvezkov. Ttibingen 1972 in nasi. (Analysen zu Metrik und Stilistik) [računalniške analize; prim. Gnomon 1975, 514 i'nnasl.]. W. Stroh: Der deutsche Vers und die Lateinschu1e. Antike und Abendland 25, 1979, 1-19. W. Stroh: Pro ben lateinischer Verskunst. MUnchen 1981 (kaseta in spremna knjižica). Prozni ritem T. Zie1inski: Das Clauselgesetz in Ciceros Reden. Leipzig 1904. L. P. Wilkinson: Golden Latin Artistry. Cambridge 1963, 135-188 in 237-242. A. Primmer: Cicero numerosus. Studien zum antiken Prosarhythmus. Wien 1968. · 4.2.3. Funkcija elementov in njihovo součinkovanje • Sinteza W. Kayser (zgoraj, 4.1). F. Belzner (zgoraj, 4.2.1). R. Heinze: Virgils epische Technik. 3 1915 (ponatis Darmstadt 1989). G. A. Seeck: Gnomon 1969, 16-29 (recenzija k D. J. Conacher: Euripidean Drama. Toronto 1968) [poučno z metodičnega vidika]. Analiza plasti A. Gercke: Die Analyse als Grundlage der hoheren Kritik. Neue JahrbUcher 1901, 1 in nasi.; 81 in nasi; 185 in nasi. A. Heubeck: Die Homerische Prage. Darmstadt 2 1988. K. BUchner: Das Theater des Terenz. Heidelberg 1974. Interpretacija dela W. Eisenhut (ur.): Antike Lyrik. Darmstadt 1970 (Ars interpretandi 2) [26 posamičnih interpretacij]. F. Klingner: Virgil. ZUrich 1967. K. BUchner: Werkanalysen. Wiesbaden 1970 (Studien, zvezek VIII). H. P. Syndikus: Die Lyrik des Horaz. Eine Interpretation der Oden. Dva zvezka. Darmstadt 1972173. M. von Albre~ht: Romische Poesie. Texte und Interpretationen. Heidelberg 1977. M. von Albrecht: Meister romischer Prosa von Cato bis Apuleius. Heidelberg 2 1983. H. P. Syndikus: Catull. Eine Interpretation. 3 zvezki. Darmstadt 1984-1990. Kompozicija knjige W. Port: Die Anordnung in GedichtbUchern augusteischer Zeit. V: Philologus 81 (1926) 280 in nasl., 427 in nasl. 4.3. Literarnozgodovinski kontekst K. O. Conrady: EinfUhrung in die Neuere deutsche Literaturwissenschaft. Reinbek 1966 (rde 252/253). C. Zintzen: Abhangigkeit und Emanzipation der romischen Literatur. V: Gymnasium 82, 1975, 173-193. 4.3.1. Avtor, položaj, občinstvo A. Bochkh: Enzyklopadie (zgoraj, 1.1). 111 in nasi, 124 in nasi. [zgodovinska in individualna interpretacija]. Avtor E~Fraenkel: Horaz. Nem. Darmstadt 1963 [C. Becker: Gnomon 1959, 592 in nasi.]. B. Kytzler: Horaz. MUnchen 1985 (Artemis Einftihrungen). D. Kienast: Cato der Zensor. Darmstadt 2 1979. P. Grimal: Vergil. Nem. ZUrich 1987. M. Fuhrmann: Cicero. Eine Biographie. MUnchen 1989. Datacija 1 prvenstvo C. Becker: Das Spatwerk des Ho raz. Gottingen 1963. K. von Fritz: Die Orestes-Sage bei den drei groBen griechischen Tragikern. V: Antike und moderne Tragodie. Berlin 1962, 113 in nasi. C. Becker: Tertullians Apologeticum. Werden und Leistung. MUnchen 1954. C. Becker: Der Oktavius des Minucius Felix. Abhdl. MUnchen 1967. Vprašanja glede pristnosti W. H. Friedrich: Philologische Methode. V: Fischer Lexikon Literatur (zgoraj, 4.1). W. Speyer: Die Iiterarische Falschung im heidnischen und christlichen Altertum. MUnchen 1971 (HdA). Položaj in občinstvo K. von Fritz: Aufgaben und Methoden (zgoraj, 4.1.2). F. G. Kenyon: Books and Readers in Ancient Greece and Rome. Oxford 2 1951. B. Sneli: Dichtung und Gesellschaft. Hamburg 1965 [vpliv pesnikov na družbeno mišljenje in ravnanje v Grčiji]. W. Rosler: Dichter und Gruppe. Eine Untersuchung zu den Bedingungen und zur historischen Funktion frUhgriechischer Lyrik am Beispiel Alkaios. MUnchen 1980. W. Rosler: Polis und Tragodie. Funktionsgeschichtliche Betrachtungen zu einer antiken Literaturgattung. Konstanz 1980. E. Vogt: Die griechische Literatur und ihr Publikum. V: Griechische Literatur. Wiesbaden 1981, 12-16 (spodaj, 4.4). Ch. Meier: Die politische Kunst der giechischen Tragodie. MUnchen 1988. E. Auerbach: Das abendlandische Publikum und seine Sprache. V: E. Auerbach: Literatursprache und Publikum in der lateinischen Spatantike und im Mittelalter. Bern 1958, 177 in nasi. R. Warning (ur.): Rezepzionsasthetik. MUnchen 1975 (utb 303). K. Quinn: Texts and Contexts. The Roman Writers and Their Audience. 1979. U. Frings: Antike-Rezeption im altsprachlichen Unterricht. Bamberg 1984 (Auxilia 9). 4.3.2. Obdobje H. Frankel: Dichtung und Philosophie des frUhen Griechentums. MUnchen 3 1969. Ponatis 1976. R. Kassel: Die Abgrenzung des Hellenismus in der griechischen Literaturgeschichte. Berlin-New York 1988. F. Leo: Geschichte der Romischen Literatur. Z v. I: Die archaische Literatur. ZUrich 3 1967 1 ( 1913). H. Diller- F. Schalk: Studien zur Periodisierung und zum Epochebegriff. Abhandlungen Mainz 1972 [tudi: H. Diller: Zur Periodisierung des geschichtlichen Ablaufs in der griechischen Antike]. M. Fuhrmann: Romische Literatur. Frankfurt 1974 (spodaj, 4.4), 14-21: Die Epochen der romischen Literatur. M. Fuhrmann: Die Epochen der griechischen und romischen Literatur. V: B. Cerquilini-H. Gumbrecht (ur.): Der Diskurs der Literatur- und Sprachhistorie; Frankfurta. M. 1983, 537555. 4.3.3. Zvrst M. Fuhrmann: Einftihrung in die antike Dichtungstheorie. Darmstadt 1973. Gattungen. V: Fischer Lexikon Literatur (zgoraj, 4.1): W. MUller-Seidel: Dramatische Gattungen; W. Killy: Lyrik; V. Lange: Epische Gattungen; R. SUhnel: Satire/Parodie; G. Priesemann: Gattungen. E. R. Schwinge: Griechische Poesie und die Lehre von der GattungstrinWit in der Moderne. Zur gattungstheoretischen Problematik an tiker Literatur. AuA 27, 1981, 130-162. Zgodovina zvrsti (primeri) Gesla Drama, Epos, Komodie, Lyrik, Satire, Tragodie v LAW. A. Lesky: Die tragische Dichtung der Hellenen. Gottingen 3 1972. B. Zimmermann: Die griechische Tragodie. MUnchen 1986 (Artemis EinfUhrungen). E. Letevre (ur.): Das romische Drama. Darmstadt 1978 [Očrt literarne zgodovine po zvrsteh]. G. A. Seeck (ur.): Das griechische Drama. Darmstadt 1979. E. Burek (ur.): Das romische Epos. Darmstadt 1979. U. Knoche: Die romische Satire. Gottingen 4 1982. D. Flach: Einflihrung in die romische Geschichtsschreibung. Darmstadt 1985. J. Adamietz (ur.): Die romische Satire. Darmstadt 1986. N. Holzberg: Der antike Roman. MUnchen 1986 (Artemis Einflihrungen). B. Effe- G. Binder: Die antike Bukolik. MUnchen 1989 (Artemis EinfUhrungen). Govorništvo R. Volkmann: Rhetorik der Griechen und Ro mer. MUnchen 3 I 901. W. Jens: Rhetorik. V: Reallexikon der deutschen Literaturgeschichte. 3. zvezek, Berlin 2 1971, 432-456 [sistematična predstavitev glede na anti čno teorijo]. H. Hommel: Rhetorik. V: LAW, stolpec 2611-2626 [dober in kratek pregled]. H. Lausberg: Handbuch der literarischen Rhetorik. 2 zvezka. MUnchen 2 1973 [sistem izrazov, na antični osnovi]. J. Martin: Antike Rhetorik (Technik und Methode). MUnchen 1974 (HdA) [leksikon; vendar prim. H. Wankel: Gnomon 1976, 641 in nasi.]. G. Kennedy: Classical Rhetoric. Croom Helm 1980. W. Eisenhut: EinfUhrung in die antike Rhetorik und ihre Geschichte. Darmstadt 3 1982. • M. Fuhrmann: Die antike Rhetorik. MUnchen 2 1987 (Arteml-s EinfUhrungen). G. Kennedy: The Art ofPersuasion in Greece. Princeton N. J. 1963. G. Kennedy: The Art of Rhetoric in the Roman World. Princeton N. J. 1972. M. L. Clark: Die Rhetorik bei den Romern. Nem. Gottingen 1968. 4.4. Oblike prikaz~ filološke raziskave K01nentar U. von Willamowitz: Euripides Herak1es. Ponatis Darmstadt I 1979; II, III 1959 .. A. Kiessling- R. Heinze: Q. Horatius Flaccus. Izdaja in komentar, 3 knjige, Berlin I (Ode) 9 1958, II (Satire) 7 1959, III (Pisma) 6 1959, s spremno besedo in bibliografskimi opombami E. Eureka. E. Norden: Kommentar z-u Aeneis, Buch 6. Stuttgart 9 1984. E. Fraenkel: Aeschylus, Agamemnon. Ed. with a commentary by E. Fraenkel. Oxford 1950 [NB: v uvodu prve knjige razpravlja o nalogah in možnostih komentmja]. E. Koestermann: Kommentar zu Tacitus, Annalen. 4 knjige. Heidelberg 1963-1968. R. Kannicht: Kommentar zu Euripides, Helena. Heidelberg 1969. Ch. O. Brink: Horace on Poetry, II: The Ars Poetica. Cambridge 1971. F. Bomer: Kommentar zu P. Ovidius Naso, Metamorphosen. 7 knjig. Heidelberg 1969-1986. Literarnozgodovinski prikaz 2 H. R. JauB: Literaturgeschichte als Provokation der Literaturwissenschaft. Konstanz 1969. E. Marsch (ur.): Uber Literaturgeschichtsschreibung. Darmstadt 1975 (WdF 382). Grške literarne zgodovine M. Bissinger: Griechische Literatur. V: Fischer Koli eg Band 8 (Literatur), Frankfurt 2 1982, 171195 [uvod za dijake in študente]. W. Nestle- W. Liebich: Geschichte der griechischen Literatur. 2 knjigi, Berlin 3 1961/63 (zbirka Goschen 70 in 557) [nujna faktografija]. A. Dihle: Griechische Literaturgeschichte. Stuttgart 1967 [berljivo: izbrana poglavja iz interpretacije]. A. Lesky: Geschichte der griechischen Literatur. Bern 3 1971 [standardno delo; prim. W. Jens, Gnomon 1961, 321-327]. W. Christ- W. Schmid: Geschichte der griechischen Literatur. 7 knjig, Munchen 1929-1948, ponatis 1961-1974 (HdA) [enciklopedična delo, ki navaja bogato literaturo]. E. Vogt (ur.): Griechische Literatur. Wiesbaden- Darmstadt 1981 (Neues Handbuch der Literaturwissenschaft, Band 2) [odličen uvod, mojstrska predstavitev zvrsti]. A. Dihle: Geschichte der griechischen und 1ateinischen Literatur der Kaiserzeit. Munchen 1989. Rimske literarne zgodovine E. Nm·den: Die romische Literatur. Leipzig 6 1961 et 1923) (dodatek: Quellen und Materiali en) [še vedno ni zastarelo; zlasti pomemben je bibliografski dodatek H. Fuchsa]. E. Bickel: Lehrbuch der Geschichte der Romischen Literatur. Heidelberg 11937, 2 1961 [prvi del • - obdobja, drugi del- zvrsti in avtorji]. E. Horicht: Romische Literatur. V: Fischer Koli eg Band 8 (Literatur), Frankfurt 2 1982, 196-215 [uvod za dijake in študente]. L. Bieler: Geschichte der romischen Literatur. Berlin 4 1980 (Goschen, Band 2215/ 16) [najnujnejša dejstva]. K. Buchner: Romische Literaturgeschichte. Ihre Grundztige in interpretierender Darstellung. Stuttgart 5 1980 [izbrana poglavja iz interpretacije]. M. Fuhrmann (ur.): Romische Literatur. Frankfurt 1974 (Neues Handbuch der Literaturwissenschaft, Band 3) [razdelitev po zvrsteh; težišče je na nadindividualnih potezah in stalnicah]. R. Senoner (ur.): Die romische Literatur. Munchen 1981. Schanz- Hosius - Kruger: Geschichte der romischen Literatur der Antike. 8 knjig. F. Brunholzl: Geschichte der Iateinischen Literatur des Mittelalters. Prva knjiga: od Kasiodora do karolinške renesanse, Munchen 1975. Druga knjiga: od konca 9. do sredine 11. stoletja. 4.5. Klasična filologija kot del starinoslovja Handbuch der Altez1umswissenschaft- razdelitev l Uvaja/ne in pomožne discipline 2: W. Speyer: Die literarische Falschung im heidnischen und christlichen Altertum. Ein V ersuch ihrer Deu tun g. 1971. 4.1: W. Schubart: Griechische Palaographie. 1925 (ponatis 1966). 7: A. E. Samuel: Greek and Roman Chronology, Calendars and Years in Classical Antiquity. 1972. II. Jezik l. del: grška slovnica E. Schwyzer: Griechische Grammatik. 1.1: Allgemeiner Tei!. Lautlehre. Wortbildung. Flexion. 1934 (ponatis 1977). 1.2: Syntax und syntaktische Stilistik. Vervollstandigt und hrsg. von A. Debrunner. 1950 (ponatis 1975). 1.3: Register. Hrsg. von D. J. Georgacas. 3 1968. 1.4: Stellenregister zu Band 1 und 2. Bearb. von F. Radt, hrsg. von St. Rad t. 1971. 2. del: latinska slovnica M. Leumann, J. B. Hofmann, A. Szantyr: Lateinische Grammatik. Auf der Grundlage des Werkes von F. Stolz u. J. H. Schmalz. 2.1: Laut- und Formenlehre. 5 1926 (nova izdaja 1977). 2.2: Lateinische Syntax und Stilistik. Mit dem Allgemeinen Teil der lateinischen Grammatik. 1965 (dopolnjeno 1972). 3. del: govorništvo 3: J. Martin: Antike Rhetorik. Technik und Methode. 1974. III. Zgodovina in zemljepis 1: A. Grohmann: Arabien. 1963. 2: A. Goetze: Kulturgeschichte Kleinasiens. 2 1957 (ponatis 1974). 4: H. Bengtson: Griechische Geschichte. Von den Anfangen bis in die romische Kaiserzeit. 7 1986. 5.1: H. Bengtson: GrundriB der Romischen Geschichte mit Quellenkunde, Republik und Kaiserzeit bi s 284 n. Chr. 3 1979. 6: A. Demandt: Die Spatantike. Romische Geschichte von Diocletian bis Justinian 284-565 n. Chr. 1989. 7: R. N. Frye: The History of Ancient Iran. 1984. 8: W. HuB: Geschichte der Karthager. 1985. IV. Država in pravo 1.1: G. Busolt: Griechische Staatskunde. l. Halfte: Allgemeine Darstellung des griechischen Staates. 3 1920 (ponatis 1963). 1.1.2: G. Busolt: Griechische Staatskunde. 2. Halfte: Darstellung einze1ner Staaten und der zwischenstaatlichen Beziehungen. Bearb. von H. Swoboda. Mit Register fUr beide Halften. 3 1926 (ponatis 1972). 3.2: J. Kromeyer in G. Veith: Heerwesen und Kriegsftihrung der Griechen und Romer. 1928 (ponatis 1963). V. Filozofija, znanost, religija 1.1: W. Windelband: Geschichte der abendlandischen Philosophie im Altertum. Bearb. von A. Goedeckmeyer. 4 1923 (ponatis 1963). 1.2: J. L. Heiberg: Geschichte der Mathematik und Naturwissenschaften im A1tertum. 1925 (ponatis 1961). 2.1: M. P. Nilsson: Geschichte der griechischen Religion. l. Band: Die Religion Griechenlands bis auf die griechische Weltherrschaft. 3 1967 (ponatis 1976). 2.2: M. P. Nilsson: Geschichte der griechischen Religion. 2. Band: Die hellenistische und romische Zeit. 3 1974. 4: K. Latte: Romische Religionsgeschichte. 2 1967 (ponatis 1976). VII Zgodovina grške književnosti W. Schmid in O. Stahlin: Geschichte der griechischen Literatur. Hervorgegangen aus W. von Christ's Griechischer Literaturgeschichte. 1: W. Schmid: Die klassische Periode der griechischen Literatur. 1.1: Die griechische Literatur vor der attischen Hegemonie. 1929 (ponatis 1974). 1.2: Die griechische Literatur in der Zeit der attischen Hegemonie vor dem Eingreifen der .. Sophistik. 1934 (ponatis 1974). 1.3: Die griechische Literatur in der Zeit der attischen Hegemonie nach dem Eingreifen der Sophistik, l. Halfte. 1940 (ponatis 1961). 1.4: -Die griechische Literatur in der Zeit der attischen Hegemonie nach dem Eingreifen der Sophistik, 2. Halfte, l. Abschnitt. 1946 (ponatis 1959). 1.5: Die griechische Literatur in der Zeit der attischen Hegemonie nach dem Eingreifen der Sophistik, 2. Halfte, 2. Abschni tt. 1948 (ponatis 1964). 2: W. Schmid in O. Stahlin: Die nachklassiche Periode der griechischen Literatur. 2.1: Die nachklassiche Periode der griechischen Literatur von 320 v. Chr. bis 1OO n. Chr. 6 1920 (ponatis 1974). . 2.1: Die nachklassiche Periode der griechischen Literatur von 1OO bi s 530 n. Chr. x1924 , (ponatis 1961). Vlil Zgodovina rimske književnosti M. Schanz: Geschichte der romischen Literatur bis zum Gesetzgebungswerk des Kaisers Justinian. 1: Die romische Literatur in der Zeit der Republik. 4 1927 C. Hosius (ponatis 1966). 2: Die romische Literatur in der Zeit der Monarchte bis auf Hadrian. 4 1935 C. Hosi us (ponatis 1967). . 3: Die romische Literatur von Hadrian bis auf Constantin (324 n. Chr.). 3 1922 C. Hosius in G. Krtig~r (ponatis 1969). 4.1: Die Literatur des 4. Jahrhunderts. 2 1914 (ponatis 1970). 4.2: M. Schanz, C. Hosius in G. Kruger: Die Literatur des 5. und 6. Jahrhunderts. Mit einem General register des Gesamtwerkes. 1920 (ponatis 1971). 5: R. Herzog 1 P. L. Schmidt: Restauration und Erneuerung. Die lateinische Literatur von 284-374 n. Chr. 1989. IX. Zgodovina latinske književnosti v srednjem veku M. Manitius: Geschichte der lateinische_n Literatur des Mittelalters. 2.1: Von Justinian bis zur Mitte des 10. Jahrhunderts. 1921 (ponatis 1974). 2.2: Von der Mitte des 1O. Jahrhunderts bis zum Ausbruch des Kampfes zwischen Kirche und Staat. 1923 (ponatis 1965). 2.3: V om Ausbruch des Kirchenstreites bis zum Ende des 12. Jahrhunderts. Unter Mitw. von P. Lehmann. 1931 (ponatis 1973). X. Zgodovina prava v starem veku 3 .1.1: F. Wieacker: Romische Rechtsgeschichte. I. Abschnitt: Einleitung, Quellenkunde, Fruhzeit und Republik. 1989. 3.3.1: M. Kaser: Das romische Privatrecht. I. Abschnitt: Das altromische, das vorklassische und das klassische Recht. 2 1971. 3.3.2: M. Kaser: Das romische Privatrecht. II. Abschnitt: Die nachklassischen Entwicklungen. 2 1975. 3.4: M. Kaser: Das romische ZivilprozeBrecht. 1966. 4.2: A. Steinwenter: Das Recht der koptischen Urkunden. 1955. 5.2: H. J. Wolff: Das Recht der griechischen Papyri Agyptens in der Zeit der Ptolemaer und des Prinzipats. 2. Band: Organisation und Kontrolle des privaten Rechtsverkehrs. 1978 . • XII. Bizantinistika 1.2: G. Ostro.gorsky: Geschichte des byzantinischen Staates. 3 1963. 2.1: H. G. Beck: Kirche und theologische Literatur im byzantinischen Reich. 2 1977. 2.3: H. G. Beck: Geschichte der byzantinischen Volksliteratur. 1971. 3 .1.1: F. Dol ger in J. Karayanannopulos: Byzantinische Urkundenlehre. I. Abschnitt: Die Kaiserurkunden. 1968. 4.1: E. Schilbach: Byzantinische Metrologie. 1970. 5.1: H. Hunger: Die hochsprachliche profane Literatur der Byzantiner. 2 knjigi. 1978. Ostale predstavitve (sistematične ali zgodovinske) in uvodi s področja starinoslovja Splošno H. Temporini- W. Haase (uL): Aufstieg und Niedergang der Romischen Welt (ANRW). Geschichte und Kultur Roms im Spiegel der neueren Forschung. Trije deli v več knjigah in kazalo [zajezik in književnost so zlasti pomembne knjige 1 2-4; II 29, 1-2; 30, 1-5; 31, 1-4] Zgodovina H. Bengtson: Einfiihrung in die Alte Geschichte. Munchen 8 1979 (Beck'sche Elementarbucher) [zanesljiv uvod, ki bogato navaja literaturo]. S. Lauffer: AbriB der antiken Geschichte. Munchen 2 1964. J. Boardman et al.: The Oxford History of the Classical World. Oxford 1986. E. Bayer: Griechische Geschichte. Stuttgart 1968. I. Weiler: Griechische Geschichte- Einfiihrung, Quellenkunde, Bibliographie. Darmstadt 1976. K. Christ: Romische Geschichte- Einfiihrung, Quellenkunde, Bibliographie. Darmstadt 1972. A. Heu13: Romische Geschichte. Braunschweig 4 1976. J. Bleicken: Geschichte der romischen Republik. Munchen 3 1988. K. Christ: Geschichte der romischen Kaiserzeit. Munchen 1988. H. Bengtson- V. Milojči6: GroBer historischer Weltatlas, 1: Vorgeschichte und Altertum. Munchen 1953. H. Sti er-E. Kirsten: Atlas zur Weltgeschichte I. Braunschweig 1967. Kulturna zgodovina O. Gigon- A. Wortschitzky: Die Kultur des klassischen Altertums. Frankfurt 1970. R. MOller (ur.): Kulturgeschichte der Antike. Prva knjiga: Griechenland. Berlin 3 1980. Druga knjiga: Rom. Berlin 2 1980 (V eroffentlichungen des Zentralinstituts fur Al te Geschichte und Archaologie 6). J. Burckhardt: Griechische Kulturgeschichte. Štiri knjige, uredil W. Kaegi. Munchen 1977. H. D. F. Kitto: Die Griechen. Nem. Stuttgart 1957, 2 1978. R. Harder: Eigenart der Griechen. Einfuhrung in die griechische Kultur. Freiburg 1962 (HerderBucherei 120). W. Krause: Die Griechen. Von Mykene bis Byzanz. Wien 1969. M. I. Finley: Die Griechen. Nem. Munchen 1976. E. Friedell: Kulturgeschichte Griechenlands. MUnchen 1981 (dtv). K. Dover: The Greeks and their Legacy. Oxford 1988. , K. Christ: Die Romer. Munchen 2 1984. 10 L. FriedHinder: Darstellungen aus der Sittengeschichte Roms. Štiri knjige. Leipzig 1921-1923 (ponatis Aalen 1964). W. Kroll: Die Kultur der Ciceronischen Zeit. Darmstadt 2 1963. L. P. Wilkinson:·Rom und die Romer. Portrait einer Kultur. Nem. Bergisch- Gladbach 1979. Mitologija in religija L. Preller- C. Robert: Griechische Mythologie. 2 knjigi. Zurich 5 1967. K. Kerenyi: Mythologie der Griechen. 2 knjigi. Zurich 1951/1958, MUnchen 1966 (dtv) 392-397. W. F. Otto: Die Gotter Griechenlands. Bonn 1929, Darmstadt 3 1960, Ci1970. H. J. Rose: GriechischeMythologie. Ein Handbuch. MUnchen 4 1974. F. Graf: Die Griechische Mythologie. MUnchen 1985 (Artemis Einfi.ihrungen). W. Burkert: Griechische Religion der archaischen und klassischen Epoche. Stuttgart- Berlin 1977 (Die Religionen der Menschheit 15). L. Preller- H. Jordan: Romische Mythologie. 2 knjigi. Berlin 3 1881-1883, ZUrich 4 1978. G. Wissowa: Religion und Kultus der Romer. MUnchen 2 1912 (ponatis 1971 ). G. Radke: Zur Entwicklung der Gottesvorstellung und der Gottesverehrung in Rom. Darmstadt 1987. Filozofija E. Zeller: Die Philosophie der Griechen in ihrer geschichtlichen Entwicklung. Šest knjig. Leipzig 7 1923 ( 11844-1852) [do danes temeljno delo]. F. Uberweg- K. Praechter: GrundriB der Geschichte der Philosophie. Tei! I: Altertum. 1926 (predelava v pripravi). K. Vorlander: Philosophie des Altertums. Reinbek 1963. W. Totok: Handbuch der Geschichte der Philosophie, I: Altertum. Frankfurt 1964. W. Kranz: Die griechische Philosophie. MUnchen 1971 (dtv WR 4098). W. K. C. Guthrie: A Hi story of Greek Philosophy. Šest knjig. Cambridge 1962-1981. W. Rod: Die Philosophie der Antike. Prva knjiga- W. Rod: Von Thales bis Demokrit. MUnchen 1976. Druga knjiga- A. Graeser: Sophistik, Sokratik, Platon und Aristoteles. 1983. Tretja knjiga ~M. Hossenfelder: Stoa, Epikureismus und Skepsis. MUnchen 1986 (Beck'sche ElementarbUcher). C. F. Geyer: Einfiihrung in die Philosophie der Antike. Darmstadt 1978. F. Ricken: Die Philosophie der Antike. Stuttgart 1988. G. Maurach: Geschichte der romischen Philosophie. Eine Einfi.i.hrung. Darmstadt 1989. Znanost in tehnika G. Sarton: A History of Science. London 1952. K. von Fritz: Grundprobleme der Geschichte der antiken Wissenschaft. Berlin '1971. O. Becker: Das matematische Denken der Antike. Gottingen 2 1966 (Studienhefte zur Altert. Wiss. 3). • F. Kraft: Geschichte der Naturwissenschaft, 1: Die BegrUndung einer Wissenschaft: von der Natur durch die Griechen. Freiburg 1971. B. L. van der Waerden: Die Astronomie der Griechen. Eine Einfi.i.hrung. Darmstadt 1988. A. Stiickelberger: Einfiihrung in die antiken Naturwissenschaften. Darmstadt 1988. J. G. Landels: Die Technik in antiken Welt. Nem. MUnchen 3 1988. U/1'!-etnost in arheologija H._G. Niemeyer: Einfiihrung in die Archaologie. Darmstadt 2 1978. R. Bianchi-Bandinelli: Klassische Archaologie. Eine krit. Einfiihrung. MUnchen 1978 (Beck'sche Schwarze Reihe). G. Richter: Handbuch der griechischen Kunst. Nem. Koln 1966. W. H. Schuchardt: Geschichte der griechischen Kunst. Stuttgart 1972. J. Boardmann- J. Dorig- W. Fuchs- M. Hirmer: Griechische Kunst. MUnchen 3 1976. P. Demargne et al.: Die griechische Kunst. Štiri knjige. Munchen 2 1977. H. G. Buchholz (ur.): Archaeologia Homerica. Tri knjige. Gottingen 1967-1988. B. Andreae: Romische Kunst. Freiburg- Basel_; Wien 1973. R. Bianchi _.:_ Bandinelli: Die romische Kunst. MUnchen 1975. Gledališče A. W. Pickard-Cambridge: The Theatre of Dionysius in Athens. Oxford 2 1968 [standardno delo o gledaliških stavbah]. A. W. Pickard-Cambridge: The Dramatic Festivals of Athens. Rev. by J. Gould and D. M. Lewis. Oxford 1984. M. Bieber: The Hi story of the Greek and Roman Theatre. Princeton 1961. T. B. L. Webster: Griechische Buhnenaltertumer. Gottingen 1963 (Studienhefte zur Altert. Wiss. 9). W. Beare: The Roman Stage. London 3 1964. S. Melchinger: Das Theater der Tragodie. Munchen 1974. H. D. Blume: Einfuhrung in das antike Theaterwesen. Darmstadt 2 1984. Glasba A. Riethmuller- F. Zaminer' (ur.): Die Musik des Altertums. Laaber 1989 (Neues Handbuch der Musikwissenschaft, Bd. 1). Th. Georgiades: Musik und Rhythmus bei ·den Griechen. Hamburg 1958. G. Wille: Musik. V: LAW, stolpec 2006-2023. E. Pohlmann: Denkmaler altgriechischer Musik. Sammlung, ubertragung und ErHiuterung aller Fragmente und Falschungen. Nurnberg 1970 (Erlanger Beitrage 31). A. Neu becker: Altgriechische Musik. Eine Einftihrung. Darmstadt 1977. G. Wille: Einfiihrung in das romische Musikleben. Darmstadt 1977. Zasebno življenje J. Marquardt- A. Mau: Das Privatleben der Romer. Dve knjigi. 2 1886, ponatis Darmstadt 1980: H. Blanck: Einfiihrung in das Privatleben der Griechen und Romer. Darmstadt 1976. Politična teorija • E. Meyer: Einfiihrung in die antike Staatskunde. Darmstadt 4 1980. V. Ehrenberg: Der Staat der Griechen. Zurich- Stuttgart 2 1965. F. Gschnitzer (ur.): Zur griechischen Staatskunde. Darmstadt 1969 (WdF 96). Th. Mommsen: AbriB des romischen Staatsrechts. 2 1907, ponatis Darmstadt 1982. J. Bleicken: Die Verfassung der romischen Republik. Grundlagen und Entwicklung. Paderborn 3 1982 (utb 460). P. \Veber-Schafer: Einfilhrung in die antike politische Theorie. Dve knjigi. Darmstadt 1976. M. T. Finley: Das politische Leben in der antiken Welt. Munchen 1986. Pravo Th. Mommsen: Romisches Strafrecht. Ponatis Darmstadt 1961 (prvič 1899) [deloma zastarelo, a še brez nadomestila]. W. Kunkel: Entwicklung des romischen Kriminalverfahrens in vorsullanischer·Zeit. Abhandlungen der Akad. Munchen 1962. W. Kunkel: Romische Rechtsgeschichte. Eine Einftihrung. KOln ~Graz 6 1972. D. Liebs: Romisches Recht. Ein Studienbuch. Gottingen 1975 (utb 4o5). A. Sollner: Einftihrung in ~ieromische Rechtsgeschichte. Munchen 2 1980. Šolstvo in vzgoja H. I. Marrou: Geschichte der Erziehung im klassischen Altertum. Nem. Freiburg- Munchen 1957 (ti·an. Paris 2 1950}, žepna izdaja Munchen 1978 (dtv WR 4275). M. P. Nilsson: Die hellenistische Schule. Munchen 1955. J. Christes: Bildung und Gesellschaft. Darmstadt 1975 (EdF 37). H. Th. Johann (ur.): Erziehung und Bildung in der heidnischen und christlichen Antike. Darmstadt 1976 (Wege der Forschung 377). S. F. Bonner: Education in Ancient Rome. London 1977. J. Dolch: Lehrplan des Abendlandes. Ponatis Darmstadt 1982 [od antike do 19. stoletja]. Medicina Vv. Muri: Der Arzt im Altertum. Munchen 5 1986 [zbrani in prevedeni viri]. Etruskologija M. Pallottino: Die Etrusker. Nem. Frankfurt 1965. J. Heurgon: Die Etrusker. Nem. Stuttgart 1971. A. J. Pfiffig: Einfiihrung in die Etruskologie. Darmstadt 1972. Splošni leksikoni Pauly's Realencyklopadie der classischen Altetiumswissenschaften (RE). 68 polovičnih zvezkov (v dveh serijah), 15 suplementnih zvezkov in zvezek s kazalom. Stuttgart 1893-1978 [najpomembnejši leksikon za vsakršne stvarne podatke (realije)- avtorji, zvrsti, pojavi. Zasnova člankov se je spreminjala: sprva so bili krajši in nevtralnejši, kasnc~je pa obsežnejši in bolj osebni.]. . Der kleine Pauly (KP), Lexikon der Antike. Uredili in predelali K. Ziegler in drugi, pet knjig. Munchen- Zurich 1964-1976 [skrajšana RE, trenutno merodajni leksikon]. Broširano 1979 (dtv 5963). Oxford Classical Dictionary (OCD). 2 1970 [dober leksikon, vreden svojega denmja]. Lexikon der Alten Welt (LAW): Zurich 1965 [večstranski, dobri pregledi in modeli] Tudi v broširani izdaji: dtv-Lexikon der Antike. 13 knjig, 5 delov: zgodovina, kulturna zgodovina, umetnost, književnost, religija. J. Irmscher- R. Jahne (ur.): Lexikon der Antike. Leipzig 6 1985 [temeljit in obsežen]. 4 O. Hiltbrunner: Kleines Lexikon der Antike. Bern- Munchen 1964 [navkljub skopo odmerjenemu prostoru bogat in zanesljiv]. H. Lamer et al.: Worterbuch der Antike. Stuttgart 8 1976. H. H. Schmitt- E. Vogt (ur.): Kleines Worterbuch des Hellenismus. Wiesbaden 1988. Reallexikon fiir Antike und Christentum (RAC) [izreden leksikon glede antike in njenega sprejemanja v krščanstvu]. W. H. Roscher: Ausfiihrliches Lexikon der griechischen und romischen Mythologie. Leipzig 1884-1937 (ponatis 1965 v devetih zvezkih z enim suplementnim). H. Hunger: Lexikon der griechischen und romischen Mythologie. Wien 7 1975. H. W. Haussig: Das Worterbuch der Mythologie. Dve knjigi. Stuttgart 1965/1973. E. Tripp: Lexikon der antiken Mythologie. Nem. Stuttgart 2 1975. M. Grant- L. Hazel (ur.): Lexikon der antiken Mythen und Gestalten. Mi.inchen 1976. H. Gartner: Kleines Lexikon der griech. und. rom. Mythologie. Leipzig 1989. Religion in Geschichte und Gegenwart {RGG). Tubingen 3 1957-1962. P. Harvey: The Oxford Companion to Classical Literature. Oxford 1937. P. Kroh: Lexikon der antiken Autoren. Stuttgart 2 1976. W. Buchwald- A. Hohlweg- O. Prinz: Tusculum- Lexikon grie~hischer und lateinischer Autoren des Altertums und des Mittelalters. Munchen 3 1982. E. Frenzel: Stoffe der Weltliteratur. Stuttgart 2 1970. E. Frenzel: Motive der Weltliteratur. Stuttgart 1976. G. von Wilpert: Lexikon der Weltliteratur. Band 1: Verfasser. Stuttgart 1963. Band II: Werke. Stuttgart 1968. Kindlers Literatur Lexikon. 12 zvezkov. MUnchen 2 1974. Tudi broširano, 25 zvezkov, Munchen 1974 (predelano 1982). E. Schmalzriedt (ur.): Hauptwerke der antiken Literaturen. Mi.inchen 1976 [zbirka člankov iz Kindlers Literatur Lexikon, povezanih z antiko, z uvodnimi eseji W. Jensa, W. Schmidta in F. Do1gerja]. 5. Študij grŠčine in latinščine 5.1. Izbira študija Fischer Kolleg Band 1 (Schule- Studium- Berufswahl). Frankfurt 2 1982. H. W. Schmidt: Klassische Philologie. V: Hochschulfiihrer, ur. P. Kipphoff in dr. Hamburg 19i5 (Die Zeit Bucher), 254-258. P. L. Schmidt: Studieneinfi.ihrung Griechische und Lateinische Philologie (Klassische Philologie). V: Abi 3, 4 (1979), 30-32. Možnosti za poklic E. Burek: Klassischer Phil ologe. Blatter zur Berufskunde, Band 3-X H 02. Bielefeld 5 1979. W. Krieg: Wissenschaftlicher Bibliothekar. Prav tam, 3-X BOl. 4 1974. D. Pinkerneil: AI.ternativen. Die Berufsaussichten des Geisteswissenschaft:lers auBerhalb der Schule. Kron berg- Taunus 1973 ·(Scriptor Taschenbucher). Študij J. Marouzeau: Das Latein. Nem. Munchen 1969 (dtv WR 4029) [prvotno namenjeno francoskim dijakom; dober uvod v posamezna področja latinske filologije; koristni napotki k literaturi]. P. Gri mal: Guide de l'etudiant lati niste. Paris 1971 [dober uvod v študij (na francoskih univerzah); obilje navedene literature]. C. J. Classen: Das Studium der lateinischen Literatur. AU 1976 (1), 47-63. G. Viansino: lntroduzione allo studio critico della letteratura Iatina. Salerno 1977 (Libreria internazionale: Aggiornamenti critici). A. Traina- G. Bernardi-Perini: Propedeutica al Latino universitario. Bologna 2 1977. 5.2. Akademski pouk P. R. Schulz: Alte Sprachen aufneuen Wegen? Gymnasium 1973,518-520. 5.2.3. Jezikovni tečaji (slogovne vaje) A. Kleinlogel: Die _StilUbungen im Rahmen der sprachlichen Ausbildung. AU 16, 1 (1973), 5-17. H. Happ: Kontrastive Grammatik und lateinische StilUbungen. AU 16, 1 (1973), 32-63. W. Burnikel: Dielateinischen Stiltibungen an der UniversiUit. V: MDAV 21,4 (1979), 4-11. G. Binder (ur.): Lateinuntericht in Universitatskursen I, II(= AU 27, 3/4, 1984). Vaje in pripomočki I. von MUller: Lateinische und griechische StilUbungen. MUnchen 3 1954 [zahtevno; za izkušene]. H. Menge: Repetitorium der griechischen Syntax. Deveto izdajo sta predelala A. Thierfelder inU. Gebhardt. MUnchen 1961, ponatis Darmstadt 1989. F. Maier: StilUbungen und Interpretation im Griechischen. MUnchen 1967. 2 O. Schonberger: Obungsbuch der griechischen Sprache. Heidelberg 1957. J. Ph. Krebs- J. H. Schmalz: Antibarbarus der lateinischen Sprache. Basel 7 1905, ponatis Darmstadt 1984. H. Menge- O. Schonberger: Lateinische Synonimik. Heidelberg 5 1959. O. Schonberger: Lateinische Phraseologie. Heidelberg 2 1958. H. Menge: Repetitorium der 1ateinischen Syntax und Stilistik. Predelal A. Thierfelder. MUnchen 17 1979. O. Schonberger: Obungsbuch des lateinischen Stils. Heidelberg 3 1970. H. Fingerle: Lateinische Stiltibungen. MUnchen 1965. ff. Menge: Materialien zur Erlernung und Wiederholung der lat. Grammatik. Šesto izdajo je predelal E. Krause. Ponatis Darmstadt 1974. K. F. Nagelsbach: Lateinische Stilistik fiir Deutsche. Ntirnberg 9 1905 (ponatis Darmstadt 1980) [elementi kontrastivne nem.-lat. slovnice]. 5.3. Potek študija Hilfsbtichlein fur die Latein-Studenten der Freien Universitat Berlin. Berlin 3 1968. 5.3.2. Pridobivanje jezikovnega znanja: Latinum in Graecum A. ZeHer- M. Weis: Organon, Griechisches Unterrichtswerk. MUnchen- Bamberg 3 1985 [učbenik, slovnica, slovar]. W. Heilmann- K. Roeske- R. Walther: LEXIS. EinfUhrung in die griechische Sprache. Predelava Frankfurt 1988. J. Ysebaert-K. I. Leip: HISTOREO. Lehrgangdes Griechischen. Frankfurt 1977-79 [besedila, učbenik, slovnica]. W. Elliger- G. Fink- G. Keil- Th. Meyer: KANTHAROS. Griechisches Unterrichtswerk. Stuttgart 1982/83 [učbenik, delovni zvezek, knjiga za učitelja, kratka slovnical G. Zuntz: Griechischer Lehrgang l-III. Gottingen 1983. E. Bornemann: Lateinisches Unterrichtswerk, Ausgabe B. Frankfurt 8 1970 [učbenik in slovnica]. M. Fuhrmann et al.: NOTA. Lehrgang flir Latein als dritte Fremdsprache. Stuttgart 1976. H. J. GlUcklich - H. Holtermann- W. Zapfe: Fontes. Lehrgang fur Latein als dritte Fremdspache und fiir spateren Beginn. Gottingen 1979. R. Nickel: Litterae. Unterrichtswerk tur spatbeginnendes Latein. Bamberg 1982 [dve knjigi in knjiga za učite~ja]. G. Fink: Die griechische Sprache. Einfiihrung und kurze Grammatik. Munchen 1986. W. Eisenhut: Die lateinische Sprache. Lehrgang fiir deren Liebhaber. MUnchen 6 1989. W. Gemo Il: Griechisch-deutsches S eh ul- und Handworterbuch mit einer EinfUhrung in die Sprachgeschichte von H. Kronasser. MUnchen- Stuttgart 9 1965. J. M. Stowasser- M. Petschenig: Der kleine Stowasser. Lateinisch-deutsches Schulworterbuch, Einleitung und Etymologie von F. Skutsch, Neubearbeitung von R. Pichl. Stuttgart 1979. K. H. Schafer- B. Zimmermann: Langenscheidts Taschenworterbuch Altgriechisch-Deutsch. Predelava Berlin 1986. E. Pertsch: Langenscheidts GroBes Schulworterbuch Lateinisch-Deutsch. Razširjena izdaja 1983 [dragoceni podatki o frekvenci, etimologiji, pomenih in kontekstu posameznih besed]. R. Hau: PONS. Globalworterbuch Lateinisch. Stuttgart 2 1986. Th. Meyer- H. Steinthal: Grund- und Aufbauwortschatz Griechisch. Stuttgart 1973. J. Michel- M. Gester: Lexique de base du Latin. Paris 1967. E. Habenstein- E. Hermes- H. Zimmermann: Grund und Autbauwortschatz Latein. Stuttgart 1978. 1 t=;{) G. Fink: Langenscheidts Grundwortschatz Latein (nach Sachgruppen geordnet). BerlinMunchen 1987. E. Hermes- H. Meusel: Grundwortschatz Latein nach Sachgruppen. Stuttgart 1988. R. Vischer: Lateinische Wortkunde. Stuttgart 1977 [po avtorjih]. R. Willer: Latein. V: Fischer-Kolleg Band7 (Sprachen). Frankfurt 2 1982, 209-290. R. Eikeboom- H. Holtermann: Programierte Lateinische Grammatik. Gottingen 6 1975. 5.4. Zaključek študija E. Standop: Die Form der wissenschaftlichen Arbeit. Bochum 8 1979 (UTB 272). J. W. Scheer- H. Zenz: Studenten in der Prufung. Frankfurt 1973. K. Poenicke: Die schriftliche Arbeit. Mannheim- Wien- Zurich 1985. 5.5. Možnosti za zaposlitev in posebna priprava na poklic 5.5.1. Gimnazijski učitelj Priprava napoklic E. Ahrens: Lateinausbildung im Studienseminar. Frankfurt 2 1966. A. Klinz: Griechischausbildung il1) Studienseminar. Frankfurt 1963. Pouk (didaktika in metodika) M. Kruger- H. Hornig: Metodik des altsprachlichen Unterrichts. Frankfurt 2 1963. W. Jakel: Methodik des Altsprachlichen Unterrichts. Heidelberg 2 1966. N. Wi1sing: Die Praxis des Latein-Unterrichts. Dve knjigi. Stuttgart 2 1968/1964 (ponatis 1972). H. Heusinger: Altsprachlicher Unterricht. Wienheim 1967 (Quellen zur Unterrichtslehre Bd. 12). E. Romisch (ur.): Griechisch in der Schule. Fnirikfurt 1972. R. Nickel: A1tsprachlicher Unterricht. Darmstadt 1973 (Ertrage der Forschung 15). R. Nickel (ur.): Didaktik des Altsprach1ichen Unterrichts. Darmstadt 1974 (WdF 461). H. J. Fischer: Der altsprachliche Unterricht in der DDR- Entwicklung, Funktion und Probleme · des Latein- und Griechischunterrichts von 1945-1973. Paderborn 1975. K. Bayer (ur.): Leistungsmessung im altsprachlichen Unterricht. Donauworth 1976. M. Fuhrmann: Alte Sprachen in der Krise? Stuttgart 1976. 1. E. Sharwood-Smith: On Teaching Classics. London 1977. R. Nickel: Die Alten Sprachen in der Schu1e. Frankfurt 2 1978. H. J. Glticklich: Lateinunterricht. Didaktik und Methodik. Gottingen 1978 (Kleine VandenhoeckReihe 1446). M. Fuhrmann- 1. Klowski (ur.): Bielefelder Kolloquium- Didaktische Grundprobleme des altsprachlichen Unterrichts I und II(= Der altsprachliche Unterricht XXII 1979, 1-2) [zlasti Klowski: Versuch einer Didaktik des Griechischen, 35-42]. 1. Gruber- F. Maier (ur.): Fachdidaktisches Studi um in der Lehrerbildung. Alte Sprachen I/II. MUnchen 1979/82. · F. Maier: Lateinunterricht zwischen Tradition und Fortschritt. Tri knjige. Bamberg 1979-19~. P. Hohnen: ~ur Didaktik-Diskussion des Altsprachlichen Unterrichts. Gymnasium 87, 1980, 327344. U. Frings- H. Keulen- R. Nickel: Lexikon zum Latein-Unterricht. Freiburg- Wtirzburg 1981. K. \Vestphalen: Der Beitrag der Alten Sprachen zur gymnasialen Bildung. V: AU 24, 2 (1981), 48-63 (= DSW 15, 1981, 155-179). R. Nickel: Einftihrung in die Didaktik des Altsprachlichen Unterrichts. Darmstadt 1982. F. Maier: Technologische Herausforderung und humanistische Bildung. Bamberg 1986. J. Gruber: Altsprachlicher Unterricht. V: H. Hierdeis (ur.): Taschenbuch der Padagogik. Baltmannsweiler 2 1986, I 1-7. Precbnetnik K. Bayer (ur.): Lernziele und Fachleistungen. Ein empirischer Ansatz zum Latei~-Curriculum. Stuttgart 1973 (Altsprachl. Unterr. XVI, 1). K. Westphalen (ur.): Curriculum-Diskussion. Altsprachl. Unterr. 1973, 4. K.· Westphalen: Praxisnahe CurriculuffiGntwicklung. Do nau worth 8 1980. M. Fuhrmann: Curricu1um-Prob1eme der gymnasia1en Oberstufe (Latein). V: Gymnasium 84, 1977, 260-278. R. Kannicht: Curriculum-Probleme der gymnasialen Oberstufe (Griechisch). V: Gymnasium 84, 1977, 241-258. Jezikovni pouk na nižji in srednji stopnji H. Steinthal: Principia Latinitatis. Grundsatzliches zum lateinischen Anfangsunterricht. Stuttgart 1966 (Der Altsprachl. Unterr.). H. von Hentig: Platonisches Lehren. Band I. Stuttgar:t 1966 [pouk latinščine]. R. Nickel: Didaktik (zgoraj). ·' U. Dannges - H. Happ: Zur Anwendung der Dependenz-Grammatik auf den Latein- und Griechisch-Unterricht. Vier Aufsatze. Heidelberg 1977 (Gimnasium Beihefte 8) [dober uvod; praktični napotki]. H. Bick: Zur Aussprache des Lateinischen. MUnchen 1982 (kaseta in knjiga). R. Pfister: LateinischeGrammatik in Geschichte und Gegenwart (spodaj, 3.1.3) [več prispevkov]. ISB MUnchen: Handreichungen fiir den Griechischunterricht in der 9.-10. Jahrgangsstufe, 7 Folge, 2 Halbbande. Munchen 1988/89. Lektira (cilji, kanon, didaktika in metodika) W. Ludwig: Die lateinischen Schulautoren. V: Mitteilungsblatt des DAV II, 1968, 1-12. H. Krefeld (ur.): Interpretationen lateinischer Schulautoren. Frankfurt 2 1970. E. Ramisch (ur.): Lernziel und Lateinlektiire. Stuttgart 1974 (AU XVII). K. Westphalen: Latein ohne Richtschnur. Anregung 1975. Heft 1, 18-28. R. Nickel (ur.): Obergangslektiire. Der Altsprachliche Unterricht XVIII 1975, 5. H. Krefeld (ur.): Iinpulse tur die lateinische Lektiire. Frankfurt 1979. W. S troh: Kann man es lernen, lateinische Verse zu sprechen? V: DSW 15, 1981, 62-89. ISB MUnchen: Handreichungen fiir den Lateinunterricht in den Jahrgangsstufen 8-1 l. Band I: Prosa. Band II: Dichtung. MUnchen 1984. W. Hahn- W. Zink: Handbuch fUr den Lateinunterricht. Sekundarstufe I, Frankfurt 1987. H~J. Gliicklich (ur.): Lateinische Literatur, heute wirkend. Dve knjigi. Gattingen 1987. Višja stopnja ISB MUnchen: Handreichungen flir den Griechischunterricht in der Kollegstufe des Gimnasiums, 6 Folge. 1983. H. MeyerhOfer: Das Erwachen des kritischen BewuBtseins bei den Griechen. Donauwarth 1976 [stopnje tečaja: Iliada, arhaična lirika, predsokratiki]. H. MeyerhOfer: Der radikale Denksatz in der Sophistik. Donauwarth 1978. K. Btichner (ur.): Lat-ein und Europa. Stuttgart 1978. W. Hahn- N. Zink (ur.): Handbuch Latein- Sekundarstufe II. Frankfurt 1979. ISB MUnchen: Handreichungen flir den Lateinunterricht in der Kursphase der Oberstufe, Leistungskurs. MUnchen - Donauwarth 1984. H. W. Schmidt- P. WUltlng: Antikes Denken- Moderne Schule. Heidelberg 1988 (= Gymnasium Beih. 9) [za grško in rimsko filozofijo]. Strokovne revije za pouk klasičnih jezikov Anregung. Zeitschrift tUr Gimnasialpadagogik. MUnchen (Bayerischer Schulbuchverlag) 1955 in nasi. [tudi poročila o literaturi]. Der altsprachliche Unterricht (AU). Stuttgart (Klett-Verlag), 1951 in nasi. Die Alten Sprachen im Unterricht (DASIU). Bamberg (Buchners Verlag). Gymnasium. Zeitschrift fUr Kultur der Antike und humanistische Bildung. Heidelberg (WinterWerlag) 1949 in nasi. JANUS (lnformationen zum Altsprachlichen Unterricht). Graz (Akad. Druck- und Verlagsanstalt) 1987 in nasi. Mitteilungen des Deutschen Altphilologenverbandes (MDAV). Bamberg (Buchners Verlag). Zbirke k01nentiranih izdaj zt;~- grško in latinsko lektiro Altsprachliche Tex te (Klett-Verlag, Stuttgart). Exempla (Vandenhoeck- und Ruprecht-Verlag, Gattingen) [tudi zvezki za učitelje- Consilia]. Fructus (Ploetz-Verlag, Freiburg- WUrzburg) [z zvezki za učitelje]. Fundus (Auer-Verlag, Donauwarth). Griechische und lateinische Klassiker (Schoningh-Verlag, Paderborn). Modelle (Diesterweg-Werlag, Frankfurt/Main) [včasih z zvezkom za učitelje]. Mythos und Logos (Buchners Verlag, Bamberg). Ratio (Buchners-Verlag, Bamberg) [včasih z zvezkom za učitelje]. Sammlung lateinischer und griechischer Klassiker (Aschendorff-Verlag, MUnster). Testimonia (Bayrische Verlagsanstalt, Bamberg). Pomembnejše knjižne zbirke za pomoč pri pouku Auxilia. Unterrichtshilfen fiir den Lateinlehrer. Ur. F. Maier. Bamberg 1 in nasi., 1980 in nasi. Dialog Schule- Wissenschaft. Klassische Sprachen und Literaturen (DSW). Munchen 1967 in nas l. Heidelberger Texte, Didaktische Reihe. Ur. S. HeB, H. V ester. Heidelberg- Wtirzburg 1970 in nas l. Seh ule und Forschung. Diesterweg-Verlag. Frankfurt. 5.5.2. Drugi poklici D. Pinkerneil (zgoraj, 5.1 ). W. Krieg: Einftihrung in die Bibliothekskunde. Darmstadt 1982. Bundesarbeitsgemeinschaft der Referendare und Studienrate im Deutschen Philologenverband: Ratgeber ftir arbeitslose Lehrer 4. 1986. Isti: Alternative Arbeitsmarkte fi.ir Lehrer. 2 1986. • 7 7.1 - DODATEK OKRAJŠA VE V TEKSTNOKRITIČNEM APARATU acc. adscr. add. ad l., ad loc. al. al. al. ap. a. r. cet., cett. ef cod., codd. coll. coni. (ci.) con t. florr. defend. del. di st. ed.; edd. em. exp. fort. ze. i. Jn. i. r. ins. it. lac. (ind.; stat.) lee t. loc. m. m. I mg., i(n) m(arg.) m. r. mut. n.l. om. prob. ra., i(n) r(as.) rec( c). rell. s. saec. schol., I, o-x secl., sel. sim. sp(at). sq., sqq. sup., ss. accedente, accedit adscripsit (-tum) addunt, addidit ad locum alii, alias locos, alibi alii aliter ap ud ante rasuram ceteri confer codex, codices collato coniecit, coniecerunt contulit, contulerunt correxit, correxerunt, correctum defendit, defenderunt delevit, deleverunt distinxit, distinxerunt editio, editor; editiones, editores emendavit, emendaverunt expunxit, expunxerunt fortasse id est in margine in rasura inseruit iteravit lacuna (lacunam indicavit, statuit) lectio, lectionem locavit man us manus prima in margine manus recentior mutavit non liquet omisit, omiserunt probante, probantibus in rasura recens, recentior (recentiores) reliqui s zve saeculum, saeculi, saeculo scholiwn, scholia seclusit similia, similiter spatium, spatio sequentem, sequentes superscripsit, superscriptum 1-pto prevzel pripisal (pripisano) dodal k mestu drugi, drugje drugi drugače pn pred brisanjem drugi primerjaj kodeks v primerjavi z domneval primerjal popravil zagovarjal odstranil razločil izdaja, urednik izboljšal izločil mogoče to je na robu na pobrisani površini vstavil ponovil vrzel (označil, postavil) branje umestil roka (pisava) prva roka na robu novejša roka spremenil ni jasno izpustil pregledal na pobrisani površini novejši ostali ali stoletje sholija oddelil podobno prostor naslednji napisal čez 1 nad suppl. i. t. transpos. v. (vv.) vd. (v.) v(ar.) l( ect.) 7~2 supplevit, -erunt in textu transposuit versum s. versus (versz,ls) vide varia lectio dopolnil v besedilu prestavil verz glej različno branje REVIJE S PODROČJA KLASIČNE FILOLOG/JE (Naveden je tudi kraj izhajanja in uveljavljena okrajšava; okrajšave v kurzivi so v rabi pri APh.) L'Annee Philologique (Pariz) [bibliografija] - APh (»Marouzeau«) L'Antiquite Classique (Louvain)- AntCl, AC Acta Classica (CapeTown)- AClass Der altsprachliche Unterricht (V elber/ Stuttgart)- Altspr. Unten;., AU American Jo urn al of Philology (Baltimore) -AlPh Antike und Abendland (Bedin) -AA Anzeiger fUr die Altertumswissenschaft (Dunaj) [poročila o raziskavah; recenzije]- AnzAW, MHG Classical Philology (Chicago)- ClPh, CPh Classical Quarterly (Oxford)- ClQu, CQ Classical Review (Oxford) [recenzije]- ClRev, CR Classical World (Betlehem/USA) - CIW, CW Estudios Clasicos (Madrid) - EstCl, EClas Emerita (Madrid) Eranos (Uppsala) Glotta (Gottingen) Gnomon (Munchen) [recenzije] Grazer Beitdige (Gradec)- GB Gymnasium (Heidelberg) Hermes (Wiesbaden) Indogermanische Forschungen (Berlin)- ldg. Forsch Journal of Hellenic Studies (London) - JHS Journal of Roman Studies (London) - JRS Jahrbuch fiir Antike und Christentum (Miinster)- JbAC Keria (Ljubljana) Les Etudes Classiques (Namur)- EtCI, LEC Latomus (Bruselj) Lustrum (Gottingen) [poročila o raziskavah] Museum Helveticum (Basel)- MusHelv, MH Maia (Bologna) Mnemosyne (Leiden) La Parola del Passato (Neapelj)- PP Philologus (Berlin/ Wiesbaden) Phoenix (Toronto) Poetica (Amsterdam) Revue Belge de Philologie et d'histoire (Anvers)- RBPh Revne des Etudes Latines (Pariz) - REL Revue de Philologie (Pariz)- RevPhil, RPh Rheinisches Museum fiir Philologie (Frankfurt)- RhM Rivista di Filologia edi istruzione classica (Turin)- RivFil, RFic Studi Italiani di filologia classica (Firence)- S/FC Symbolae Osloenses (Oslo) - S Oslo, SO • Transactions and Proceedings of the American Philological Association (lthaka! Oxford)- TAPhA VigiJiae Christianae (Amsterdam)- VChr Wiener Studien (Dunaj) - WSt, WS Yale Classical Studies (New Raven, ZDA)- YClS Zeitschrift fur Papyrologie und Epigraphik (Bonn)- ZPE Živa antika (Skopje)- ZAnt 7.3 OSTALE OKRAJŠA VE V SPLOŠNI RABI Napotke in pojasnila se da najti na naslednjih mestih: • Okrajšave pri navajanju antičnih avtorjev in del: Liddell- Scott- Jones, Greek English Lexicon (seznam avtmjev) Thesaurus linguae Latinae (seznam navajanih del, v posebnem zvezku) • Okrajšave pri navajanju knjig in revij: L'Annee Philologique [na začetku vsakega zvezka; te okrajšave so zares kratke in niso splošno zavezujoče] Lexikon der Alten Welt, stolpec 3463 (=izdaja dtv I 40 in nasL) T. Diving, Periodica Philologica abbreviata, Stockholm 1963 [za revije in ostale redne publikacije] • Gnomon [pri kazalu posameznega zvezka] ZAČETKI KLASIČNE FILOLOG/JE NA LJUBLJANSJ(J UNIVERZ/ 1 Ob ustanovitvi univerze smo imeli Slovenci v klasični filologij i za seboj že lepo tradicijo. Že bežen pogled na letna poročila naših gimnazij iz časov avstroogrske monarhije nam pove, da se skoraj polovica razprav, objavljenih v teh poročilih, ukvarja z interpretacijo antičnih avtorjev, z grško ali latinsko gramatiko in s podobnimi vprašanji; in ta izvestja lahko štejemo pač za naše najstarejše periodične znanstvene publikacije, ne glede na to, v katerem jeziku so napisani njihovi prispevki. Svojih prispevkov v teh izvestjih niso objavljali samo profesorji slovenskega rodu, ampak tudi njihovi kolegi iz drugih dežel tedanje monarhije, ki so poučevali na naših gimnazijah. Ti članki in razprave s področja klasične filologije tudi niso ostali brez odmeva v mednarodnem znanstvenem svetu; med njimi so prispevki, ki se še danes citirajo, tako na primer razprave G. Hofmanna o astronomskih podatkih v delih raznih antičnih pesnikov (v tržaških izvestjih 1879 in pozneje), Georga Mayra interpretacije raznih antičnih potopisov in periegez (v mariborskih izvestjih iz začetka 20. stoletja), predvsem pa prispevki Josipa Šorna k sintaksi in tekstni kritiki" posameznih poznolatinskih avtorjev (v izvestjih ljubljanske in mariborske gimnazije med leti 1889-1912). Toda gimnazijska izvestja predstavljaj<) v glavnem tudi vse, kar je bilo pri nas v tedanjih časih objavljenega s tega področja. Izven, tega okvira lahko zabeležimo le nekaj slovarjev in učbenikov, nekaj krajših prevodov ali pa študije, katerih primarni cilj je bil izven območja same klasične filologije, čeprav so bile tesno povezane z njeno metodologijo in študijskim gradivom, kot npr. Puntarjeva »slovstvena študija v svitu romantike in antike« Zlate črke na posodi Gazel (Ljubljana 1912). Seveda so bile možnosti publiciranja tedaj zelo omejene, marsikaj- je obležala v rokopisu. Tako je ostala v rokopisu zajetna, skoraj 900 strani obsegajoča nemško pisana razprava Gottfrieda Muysa, nekdanjega univerzitetnega profesorja v Lvovu in poznejšega Levstikovega · predstojnika v licejski knjižnici, o semitskih vplivih na grško religijo. Znano je tudi, na kakšne nepremostljive denarne ovire je 'zadela objava Wiesthalerjevega velikega latinsko-slovenskega slovarja, doslej nedvomno največjega kolektivnega podviga s področja klasične filologije pri nas: široko zasnovano delo, pri katerem je sodelovalo več kot dvajset strokovnjakov in ki mu je sam6 glavni urednik Fran Wiesthaler (1849-1927) posvetil dvajset let • svojega življenja, je več kot dvajset let čakalo na objavo; kljub vsem naporom je izšla komaj ena tretjina zbranega gradiva, dve tretjini sta ostali v rokopisu, kjer ležita še danes. In vendar bi se ta slovar lahko po zunanjem obsegu (v celoti bi predvidoma obsegal več kot 3000 strani), po bogastvu besednega in stvarnega gradiva,, po preglednosti grafične podobe in po smiselni razvrstitvi posameznih gesel lahko kosal z največjimi deli te vrste, kot so nemški (veliki) Georges, italijanski Calonghi ali angleški Lewis-Short ali novejši Oxford Latin Dictionary. 2 1 Besedilo je povzeto po prispevku, objavljenem v jubilejnem zborniku »Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919-1969« (Ljubljana 1969, str. 269-275). Tu so iz omenjenega prispevka povzeta predvsem poglavja, ki opisujejo nastanek in začetno obdobje klasične filologije na ljubljanski univerzi, do nastopa Antona Sovreta in ustanovitve znanstvenega časopisa »Živa antika«, torej nekako do leta 1950. Seveda je klasična filologija- po zaslugi požrtvovalnih pioniljev, ki so tu predstavljeni - v drugi polovici našega stoletja v vseh pogledih (tako glede naraščanja števila študentov in učnega osebja kot tudi po velikosti knjižničnega fonda in po obsegu objavljenih znanstvenih in strokovnih publikacij) doživela še večji razmah. Vendar bi bilo treba nadalj11ii razvoj stroke v našem prostoru še podrobneje osvetliti in kritično ovrednotiti. 2 Zato je vse hvale vredna pobuda založbe »Kres«, ki se je leta 1993 lotila zahtevne naloge, da se celotno gradivo za Wiesthalerjev slovar ponovno pregleda in po možnosti posodobi, nato pa natisne v šestih zaporednih zvezkih. Žal sta doslej izšla le prva dva zvezka ( 1993, 1995); upamo, da projekt Po vsetn tem lahko upravičeno zapišemo, da se je tudi v naših skromnih razmerah na tem področju resno delalo, in to veliko več, kot bi sodili na prvi pogled. Resda se tu niso porajala epohalna odkritja, vendar klasična filologija na Slovenskem ni zaostajala za razvojem stroke drugod po svetu. Tedanje gimnazijske knjižnice so bile presenetljivo dobro založene s · strokovno literaturo, zlasti z nemškega jezikovnega področja, da o licejski knjižnici, predhodnici poznejše Narodne in univerzitetne knjižnice, niti ne govorimo. Tudi naši gimnazijski profesorji so korakali vštric z razvojem stroke. Vendar so najboljši med njimi svoje energije izčrpavali predvsem na področju sosednje slavistike; za veliko število naših tedanjih kulturnih delavcev je bila sploh tipična povezava slovanske in klasične filologije. Nekateri so se uveljavili tudi izven slovenskega kulturnega prostora, kot npr. Avgust Mušič (1856-193 8, pozneje se je preimenoval v Musica), ki je postal eden pionirjev klasičf1e filologije na zagrebški univerzi (prim. poleg Bradačevega pr_ispevka v Slovenskem biografskem leksikonu zlasti življenjepis, ki ga je o njem objavil Nikola Majnari6 v Živi antiki 6, 1956, 3-9), ali Luka Zima (1830-1906), ki je postal eden prvih predavateljev grškega jezika na beograjski univerzi (nekrolog mu je pri nas napisal Fran Kovačič v Časopisu za zgodovino in narodopisje 1906, 91, prim. tudi geslo o njem v Slovenskem biografskem leksikonu). Za poznavanje splošnega profila naše starejše generacije klasičnih filologov morda ne bo odveč, navesti imena akademskih učiteljev, pri katerih so št~dirali. To so bili dunajski in graški univerzitetni profesorji, med katerimi najdemo najbolj bleščeča imena klasične filologije v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja, kot npr. Hermann Bonitz, čigar komentirana izdaja Aristotelove Metafizike je že več kot sto let temelj vsem nadaljnjim izdajam, prevodom in komentarjem tega fundamentalnega Aristotelovega dela, njegov Index Aristotelicus pa še vedno nepogrešljiv delovni instrument vsakemu raziskovalcu antične filozofije. Drugo takšno ime je Hans von Arnim, prav tako eden velikih interpretov Aristotela in stoiških filozofov, predvsem njihovih etičnih spisov, obenem pa rahločuten prevajalec Evripidovih tragedij. Nadalje velja omeniti Ludwiga Radermacherja, raziskovalca homerskih mitov in Aristofanove komedije, Theodora Gomperza, strokovnjaka za zgodovino antične filozofije, čigar obsežno delo Griechische Denker je doživelo vrsto izdaj in bilo prevedene v več evropskih jezikov. K temu dodajmo še ime P. Kretschmerja, slovitega j~?ikoslovca in tedaj najboljšega poznavalca maloazijskih jezikov in narečij. Gra~ški študentje so študirali med drugim pri R. C. Kukuli, izvrstnem poznavalcu Plinija Mlajšega in odločnem zagovorniku reforme avstrijskih gitnnazijskih učnih načrtov. Iz navedenega lahko sklepamo, da je na naših srednjih šolah pred ustanovitvijo slovenske univerze poučevala generacija temeljito podkovanih klasičnih filologov, ki je imela za sabo resen študij pri eliti tedanjih evropskih znanstvenike v. Po vsem tem bi pričakovali, da ob ustanovitvi ljubljanske filozofske fakultete ni bilo zadrege za zasedbo novo ustanovljenih kateder za latinski in grški jezik. V resnici je kranjski deželni zbor že pred ustanovitvijo ljubljanske univerze podelil Josipu Tominšku štipendijo za izpopolnjevanje na berlinski univerzi, da se pripravi na akademsko kariero; tam je tudi izdelal disertacijo o simetrični gradnji prizorov v Terencijevi komediji Phormio (De compositione P. Terentii Phormionis, objavljeno v izvestju ljubljanske gimnazije 1902). Pozneje je napisal tudi zgoščen in soliden jezikovni uvod k Wiesthalerjevemu slovarju, še večji pa je bil njegov delež v slovenistiki (izdaja Mencingerjevih zbranih spisov, Antibarbarusitd). obnovljenega Wiesthalerja ne bo doživel podobne žalostne usode kot njegov prvi natis pred tri stoletja. 1 ..-: () četrt Vendar novo ustanovljene katedre za latinski jezik ni zasedel Josip Tominšek niti ne kak drug Slovenec, marveč Ivan Lunjak, nekdanji profesor na univerzi v Odesi in Kazanu. Po rodu je bil Čeh, eden tistih, ki so še kot študentje prejemali štipendijo ruske vlade z obveznostjo, da se po končanih študijah zaposlijo v Rusiji; s to štipendijo se je pri profesorju Ritschlu, znamenitem raziskovalcu Plavtovih komedij, v Leipzigu pripravljal na vseučiliško kariero. Ko si je v Rusiji zaslužil pokojnino, se je umaknil v Gradec. Po oktobrski revoluciji pa mu je bila pokojnina ukinjena, zato je životaril v veliki revščini. V tej mizeriji se je zasmilil profesorju Rajku Nahtigalu, s katerim se je bil že poprej seznanil. Ta ga je prek Ramovša priporočil ljubljanski univerzitetni komisiji matičarjev, ki ga ·je izbrala za prvega rednega profesorja za latinski jezik in književnost na novo ustanovljeni ljubljanski univerzi. Seveda je bila to le in začasna zasilna rešitev, kajti Lunjak je bil tedaj že v visoki starosti. Druga katedra, za grški jezik in književnost, je ostala nekaj let prazna. Kot je razvidno iz pisma, ki ga je Ramovš pisal Nahtigalu 28. novembra 1918, so kot potencialnega kandidata za to me~to prvotno predvideli dr. Ivana Arnejca. Čez nekaj let (1923) paje to mesto zasedel Fran Bradač (1885-1976), kije pred tem promoviral na zagrebški univerzi (1920) in s~ izpopolnjeval v Pragi in Berlinu. Po zasedbi katedre je Bradač objavil več razprav, med katerimi je najbolj dognana Sapfina erotika (1933), najobsežnejša pa Arhitektonika in simetrija v stari klasični poeziji (RDHV IV, 1928, 254-314), ki pa je bila napisana bolj po naročilu, v podporo Kidričevi polemiki z Žigonom in Puntarjem, kot pa iz notranje znanstvene nuje; -Sicer pa je Bradač objavil tudi knjigo o grški dramatiki (1933), več prevodov (rimska lirika, Aristofan, Evripid; po upokojitvi je prevajal še Plinija Mlajšega, Seneka, Livija, Langosa, Cicerona, Tacita), predvsem pa vrsto solidnih šolskih učbenikov in priročnikov (grška vadnica in slovnica, latinsko-slovenski in slovensko-latinski slovar, komentirana izdaja rimskih elegikov). 3 Poleg Lunjaka in Bradača so bili k sodelovanju v novoustanovljenem seminarju pritegnjeni še nekateri honorarni predavatelji, med njimi dr. Ivan Arnejc in dr. Josip Pipenbacher, ki sta vodila latinske proseminarske vaje. Posebej je treba omeniti dr. Jožeta Debevca, znanega prevajalca Da11tejeve Božanske komedije in manj znanega kot pisca naše prve obsežnejše študije o grški drami (Izvestje ljubljanske gimnazije 1913 in 1914), najboljše o tej temi, ki je bila pri nas napisana pred Sovretom, in še danes vredne branja·. Na univerzi je vodil proseminarske vaje iz grščine, veliko zaslug si je pridobil tudi kot pobudnik in duša Društva prijateljev humanistične gimnazije, ki je t-ned obema vojnama izdalo vrsto kratkih pa zanimivih spomenic svojim članom, ter kot skromen, a zanesljiv informator slovenske javnosti o raznih novostih s področja klasične filologije. Iz prve generacije študentov klasične filologije na ljubljanski univerzi so izšli tudi prvi štirje slovenski doktorandi iz te stroke. To so bili Albin Vilhar z disertacijo o helenlstičnem pesniku Parteniju (1924), Josip Ilc z disertacijo o motivih v Jibulovih elegijah (1924), Ivan Ambrožič z disertacijo o Mitrovem kultu na ozemlju današnje Slovenije (1924) in Milan Grošelj z disertacijo o sintaksi latinskega genetiva in dativa (1934). Veliko znanstvenih ambicij je v tej generaciji spočetka kazal Albin Vilhar, ki je fakulteti predložil tudi habilitacijsko delo Corpus Hermeticum 1 (Poimandres), objavil več zt1anstvenih člankov s področja rimske in grške religije ter izdal monografijo o Orfeju in orfizmu (1931). Pozneje ga je pot zanesla v Srbijo, kjer se je uveljavil kot pisec O Fr. Bradaču prim. članek, objavljen ob stoletnici rojstva v lokalnem glasilu njegovega rojstnega kraja Dvora pri Žužemberku (Fužina 9, 19-20, 1997, 1-2). 3 šolskih učbenikov latinščine in kot eden najboljših srbskih prevajalcev antičnih . 4 avtorJeV. Izrazito znanstveni poti je iz prve generacije ljubljanskih diplomantov nazadnje sledil samo še Milan Grošelj, ki je nekaj let po Lunjakovi smrti zasedel izpraznjeno katedro za latinski jezik in književnost, n·ajprej kot honorarni predavatelj, nato kot docent (1940), kot izredni (1945) in redni (1950) profesor. Izhodišče njegovih znanstvenih interesov so bile sintaktične štUdije, kjer se je zgledoval predvsem ob švedskem lingvistu E. Lofstedtu in ob njegovih metodah, ki pa jih je obogatil z izvirnimi pogledi in pogosto apliciral tudi na slovensko jezikovno gradivo. Od sintakse ga je pot vodila na sorodno področje stilistike, kjer je zlasti pomembna njegova razčlenitev prve in druge knjige Horacijevih 6d (O vplivu afekta na stilizacijo Horacijevih od, 1950). Nazadnje se je usmeril predvsem v etimološke raziskave, kjer si je pridobil mednarodni sloves, saj njegove etimologije upoštevajo vsi sodobni grški etimološki slovarji. Ob vsem tem paje bil tudi odličen pedagog, kije študentom veliko nudil, ne samo z ožjega lingvističnega področja, ampak z vseh področij filologije, a je od njih tudi mnogo zahteval. Iz Grošljeve Šole je izšla vrsta solidnih filologov (dr. Oton Muhr, 5 Ivan Fašalek, Anica Šašel, dr. Bojan Čop, dr. Erika Mihevc-Gabrovec, dr. Primož Simoniti, dr. Jože Mlinarič in drugi). Nekateri njegovi učenci so se uveljavili tudi izven ožje stroke, kot npr. tržaški pi~atelj Alojz Rebula, arheologa dr. Stane Gabrovec in dr. Jože Kastelic. Slednji je v svoji doktorski disertaciji obdelal tematiko z mejnega področja med antiko in slovenistiko (Antični snovni elementi v Prešernovem delu, 1943), napisal pa je tudi več bleščečih uvodnih esejev k prevodom posmneznih antičnih avtorjev. Med starejšo generacijo klasičnih filologov, ki so izšli iz ljubljanske univerze še pred Grošljevim nastopom, je treba posebej omeniti Silvestra Kopriva (1908-1991), pisca solidnih učbenikov, predvsem temeljite in obsežne latinske deskriptivne slovnice (1976), in doslej najplodnejšega prevajalca slovenske poezije v latinščino, 6 dalje Marijana Tavčarja (1912-1981), ki se je po nekaj prevodih iz antike (Aristofanova komedija Zborovalke, Platonov dialog Protagoras) posvetil predvsem prevajanju iz novogrščine ter zidanju kulturnih mostov med Slovenijo in sodobno Grčijo, in pa Jožeta Košarja (19081982), ki je postal ena osrednjih osebnosti kulturnega življenja na Štajerskem, pri čemer tudi na antiko ni_ pozabil: dosegel je, da je mariborska založba Obzorja začela izdajati posebno zbirko prevodov grških in rimskih klasikov, Iz antičnega sveta, prevedel pa je tudi dve najpomembnejši Platon o vi deli, Državo in Zakone. Poleg teh znanih bi bilo treba zabeležiti tudi nekaj manj znanih imen študentov, ki so izgorevali v ljubezni do antike in do svojega študija, a so omahnili, še preden so dosegli cilj. Eden takšnih je bil Stanko P~trič iz Kranja; , pripadal je prvi generaciji ljubljanskih študentov, bil je izredno nadarjen lingvist, ki je že v drugem letniku zbiral gradivo za disertacijo iz ilirske toponomastike. Njegovo jezikovno obzorje je bilo zelo široko, saj je prevajal celo iz sanskrta in je odlomek iz Mahabharate, Savitrin slavospev zakonski zvestobi, leta 1923 objavljal v nadaljevanjih v Mladiki. Kmalu zatem se je nameraval lotiti prevajanja Apulejeve pravljice Amor in Psyche, a se je v začetku leta 1924 smrtno ponesrečil na skalnatih bregovih Kokre, star komaj 21 let. Drugo upanja polno ime je bil Janez Klarič, rojen 1920 pri Fari na Kočevskem. Že kot gimnazijec v Škofijski gimnaziji v Šentvidu je pokazal Prim. nekrolog, ki gaje o Albinu Vilharju napisala Darinka Nevenič-Grabovac v reviji Mostovi (Beograd 1975), 285-290. 5 Promoviral je l. 1968 na graški univerzi z disertacijo o rabi predlogov pri Salustiju, pozneje je bil profesor latinščine na univerzah v ZDA. 6 Njegova latinska pesniška žetev je izšla v knjigi posebnih izdaj »Žive antike« pod naslovom Versus Latin.i (Skopje 1989). 4 izredno znanje, s katerim se je uveljavil tudi po svojem prihodu na univerzo. V začetku leta 1942 je odšel v partizane, kjer je v prvih dneh velike roške ofenzive padel na čelu kolone. V rokopisni zapuščini, ki še ni pregledana, je ostalo več njegovih prevodov iz antike, pa tudi izvirnih literarnih del. Isti generaciji je pripadal tudi Klaričev, prijatelj in sošolec Janez Remic. Že zgodaj se je uveljavil kot nadarjen literarni kritik s prodornimi ocenami slovenskih pesniških zbirk in z drugimi prispevki, ki jih je objavljal v raznih revijah (Dejanje, Dom in svet). Med vojno je študij nadaljeval na Dunaju, kjer je zbudil pozornost enega največjih sodobnih grecistov, Albina Leskyja. Po naključju je bil tik pred koncem vojne mobiliziran v domobransko vojsko, kjer je tragično 7 končal svojo življenjsko pot. Izven univerze je medtem zorelo delo Antona Sovreta, človeka, ki je naredil za duhovno prisotnost antike v slovenskem kulturnem prostoru več kot kdor koli pred njim. Mnogi slovenski izobraženci, ki so po osem let v gimnaziji študirali latinščino in grščino, so šele ob Sovretovih prevodih zaslutili lepoto antike in se zavedeli njenih vrednot in njenega poslanstva, vzljubili pa so jo tudi takšni, ki se latinščine sploh nikdar niso učili. Njegovi prevodi Homerja, Herodota, Ajshila, Sofokla, Evripida, Predsokratikov, Starogrške lirike, Platona, Plutarha, Lukijana, Lukrecija, Horacija, Apuleja, cesarja Marka Avrelija, cerkvenega učitelja Avrelija Avguština se uvrščajo med najvišje dosežke slovenske umetne besede, njegovi uvodi k tem prevodom so pomenili marsikomu resnično razodetje. Še posebej velja to za njegovo največje delo, monografijo o starih Grkih (Celje 1939). ·Njegova antologija Lanx · Satura (1928) pomeni v našem šolskem prostoru edinstven poskus posodobitve in poglobitve pouka latinščine. 8 Nas zanima v tem okviru predvsem vprašanje, kako da je moral ta izredni poznavalec antike, ki je pritegnil pozornost slovenske javnosti že s svojim prvim prevodom, s Sofoklovim Kraljem Ojdipom; objavljenim leta 1922, čakati četrt stoletja, preden je dobil mesto na slovenski univerzi? Kako da se je n1oral strokovnjak, ki je v dveh desetletjih objavil cel ducat knjig, in to ne samo prevodov, ves ta čas ukvarjati s srednješolsko profesuro, 1nedtem ko ustrezne katedre na ljubljanski univerzi niti niso bile ustrezno zasedene? Odgovor nanj je izrazito formalne narave: Sovre po tedanjih predpisih ni imel formalnih kvalifikacij za univerzo. Ko se je snoval klasični seminar, nekdanji učenec Hansa von Arnima zaradi vojnih peripetij (v vojaški uniformi je preživel več kot pet let!) ni imel še niti fakultetne diplome; le-to si je pridobil šele kot štiridesetletnik leta 1925, ko je imel objavljene že štiri knjige- pol~g cele vrste recenzij in krajših prispevkov po raznih strokovnih in leposlovdfh časopisih. Če upoštevamo, kolikšen pomen so ob snovanju slovenske univerze pripisovali ne samo disertacijam, ampak ravno problemu habilitacije, tedaj je razumljivo, da se na Sovreta ni niti pomislilo. Ko se je po koncu dru~e svetovne vojne fakulteta pomladila in okrepila s številnimi novimi delovnimi močmi, je tudi Sovre dobil mesto, ki bi ga že zdavnaj zaslužil: leta 1946 je bil- po upokojitvi prof. Frana Bradača- na Grošljev predlog izvoljen za izrednega profesorja za grški jezik in književnost, leta 1952 pa za rednega profesorja. Sovre se je kljub visoki starosti, v kateri ga je doletela ta čast (saj je ob imenovanju za univerzitetnega profesorja štel že čez 60 let), lotil dela z vso mladostno vnemo. In njegovo imenovanje je v resnici poživila in napolnilo seminarsko sobo, saj so njegova temperamentna predavanja v velikem številu neobvezna obiskovali tudi številni slušatelji drugih oddelkov, predvsem oddelka za literarno teorijo in svetovno književnost. 7 Kratko biografijo in izbor iz dela Janeza Klariča in Janeza Remicaje objavil France Pibernik v zborniku Jutro pozabljenih (Mohorjeva družba, Celje 1991, str. 174-189 in 218-237). 8 Vrsto študij o Sovretu in bibliografski prikaz njegovega dela vsebuje Sovretov zbornik, ki je izšel po stoletnici njegovega rojstva (Ljubljana 1986). Večkrat je v predavalnici zmanjkalo prostora za vse slušatelje, kar se verjetno še ni dogajalo od ustanovitve seminarja. Žal se je ravno v tem obdobju število rednih študentov klasične filologije občutno skrčilo: od nekdanjih poprečnih 15-20 na poprečje 4-6, nek<:tj let pa sta bila vpisana tudi samo dva slušatelja. Tudi profil tako imenovanega »Čistega« klasičnega filologa (s študijsko povezavo latinš,čine in grščine) je postajal vse redkejši, čedalje pogostejše so bile študijske skupine s povezavo latinščine z raznimi modernimi jeziki (francoščina, angleščina, nemščina). Vzroke takšnega upadanja je treba iskati izven univerze, predvsem v nenehnem menjavanju in spre1ninjanju gimnazijskih učnih načrtov, pri čemer je postalo že skoraj pravilo, da sta bili z vsako reformo in spremembo najprej in najbolj prizadeti in ogroženi ravno latinščina in grščina. Namesto da bi tema jezikoma ~agotovili mesto, ki jima pripada zaradi njunega dragocenega vzgojnega in izobraževalnega potenciala, sta morala doživljati v zadnjem četrtstoletju čudne peripetije, od trenutkov ponovnega vzpona in razmaha do postopne likvidacije. Največkrat je bil obstoj ali neobstoj latinščine na kaki šoli odvisen samo še od dobre volje in razumevanja trenutnega ravnatelja ali občinskih prosvetnih funkcionarjev. To pa je zbujalo med študenti klasične filologije občutek negotovosti in ogroženosti, zato so mnogi ta študij opustili že kmahi po prvih seme~rih, drugi pa so se pozneje preusmerili v zanesljivejše poklice. • Po drugi strani je takšna prosvetna politika tudi spodrezala korenine, iz katerih je prej rasel mladi rod klasičnih filologov. Nekdanje humanistične gimnazije so bile ukinjene, abiturienti so prihajali z gimnazij v najboljšem primeru s pomanjkljivim znanjem latinščine, o grščini ni bilo več sledu. Kdor se je odločil za študij klasične filologije, je moral najprej izpolniti velike vrzeli v elementarnem znanju obeh jezikov, preden se je mogel lotiti resnega akademskega dela. Omeniti je treba tudi, da je bil v letih po drugi svetovni vojni ustanovljen prvi jugoslovanski časopis za klasično filologij o, in sicer Živa antika, ki izhaja od leta 1951 v Skopju. Med ustanovitelji Žive antike je bil tudi profesor Milan Grošelj, ki je bil vsa ta leta tudi njen urednik za slovensko jezikovno področje. Ustanovitev tega glasila je bila za našo znanost izrednega pomena, saj so naši klasični filologi lahko svoje prispevke objavljali v časopisu, ki je bil namenjen izključno njim. V Živi antiki so slovenski klasični filologi z univerze in izven nje objavili vrsto člankov, razprav, recenzij in latinističnih prispevkov. Poleg znanstve11ih, študijskih .in pedagoških nalog pa je klasični seminar oziroma oddelek za klasično filologijo ves čas opravljal tudi pomembno kulturno poslanstvo kot ~1ekakšno poslednje žarišče antičnega humanizma na Slovenskem. Tu je edina knjižnica v Sloveniji, ki sistematično zbira in nabavlja dela grških in rimskih pisateljev in vso drugo ustrezno literaturo in ki je odprta vsetn slovenskim izobražencem. Ta knjižnica je - v primerjavi s podobnimi knjižnicami na zahodnoevropskih univerzah- resda skromna, saj šteje komaj nekaj čez 12000 inventarnih številk, in je zrasla šele po vojni tako rekoč iz nič. Ves starejši knjižni fond je bil namreč uničen med vojno, ko je nemško vojaško letalo med vajo strmoglavilo ravno v tisti del poslopja Narodne in univerzitetne knjižnice, kjer je tedaj gostoval seminar za klasično filologijo; to katastrofo je preživelo samo nekaj zoglenelih ostankov nekdaj dragocene knjižnice, ki je doslej še ni bilo mogoče povsem nadomestiti. Po vojni si je seminarska knjižnica počasi nekoliko opomogla z vsakoletnim proračunom, z zamenjavo publikacij, in z darili posameznikov in ustanov, med katerimi je treba posebej omeniti zapuščino prof. dr. Otona Muhra, zapuščino zavednega goriškega duhovnika in profesorja Draga Butkoviča, in pa subvencijo Sklada za pospeševanje kulturnih dejavnosti, ki je leta 1963 omogočila odkup celotne strokovne knjižnice pokojnega profesorja Antona Sovreta. Kajetan Gantar POMEN KLASIČNE FILOLOGIJE ZA SLOVENSI(O KULTURO IN NJEN SOUSTVARJALNI DELEŽ OPREDELITEV KLASIČNE FILOLOG/JE IN NJENEGA RAZISKOVALNEGA PODROČJA Pod izrazom »klasična filologija« običajno razumemo preučevanje grškega in latinskega jezika ter grške in rimske književnosti, vključno s temeljitim poznavanjem grških in rimskih starožitnosti in sploh celotnega zgodovinskega ozadja in razvoja, ki je omogočil razcvet omenjenih književnosti in njun fenomenalni vpliv na poznejšo evropsko kulturno ustvmjalnost. Vendar so razmejitve in opredelitve te stroke v različnih nacionalnih okoljih in v različnih raziskovalnih središčih različne. Tako npr. obstaja v nemško govorečih deželah določena razlika med širšim, »krovnim« pojmom t. i. Altertumswissenschaft, ki zaobsega celotno raziskovanje antičnega sveta, njegove materialne in duhovne kulture (v ta okvir ~adijo npr. tudi takšne znanosti, kot je klasična arheologija, rimska provincialna arheologija, zgodovina starega veka, rimsko pravo, .epigrafika, numizmatika, papirologija itd.), in klasično filologijo v ožjem pomenu besede, ki se omejuje na raziskovanje obeh jezikov in njunih književnosti. Tudi predstava o organski povezanosti raziskovanja_ grškega in latinskega sveta je v različnih okoljih različna. V 19. stoletju je več ali manj prevladovala predstava o enotni klasični filologiji; univerzitetni študij obeh jezikov je bil povsod tesno povezan in skoraj nedeljiv. Pozneje se je - zlasti v romanskih deželah- latinska filologija, ki je imela- spet zlasti v romanskih deželahpridih nacionalne filologije, sčasoma ločila od grške filologije in se vse bolj osamosvajala, tako da so npr. na italijanskih univerzah inštituti za latinsko filologijo praviloma ločeni od inštitutov za grško filologijo. Ponekod, npr. na številnih ameriških univerzah, zlasti na tistih, kjer se grščina ne poučuje in ne raziskuje, je latinska filologija organizacijsko večkrat vključena v inštitute za romansko filologijo. Zanimivo je, da je tudi sam izraz filologija najbolj zakoreninjen in udomačen ravno v raziskovanju antičnihjezikov in literatur, medtem ko se mu raziskovalci modernih jezikov in literatur v velikem loku izogibljejo, kot da bi imel pridih nečesa starinskega in arhaičnega ali kar rokodelskega. Če pa ga že kdaj uporabljajo, potem razumevajo pod njim predvsem raziskovanje sta:l'ih rokopisov in tekstnih različic, oziroma t. i. tekstno kritiko, včasih tudi zbiranje raznih bio- in bibliografskih podatkov, torej vse to, kar je condicio sine qua non za višje naravnane jezikoslovne, stilistične, stihoslovne, sociolingvistične, literarne, interpretacijske in podobne raziskave. Kritična ocena recimo, da se kaka raziskava giblje zgolj v filoloških okvirih, ima pri preučevanju sodobnih književnosti včasih malo manj kot pejorativen prizvok. Nasprotno pa veljajo v preučevanju grške in rimske književnosti, kjer je fond znanih in razpoložljivih tekstov omejen, ravno t. i. filološka odkritja in dognanja pogosto za najvišje znanstvene dosežke. Poleg tega pri preučevanju antičnih tekstov ni mogoča tako stroga delitev na jezikoslovna in literarno raziskovanje kot pri raziskavah sodobnih. jezikov in slovstev, zato bi za kombinirano raziskovanje obojnih vidikov težko našli primernejši izraz, kot je ravno filologija. Verjetno je v ozadju tudi podedovani idejni substrat tega izraza, saj je beseda philologia zlasti v pozni antiki, ko so se še zavedali njenih etimoloških korenin (philologia = »ljubezen do logosa«, logos pa pomeni veliko več kot samo »beseda«), kotirala izredno visoko, bila je enakovredna in konkurenčna izrazu philosophia. Čeprav se je klasična filologija praviloma omejevala na preučevanje stare grščine in latinščine oziroma grške in rimske književnosti v časovnih okvirih antike, postavljajo v novejšem času v njen okvir pogosto tudi raziskovanje srednjeveške, humanistične in še novejše latinščine in latinske. literature. Zanimivo je, da velja to samo za latinščino in za latinsko književnost, ne pa tudi za grščino, kjer srednjeveško grško književnost raziskuje povsem samostojna znanost, bizantinistika. Prav tako predstavlja študij in preučevanje novejšega grškega jezika in nove grške književnosti povsem samostojno znanstveno disciplino in je do stare grecistike v podobnem razmerju kot npr. italijanistika ali hispanistika v razmerju do latinistike. V okvirih klasične filologije se pogosto obravnavajo in preučujejo tudi vplivi in odmevi antičnih motivov v poznejših evropskih književnostih, likovnih in glasbenih umetnostih, torej recepcija antike ali- kot to označujejo na nemških univerzah, kjer se zlasti sistematično posvečajo tem raziskavamWirkungsgeschichte. Nekako v tem pomenu in v teh okvirih sta se študij in raziskovanje klasične filologije udomačila tudi pri nas. Velika večina naših gimnazijskih profesorjev, ki je v 19. in 20. stoletju - še pred ustanovitvijo slovenske univerze -poučevala ali preučevala grščino in latinščino, je sebe označevala kot klasične filologe, saj so na dunajski ali graški univerzi študirali klasično fi~logijo. In eden prvih seminarjev ob ustanovitvi ljubljanske univerze je bil· tudi Seminar za klasično filologij o, ki se je pozneje preimenoval v Oddelek za klasično filologij o in je to oznako obdržal vse do danes. LATIN/STIČNA KNJIŽEVNA USTVARJALNOST NA SLOVENSKEM Morda zveni paradoksno ali celo heretično, toda predpogoj za oblikovanje slovenske nacionalne zavesti je bil propad Metodijevega misijonarskega poslanstva na slovenskih tleh. Nasprotni rezultat___: uspeh Metodijeve misijebi nas najbrž slejkoprej vključil v kulturni krog cirilice - in le kdo si more predstavljati samostojno slovensko kulturo v cirilici? V bistvu je šlo takrat, v 9. stoletju, za spopad dveh kulturnih sfer, kot lahko razberemo iz enega naših najstarejših zgodovinskih virov (Conversio Bagoariorum etf;_arp,ntanoniiri 12): ... dum quidam Graecus Methodius no1nine noviter inventis Sclavinis litteris linguam Latinam doctrinamque Romanam atque litteras auctorales Latinas philosophice superducens vilescere fecit .... Na eni strani vpliv grškega vzhoda in na novo iznajdene slovanske črke, na drugi strani latinščina, vpliv rimskega zahoda in dostojanstvene latinske črke (litterae auctorales Latinae). Zmagala je latinščina, zmagal je vpliv zahodnorimske tradicije, ki je vtisnil našemu nacionalnemu značaju, naši nacionalni kulturi neizbrisen, svojstven, slovenski pečat. Če bi zmagala nasprotna opcija, bi bili Slovenci danes najbrž samo eksotična kurioziteta nekje na periferiji velikega ciriličinega oceana, ki se razteza od Kurilov in Kamčatke do Ohridskega in Skadarskega jezera. Skozi ves srednji vek je latinščina usodno oblikovala naš nacionalni značaj. Edini izobraženci, ki so v teh stoletjih delovali na naših tleh, so bili duhovniki in menihi, vzgojeni in izobraženi v latinskih šolah. Več kot 90 % vsega, kar je bilo v srednjeveških stoletjih napisanega na naših tleh, je bilo v latinščini, manj kot 1 % v slovenščini! In sama sreča, da je bilo napisano v latinščini: ta nas je tedaj najbrž reševala pred nemščino! Med približno 200 srednjeveškimi rokopisi, ki so shranjeni v naših knjižnicah, daleč prevladujejo latinski, in med njimi so biseri tedanje verzifikacije, recimo Hvalnica samostanski celici (Laus cellae), ki jo je spesnil kartuzijan Syferidus, sicer švabskega rodu, ki pa se je dobro zavedal, da ga zdaj v Jurkloštru hrani slovenska zemlja, kot je sam zapisal v nekem svoje1n verzu (quem nune Gyrio nutrit Sclavonica tellus). In med njimi so biseri tedanje miniaturne umetnosti, o čemer pričajo dragoceni rokopisi iz cisterce v Stični in iz kartuzije V Bistri, zlasti znameniti rokopis Avguštinove Božje države (De Civitate Dei). Med njimi so tudi biseri tedanje uč.enosti, ne samo teološke, ampak tudi posvetne, tudi filološke učenosti; o tem priča npr. zajetni, 80 strani obsegajoči traktat o latinskem akcentu, o tem pričajo slovarji iz kartuzije v Bistri, ki v duhovitih verzih razlagajo več kot tisoč manj znanih latinskih besed. Vse to dokazuje, da slovenske dežele tedaj kljub turškim vpadom in pustošenjem nikakor niso bile nekakšna zapuščena kulturna provinca, kot so si predstavljali nekateri naši starejši literarni zgodovinarji, ampak so šle v korak s kulturnim razvojem srednjeevropskega prostora. Gotovo je vse to prispevalo k postopnemu dviganju kulturnega povprečja in pripravljalo tla poznejšemu slovenskemu~ nacionalnemu ozaveščanju. Za rokopisi je prišla doba tiska. Še pred prvimi slovenskimi knjigami, še pred Trubarj~m, se v naših knjižnicah pojavi na stotine inkunabul in postinkunabul - in tudi med temi je daleč največ - več kot 90 % - latinskih knjig, ki so seveda bistveno prispevale k dvigu kulturnega povprečja v naših deželah. Po Trubarjevem nastopu je število izobražencev v slovenskih deželah postopoma naraščalo, poleg duhovščine so se uveljavljali tudi pravniki, zdravniki itd. Jezuiti so začeli ustanavljati v naših deželah svoje gimnazije, najprej v Ljubljani (1597), nato v Celovcu (1604), Gorici, ·Trstu, Rušah pri Mariboru. Učni jezik na vseh teh gimnazij ali Je bil latinski, profesorji so predavali v latinščini, dijaki so pisali verze in uprizarjali vsakoletne gledališke igre v latinščini. Sto let za prvo gimnazijo je bila v Ljubljani ustanovljena prva znanstvena akademija, Academia Operosorum. Labacensium, katere uradni jezik je bila prav tako latinščina. Zanimivo je, da so tako jezuiti kot Operozi, tako njihovi predhodniki kot njihovi nadaljevalci, večino svojih del, zlasti najpomembnejših, vse do začetkov 19. stoletja objavljali v latinščini: z njimi so se vključevali v res publica litteraria, ki ni poznala in ne priznavala državnih meja in nacionalnih pregrad. Slovenska kulturna zgodovina v teh stoletjih je bila izrazito trojezična: kar je bilo neposredno namenjeno rojakom, se je pisalo v slovenščini; kar naj bi prinašalo dobiček, se je objavljala v nemščini; kar pa naj bi avtorju prineslo mednarodno slavo in priznanje, je bilo natisnjena v latinščini. Marsikateri slovenski učenjak ali kulturni delavec iz tega obdobja bi se lahko pohvalil podobno kot rimski pesnik Enij: se tria carda habe re. In tako • so v tem obdobju, kot je pokazala Simonitijeva bibliografija, učenjaki slovenskega rodu v latinščini objavili in natisnili okoli 2000 knjig~ ki so ponesle nj ih ovo slavo daleč prek meja domovine, v vse evropske dežele. Čeprav se je pozneje vse bolj uveljavljala materinščina, so vendar posamezni ljubitelji in strokovnjaki še naprej, še celo v dvajsetem stoletju, v latinščini objavljali nekatera literarna in strokovna dela, zlasti na področju teologije, pa tudi v nekaterih naravoslovnih vedah. Vsa ta bogata v latinščini napisana kulturna dediščina, v kateri se izražajo napori neštetih generacij izobražencev od anonimne Konverzije do današnjih dni, predstavlja neizčrpno raziskovalno področje slovenskih klasičnih filologov. Odlomke najpomembnejših med temi besedili bi bilo treba najprej predstaviti v obliki dvojezične antologije. Drugo fazo raziskav bi predstavljalo celovito objavljanje najpomembnejših latinističnih besedil v kritičnih, komentiranih ali dvojezičnih izdajah. Temu bi nazadnje sledila tretja faza v obliki sit1tetičnih monografij. VZAJEMNI VPLIVI KLASIČNE FILOLOG/JE IN SLOVANSKE FILOLOG/JE Kot rečeno, je veliko število naših profesorjev slovenščine, ki so študirali na dunajski ali graški univerzi, imelo študijsko povezavo klasične in slovanske filologije; bili so torej hkrati profesorji slovenščine, latinščine in grŠčine (npr. J. Trdina, M. Pleteršnik, J. Tominšek, J. Wester, F. Wiesthaler, J. Lovrenčič in drugi). To je pomenilo medsebojno interdisciplinarno obogatitev obojne znanosti, tako v metodološkem kot v vsebinskem pogledu. Pouk in študij slovenščine, ki je bil šele v zametkih, so bogatili s sto letnimi izkušnjami pouka klasičnih jezikov in ga zasnovali na solidnih filoloških temeljih. Seveda je bil vpliv obojestranski: pouk klasičnih jezikov je postal čvrsta opora pouku materinščine in najbrž ni naključje, da sta bila prav latinščina in grščina -_-. poleg verouka- prva predmeta na avstrijskih gimnazijah, kjer se je uveljavila slovenščina kot učni jezik, da smo slovenske gimnazijske učbenike in vadnice najprej dobili za latinščino, da je npr. kranjski deželni zbor posvečal posebno pozornost projektom za pisanje. grških in latinskih slovnic in slovarjev v slovenščini, da predstavlja eden največjih takšnih projektov Wiesthalerjev latinsko-slovenski slovar - prvi primer teamskega znanstvenega dela na Slovenskem, saj je pri njem sodelovalo kakih dvajset takratnih gimnazijskih profesorjev latinščine itd. • Medsebojno sodelovanje obeh strok je obrodilo bogate sadove tudi na višji, univerzitetni ravni. Dosežki slovenskih znanstvenikov - dunajskih in graških profesorjev slavistike- so dali nove pobude in utrli metodološko nove raziskave na področju klasične filologije. Tako je npr. Gregor Krek, prvi profesor slavistike na graški univerzi, v svoji Einleitung in die slavische Literaturgeschichte (Graz 1874) utiral nova pota v primerjalni mitologiji, saj je v njej 1ned drugim nanizal celo vrsto vzporednic Odisejevega oziroma Polifemovega motiva v ljudskem izročilu raznih slovanskih, pa tudi neslovanskih narodov, ki se še danes citirajo v relevantni strokovni literaturi. Še večji vpliv je imel graški profesor Matija Murko s svojimi raziskavami junaških epskih pesmi južnoslovanskih narodov: z njimi je postal predhodnik teorije »ustnega pesništva« (oral poetry), ki predstavlja eno najodmevnejših smeri sodobnega homeroslovja. Utemeljitelja te teorije, harvardska profesorja M. Parry inA. B. Lord, označujeta Matija Murka kot »resničnega pionirja« (a true pioneer) te raziskovalne smeri, ki je pripeljala do presenetljivih rezultatov. In zato ni naključje, da se njegove razprave, čeprav v njih neposredno ne obravnava grških literarnih vprašanj, še danes citirajo na prvih straneh pomembnejših sodobnih priročnikov za zgodovino grške književnosti. VPLIVI ANTIČNE KNJIŽEVNOSTI NA SLOVENSKO KNJIŽEVNOST Ker so šli naši izobraženci, naši pesniki in pisatelji skozi takšne gimnazije, kot smo omenili v prejšnjih odstavkih, najbrž ni naključje, da je antika pustila neizbrisen pečat v njihovi literarni ustvarjalnosti. Vpliv antike in klasične izobrazbe je bil večplasten, odražal se je v motiviki, v dikciji, v metriki, pa tudi v etičnih, literarnoteoretskih in kritičnih pogledih. O posameznih vidikih teh vplivov se je že veliko razpravljalo. Sem sodijo takšna poglavja slovenske literarne zgodovine, kot so: • anakreontika v Pisanicah, • vplivi Horacijeve poetike na Zoisov krog, • ezopovska basen od razsvetljenstva do najnovejšega obdobja, • sapfiška kitica v slovenski poeziji, • Kopitarjevo filhelenstvo, njegova vloga pri spodbujanju novogrške literature, · • • • • • • • • • • Čopovi literarni nazori pod vplivom bratov Schlegel, antična motivika pri Prešernu, pravda za slovenski šestomer, romantično pričakovanje »slovenskega Homerja«, vpliv Horacijeve in Aristotelove poetike na Levstika in Stritarja, Stritarjevi dramski monologi z antično motiviko, Aškerčeva prepletanje orientalske eksotike in grške klasike, pojavi neoklasicizma kot vzporednice slovenski 1noderni, različna pojmovanja katarze v slovenski kritiki in literarni teoriji, antična motivika v najnovejši slovenski poeziji, prozi, dramatiki, zlasti pri Dominiku Smoletu, Alojzu Rebuli, Venu Tauferju itd. Kot rečeno, se je o posameznih vidikih in detajlih teh odmevov in vplivov že veliko pisalo in razpravljalo, še več pa je ostalo nedorečenega in neraziskanega. Precej je bilo objavljenih fragmentarnih opažanj, esejističnih prebliskov, bežnih opozoril na razne reminiscence in podobno. Pogrešamo pa sintetičnih študij in celovitih pogledov. VLOGA, ODMEVNOST IN POMEN PREVODOV IZ ANTIKE Tudi prevajanje latinskih in grških besedil ima pri nas že dolgo tradicijo, veliko daljšo, kot si običajno predstavljamo. Seveda so se najprej, že od reformacije dalje, prevajala besedila nabožne vsebine, biblični, patristični in liturgični teksti. Toda že zelo zgodaj, že pri Janezu Svetokriškem in Marku Pohlinu, srečujemo tudi prve fragmentarne prevode krajših posvetnih besedil, medtem ko se pojavijo najstarejši integralni prevodi antičnih literarnih umetnin (recimo Sofoklovih tragedij ali Platonovih dialogov) šele v zadnji tretjini prejšnjega stoletja. Kot izhodišče za sistematično raziskovanje antičnih prevodov v slovenščini bi bilo treba najprej narediti bibliografsko evidenco vseh integralnih in fragmentarnih prevodov iz antike od razsvetljenstva do današnjih dni, prav tako tudi bibliografija vseh objavljenih kritik, recenzij in odmevov teh prevodov, ugotoviti njihovo navzočnost npr. v cerkvenih pridigah, v slovenskih šolskih berilih, v gledaliških uprizoritvah in podobno. V nadaljnjih raziskavah bi se osvetlilo razmerje med obema skrajnostma, med katerima običajno nihajo ne samo prevodi iz antike, ampak prevodi nasploh: na eni strani filološka zvestoba izvirniku, na drugi strani težnja tpo posodabljanju, po čim večji osebni doživetosti in umetniški odmevnosti prevajanega besedila. Ob tem bi se odprla številna zanimiva vprašanja. Sem tako sodi že prav banalno vprašanje, kaj je primernejše: antične starožitnosti čim bolj posodabljati (torej prevajati antične mere, uteži, časovne pojme, denarne enote, državniške, uradniške in vojaške funkcije s sodobnimi izrazi, " preračunavati antične stadije in korake v sodobne kilometre in metre, grške stratege in rimske tribune sloveniti kot polkovnike in generale in podobno) ali pa ohraniti vse to čim bolj nedotaknjeno, ob tem pa dodajati čim bolj izčrpne komentarje in opombe. Zanimiva vprašanja se odpirajo tudi ob presajanju antičnih metričnih obrazcev: ali ohranjati in slovenskemu naglasnemu sistemu prilagajati zahtevne antične metrične obrazce, kakršni se pojavljajo v sapfiških~ alkajskih, asklepiadskih kiticah, v zapleteni polimetriji Pindarovih 6d in zborskih spevov v starogrških tragedijah in komedijah, ali pa vse to prelivati v ritmizirano prozo, v svobodne verze ali v rimane kitice, morda celo v sonete in podobne forme, kar je sicer svojevrsten anahronizem, rezultat pa je včasih lahko prav presen et lj ivo osvežujoče umetniško doživetje. 1'7'7 In navsezadnje, kot krono vseh raziskav, bi bilo treba pretehtati priljubljenost in razširjenost, popularnost in od1nevnost teh prevodov, njihov vpliv na izvirno slovensko umetniško ustvarjalnost, njihovo nenehno aktualnost in navzočnost v slovenskem kulturnem prostoru. IZOBRAŽEVALNO IN VZGOJNO POSLANSTVO ANTIKE IN NJENE KULTURNE DEDIŠČINE Klasična jezika sta odigrala v slovenskem izobraževalnem sistemu neprecenljivo vlogo. Naši najstarejši izobraženci so se vzgajali in izobraževali na jezuitskih gimnazijah, kjer latinščina ni bila samo eden najpomembnejših predmetov v učnem programu (ratio studiorum), ampak- kot smo že omenili -tudi učni jezik. Po ukinitvi jezuitskih gimnazij je latinščino kot učni jezik čedalje bolj izpodrivala nemščina, kar je - v zvezi z določenimi političnimi pritiski lahko pomenilo tudi ogrožanje naše nacionalne substance in eksistence. Pa tudi po ustanavljanju slovenskih gimnazij sta latinščina in grščina opravljali pomembno vzgojno in izobraževalno poslanstvo, zlasti na t. i. humanističnih gimnazijah. Do druge svetovne vojne so imele vse slovenske srednje šole- z retikimi izjemami (realka, učiteljišče, srednja tehnična šola)- v svojem učnem programu vsaj štiriletni pouk latinščine, kar je pomembno vplivalo na humanistični lik slovenskega izobraženca. Zanimiva bi bila študija o didaktični in metodični naravnanosti pouka klasičnih jezikov na Slovenskem v preteklih obdobjih, o obsegu in vsebini tega pouka, o prednostih in pomanjkljivostih, o sodobnosti ali zastarelosti učbenikov, o priljubljenosti ali nepriljubljenosti pouka latinščine ali grščine (in o vzrokih za to), o idej nih ozadjih in ideoloških pritiskih, ki so botrovali ukinjanju klasičnih gimnazij, izločanju latinščine in grščine iz naših gimnazijskih programov, ter o kulturni škodi in intelektualni revščini, ki je bila s tem povzročena. Na osnovi analiz preteklega stanja je treba začrtati perspektivo prihodnosti, od tega pa bi bile lahko tudi neposredne koristi npr. pri sestavljanju sodobnih učnih načrtov, učbenikov, hrestomatij in drugih učnih gradiv. Na vsak način predstavlja ta vidik raziskav izredno pomembno komponento naših kulturoloških študij. Preučevanje latinščine in grščine ni in ne namerava postati neka hermetična, v zaprašene kabinete zaprta znanost, namenjena zgolj ozkemu krogu specialistov, kot npr. hetitologija ali egiptologija. Latinščina in grščina se ne nameravata odpovedati svojemu kulturnemu, vzgojnemu in izobraževalnemu poslanstvu, s katerim sta dve tisočletji oplajali in spodbujali rast in razcvet evropske kulture, več kot celo tisočletje- od anonimne Konverzije do današnjih dni- pa tudi rast in razcvet slovenske kulture. Latinščina in grščina nameravata - kljub nekaterim ideološkim in tehnokratskim pritiskom- to pomembno vlogo opravljati tudi še v tretje1n tisočletju in z njim bogatiti slovensko kulturo. Prav zato pa je redefiniranje njunega mesta in vloge v slovenskem izobraževalnem sistemu ključnega pomena. LITERATURA Literatura o obravnavani tematiki je izredno obsežna in je zato povsem nemogoče podati izčrpen pregled. Tu navajamo le nekakšno selektivno :l bibliografija. V navedenih delih je napotke na krajše članke in študije. mogoče najti tudi številne bibliografske Opredelitev klasične filologije in njenega raziskovalnega področja K. Gantar, Klasična filologija.- V: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919-1969 (Ljubljana 1969), 269-275. K. Gantar, Klasična filologija- pozitivistični in drugačni pogledi.- Anthropos 1982, 251-256. K. Gantar. Začetki filološke znanosti.- Jezik in slovstvo 15 (1970), 182-191. A. Traina- G. Bernardi Perill.i, Propedeutica allatino universitario. 2. ed. Bologna 1977. VI. Vratovič, Novolatinska filologija i klasična filologija.- Umjetnost riječi 26 (1982), 133-137 (= Vl. Vratovič, Hrvatski latinizam i rimska književnost, Zagreb 1989, 11-16). Latinistična književna ustvarjalnost na Slovenskem Academia Operosorum. Zbornik prispevkov s kolokvija ob 300-letnici ustanovitve. Ljubljana 1994. Barholomaei Arnoldi de Usingen O.S.A. Responsio contra Apologiam Philippi Melanchthon, ed. P. Simoniti. Wtirzburg 1978. K. Gantar, De latinitate mediaevali in terris hodiernae Sloveniae.- Melissa 38 (Bruxelles 1990), 2-8. K. Gantar, Die Latinitat in Slowenien vom Mittelalter bis heute.- Janus 13 (1992), 22-27; 14 (1993), 11-14. K. Gantar, Humanist Gallus in latinščina. -Cerkveni glasbenik 86 { 1993), 11-17. K. Gantar, Hrenova mladostna pesniška zbirka: latinska verzifikacija med humanizmom in barokom.- Obdobja 9 (1989), 89-98. B. Grafenauer- K. Gantar, Conversio Bagoariorum et Carantanorum- Spreobrnenje Bavarcev in Karantancev (uvod, tekst, prevod, opombe).- Acta Ecclesiastica Sloveniae 7 ( 1985), 15-43. M. Kos- F Stele, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji. Ljubljana 1955. J. Mlinarič, Kartuzija Pleterje 1403-1595. Pleterje 1982. J. Mlinarič, Kartuziji Žiče in Jurklošter. Maribor 1991. J. Mlinarič, Kostanjeviška opatija 1234-1786. Kostanjevica na Krki 1987. J. Mlinarič, Stiška opatija 1136-1784. Novo mesto 1995. J. Mlinarič, Kartuzija Žiče in Jurklošter. Maribor 1991. J. Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva I - Srednji vek, reformacija in protireformacija, manirizem in barok. Maribor 1968. J. Pogačnik, Srednjeveško slovstvo- Izbrano delo. Ljubljana 1972. J. Pogačnik, Starejše slovensko slovstvo.- Maribor 1980. P. Simoniti, Akademske čebele ljubljanskih operozov (prevod, opombe, spremna beseda). Ljubljana 1988. P. Simoniti, Filozofski rokopisi 16.-18. stoletja v NUK v Ljubljani- Bibliografski pregled.Živa antika 20 (1970), 279-297. • P: Simoniti, Humanizem na Slovenskem. Ljubljana 1979. P. Simoniti, Opera scriptorum Latinorum Sloveniae usque ad annum 1848 typis editaBibliographiae fundamenta. Zagreb -Ljubljana 1972. P. Simoniti, Pregled novolatinske književnosti med Slovenci v 2. polovici 16. st6letja.- Živa antika 30 (1980), 193-203. · . Vzajemni vplivi klasične filologije in slovanske filologije K. Gantar, Matija Murko in sodobno homeros1ovje.- Jezik in slovstvo 27 (1981182), 119-121. G. Krek, Einleitung in die slavische Literaturgeschichte (Graz 1887), 665-759. G. Krek, Polyfem v narodnej tradiciji slovanskej.- Kres 1882,42-52, 103-115, 155-174. Vplivi antične književnosti na slovensko književnost Fr. Bradač, Arhitektura in simetrija v stari klasični poeziji.- Razprave Društva za humanistične vede 4 (1928). Fr. Bradač, Iz starorimske lirike. Ljubljana 1923. B. Calvi, Fonti italiane elatine nel Prešeren maggiore 1959. J. Debevec, 'Grška drama.- Jahresbericht des k.k. I. Staatsgymnasiums zu Laibach 1912113, 346; 1913114, 3-41. K. Gantar, Aristotelova Poetika in sodobna slovenska literarna kritika.- Živa antika 30 (1980), 137-147. K. Gantar, Grške lirične forme in metrični obrazci. Ljubljana 1979. K. Gantar, Kopitar in Grki.- Jezik in slovstvo 20 (1974175), 8-11. K. Gantar, Slovenska romantika in Homer.- Obdobja 2 (1981), 121-136. J. Kastelic, Antična tragedija v slovenščini.- V: Sofokles- Sovre, Kralj Oidipus (Ljubljana 1944), 32-40. J. Kastelic, Antični snovni elementi v Prešernovem delu. Odlomki iz inavguralne disertacije. Ljubljana 1943. J. Kastelic, Antični snovni elementi v Prešernovem Sonetnem vencu.- Dom in svet 1943. Fr. Levec, Pravda o slovenskem šestomeru. Ljubljana 1878. J. Moder, Starogrška epika, lirika in dramatika pri Slovencih.- V: S. I. Sobolevskij- B. V. Gornung- Z. G. Grinberg- F. A. Petrovskij- S. I. Radcig, Zgodovina grške književnosti I. Ljubljana (1966), 559-639. K. Ozvald, Prešernova Nova pisarija in Horacijeve Epistulae. Gorica 1905. B. Paternu, France Prešeren in njegovo pesniško delo I-II. Ljubljana 1976-77. J. Pintar, Prešeren in antika. - Čas 1911, 269-285. M. Pleteršnik, Die Vergleiche in Homer und in den serbischen Volksliedern. - Programm des k.k. Gymnasiums zu Cilli 1965, 3-10. J. Puntar, Zlate črke na posodi Gazel ali problem apolinične lepote v Prešernovi umetnosti. Ljubljana 1912. A. Slodnjak, Prešernovo življenje. Ljubljana 1964. Fr. Vidic, Vodnikov anakreontizem.- Ljubljanski zvon 19 (1899), 562-564. D. Voglar, Vodnikovo spoznavanje Horaca.-'-- Slavistična revija 17 (1969), 85-92 . • Vloga, odmevnost in pomen prevodov iz antike J. Moder, Slovenski leksikon novejšega prevajanja. Koper 1985. Sovretov zbornik, uredili K. Gantar, Fr. Jerman, J. Moder. Ljubljana 1986. Izobraževalno in vzgojno poslanstvo antike in njene kulturne dediščine J. Ciperle, Učbeniki za klasične jezike pri Slovencih.- Živa antika 34 (1984), 317-323. F. M. Dolinar, Das Jesuitenkolleg in Laibach und die Residenz Pleterje 1597-1704. Ljubljana 1976. K. Gantar, Lateinunterricht in der mittelalterlichen Kartause Bistra. - Analecta Cartusiana 63 (1990), 116-127. K. Gantar, Pouk latinščine: potrebe, priporočila in dejansko stanje.- Zbornik Društva za tuje jezike in književnosti (1985), 18-28. VI. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem I. Ljubljana 1963. A. Sovre, Klasična gimnazija in naša stvarnost._:_ Popotnik 1949, 264-268. J. Tominšek, Humanjzemgimna:iije v stari in novi luči.- Izvestje gimnazije Kranj 1900/1, 2-23. J. Tominšek, Latinščina in grščina. -Pedagoški letopis 1 ( 1901 ). J. Tominšek, O pouku latinskega jezika.- Pedagoški letopis 5 (1906), 44-67. J. Tominšek, Aforizmi o klasičnem pouku. - Izvestje I. državne gimnazije v Ljubljani 1908/9, 15-35. . Kajetan Gantar